Bilo je nekje na začetku poletja, ko je vzklila ideja, da bi šli po dolgem času spet v hribe. Ideja je zrastla in sredi avgusta se nas je 5 komadov podalo na Gorenjsko. Klemen, Matjaž, dva Gregata in Jure smo pognali karavana proti severozahodu. Izlet bo začinjen s spanjem v Staničevem domu in zasoljen s plezanjem balvanov v Radovni. Z malo sreče pri vremenski loteriji in z dobrimi kartami kar se tiče logistike, je dišalo po krasnem izletu. In tako se je tudi zgodilo!

Čeprav sprva obeti niso bili najboljši. Ker smo bolj pozne sorte, smo prispeli v Mojstrano okoli 09:30 in takoj padli v časovno luknjo, saj med osmo in deseto zjutraj ni busa, ki pelje v Vrata. Nov režim je oster: parkiranje v Vratih stane 25€/dan, kazni za nepravilno parkiranje se delijo kot za šalo, tesna srečanja dveh vozil, kolesarjev, peščev... v glavnem, zelo živahno. Parkirali smo v Mojstrani pri muzeju planinstva in peš nadaljevali do slapa Peričnik, od koder nas je 'Vandrovc' zategnil v Vrata. Od Aljaževega doma naprej proti Luknji in nato po Bambergovi poti čez Plemenice na Triglav. Lahkoten korak se je spremenil v borbo na žgočem soncu, ko se je steza postavila pokonci pred Luknjo. Potem pa se je začela zavarovana pot, krasni razgledi in svež zrak vse do vrha. Z vrha smo se po grebenu čez Mali Triglav spustili do Triglavskega doma in nato preko Rži do Staničevega doma. Po deloma neprespani noči smo se čez Prag odpravili v dolino. Ko smo prispeli nazaj v Vrata, nas je kot naročen čakal bus in nas zategnil naravnost v picerijo Kot. Tu smo se okrepčali, nato pa osedlali karavana in se odpeljali v Radovno.

Naš cilj je bil spomenik Požgana Radovna, v bližini katerega so raztreseni štirje balvani (sektor A - Mitraljez). Ostalih višje v gozdu (sektor B - Debeli kamen) nismo iskali, saj je bila glava preutrujena, sonce pa je neutrudno žgalo. Najprej smo se zagnali v (balvan) blok št. 2, saj ga je bilo dobro polovico v senci. Po sramežljivem začetku smo samoiniciativno določili katera linija je za oceno 5 in katera za 6a (vse pa imajo sedeči štart). Tam, kjer nam ni ratalo niti riti dvignit, smo rekli, da to ni za 6a, saj tako švoh pa spet nismo. Glede na skice so bile linije bolj kot ne pravilne. Potem smo se prestavili na blok št. 1, kjer so večino 5ice in prečka 6a. Še ena 6a linija s sedečim startom je tudi na zadnji strani balvana, vendar smo jo spustili, saj so bili pol metra levo od štarta robčki in druge sumljive zadeve. Za konec smo zagrizli še v blok št. 4. Na njem so 3 čudovite linije, kjer pa pri Mitraljezu (7c) nismo imeli šans, zato smo se osredotočili na Rafal (7b) in Rafal varianta (7a). Obe linije imata enak začetek, ki je bil tisti dan 'too much' za nas rekreativce. Mogoče bi kdo od nas na kak dober zimski dan pognal na prvo šalco, tisto popoldne pa ni bilo bencina. Da pa ne bi bilo slabe volje smo sestavili svojo linijo z imenom Rafal varianta variante (6c) in tako je volk ostal cel, koza pa sita. Balvaniranje je res družabna aktivnost, gibi atraktivni, top-outi pa zaradi maha na trenutke precej na meji. Verjetno nismo uspeli prebrati povsem točnih linij, smo se pa naplezali in to je najpomembnejše. Sledil je skok v jezero Kreda ali zgolj namakanje natečenih stopal v reki Radovni, ki je bila krasno ohlajena na osvežujočih 10-12°C. Potem smo krenili proti domu.

Spodaj nekaj slik na ogled...

Poletne počitnice so se že skoraj iztekle, vendar je starejši del naše tekmovalne ekipe ostal aktiven tudi v tem obdobju. Skupaj smo izvedli več treningov na skali ter opravili številne obiske fitnesa. Poleg tega so naši tekmovalci pomagali tudi pri šraufanju brežiške bolderce in bolderce v MC Krško. Da bi zaključili poletno sezono, sva njuna trenerja, Aljaž in Ambrož, organizirala tridnevni obisk avstrijskega balvanišča Maltatal, ki je potekal od 20. do 22. avgusta. Mini tabor so obiskali Miha, Eva, Jure, Katja in Vita. Ambrož se je s svojo družino v Maltatal odpravil že en dan prej, preostali del ekipe pa sem s kombijem pripeljal jaz (Aljaž). Nastanjeni smo bili v kampu v mali vasici Malta.

Ob prihodu se je zgodila zabavna anekdota. Ambrož je pred našim odhodom poslal sporočilo z vprašanjem, če ima kdo skiro. Prišlo je do nesporazuma in namesto skiroja smo s seboj vzeli sekiro. Skiro bi nam prišel zelo prav, saj je bila pot do stranišča precej dolga, približno 30-krat daljša kot pot od parkirišča do balvana v Mačkovcu. Sledilo je postavljanje šotorov, kar je bilo za nekatere mala malica, za druge pa kar precejšen zalogaj. Klini so se zvijali en za drugim, in že smo mislili, da eden izmed šotorov ne bo nikoli postavljen. Na koncu sta se morala postavljalca zadovoljiti z napol zabitimi klini in upanjem, da ne bo dežja in vetra.

Že prvi dan popoldne smo se odpravili do balvanov. Skala v Maltatalu je granitna, in na našo srečo je bila kljub dežju prejšnji dan popolnoma suha. Vsi tekmovalci so prvič plezali na granitu in kmalu ugotovili, da so oprimki nekoliko drugačni, kar zahteva več plezanja na trenje. Kljub novemu okolju jim je šlo odlično, saj so že prvi dan premagovali balvane težavnosti od 6b do 7a+. Čas je hitro minil, in pred temo smo se vrnili nazaj v kamp. Mladina je večer preživela ob kartah z Ambrožem, ki so padale na mizo pozno v noč, medtem ko sem se jaz odpravil prej spat zaradi bolezni.

Naslednji dan smo se tisti, ki smo pravočasno šli spat, hitro zbudili, ostali pa so nekoliko dlje dremali. Dopoldne smo pojedli zajtrk in se odpravili proti balvanom. V Maltatalu je približno 60 blokov, zato seveda nismo mogli obiskati vseh, smo pa vsak dan raziskali več različnih. Ta dan smo se najprej ogreli na zanimivem 6c, nato pa so tekmovalci pogumno napadli balvane težavnosti 7a. Miha jih je hitro premagal, saj je drugi dan preplezal kar štiri balvane te težavnosti. Vita je prav tako plezala odlično, preplezala je svoj drugi in tretji balvan težavnosti 7a (prvega je preplezala nekaj dni prej v Kamniški Bistrici), kar si zasluži čestitke. Tudi Jure je pogumno pristopil in uspešno preplezal enega izmed 7a balvanov. Eva in Katja sta se odlično borili, vendar na koncu le za las ostali brez uspeha na 7a balvanu, vendar sta obe uspeli preplezati vsaj en 6c. Miha je na koncu dneva, tako kot prvi dan, uspel preplezati še en 7a+. Po napornem dnevu smo se vrnili v kamp, kjer smo se mlajši del ekipe odločili, da se osvežimo v bazenu s približno 25 °C osvežujočo vodo. Po kopanju smo se posladkali s palačinkami, večer pa je bil ponovno v znamenju kartanja.

Zadnji, tretji dan je sledilo pospravljanje šotorov in pakiranje. Presenetljivo je bil šotor, ki je bil zadnji postavljen, prvi podrt. Morda je k temu pripomogla začetna prednost. Ko je bilo vse pospravljeno in smo napolnili želodce, smo se še zadnjič podali na skalo. Tudi tretji dan so tekmovalci neutrudno plezali in dosegali nove vzpone. Vsi so že na prvem bloku uspeli preplezati vsaj 6c balvan. Nato smo se premaknili k enemu izmed bolj poznanih balvanov, Helicopter, ki nosi oceno 6c, vendar je že prvi gib precej zahteven, saj je potrebno skočiti na sloper. Tekmovalci so se borili, a na koncu je uspelo poleteti le Mihi. Preostanek dneva smo plezali lažje balvane in uživali v naravi.

Maltatal je zares izjemno balvanišče, ki je nam precej dostopno in ponuja ogromno balvanov različnih težavnosti. Zagotovo se bomo še vrnili.

Spodaj dodajam še res kratek vtis Miha in Vite:

"Skupaj z Aljažem in tekmovalno skupino smo se tokrat odpeljali na tabor v Maltatal (Avstrija), kjer nas je pričakal Ambrož. Tako nas je bilo skupaj sedem: tekmovalci Jure, Miha, Vita, Eva, Katja ter trenerja Aljaž in Ambrož. V torek smo po prihodu razpakirali, postavili šotore in nekaj pojedli, nato pa smo hitro šli plezat. Najprej smo se ogreli na lažjih balvanih, kasneje pa smo preizkusili tudi težje balvane do ocene 7a. Srečali smo se tudi z našim prvim skokom v skali, ki nam je bil zelo zanimiv in zabaven. Naslednja dva dneva smo imeli podoben načrt. Zjutraj smo se zbrali, si spakirali kosilo in odšli v plezališče. Vsi smo preplezali vsaj en balvan z oceno 6c, presenetil pa je Jure, ki je splezal svoj prvi balvan z oceno 7a. Okolica v Maltatalu je zelo lepa, na poti smo opazili slapove in grad. Ko smo se v večernih urah vrnili iz plezališča, smo v skupnih prostorih igrali igre s kartami in nato utrujeni šli spat. Tabor nam je bil zelo všeč in bi ga z veseljem ponovili."

Kot smo omenili že v prejšnji objavi, še vedno vstrajamo s treningi tekmovalcev kljub vročini 

V tem mesecu smo poleg vseh treningov v plastiki, skali in fitnesu, s skupnimi močmi in še s kakšnim dodatnim parom rok prenovili/posodobili 2 naši balvanski plezalni steni in sicer v ŠD Brežice in v MC Krško. Tako da sta obe steni že pripravljeni na prihodnjo sezono z nekaj presenečenji za vse.

