Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...

Klubski prispevki

12.07.2020 | Nejc Pozvek, 15.07.2020, 47 fotk | Skupne ture | Poročila

Križevnik je vrh dveh obrazov. Prijazen in položen z juga, po udobnih tratah in gozdovih Dleskovške planote, ter divji in nedostopen s severa – iz Robanovega kota. Prepadna tisočmetrska pobočja so eni poslednjih ostankov divjine; tako blizu, a hkrati daleč. Le redko namreč tam zaide človeška duša, brez alpinističnih veščin praktično nihče. Tokrat pa nas je bilo kar deset.

Posvečeno kraljestvo severnih ostenij Križevnika ni za vsakogar. Prav zaradi tega smo z objavo lokacije ture čakali do konca prijavnega roka. Ta je zelo pomemben, ko turo načrtujemo. Nekaj turbolenc z udeležbo nas je držalo v napetosti vse do zadnjega jutra. Na koncu smo se vodje poedinili, da gremo na pot in ne spreminjamo načrtov. V nedeljo, 12. julija, smo ob 5. uri krenili iz Krškega. V Lučah smo odprli gostilno, pomalicali in nekaj pred 8. uro krenili od Robanove kmetije po markirani poti proti partizanski bolnišnici, ki je dvignjena par sto metrov nad dno doline. Pri njej smo zapustili utrjeno pot in začela se je avantura. Brezpotje je že kmalu – v mokri razsuti grapi – pokazalo zobe. Čez vlažen skok smo napeljali vrv, ki je bila v pomoč ob vzponu. V slabih dveh urah smo dosegli ostenje Turniča, ki predstavlja eno izmed predostenij Križevnika ter ponuja mnoge kakovostne alpinistične izzive. Nadalje smo ubirali stopinje po delno označeni »poti« do glavne stene Križevnika. V imenitnem bivaku smo naredili daljši postanek. Sledila je dolga prečka proti vzhodu, vedno večkrat smo poprijeli za skalo, v najtežjih detajlih so težave že presegle II. stopnjo. Globina pod nogami je vse bolj naganjala strah v kosti, krušljivost in neizkušenost v podobnih situacijah sta nas upočasnili in tako smo po približno 5 urah dosegli rob stene. Od tam je do vrha le streljaj, ki pa se pošteno razvleče, če je na poti ruševje. Nekaj časa smo še uspeli prebiti na skrajnem robu stene, nato pa smo mogli z vso silo zagristi med borovce. Zabave in smeha ni manjkalo; videl se je cilj, popustila je napetost strmih senčnih pobočij. Nekaj pred 14. uro smo si čestitali na vrhu, predvsem pa se lotili obilnega obeda. V nadaljevanju smo imeli na voljo dve opciji (in izjemoma še tretjo). Nobena od njih ni bila enostavna. Logično je bila želja večine čim prej navzdol, zato smo se – na planini Polšak dokončno – odločili (predvsem po zaslugi Simsove navigacije), da se spustimo v neznana vzhodna pobočja proti Bevškovi planini in skušamo preko Turnce zaviti na Robanovo stran. Sprva je kazalo kar predobro, a divji kraški svet planote Veža nam je hitro pokazal skrite pasti. S Simsom sva vseskozi preverjala možnosti na zemljevidih in po (znova) nekaj vzpona in borbe z ruševjem se je končno odprl pogled v dolino Savinje približno kilometer pod nami. Če je večini odleglo, ker je šla pot le še navzdol, je vodje stisnilo ob pogledu na strmino in težko prehoden svet, korak skupine pa se je po celem delovniku na nogah tudi že upočasnil. A če nam česa ta dan ni manjkalo, nam ni manjkalo vztrajnosti. Borbeni bataljon je najprej previdno sestopil po krušljivem žlebu/grapi, nato nadaljeval po razbiti strugi potoka. Ob njenem prepadnem izteku smo zavili levo v gozd in se neznosno razveselili vlake pri Bevškovi (Bevšekovi/Belšekovi) planini. A le za kratek čas. Svet se je znova zaprl v vse smeri, nam pa je uspelo najti možice, ki so nas pripeljali čez prepadne prehode v »navpičnem« gozdu postopoma v nižja nadstropja. Vmes se je pot večkrat povsem izgubila in znova smo po občutku iskali nadaljevanje ter se razveselili naslednje vlake. A tudi ta še ni pomenila rešitve, saj se je prehod v levo proti Robanovem kotu praktično dokončno izmaknil. Tako smo nadaljevali s prebijanjem navzdol po vedno bolj znosnem terenu in nazadnje končali na gozdni cesti, ki nas je po več kot 10 urah hoje pripeljala do Savinje. Z Matjažem sva tik pred iztekom zavila ostro levo in se po čudoviti prečki vrnila v Robanov kot, glavnina ekipe pa se je utrujena osvežila v reki. Turo smo zaključili v Afriki, domov pa se vrnili že v trdi temi.