V mesecu juliju smo izvedli 3 skalne treninge, v planu je bil še kakšen, ki je odpadel zaradi slabega vremene a vseeno so bili te treningi/izleti zelo uspešni.

Tekmovalci pridno nabirajo skalno kilometrino, punce se vztrajno bližajo bolderjem z oceno 7a, fantje pa pridno napadajo tudi težje bolderje. Predvsem je ponovno treba izpostaviti Miho, ki se sedaj kar hitro približuje ocenam 7b in celo b+!

Tudi v avgustu sledimo zastavljenemu planu, držite pesti za čim več sončnih dni, ko imamo v planu skalni trening.

Spodobi se, da se spet malo oglasimo in poročamo kaj tekmovalci počnejo med počitnicami. Nekateri so izrazili željo, da za razliko od prejšnjih let, letos ne bi 2 meseca počivali od plezarije ampak, da s plezanjem nadaljujemo, drugi pa seveda uživajo na morju in drugih radostih poletja.

Treniramo 2x-3x tedensko. S starejšimi smo se dogovorili, da nekaj treningov opravimo v fitnesu, zaenkrat so rezultati pozitivni, tako da bomo zadevo najverjetneje dodali v letni plan tudi v prihodnje. Ostale dni plezamo v skali, če pa ne gre drugače, pa treniramo na bolderci v MC-ju.

Do sedaj smo izvedli 3 izlete izven Posavja, sicer nam je zaenkrat uspelo priti zgolj do Novega mesta, a že ta vikend planiramo obiskati Kamniško Bistrico.

V začetku junija smo poizkusili fokus prestaviti na plezanje v skali, a ker vreme še ni čiso sodelovalo, smo en izlet izvedli v Frikšnu, 2 pa kasneje v mesecu še v Mačkovcu. Vzponi se nabirajo, Mačkovec sicer ne ponuja zelo veliki izbire in raznolikosti, a še vseeno se najde kaj vse tekmovalce. Vmes smo naredili kakšno objavo na klubskem instagramu, sledite mu, da takšnih objav ne spregledate ;)

Spodaj pa si lahko pogledate nekaj fotk z zadnjega izleta v Mačkovcu, ki je bil temperaturno kar vroč in sončen :)

V Starigradu, v kampu Villa Popo, smo tokrat taborili kar 8 dni. Družine s predšolskimi otroki in tisti še in že brez te obveze, so uživali in plezali prvo polovico, ostali drugo polovico podaljšanega tedna. Tako se nas je tokrat zvrstilo in mišice napenjalo 48 PAK plezalcev, starejših in mlajših generacij.

V senci borovcev in dreves kampa Villa Popo je vsak oz. vsaka družina našla miren kotiček. Zjutraj je bil obvezen checkin v kuhinji, odhod v stene in plezališče v Paklenico, ob vročini oz. tokrat plohi počitek in kopanje, popoldan obvezen povratek v kanjon in zvečer baza. Vsak večer je stekla debata o dnevnih dogodkih: plezalnih, pohodnih, kolesarskih. Da o trenutkih na plaži ne govorim: supi, krofi, očala, plavutke, igrala, pedolini, sladoled. Zvečer pa nujen sprehod v mesto: koruza, sladoled, štanti - no mladina.  

Večerna debata je potekala v smeri kaj je kdo splezal, kaj bi oz. bo počel drugi dan. Oblikovale so se naveze za daljše smeri. Povezale so se družine in športni plezalci. Izpeljali smo tudi kolesarsko turo v okolici Obrovca in reke Zmanje. Na Zrmanjo smo izpeljali tudi turistični izlet: kopanje, skakanje, bili smo Tarzani... Super zamenjava za kopanje v tojnfih - ja tokrat v kanjonu ni bilo vode. 

Seveda nismo pozabili na skupinsko hranjenje in navijali za slovenske nogometaše!

Tokrat smo imeli vremensko nižje temperature v povprečju zmešane z večkrat dnevno postreženimi plohami. Nenehno škropljenje ali krajše plohice pa nam niso vzele volje do plezanja. V večjem nalivu smo celo preplezali Aniča Kuk, Mosaračo (Tomi, Miha in Sandra). Čestitke Tomiju za pogumno plezanje prvega v navezi v zadnjih težkih treh raztežajih in še v nalivu. Navdušen nad preplezanim in doživetim, tudi njegova prva daljša smer, je bil tudi Miha, tretji v navezi. Oba sta tudi izrazila željo po alpinistični šoli. Naveza Matej, Nina in Andreja je obetala in preplezala največ. Nepredvidljiv dogodek je tokrat navezo razdelil in Nina je tokrat po poškodbi rame spoznavala tudi pohodniške poti Paklenice, Matej in Andreja pa sta se navezala še z drugimi na štrik.

Da je tabor velik plus že vemo, sploh če si oče in mati želita plezati v navezi. Hitro se je našla nadomestna mati in športni dan je bil opravljen. Jerci in Blažu je tako uspel pobeg v kanjon splezat daljšo smer in še malo pofrikat. Ajda, Neva in Svit pa niso bili zadovoljni le s plezanjem le kratkih smeri. Oblikovale so se naveze: Cerjaki, Proseniki, Sotelški z otroci in nanizali vsaka naveza po dve daljši smerki. Veseli, ponosni in zadovoljni.

Veliko klubskih plezalcev je frikalo le v kanjonu, od Crljenice pa vse do Hrama, težavnosti do skoraj splezane 8a, oz. 6c na flash in na pogled do 6c. Kajetan ni našel rešitve za zadnji težji gib v Mrakanu, 8a. Družinice so zasedle in preplezale vse štirice, trojke in petice...

Poročilo ata Miha Rainer: Jaka Rainer: osvojil Mali in Veliki Vitrenik: skoraj vsak dan frikal v kanjonu, večinoma 4kice. Nejc Rainer začel plezati v vodstvu in vpenjati prve štirice, na toprope do 5a. Sabina Rainer splezala Blody Maria 6b na pogled. Miha prvič v dolgi smeri, Mosoraški, nas je pošteno opralo :). Soplezalca: Tomi in Sandra. V kanjonu: WC 6b+, drugi poskus, frikal do 6c. In še doddal: Rainerji smo se mel super. Se že veselim naslednjega leta in pa seveda alpinističnega tečaja. Fajn pedelirajte po Balkanu!
Miha

Slike v galeriji.

Udeleženci: Nina Tomšič, Matej Zorko, Andreja Malus, Nataša Kalin, Julita Hribar in Tomi Naglič, Neja, Eva, Miha Rainer in Sabina Rainer, Jaka, Nejc, Cerjak Mateja, Grega, Svit in Iva, Voglar Sandra, Vili Bedrač, Lovro Jankovič, Luka Zagorc, Luka Kos, Voglar Manja, Mitja, Tit in Kajetan, Mitja Kolman, Sotelšek Peter, Tanja, Ajda in Andraž, Prosenik Barbara, Boštjan in Neva, Miklič Jerca, Blaž Kramer, Alja in Krištof, Mojca Kogoj, Lea in Žan Fiorelli, Špela in Grega Miklič in Oliver, Jure Barbič, Uroš Jurman, Klemen Glas, Matjaž Oberč

Smeri:

- Josip Debeljak, 4a, 200m, Kuk Tisa : Svit, Boško in Grega

- Barba Antin, 5a, 170, Veliki Čuk: Grega, Sandra in Andreja

- Mosaraška, 6a, 350m, Aniča Kuk: Tomi, Sandra, Miha

- Alive, 6c, 220m, Aniča Kuk: Matej in Blaž

- Karamara sweet tamptation, 6a+, 110m: Jerca in Blaž

- kombinacija Velibitaška in zgornji del Albatrosa, 6a+, 350m, Aniča Kuk, Andreja in Matej

- Kameni croisant, Kuk od Skardelin, 6a, 130m: Matej, Andreja, Nina

- Zubatac, 4a, 100m : Peter, Boštjan, Ajda in Neva

- Tinin smjer, 4b+, 110m: Peter, Boštjan, Ajda, Neva, Mitja, Tanja, Svit

- Danaja, 5b, 100m, Stup: Peter in Tanja

- Trik, 5a, 125m: Matej in Andreja

V soboto 15.6 smo se člani Posavskega alpinističnega kluba podali v Kamniško Bistrico na skupno turo alpinistične sekcije. Po celem tednu slabega in hladnega vremena sem se že spraševal če bom moral turo odpovedati, saj do sredine tedna ni bilo prijavljenega še nikogar. V četrtek pa so vremenarji napovedali obetavno soboto in kmalu za tem začnejo prihajati sporočila s prijavami na turo. Nabrala se je osemčlanska ekipa in kot nalašč nam je prišel prav, predhodno rezervirani kombi športne zveze.

Odhod je bil dogovorjen za ob šestih zjutraj in točni kot urca smo se odpeljali iz parkirišča proti Kamniški Bistrici. Naš cilj je bil južna stena Staničevega vrha. 

Med potjo smo sestavili naveze in si izbrali smeri. Formirale so se štiri navze, Tanja-Peter, Andreja-Simon, Maja-Bojan, Nina-Matej. Ob osmi zjutraj smo zapustili parkirišče na Jermenicah in se podali na dvo in pol urni dostop do Staniča. 

Pod steno smo se razvrstili po smereh Mrzlo postaja (4c), Košček neba (5b), Svetla stran meseca (6a), Epilog (6a). Vse naveze so dobro napredovale in okoli 13:00 smo že vsi stali na vrhu. Po kratkem počitku je padla odločitev 6 članov ekipe nadaljuje turo po grebenu Zeleniških špic ena naveza pa se spusti po vrvi pod steno in spleza še smer Zatišje (6a+). Za prečenje grebena smo porabili okoli 3 ure. Zeleniške špice po mojem mnenju ponujajo relativno razgibano poplezavanje. Na ključnih mestih je skala dobra in ponuja varno plezanje. Orientacija za izkušenega ni tako zahtevna vendar je ni za podcenjevati. Prečenje Zeleniških špic ti zagotovo pusti zelo dobro izkušnjo in pripravo na plezalno sezono v visokogorju kjer so dostopi in sestopi ključnega pomena.

Po opravljenem grebenu je nato sledil še sestop v dolino, kjer smo se nekje na polovici poti po krajšem počitku ob idiličnem tolmunu ponovno združili z Bojanom in Majo. Okoli 19:00 smo prijetno utrujeni prispeli do našega kombija. Skupaj smo bili sklepčni, da brez piva ni uspešno zaključene ture, zato smo se ustavili v Kamniku na mrzlem pivu. Prihod domov je bil okoli 22:00 ure. Zahvala gre vsem udeležencem skupne ture za dobro voljo in veselo razpoloženje. Športni zvezi za posojilo kombija (Sandra hvala za rezervacijo) in Bojanu, ki je poskrbel za dvig in vračilo jeklenega konjička.

Glede na to, da se je tekmovalna sezona za naše tekmovalce zaključila, je cilj, da čim več treningov opravimo v skali. A ker vreme vedno ne sodeluje, bomo verjetno morali kakšen trening še vseeno izvesti na plastiki.

Prejšnji vikend (v nedeljo 19.05.2024) smo z nekaj tekmovalci, ki so izpustili zadnjo tekmo obiskali "lokalen" balvan Mačkovec. Pozna se, da smo prvi maj preživeli v skali in večini balvani v skali niso več tuji in se bolje znajdejo. Tokrat so plezali štirje, Katja, Vita, Miha in Eva. Vse punce so preplezale vsaj en balvan z oceno 6B, Katja pa je preplezala svoj prvi 6C! Miha je potrdil formo iz Arca in preplezal mačkovško klasiko Stegn se z oceno 7A+.

Za ta vikend (26.05.2024), je bil plan podoben, a tokrat nas je dž pregnal na trening v dvorano in smo nedeljski popoldan preživeli v zagrebški Boulder Zoni. Treninga so se udeležili Miha, Eva, Vita in Katja. Ker je v petek v Boulder zoni potekal en zelo zanimiv dogodek, smo se odločili, da preplezamo čim več izzivov, ki so jih postavljalci postavili, vse pohvale njim, saj so pripravili res zanimive izzive poleg klasičnih balvanov. Kako pa so nekateri izgledali, si lahko pogledate na fotkah spodaj.

Držimo pesti, da bo vreme naslednje vikende lepše in lahko obiščemo skalo.

Klubski tabor Omiš je bil letos res družinsko obarvan. Majhnih otrok se je nabralo kar za vrteško skupinico. Skupaj s starši so uživali pod in v stenah, na plaži, v medsebojni igri. Kopanje dopoldan in popoldan obveza na urniku za vse mulce. Najstnika Vili in Ajda pa sta jim ob večerih brala pravljice, pripravila predstavo in še kaj.

Veslali smo po Cetini, splezali feratico na Fortico.

Skupaj smo imeli res kleptljive večere in domače skupinske večerje. Dvakrat pica večer, za kar je poskrbel picopek Peter , pri mesenju testa pa so mu pomagali najmlajši, kar nekaj očkov in mamic pa še v kuhinji. Večerja mesna in še ribja z Matotovega roštilja in je bil slab teden naokoli.

Seveda smo pridno plezali v omiških plezališčih vsak dan. Prav tako v daljših smereh okoliških sten. Izpeljali pa smo tudi kolesarski dan, pod vodstvom Sandre, ponovitev pa sta opravila še Matej in Tedi, drugič.

Plezali smo:

Ilinac, Rambo: naveze: Blaž-Sandra-Tedi, Matej-Matej, Sandra-Tanja-Tomi

Ilinac, Secret of Cetina: Blaž in Peter

Ilinac, Stargate: Matej in Tadej

Komornjak, Skriveno zlato: Peter in Blaž

Sveti Jure, Mila i tri debila: Matej in Tadej

Babjača, 101 Dalmatinac: Tadej in Matej.

Udeleženci: Družina Balant 4x, Družina Naglič-Hribar 4x, Družina Sotelšek 3x, Sandra in Vili, Tadej, Mato, Družina Kramar-Miklič 4x

Sandra

Letošnjo pomlad smo pričeli tečaj športnega plezanja na predzadnji dan februarja. Tečaja se je udeležilo 9 tečajnikov. Pridno smo vadili, se učili novih manevrov, teorijo pa spoznavali kar skozi prakso in na plezalnih prizoriščih. Spoznali smo vse posavske umetne stene, nekaj bolder centrov, plezaali v domačem plezališču Armeško. Za dvodnevni plezalni izlet smo si izbrali Krk in plezali v plezališču Portafurtuna. Izpit smo izpeljali 12. maja na veliki steni Športne dvorane Brežice. Izpita se jih je udeležilo 6 in vsi so preizkus, tako praktični kot teoretični opravili. Čestitke!

Še ena luštna skupina je zajadrala v naš lep šport. Seveda sedaj vabljeni, na čimveč plezarije na naših naravnih in umetnih stenah, jeseni pa veselo na redne plezalne vadbe. 

V soboto 18.05.2024 se je odvijala zadnja tekma letošnje vzhodne lige in sicer je bila to hitrostna tekma v Celju. Kot na prejšnji tekmi smo imeli tudi tokrat na tekmi manj predstavnikov, saj posebnega treninga hitrosti nismo namenili iz večih razlogov (predvsem zato, ker nimamo pogojev za tak trening).

Tekme sta se tokrat udeležila 2 tekmovalca, Nejc Krulec in Zoja Moškon. Nejc je plezal v kategoriji starejših cicibanov, žal se tokrat ni uvrstil v izločilne boje in je tekmovanje zaključil v kvalifikacijah, končna uvrstitev pa je bilo 13. mesto. Zoja, ki res rada hitrostno pleza, je v lastni režiji izvedla 2 hitrostna treninga, kar se je pri plezanju poznalo, a zaradi manjšega zdrsa v srednjem delu smeri pri prvem in drugem plezanju so ji izločilni boji za las ušli. Tekmovanje je zaključila na 11. mestu, smer pa je preplezala v 10ih sekundah.

Na kratko pa še skupeh skupnih rezultatov tekmovalcev, ki so se udeležili vsaj 6tih tekem v tej sezoni. In sicer za skupni seštevek se je letos štelo kar 8 tekem, kar je res veliko, vseh tekem pa je bilo 9 in sicer,  2 balvanski, 2 hitrostni in 5 tekem v težavnosti. Razlika glede na prejšnja leta je bila tudi ukinitev podelitev v B licenci zato so rezultati samo absolutni (Na videz bo zato morda videti, da smo tekmovali slabše kot lani, a temu ni tako). 9 tekmovalcev smo imeli takšnih, ki so se udeležili skoraj vseh tekem z izjemo hitrostnih tekem.

Pa začnimo pri najmlajših, Nejc Krulec, ki je letos prvič redno obiskoval tekme je v skupnem seštevku dosegel zelo dobro 8. mesto. Sam je tudi zelo zagnan, tako da se veselimo prihodnjih tekmovalnih sezon. Isti opis bi lahko uporabili tudi za Lano Lubšina, ki pridno nabira tekmovalne izkušnje na koncu se je uvrstila na 11. mesto v skupnem seštevku. Naša najboljša uvrstitev letošnjega leta je bilo plezanje Bora Klenovška v prevaljah, kot veste je tam osvojil 2. mesto, skupno pa je zasedel 7. mesto! Naša dolgoletna tekmovalka Zoja Moškon, ki se je poleg Nejca edina udeležila vseh devetih tekem je bila čez celotno sezono konsistentna in v številčno močni kategoriji na koncu zasedla 16. mesto.

Sedaj preidemo na malo starejše tekmovalce in sicer letnik 2009 --->. Prva izmed njih je Katja Mešiček, ki je skozi celotno sezono stopnjevala svoje plezanje in dosegala vedno boljše rezultate, na koncu je v skupnem seštevku osvojila 8. mesto. V isti kategoriji je njena kolegica Vita Omerzu prav tako čez celotno sezono formo lepo stopnjevala in na koncu zasedla 10. mesto. Pri kadetinjah smo imeli eno predstavnico Evo Sluga. Trenerji smo dobili občutek, da sama s svojimi rezultati predvsem proti koncu sezone ni bila zadovoljna a rezultati vedno ne povedo celotne zgodbe. Njeno plezanje jo je poneslo na končno 14. mesto. Prvi fantih pa smo imeli pri kadetih 2 predstavnika, Miho Petrišiča in Svena Klenovšeka, za katerega pa je bila to tudi zadnja sezona Vzhodne lige, saj je dosedel zgornjo starostno mejo za nastom na Vzhodni ligi. Miha je bil čez celotno leto konsistenčen, njegovi rezultati pa so se gibali okol 7. mesta., skupno pa je zaradi neudeležbe hitrosti, tekmovanje zaključil na 10. mestu. Sven, ki je bil malo manj konsistenčen a je na kar nekaj tekmah pokazal kaj zmore in se uvrstil 2x na 8. mesto je v skupnem seštevku zasedel 15. mesto.

Še nekaj zaključnih besed, vsi tekmovalci so se čez celotno sezono pridno udeleževali treningov in tekmovanj, tudi ta konsistenčnost se pozna pri njihovem plezanju. Prav vsi so v tej sezoni v plezalnem smislu veliko napredovali in so fizično in tehnično dobro podkovani za nadalnje sezone. Sedaj, ko se je tekmovalna sezona zaključila, bomo več fokusa posvetili plezanju v naravi! Plezalo se bo balvane in smeri, prvi skalni trening smo izvedli že kar v nedeljo 19.05.2024 v "lokalnem" balvanišču Mačkovec. Kot kaže, tudi čez poletje ne bomo ves čas počivali in se namakali v morju, saj imajo mladi željo tudi med počitnicami plezati in nadaljevati s treningi in napredkom, tako da bomo temu z veseljem ustregli.

Ta vikend smo nekateri izkoristili lepo vreme in se iz Krškega premaknili v Starigrad. Vnovčili smo lanski bonus še neizkoriščenega Moškega vikenda. Ker kombija nismo dobili, smo se v petek naložili v Passata, ga nabuhali do stropa in ob 16.20 uri že drveli proti Pakli. Zopet isti stari obrazi, katerih povprečna starost presega 50let... 