Je ob tem še kaj dodati? Težko. Na koncu smo vsi veseli za novo izkušnjo, čeprav bi si mnogi želeli, da bi bila malce lažja in krajša. Tura je bila kraljevska v vseh pogledih, nekaterim je gotovo predstavljala vrhunec dosedanjega gorniškega udejstvovanja. Z vidika vodenja je bila zelo težka, saj je bila skupina heterogena, a je bilo razmerje med izkušenimi (ki so prav vsi odigrali ključno vlogo za uspešen razplet) in manj izkušenimi (ki so se odlično držali) ravno pravšnje – izenačeno. Tako smo na zahtevnih odsekih lahko relativno dobro funkcionirali v parih. Ključno vlogo pri sestopu je odigrala navigacija; v kolikor bi Sims ne razpolagal z dobro opremo, bi bili primorani izbrati drugo opcijo (prečenje proti Korošici in sestop v Robanov kot oz. zaključek na planini Ravne – za večino ekipe). Slednja je bila sicer v prvem planu (in je bila bolj zanesljiva/predvidljiva), a smo jo – zaradi vzpona na Veliki vrh in želje (večine) ekipe po hitrem spustu oz. dodatni avanturi – postavili v drugi plan.

Tura je torej ponudila vse, kar ponudijo največje. Udeleženci so dodobra spoznali brezpotni svet, se seznanili s širokim naborom raznovrstnih okolij in okoliščin, se naužili svežine in globine zraka, predvsem pa videli, da je brezpotje res povsem nekaj drugega kot svet dobro uhojenih poti. Terja izkušenega gornika (alpinista), visoko mero znanja in sposobnosti ter dobro pripravljenost. S skupnimi močmi smo premogli dovolj vsega naštetega in se varno vrnili v dolino.

Turo sva vodila s pomočnico Sandro Voglar, ob sebi pa imela še izkušene hodce/plezalce Simona Pozniča, Jerneja Špilerja in Matjaža Kužnerja, ki so prevzeli del »bremena« vodenja in pomoči na turi. Z resnim brezpotnim svetom so se (bolj ali manj prvič) spoznavale Brigita Kužner, Maja in Špela Stopar, Valerija Bogovič in Andreja Malus.

Nejc Pozvek

24.11.2019 | Aleksandra Voglar, 26.11.2019, 16 fotk | Skupne ture | Poročila

Po letnem planu in vabilu Mateja je bila pred nami skupna tura v Vipavo.  Malo nam je načrte prekrižalo vreme. Ko smo se peljali mimo Nanosa, je kar obilno deževalo. Takoj smo se uskladili in navigacijo preusmerili proti Trstu. Napoleonica je bila dobra izbira. Nismo se ravno kopali v soncu, vreme pa je bilo glede na jutro pri Nanosu  oblačno, z nekaj kratkimi oroselimi plohami - enkratno. V sektorjih, kjer smo plezali, smo zmogli smeri do težavnosti 6b. Dan smo tako maksimalno izkoristili. Naplezani in lačni smo večer zaključili v  Avio klubu pri Postojni. Načrte smo si zastavili že za cel teden naprej. Vadbe in treningi na brežiški velikanki, na krški bolderci in vikend akcija.

Udeleženci: Romana Tomšič, Bojan Zorko, Nika Ogorevc, Sandra Voglar in tečajniki šole ŠP: Leon, Eva, Andreja, Klemen, Franci, Rok, Maja.

Nastavitve prikaza

Pobriši nastavitve | Prikaži vse

Najdenih: 2 od 758

Prikazanih: 2 od 2

Razvrsti prispevke po:

 Datumu začetka
 Datumu objave
 Zadnji spremembi

Iskanje po naslovu in besedilu:

Področja prispevkov:

 Alpinizem (182)
 Športno plezanje (360)
 Skupne ture (5)
 Klubski tabori (5)
 Klubske zadeve (4)
 Izobraževanja (1)
 Splošno (201)

Skupine prispevkov:

 Obvestila (425)
 Novice (175)
 Poročila (158)

Datum objave Od-Do:

Zadnje galerije

Za vikend aktivno na Krk? DA!

Plezalno-pohodna skupna tura na Krofičko

Prve letošnje večraztežajke

Balvaniranje v Oplotnici

Balvaniranje v Kamniški Bistrici

Odprto občinsko prvenstvo v športnem plezanju 2020

Plezalno gibalno zabavno srečanje za vse otroke na vadbah ŠP

Tradicionalni 6. ženski plezalni vikend v Rovinju

Plezalno druženje v plezališču pod Škalo

PAKlenica 2019

Dabarski kukovi - Velebit

Balvanska tekma Vzhodne lige 2019 v Brežicah

Kavkaz-Svaneti

Seminar zimske in ledne plezalne tehnike na Zelenici

Desni slap pod Prisojnikom

Dovška Baba

9. Božično-Novoletno srečanje in druženje plezalcev

Področno tekmovanje v športnem plezanju za OŠ v Brestanici 2018

Jesenska delovna akcija v Armeškem 2018

BIH priprave