Naplezali smo se v Nostalgiji, Pink Panterju,  Circus in Frau Bluher. Vreme nam je super služilo, najedli smo se rib, klobas in jajc, ter nazdravili načelniku... Imeli smo se po moško, finofajn. V jeseni ponovimo!

Vrnili smo se v nedeljo v večernih urah. Galerija sledi.

Udeleženci: Arno Koštomaj, Matej Zorko, Mitja Kolman, Grega Cerjak in Peter Sotelšek

V soboto 11.5.2024 se je odvijala zadnja tekma težavnosti letošnje Vzhodne lige, ostaja samo še ena tekma hitrosti. Tekma je potekala v plezalnem centru Prevalje, ki se je odprl proti koncu leta 2023, center je res lep in dobro opremljen, tako da smo se tekme veselili, tekmovalo je 9 plezalcev PAK-a.

Zjutraj je plezala Lana Lubšina, s prvo smerjo je opravila super, žal pa ji je malo pozornosti zmanjkalo v drugi smeri in je padla malo prej kot si je želela, uvrstila se je na 9. mesto!

Sredi dneva so plezali trije naši tekmovalci, Nejc Krulec, Zoja Moškon in Bor Klenovšek. Nejc se je najprej spopadel s tehnično platko, po majhnih oprimkih in musah, nekaj težav se je pojavilo, ko je izbral napačno zaporedje oprimkov in plezanje zaključil par gibov za večino, malo slabši prvi nastop mu ni dal mira in tudi v drugo ni plezal sproščeno. Na koncu dneva si je delil 11. mesto. Zoja je bila sproščena, v prvi smeri je sicer naredila manjšo napako saj je po nesreči stopila na svedrovec in ji je bila priznana nižja višina kot pa mesto padca, se zgodi, ni je preveč zmotilo in je drugo smer plezala bolj natančno, skupek obeh pa ji je prinesel 18. mesto. Boru pa je očitno skalni oddih za prvi maj prinesel nekaj nove svežine, s smermi se je spopadel odlično, v prvi smeri je blestel in padel samo nekaj gibov pod vrhom, tudi v drugi smeri je plezal suvereno hitro in natančno. Res lepo je bilo lepo spremljati njegovo plezanje sam pa je bil nagrajen s prvimi stopničkami v sezoni, zasedel je odlično 2. mesto!

V popoldanskih urah so nastopili še najstarejši, se pravi Sven Klenovšek, Miha Petrišič, Vita Omerzu, Katja Mešiček in Eva Sluga. Sven in Miha sta pri kadetih plezala dobrom oba sta prvo smer zaključila na isti višini, Mihi je zdrsnila roka ko je delal gib, Sven pa za kanček precenil svojo višino in padel. V drugi smeri je bila zgodba podobna, le da je tokrat Miha priplezal 2 oprimka dlje kot Sven. Oba sta drugo smer zaključila našutana zasedla pa sta 6. in 8. mesto (Miha 6. Sven pa 8.). Pri kadetinjah je plezala Eva Sluga, se pravi v istih smereh kot Miha in Sven. Sama je imela malo slabši dan v plezalnem smislu in smeri zaključila nižje kot bi si želela, tekmo je zaključila na 17. mestu, nič hudega, dodatna vzpodbuda za še večji fokus na treningih ;) Vita in Katja sta v kategoriji starejših deklic plezali dobro, Katja na vsaki tekmi pleza res suvereno in tekoče, Vita pa pokaže svojo borbenost in včasih ko že mislimo, da bo padla, naredi še par ključnih gibov. Ta borbenost morda pri nekaterih, predvsem mlajših tekmovalcih manjka a se trudimo, da jo s treningom pridobijo. Vita je zasedla 10. mesto Katja pa 6. mesto, pred njo pa so bile samo tekmovalke z DP licenco.

Že ta vikend pa je na sporedu zadnja tekma letošnje Vzhodne lige, res da v hitrosti, ki je za nas manj zanimiva a vseeno. Letošnja liga je bila pestra, imela je veliko tekem, prav tako so bile tekme na novih lokacijah, kar celotno zadevo vedno popestri.

Spodaj še nekaj utrinkov s tekme.

Po nekaj letnem premoru, smo za prvi maj organizirali manjši tabor za našo tekmovalno skupino in sicer smo obiskali Arco, ki je bil v preteklosti redno obiskan s strani PAK-a v tem terminu. Skupno število udeležencev smo omejili na 9 (na koncu nas je bilo 8; Aljaž in Ambrož kot trenerja, mladi plezalci pa so bili Eva, Katja Vita, Miha, Sven in Bor), odločili smo se, da odpotujemo v soboto 27. aprila in se vrnemo v četrtek 2. maja. Kot zanimivost, prvič smo v Arco poleg štrikov spakirali tudi crash pade, to so blazine za balvaniranje v naravi. Verjeli ali ne, v okolici Arca je res ogromno balvanov. :) Plan je bil da 3x balvaniramo in 2x plezamo na štrik. In večino tega plana smo tudi realizirali! Nastanjeni smo bili v campu blizu mesta, iz nobenega drugega posebnega razloga, kot to, da smo se lahko zvečer odpravili v mesto na gelato (Sladoled po domače). Kdor še ni obiskal Arca, tam imajo res res dober sladoled :D

No pa da malo opišemo našo plezarijo, v nedeljo in ponedeljek smo plezali balvane v bližini vasice Dro. Res zanimiva lokacija, bopočje posejano z večjim številom skal/balvanov, seveda pa smo mi začeli s plezanjem skoraj na vrhu hriba, tako da je bil dostop kar naporen. Nekateri so se v nedeljo celo prvič srečali z balvani v skali, tako da smo začeli počasi, splezali nekaj lažjih šestic, proti koncu dneva pa zaprojektirali en 6c. Ker so na koncu dneva nekateri balvani ostali neosvojeni, so mladi izrazili željo, da se naslednji dan ponovno vrnemo na to lokacijo. Seveda se z Aljažem nisva upirala, tako da smo tudi ponedeljek preživeli med skalami v bližini Dro-ja. Tokrat smo ubrali drugo taktiko in smo se ogreli v spodnjem delu pobočja, preplezali kar nekaj lažjih balvanov in kasneje "zarinili" v projekte. Nekateri manj uspešno, drugi bolj, na kratko, večina članov je preplezala balvane do 6b, kar nekaj izmed njih v 1. poizkusu, posebna pohvala gre pa Mihi, ki je preplezal balvan z oceno 7A+/B kar je res dober dosežek, v tem istem bavalnu, se je moral celo Aljaž kar napeti, da ga je preplezal. :)

V torek smo obiskali plezališče na štrik v plezališču Belvedere. Manjše plezališče, ki ima v večini lažje smeri, a ker večini manjka skalne kilometrine je bila to za nas idealna izbira. Ogrevali smo se v smereh do ocene 6a, nato pa so sledili poizkusi v težjih smereh za tiste, ki so imeli še kaj energije in kože. Ta dan gre posebna pohvala Boru, ki je v 2. poizkusu preplezal 6c+!

V sredo smo plezanje izpustili, saj smo pakirali zaradi slabe napovedi, odločitev je padla, da se prestavimo od vseh lokacij na kmetijo Tratnik v Kotečnik in zadnji dan plezamo v sektorju oboki, saj zaradi velikega previsa ponuja nekaj suhih smeri tudi v deževnih dneh. Plan se je speljal kot po maslu in zadnji dan smo napadali previse v obokih. Ta dan je bil nadvse uspešen saj je večina udeležencev v vodstvu preplezala svoje najtežje smeri. Vse punce se pravi Eva, Vita in Katja so preplezale smer z oceno 6b+, Katja pa je bila uspešna še v smeri z oceno 6c+! Tudi fantje so ponovili enake uspehe oz. Sven in Miha sta prvič vpela smer z oceno 6c+, Bor kot veste pa je to naredil že pred tem. Po celodnevnem oz skoraj celo tedenjskem plezanju smo bili vsi že dodobra zmatrani in smo se veselo podali v dolino in proti domu.

Da povzamem, plezalo se je veliko, večere smo preživeli z igranjem družabnih iger, lačni nismo bili, tako da zelo uspešen tabor in mislim da se vsi že veselimo prihodnjih! Spodaj še kratki (res kratki :D) vtisi vseh udeležencev. Seveda malo nižje pa še nekaj fotk, preostanek pa si lahko ogledate v galeriji.

Vita: "Na taboru je bilo zelo zanimivo. Osebno so mi bili bolj všeč balvani, ker so mi nasplošno bolj zanimivi in v njih bolj uživam. Moram pa reči, da mi je plezanje na štrik skozi celoten tabor postalo bolj všeč.
Pokrajina je bila zelo lepa in Arco kot mesto mi je bilo zelo všeč. Celotna izkušnja mi veliko pomeni, saj sem premagala svoj strah pred plezanjem v skali (predvsem plezanje na štrik). Tudi trenerja sta nas vzpodbujala in skrbela za našo varnost, kar se mi zdi ključno za uspeh."

Katja: "Prvi plezalni tabor se mi je zdel zanimiv. Mesto Arco je bilo zelo lepo, obdano z naravo in predvsem zabavno. Preizkusili smo se v plezanju na balvanih in na štrik. Balvani so mi osebno bolj všeč, saj so zanimivi in kratki, vendar me ni motilo plezanje na štriku, kjer sem tudi premagala svoj strah. Izkušnja je neprecenljiva in mi bo za vedno ostala v spominu."

Miha: "Prvi plezalni tabor v Arcu je bil zelo zanimiv. Najbolj všeč so mi bili balvani v katerih zelo uživam, plezanje z vrvjo pa mi je bilo še posebaj lepo zaradi lepih razgledov iz vrhov smeri. Trenerja sta nas pri plezanju spodbujala in nas varovala, ni pa manjkalo zabave. Zelo všeč pa mi je bil tudi kamp in mesto v katerem smo večrat pojedli sladoled, ki je bil odličen."

Sven: "Med prvomajskimi počitnicami smo po dolgem času obiskali Arco. To je mesto, ki leži na obali gardskega jezera. Na plezalnem taboru smo vadili plezanje po smereh in bolderjih. Celoten izlet se mi je zdel zelo zanimiv, saj sem prvič plezal bolderje v naravi. Poleg tega smo plezali tudi smeri v bližnjem kraju Nago. Na taboru sem izpopolnjeval svojo tehniko plezanja, vendar so mi bili najbolj všeč večerni ogledi mesta. Kljub temu pa menim, da bi vreme lahko bilo malo boljše, sploh prve dni, ko je deževalo."

Bor: "Na taboru mi je bilo najbolj najboljše ko smo igrali igre in ko smo plezali. Edino mi je žal da nismo do konca ostali v arcu zaradi dežja. Všeč mi je bilo tudi ker sem prvič splezal 6c+ naprej. Proti koncu so me že vse blazinice malo bolele. Upam da se še kdaj vrnemo v arco."

Eva: "Plezalni tabor v Arcu je bil zelo zanimiv. Prvič sem plezala bolderje v skali in preplezala težje kot sem pričakovala. Tudi težavnostne smeri niso razočarale, predvsem pa mi je bil všeč razgled. Trenerja sta nas spodbujala in nam pomagala podirati naše osebne rekorde. Ko nismo plezali pa smo si krajšali čas z igranjem družabnih iger in raziskovanjem mesta, v katerega smo vsak večer zašli na gelato."

V soboto 20.04.2024 je potekala 7. tekma Vzhodne lige v Slovenski Bistrici, tokrat kot prva hitrostna tekma v sezoni in kot prva po novih pravilih na sploh.

Letošnja hitrostna tekma se je nekoliko razlikovala od teh v prejšnjih letih saj je tekma potekala po novi standardni smeri za hitrostno plezanje, ki se bo od letos naprej pojavljala na vseh hitrostniht tekmah Vzhodne in Zahodne lige in prav tako pa bo takšna smer tudi na državnem prvenstvu. Ta ključna sprememba, bo naredila veliko razliko med tistimi, ki imajo možnosti za trening teh smeri v domačem kraju, in tisti, ki takšnih pogojev nimamo. Tudi zaradi tega, smo se trenerji pri PAK-u odločili, da zaenkrat posebne teže tekmam hitrosti ne bomo namenili, saj se nam to z našimi pogoji za treninge le te ne zdi smiselno.

Še vseeno se je nekaj naših tekmovalcev odločilo, da se želijo tekme v hitrosti udeležiti in se pomeriti proti ostalim, kar smo seveda podrpli in jih spremljali na tekmi. Tokrat so tekmovali "zgolj" trije naši tekmovalci, te so bili Nejc Krulec, Lana Lubšina in Zoja Moškon. Vsi trije so se v svoji kategoriji uvrstili v osmina finala, kjer so se začeli izločilni boji in so poraženci v paru izpadli. Žal so prav tako vsi trije tekmo v osmini finala tudi  zaključili, saj so v tej rundi tekmovali proti hitrim nasprotnikom, ki so na koncu končali v top 5. Končne uvrstitve naših plezalcev so bile sledeče, Nejc je tekmo zaključil na 14. mestu, Lana na 13. mestu, Zoja pa na 12. mestu.

Ker smo želeli, da tudi tisti, ki se tekme niso udeležili ta dan malo trenirajo, smo tekmo združili s treningom balvanov v plezalnem centru Slovenska Bistrica. Treninga so se udeležili Katja Mešiček, Eva Sluga, Jure Knez in Miha Petrišič. Vsi so pod vodstvom Aljaža napadali balvane do bele ali rdeče težavnosti. Ker je center še dokaj nov, so bile blazinice po nekaj urah treninga dodobra oguljene, mišice pa utrujene od napenjanja v zanimivih balvanih.

Nekaj utrinkov s tekme in s treninga si lahko pogledate spodaj.

Že samo en dan po domačem področnem tekmovanju v športnem plezanju v Brežicah, je v Vojniku potekalo državno tekmovanje za osnovnošolce.

Sicer so tu tekmovalci zastopali šolske barve, a vseeno lahko rečemo da smo imeli PAKovci tu 4 svoje predstavnike. To so bili, Bor Klenovšek, Zoja Moškon, Vita Omerzu in Katja Mešiček. Nekaj manj kot ponavadi, a je tekmovanje potekalo samo za letnike 2012-2009.

Zoja in Bor sta tekmovala v kategoriji mlajših učenk in učencev brez licence, ki so štartali prvi. Tekmovanje sestoji iz kvalifikacij, kjer vsi plezajo 1 smer, nato pa sledi finale, v katerega se uvrsti 8 najboljših (oz. več če si mesta delijo). Bor je plezal natančno in zbrano, kljub manjši napaki 3 gibe pod vrhom se je suvereno uvrstil v finale tekmovanja. Zoja pa je prav tako plezala lepo, počasi in natančno vse dokler je ni zdrsl malo pretresel, sicer se je zadržala v steni a se je nevroza kazala v naslednjih gibih, kar je pripeljalo do padca. V svoji smeri je zasedla 14. mesto, od finala pa je bila oddaljena le 4 gibe. Ko so se kvalifikacije zaključile, so se finalisti podali v nove še težje smeri. Bor je poskrbel za nekaj moje nervoze, ko je plezal v srednjem delu smeri, saj je izbral drugačno sekvenco gibov, kot plezalci pred in za njim, a mu je očitno odgovarjala saj je gibe opravil z lahkoto. Na koncu je padel tik na robu zadnje platke, ki tokrat ni bila preplezana. Njegov nastop ga je pripeljal do "nehvaležnega" 4. mesta, le 1 gib ga je ločil od medalje. Super uspeh in se že veselimo njegovega prihodnjega nastopa.

Kasneje v dnevu sta plezali še Katja  in Vita, obe v kategoriji starejših učenk. Obe sta plezali res lepo in na pogled zelo sproščeno. Vita je plezala prva, priplezala je do zadnjih treh gibov v smeri, kjer pa se je v gib podala malce neodločno in padla. Katjin nastop v kvalifikacijah pa je bil tako rečeno brez napak in kot se za tako plezanje spodobi, je prišla do vrha smeri s katerim si je zagovotila nastop v finalu! Vita je tekmovanje končala na 9. mestu, tik za mestom, ki bi jo vodil v finale, seveda razlika do tega je bil zgolj 1 gib oz polovička.. Škoda.
Katja je nato po nekaj čakanja v izolaciji (Saj v finalu plezajo na pogled, se pravi da pred svojim nastopom ne gledajo ostalih tekmovalcev in nimajo popolnih informacij kako je kdo smer plezal) nastopila v finalni smeri. Bila je tžka, čeprav je sama rekla, da načeloma ni bilo tako slabih oprimkov. Tudi v tej smeri je plezala odlično in se je brez težav prebijala skozi detajle. Prehod iz stropa v zadnjo platko je zahteval, da je plezalec "zataknil" levo peto za oprimek in se na nogo naložil, da je lahko prijel naslednji manjši oprimek. Katja je peto lepo nastavila, a ko se je želela nanjo naložiti ji je zdrsnila leva roka in nastopa je bilo konec nekaj gibov prehitro. Tekmo je zaključila na 5. mestu kar je še vedno zelo lepa uvrstitev, za stopničkami je zaostala zgolj za +, za prvim mestom pa 2 giba.

Spodaj nekaj utrinkov s tekme.

Spodaj končni rezultati področnega tekmovanja v športnem plezanju.

Nov vikend in nova tekma bi lahko rekli. :) Seveda smo se tudi tega vikenda veselili, tokrat se je plezalo v Vojniku. Tekma se je standardno začela že "zgodaj" zjutraj ob 9ti uri, končala pa se je pozno popoldan.

Zjutra sta tokrat plezala 2 PAK-ovca, to sta bila Lana Lubšina in Fiorelli Žan. Žan kot naš najmlajši tekmovalec pridno nabira tekmovalne izkušnje in včasih res preseneti s svojim plezanjem. Tokrat je prvo smer opravil z odliko, v drugi smeri pa mu je malo težav povzročil malo daljši gib. Tekmo je tako končal na 11. mestu! Lana pa je v prvo smer vstopila z kar nekaj nervoze in plezanje zaključila nekaj gibov prehitro, saj podlahti še niso bile utrujene. A nič ne de, drugo smer je odplezala odlično in priplezala do zadnje platke, kjer so vedno najbolj zapleteni gibi, njena končna uvrstitev je tako bila 9. mesto.

Z malo zamude je bil 2. štart v dnevu nekje okoli 12:30. Takrat so plezali Zoja Moškon, Bor Klenovšek in Nejc Krulec. S štartno številko 7, sta plezala Nejc in Bor. Nejc je ravno tako kot Lana v prvo smer vstopil malo nervozen in se v vmesnem delu zaplezal, sicer se je rešil iz zapleta a vseeno je porabil preveč energije, da bi bil zadovoljen s priplezano višino, v drugo smer se je podal malo bolj odločno in res hitro je priplezal do zadnje platke, kjer so padli favoriti, vsi znotraj enega giba. Končna uvrstitev je bilo dobro 7. mesto. Bor je že s prvo smerjo opravil dobro, in plezanje zaključil na malih krimpkih v zadnji plati, drugo smer pa končal kanček prehitro, saj mu je zdrs noge onemogočil nadaljevanje. Skupek obeh smeri mu je prinesel 6. mesto! Zoja pa je danes tekmovala dobro in si zasluži pohvale, upoštevala je večino napotkov in malo upočasnila svoje plezanje, ki jo večkrat pripelje v težave, predvsem je dobro opravila z drugo smerjo in priplezala le nekaj gibov nižje kot Bor! Njena uvrstitev je bila 15. mesto.

Najkasneje v dnevu so ponovno plezali naši najstarejši tekmovalci, ki so v večini kar cel dan preživeli v Vojniku in navijali za naše mlajše tekmovalce. Med kadeti sta plezala Sven Klenovšek in Miha Petrišič, oba v kar težkih smereh. Miha je v obeh smereh plezal dobro in plezanje zaključil obakrat tik pod vrhom smeri, a ker so bili tokrat konkurenti še za kanček močnejši, je tekmo zaključil na 8. mestu. Sven se je v obeh smereh malo zaplezal in svoje plezanje zaključil nižje kot bi si sam želel. To mu je prineslo končno 18. mesto. V istih smereh je plezala tudi Eva Sluga, ki prav tako danes ni bila najbolj zadovoljna s svojim plezanjem, saj je bila v 1. smeri malo neodločna, v drugi, pa je prav tako napravila manjšo napako in ji je roka zdrsnila z oprimka in plezanje se je zanjo zaključilo prehitro, to ji je prineslo 15. mestu. Proti koncu dneva sta plezali še Vita Omerzu in Katja Mešiček, obe pri Starejših deklicah 2. Obe sta plezali dobro kljub nervozi, Katja malo bolje v 1. smeri, Vita pa se je izkazala predvsem v 2. in dosegla višino 23+ kar je bilo blizu zadnje plate. Vita je tekmovanje končala na 11. mestu, Katja pa na 9. kar je tudi lepo zaključilo tekmovalen dan PAK-a.

Spodaj si lahko ogledate nekaj utrinkov s tekme.

Perspektivna skupina je imela tokrat "fraj" vikend in smo ga hitro izkoristili za trening v skali. Nekaj besed sta tokrat spisali Vita in Katja.

"Na velikonočni ponedeljek smo se s perspektivno skupino odpravili v naravno steno v Mačkovec. Tam smo se prvič spopadli z balvani v skali. Zaradi varnosti smo s sabo prinesli tudi crash pade (posebne blazine namenjene za plezanje balvanov v skali), ki smo jih postavili pod balvane, katere smo plezali. Zaradi dodatne varnosti nas je vedno varoval tudi eden od trenerjev (Ambrož ali Aljaž).

Začeli smo z lažjimi balvani ter težavnost postopoma stopnjevali. Balvani v skali so definitivno težji od tistih na notranji steni. Vsebujejo drugačne in težje gibe, s katerimi se na notranji steni ne srečujemo ali pa se srečamo zelo redko. Zaradi agresivnosti skale je prišlo tudi do manjših površinjskih ran, vendar nič hujšega. Tudi trenerja sta pokazala svoje plezalne sposobnosti, njuna demonstracija smeri je bila zelo dobrodošla.

Mislim da nam je bilo vsem v Mačkovcu zelo všeč in da se že veselimo drugih treningov v skali, ki nas še čakajo."

Kar bi dodal je, da so se mladi za prvo srečanje s skalo res izkazali, preplezali so balvane do ocene 6B, kar vam lahko povem, da za skalne balvane ni mačji kašelj. Ostali so seveda tudi neporavnani računi, tako da bomo v prihodnje, ko se tekmovalna sezona zaključi večkrat izvedli takšne izlete, upajmo da nam bo vreme takrat naklonjeno :)

Spodaj še nekaj fotk idiličnega balvana Mačkovec ob Krki.

Počasi prehajamo v drugo polovico Vzhodne lige 2024, tako se je ta vikend odvijala 5 od 9tih tekem. Tekma je potekala v Radljah ob Dravi, kar je ponavadi najbolj oddaljena lokacija, a kaj kmalu bo na sporedu tekma v Prevaljah v novem plezalnem centru, tako da je tekma v Radljah dobila konkurenco glede oddaljenosti za nas. :)

Tekma se je pričela za prve kategorije že ob 9ih, tako da smo od doma krenili nekje ob 6ih. Za nekatere tekmovalce zna biti to kar naporno, med njih sodi tudi Lana, a je na tekmi kljub naporni poti in zgodnjemu štartu plezala zelo dobro in tekmovanje zaključila z nasmeškom. Prvo smer je odplezala dobro, zataknilo se ji je na težjem izrazitem detajlu, a je bila blizu, da bi ga preplezala. Drugo smer je plezala suvereno in prišla blizu vrha, ostalo ji je le kakšnih 5 gibov in držala bi zadnji oprimek. Izkupiček obeh plezanj ji je na koncu prinesel 8. mesto kar je najboljši rezultat v tej sezoni, prav tako pa se izboljšuje z vsako tekmo. Samo tako naprej.

Na naslednjem štartu ob 13:00 smo imeli nekaj več tekmovalcev. To so bili Nejc, Bor in Zoja. Bor in Zoja sta plezala isti smeri kot Lana, tako da sta dobila že nekaj več preverjenih informacij o smereh pred plezanjem. Bor je obe smeri plezal suvereno, prišel je do podobnih mest v smeri kot Lana, se pravi pri eni smeri pod sam vrh, v drugi smeri pa se je odločno spopadel z detajlom a kljub temu, mu je zmanjkal še en gib, pa bi se znašel na zaključnem delu smeri. Zoja je plezala dobro, v prvi smeri se je dobro spopadla s prvim detajlom, drugi pa je predstavljal pretrd oreh, v 2. smeri, pa je po lepem in tekočem začetku malo prehitela sama sebe in se v ključen gib podala z napačno roko, kar je pomenilo, da je plezanje zaključila preden so se roke zares utrudile tako da je tekmovanje zaključila na 20. mestu. Naš najmlajši tekmovalec v dnevu je bil Nejc. V prvi smeri se mu je nastop malo ponesrečil, saj ga je en grif negativno presenetil in ni vedel kako se z njim spoprijeti, da bi smer nadaljeval, kljub temu, smo se s skupnimi močmi sfokusirali na drugo smer, v kateri je pokazal vse kar zna in je priplezal pod sam vrh, od katerega je bil oddaljen pičle 4 gibe. Seštevek obeh smeri, mu je na koncu prinesel 9. mesto.

Popoldan ob 16:00 so nastopili še starejši tekmovalci, 13+. Tu smo imeli 5 predstavnikov, 4je pa so kar cel dan preživeli v Radljah, za dodati pa je, da jim ni bilo dolgčas saj so čas preživljali z raziskovanjem mesteca, in v "fitnesu" v naravi (Nekaj utrinkov si lahko pogledate na našem instagramu). Samo plezanje je za naše 3 kadete, Svena, Miho in Evo potekalo na zelo težkih smereh. Ena je imela tehničo zahtevno platko in zelo težek prehod v previsu, katerega je preplezal le eden izmed tekmovalcev, druga pa je imela malo lažji začetek, a hitro so se začele muse, ki so bile kar dosti narazen in tu je bila tudi točka, kjer je smer postala tžka in se je do vrha samo še stopnjevala. Sven je z malo površnim plezanjem prve tehnično zahtevne platke plezanje zaključil pred previsom, Eva je v isti smeri prešla v previs, kjer pa ji je malo zmanjkalo za nadaljevanje, najvišje od naših pa je priplezal Miha, ki je zaključil tam kot večina, a potrebno je dodati, da mu je zmanjkalo res čisto malo da bi se prebil čez težje gibe previsa, smolo je imel ker mu je v nepravem času zdrsnila noga. V drugi smeri, je bila situacija malce drugačna, Eva je imela težave z enim malo daljšim gibomi in ji je zmanjkalo nekaj centimentrov za uspešno nadaljevanje. Sven je plezal dobro, potem pa mu je nekaj preglavic povrzočil zaden izmed sloperjev (Veliki okrogli grifi po domače), in mu je pri preprijemanju le tega spodrsnilo. Miha se je čez spoden del smeri prebil brez težav a tokrat ga je kanček nepozornosti v zaključnem delu smeri stal boljše uvrstitve, saj mu je spodrsnila roka. Ob 16:00 sta imeli štart še Vita in Katja, ki sta plezali na modificiranih smereh od mlajših deklic in dečkov. Smeri so bile kar dodobra otežene, predvsem v spodnjih delih. Katja se je s prvo smerjo spoprijela s kančkom nervoze a vseeno je plezala zelo dobro do ključnega detajla, kjer je padla na zadnjem gibu le tega pred zaključno plato. Vita je padla nekaj gibov pred tem, na začetku srednjega detajla. V drugi smeri je bilo ravno obratno, Vita je plezala super in presenetila še sama sebe, priplezala je tik pod zadnji detajl pred zaključkom smeri, Katja pa je bila malo nenatančna pri izvedbi enega od gibov v sredini in je zgrešila dober del oprimka ter plezanje zaključila tako kot Zoja, preden so bile roke zares utrujene. Vita je tekmo zaključila na 10. mestu, Katja pa na dobrem 7. a bi lahko bila uvrstitev še boljša če ne bi bilo kančka nepozornosti v drugi smeri.

Nekaj utrinkov s tekme si lahko pogledate na spodnjih slikah. 

Tretje leto zapored smo družno turali po Veži, čudiviti kraški planoti, ki se na severnem robu vzpne na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Tokrat smo se skušali prilagoditi vremenu in stisniti turo pred poslabšanje, zato smo se tudi odrekli načrtovani dvodnevni aktivnosti (kar se danes izkazuje kot morda slabša izbira). V soboto, 23. marca 2024, se nas je sedmerica v ranem jutru zbrala skoraj na koncu ceste pri planini Podvežak. Malce presenečeni nad klavrnim stanjem snežne odeje, smo najprej naložili smuči na rame, nato na nahrbtnike in jih dali na noge šele v gozdu nad planino. Počasi smo nadaljevali v območju letne poti na Korošico, sonce se je skrilo, pozdravil nas je veter, podlaga je bila trda. Vse močnejši veter je nekje pri Molički planini prisilil Romo in Nino k umiku in izbiri alternativnega cilja, sitne dolge prečke in poševni spusti so na Korošico usmerili Boškota. Preostali smo zagrizli v strmino Male Ojstrice in prečili vse do južnega grebena Ojstrice, kjer nas je objela gosta megla. Matic se je odločil za udoben počitek pri balvanu, Mato, Mičo in jaz smo v globoko predirajočem se snegu s smučmi na nahrbtniku utrli pot proti vrhu, ki sva ga v hudem vetru dosegla z Matotom (Mičo pa se je ta čas boril s krči). Odsmučali smo po smeri pristopa na J-JV pobočje; razmere so bile kljub oblačnosti in vetru gnile - zanič. Na Korošici smo pobrali še Boštjana ter se družno odpravili preko planine Vodotočnik na Desko, od koder smo po različnih variantah prismučali do zaključka snega (na ca. 1600 m). Po dobrih 8 urah, 1500 višincih in dobrih 15 kilometrih smo bili veseli pice in piva Pri lampi v Lučah, kjer nas je že začel močiti dež.

Gore so nas znova naučile, da so visoke in pozimi še posebej težko dostopne; v razmerah in vremenu, ki so nas spremljali pa še nekoliko bolj. Tura se je izkazala za (pre)velik zalogaj, ki zahteva trening in izkušnje, prave odločitve, premišljenost ter veliko mero vztrajnosti in potrpežljivosti. A pod črto: bila je dobra (pre)izkušnja! Čestitke vsem za vzdržljivost, neustrašnost in pogum.

V sobot in nedeljo 16. in 17. marca je potekala peta in za nas zadnja tekma NLP lige v letošnji sezoni. Tokrat smo plezali v Klajmberju, ki je morda malo manjši center in ima specifične stene (več je nižjih ste, do 3m), a vseeno smo se naplezali in zabavali na zanimivih balvanih.

V soboto so plezali starejši, tokrat Jure, Miha, Katja, Vita in Eva. Veliko je bilo plat, predvsem takih na postran, ker center nima veliko višine, prav tako pa je bilo veliko tudi balvanov, ki so vsebovali skok, te pa so bili tokrat postavljeni tako, da so bili v večini primerov višji v prednosti. :) Kot vedno, so tekmovalci najprej plezali na lažjih balvanih, kasneje pa projektirali ta težje. Katja in Eva sta preplezali 15 balvanov, od tega 11 v prvem poizkusu. Vita je preplezala 13 balvanov, a je pri vsaj treh večkrat padla z vrha, tako da bi bil lahko konči izkupiček še boljši. Pri fantih je Jure dosegel 16 vrhov, Miha pa je preplezal 21 balvanov in kar 15 v prvem poizkusu. V tej rundi je plezal tudi Aljaž, ki pa je preplezal kar 28 od tridesetih balvanov in kar 24 v prvem poizkusu. Za las je zgrešil finale in končal na 6. mestu, a je bil takšen tudi njegov namen, saj še okreva po poškodbi in ni želel pretiravati.

V nedeljo so tekmovali naši mlajši plezalci, Bor, Nejc in Lana. Lana je tekmovala v močni ženski konkurenci, sama je plezala dobro, uspešna je bila v kar 23 balvanih, 17 od teh pa jih je preplezala v prvem poizkusu. Na istih balvanih je Bor preplezal 25 balvanov od tega kar 22 v prvem poizkusu in na koncu zasedel odlično 3. mesto! Nejc je plezal balvane od mlajših tekmovalcev in je bil tudi uspešen, preplezal je tako kot Bor 25 balvanov od tega 22 v prvem poizkusu.

Na kratko, super tekma, v balvanih na splošno otorci bolj uživajo, predvsem v NLP formatu tekme, saj so zadeve bolj sproščene in časa za tekmovanje je več kot dovolj.

Nekaj utrinkov s tekme si lahko pogledate spodaj.

Po dobrem mesecu "oddiha" in po domači tekmi v Brežicah, je v soboto 9.3.2024 potekala naslednja tekma Vzhodne lige za naše tekmovalce. Zakaj "oddiha" se morda kdo vpraša, predvsem zato, ker smo se v vmesnem času udeležili dveh tekem NLP lige in tisti, ki redno spremljate našo spletno stran, ste bili o naših podvigih že obveščeni. Prav tako so nekateri izmed tekmovalcev med počitnicami aktivno sodelovali pri opremljanju brežiške velike stene!

Tokrat smo se na deževen dan odpravili v Trbovlje, ki tekme organizirajo že res zelo dolgo, tako da je tekma seveda potekala tekoče in brez težav. Za razliko od naše domače tekme, smo imeli tokrat malo manj prijavljenih, a še vedno dovolj za naše razmere.

Zjutraj so poleg najmlajši plezale še mlajše deklice in dečki letnik 2012. Tu smo imeli eno predstavnico in sicer Lano Lubšina. Tokrat gredo vse pohvale Lani za njeno plezanje, zmanjkal ji je le kanček odločnosti v zgornjih delih smeri, pa bi bil njen rezultat še toliko boljši, v absolutni razvrstitvi je dosegla 10. mesto kar je dobra popotnica pred naslednjimi tekmami v težavnosti.

Sredi dneva, na štartu ob 13:00 smo imeli nekaj več predstavnikov, plezali sta Moškon Zoja v kategoriji mlajših deklic letnik 2011 in Lea Fiorelli v kategoriji starejše cicibane letnik 2013, poleg njiju pa sta tekmovala še Bor Klenovšek pri mlajših dečkih letnik 2011 in Nejc Krulec pri starejših cicibanih letnik 2013. Na kratko bi rekel, da je to skupino med našimi plezalci zaznamovalo zelo dobro plezanje prvih smeri in malo bolj površno plezanje 2. smeri. Nejc je po prvi smeri zasedal kar 3. mesto, a žal se mu je v drugo nastop malo ponesrečil, še vseeno pa je na koncu v absolutni kategoriji zasedel odlično 6. mesto, 6. mesto je v svoji kategoriji zasedel tudi Bor Klenovšek, s kakšni gibom več v drugi smeri pa bi lahko bil rezultat še malo boljši. Lea pridno nabira izkušnje na tekmah, tokrat je spoznaval plezanje po razu in plezanje tehničnih platk. V obeh smereh je plezala dobro, mene osebno je presenetila predvsem v prvi smeri, saj je odločno napadala gibe, ki so ji delali težave in je bila odločna pri izvedbi le teh. Zoja je prvo smer odplezala dobro in si je mesto dellila še z nekaj tekmovalkami, a kot ostali naši plezalci v tej skupini je tudi ona zaradi manjše nepozornosti 2. nastop končala preden so se roke zares utrudile in je tekmo končala na 22. mestu.

Na zadnjem štartu dneva, smo imeli zopet 4 tekmovalce, dva kadeta, Svena Klenovška in Miho Petrišiča in dve starejši deklici, Katjo Mešiček in Vito Omerzu. Punci sta bili pred prvim nastopom vidno pod stresom, saj so smeri starejših dečkov in deklic izgledale zapleteno in tehnično zahtevne. A kot vedno, po nekaj gibih v smeri začetna nervoza izgine in plezanje poteka lažje. V prvi smeri je Vita presenetila in plezala zelo dobro, dokler ni na ključnem delu pozabila prestaviti eno izmed nog in je padla. V drugi smeri, pa je bila Katja tista, ki je plezala zelo dobro in prišla do zgornjega previsa, kjer pa se je odločila za napačno zaporedje gibov in tam plezanje zaključila. Na koncu je Katja zasedla 11. mesto, Vita pa 12. Kadeta sta se morala poprijeti z zelo težkima smerema. Prva je bila na rdečih in v srednjem delu predvsem majhnih poličkah, ki je zahtevala veliko mero natančnosti pri stopanju. Sven je plezal dobro, a ker se je napačno lotil srednjega tehničnega dela se je tako rečeno "zaštrikal" in ni bilo drugega izhoda, zato je padel. Miha na drugi strani pa je plezal zelo dobro, priplezal čez tehnično zahteven del, počival pred ključnim previsom, a je tik pred nadaljevanjem plezanja zdrsnil in žal prehitro zaključil svoj prvi nastop. Druga smer je bila še za odtenek težja kot prva, Sven je narobe ocenil kako dober je grif in ta malenkost ga je stala višje višine in višje uvrstitve na tekmi. Miha pa se je ponovno dobro spopadel dobro s srednjim tehničnim delom, nato pa zdrsnil z dveh "šalc", ki sta bili po njegovih besedah dodobra zlizani in drseči (tako sta izgledala tudi na daleč).

S tem so se zaključili naši nastopi v Trbovljah in že se veselimo naslednjih podvigov v prihodnjih tednih, najprej še zadnja tekma NLP lige, ki se je bomo udeležili, nato pa ponovno Vzhodna liga v Radljah ob Dravi. Nekaj slikic kot vedno spodaj.

Jure Knez in Miha Petrišič, odlična mlada plezalca, sta pripravila kratko poročilo o delu oz. preoblačenju naše velikanke:

"V soboto, 3. februarja 2024, se je v Brežicah odvila zanimiva 3. tekma Vzhodne lige, ki je bila povod za delovno akcijo, kjer je brežiška velikanka dobila novo podobo. Približno en teden pred tekmo se je akcija začela. S celotne stene smo pobrali in očistili vse oprimke. Naslednji dan smo začeli s postavljanjem tekmovalnih smeri. Po tekmi smo v ponedeljek, 26. februarja, z ekipo (Ambrož, Aljaž, Katja, Vita, Jure, Miha, Eva in Nejc) ob 14.30 začeli še s postavljanjem ostalih smeri. Začeli smo s spodnjim delom in nato nadaljevali na “platki”. Naslednjič smo se dobili v četrtek ob 8.00 in delali do 16.00 ure. Postavlajli pa smo tudi zgornji del previsne stene stene, kjer sta se nam pridružila Rok in Kajetan. Nato je sledil je še zadnji dan, petek, ko smo delali na obeh delih stene ves dan. Z veliko vloženega truda in časa vseh sudelujočih je stena dobila zelo lepo končno podobo."

V soboto 24. in nedeljo 25. se je na Verdu odvijala četrta tekma NLP lige. Dvorana kjer je liga potekala je sama po sebi zelo zanimiva, saj super izkoristi prostor in je zanimiva tako za resne plezalce, tekmovalce, rekreativnce kot za najmlajše, saj ponuja obilico zanimivih elementov, od toboganov, prehodov po mrežan nad plezalnimi stenami itd.

A ta vikend smo predvsem preizkušali njihove stene in oprimke. V soboto 24.2. je potekala tekma za starejše od 14 let, katere se nas je udeležilo 7 plezalcev PAK-a. To so bili Sven Klenovšek, Jure Knez, Miha Petrišič, Katja Mešiček, Eva Sluga, Vita Omerzu in jaz (Ambrož). Plezalni center ponuja veliko platk oz slab-ov (sedaj že vemo da so to plezalne stene rahlo nagnjene navznoter), zato so kar dodobra trpele noge. Meni osebno je bilo prav super, ko je bil kakšen balvan malo bolj v previsu, da so si noge malo odpočile :D

No pa da malo pokomentiramo plezarijo naših tekmovalcev. Udeležili smo se dopoldanske runde, plezanje je potekalo od 9:00-13:30. Vsi smo začeli s plezanjem lažjih balvanov in vsi smo bili zelo uspešni pri plezanju začetnih balvanov, saj vmo jih v večini preplezali na flash. Seveda pa se je to pri srednji težavnosti spremenilo, saj smo imeli tu in tam kar nekaj težav z nesigurnimi gibi na platkah, katerih na naših stenah žal ne moremo trenirati. Ves čas smo plezali v manjših skupinah in smo se tudi menjali kdo je "reskiral" in balvan poizkusil prvi, da je ostalim nakazal "beto". Punce so preplezale med 14 in 18 balvanov, od tega pa je imela vsaka vsaj 11 balvanov preplezanih v prvo. Pri fantih je bilo kar pestro, na koncu smo preplezali med 20 in 25 balvanov, od tega pa vsaj 16 v prvem poizkusu. Po dobrih 4ih urah plezanja, samo se dodobra izmučeni "vdali" in končali s plezanjem, seveda vsi nasmejani in v večini zadovolnji z našim izkupičkom. V splošnem je bil konsenz takšen, da bi morali še kakšen balvan več preplezati na flash, in da bomo za najtežje balvane v rundi morali še malo potrenirat! :)

V nedeljo 25.2. pa je potekala otroška runda. Vse starostne skupine so plezale naenkrat in sicer med 12:00-15:00. Tokrat smo imeli pri mlajših 3 predstavnike, saj je datum tekme ponovno sovpadal s počitnicami, nekaj tekmovalcev pa je bilo odsotnih zaradi bolezni. Tekmovali so Bor Klenovšek, Lana Lubšina in Zoja Moškon spremljal pa jih je tokrat Aljaž Motoh. Vsi trije tekmovalci so plezali v kategoriji letnikov 2013-2011. Kot pri starejših, so se tudi mlajši v večini spopadali s platkami in slabi. Tako punci, kot Bor, so se dobro odrezali, preplezali so 21 ali 22 balvanov. Punci sta bili malo bolj površni pri prvih poizkusih in sta preplezali vsaj 12 balvanov v 1. poizkusu, Bor pa se je za prve poizkuse kar potrudil in preplezal 17 od 22 balvanov v 1. poizkusu.

Spodaj si lahko ogledate nekaj fotografij s tekme.

Po domači tekmi težavnosti ni bilo veliko premora, že kar naslednji vikend je bila v bližnjem novomeškem Frikšnu 3. runda NLP lige, ki je potekala za otroke in odrasle. Zaradi podaljšanega vikenda je bilo nekaj tekmovalcev odsotnih, a še vseeno smo imeli lepo zasedbo.

V soboto 10.02.2024 je v dopoldanskih urah potekala otroška liga, ki je razdeljena na letnike 2016-2014 in 2013-2011. Imeli smo predstavnike v obeh kategorijah. Pri mlajših je nastopil Žan Fiorelli, pri starejših mlajših pa Lana Lubšina, Zoja Moškon in Miha Pšeničnik. Vsi so tekmovanje začeli zelo suvereno in prvih 10 balvanov so vsi splezali v 1., se pravi so jih preplezali na flash. Nekaj smole je doletelo Miho, ki je med preizkušanjem enega izmed balvanov staknil poškodbo, želimo mu hitro okrevanje, ostali pa so nadaljevali s plezanjem. 

Žan je pri najmlajših preplezal kar 21 balvanov, od tega 17 na flash (v prvem poizkusu)! Pri dekletih pa sta skupaj plezali Lana in Zoja in se medsebojno spodbujali čez celotno tekmo. Na koncu je Lana preplezala 22 balvanov, 16 na flash Zoja pa 21 balvanov in 15 na flash.

Vsi mlajši tekmovalci so se izkazali in se tudi zelo naplezali, kar pove tudi veliko število splezanih balvanov. Tekmo smo zaključili, ko je bilo energije še čisto malo, kože na konicah prstov pa skoraj nič več. :)

Popoldan pa so tekmovali vsi starejši od 14 naprej. Tu so plezali Katja Mešiček, Eva Sluga, Vita Omerzu, Sven Klenovšek, Miha Petrišič in Jure Knez.Nekateri balvani pri starejših so bili kar zahtevni, a vsi so se dobro spopadali z njimi. Poleg vseh rednih tekmovalcev, sta iz PAK-a na NLP ligo prišla tudi Kajetan Voglar in Rok Molan. Naši redni tekmovalci, so preplezali med 12 in 21 balvanov, Kajetan in Rok pa sta se malo bolj napela in preplezala 26 in 24 balvanov, zmanjkali so jima zgolj tanajtežji.

Seveda smo si skupaj ogledali še večerni finale in nabirali motivacijo za prihodnje nastope!

V splošnem za nami še ena super trening tekma, z veliko plezanja in kar nekaj novih gibalnih izkušenj.

Spodaj si lahko pogledate nekaj utrinkov s tekme.

V petek 16. februarja smo se po slabem tednu od zadnje tekme NLP lige ponovno vrnili v Frikšn. Balvani iz tekme so bili še vedno na steni, tako, da so se lahko tudi tisti, ki na tekmi niso sodelovali preizkusili v mojstrovinah postavljavcev. Večino naših tekmovalcev sicer je sodelovalo na tekmi in so se tako lahko ponovno spoprijeli z balvani, katere prej niso uspeli preplezati. Treninga se je udeležilo 7 otrok : Miha, Katja, Vita, Jure, Lana, Zoja in Lea. Spremljala sva jih Aljaž in Ambrož. Tekmovalci so napenjali mišice tudi v finalnih balvanih s katerimi se je na tekmi spopadlo najboljših 5 tekmovalcev iz moške in ženske kategorije. Po nekaj urah so bili vsi že pošteno utrujeni, saj previsna stena v plezalnem centru hitro izpije energijo. Za konec so se borili še z nekaj koordinacijskimi balvani ter balvani v platki in se nato utrujenih mišic, a zadovoljni nad dobrim treningom odpravili proti domov.

Člani Posavskega alpinističnega kluba smo, pod organizacijsko taktirko Sandre Voglar in Ambroža Novaka, v Brežicah znova gostili tekmovanje Vzhodne lige; po letu 2013 spet v disciplini težavnost (vmes smo izvedli tudi dve balvanski tekmi). Ekipa je pogumno zastavila projekt in z odliko izpeljala velik zalogaj, katerega je, poleg same izvedbe v soboto, 3. februarja 2024, spremljalo predvsem veliko priprav, med njimi tudi fizično in časovno zahtevno postavljanje smeri.

Brežiška velikanka je tokrat gostila skoraj 300 mladih plezalcev od letnika 2015 do 2008 – od kategorije starejših cicibanov_nk (U10) do kadetov_inj (U16). Izjemno razveseljivo je, da smo poleg trideseterice, ki je skrbela za izvedbo tekmovanja, po dolgem času angažirali tudi dobro trideseterico (32!) otrok, ki je nastopila na domači tekmi. Nekateri so pokazali odlično formo in bogate izkušnje, spet drugi so se s tekmovanjem soočili prvič, a vseeno brez izjeme odlično prebili led.

Pri cicibankah letnik 2014 in 2015 so svojo premiero na tekmovanjih doživele Nina Tovornik, Sanja Pavlič, Maša Deržič, Ajda Hriberšek, Hana Miklavčič, Neža Češnjevar, Ana Pečnik, Emanuela Drofenik in Sara Kostanjšek. Deveterica deklet se je uvrstila med 33. in 39. mestom v zelo številčni konkurenci. Velika in previsna stena jim je nagnala nekaj strahu v kosti, a verjamemo, da jih bo to le okrepilo. Pri fantih iste starosti je brežiškemu previsju odlično kljuboval Žan Fiorelli, ki ima za seboj že nekaj nastopov, kar se je videlo tudi v dovršenem in tekočem plezanju; tekmovanje je zaključil na 10. mestu.

Pri cicibankah letnik 2013 se je najbolje izkazala Žanova sestra Lea Fiorelli, prav tako že izkušena tekmovalka. Mojstrski nastop je končala na 23. mestu. Za njo se je na svojem prvem tekmovanju na 30. mesto uvrstila Ajda Sotelšek, krstni nastop so doživele tudi Lara Ogorelc, Pika Petrovič, Žana Mežič in Petja Mercina, ki so si v številčni konkurenci cicibank razdelile 33. mesto. Pri fantih iste starosti imamo Brežičani zares vročega aduta, Nejca Krulca, ki je navdušil s 4. mestom; Jonatan Pišljar je bil 13.

Pri mlajših deklicah letnik 2011 je naše barve zastopal šopek nadebudnih plezalk, med katerimi je v obeh smereh najviše splezala Zoja Moškon s 17. mestom, Tija Božičnik je bila 25., Sandra Žagar 27., Hana Gorenc pa 29. Pri mlajših dečkih letnik 2012 smo imeli dva odlična predstavnika: Miha Pšeničnik je končal na 8. mestu, Marcel Škoberne pa na 11.; v drugi smeri sta prišla zares visoko v steni. Leto starejši pa je že izkušeni Bor Klenovšek, ki je svoje nastope v kategoriji dečkov letnik 2011 z zelo dobrim plezanjem sklenil na 8. mestu.

Pri starejših deklicah (letnik 2009) sta nas z nastopi navdušili Katja Mešiček in Vita Omerzu. Obe sta plezali zelo borbeno in vztrajali proti robu dolgega previsa brežiške velikanke; na koncu je bila Katja v ostri konkurenci 5., Vita pa 7. Sočasno so, že krepko v večernem terminu, plezali tudi kadetinje in kadeti z močno posavsko noto; prekaljena tekmovalka Eva Sluga je priplezala na 7. mesto, Vita Gorenc je bila 12., Pina Rožman pa 14. Pri kadetih sta bila, oba močna in izdelana tekmovalca, Miha Petrišič 6. in Sven Klenovšek 8. Smeri so bile v starejših kategorijah že pravi preizkus spretnosti, moči in vzdržljivosti, zato smo bili gledalci nad prikazanim navdušeni.

Skoraj 1000 ljudi se je v soboto zvrstilo na odlično organizirani prireditvi, ki bi jo mnogo teže izvedli brez naših zvestih sponzorjev in donatorjev: HESS d.o.o., Lastinski PAK, založba Primus, Višinska baza, Kibuba, Papiroti. Več organizacij nam je pomagalo z materialnimi sredstvi, ki so ob izvedbi prireditve nepogrešljiva: ZPTM Brežice, KD Krško, Zavod KNOF, Občina Brežice, Klub sinhronega plavanja Krško, naš Štromi je poskrbel za ozvočenje, nahranila nas je Huda. Veseli in hvaležni smo za takšne partnerje in verjamemo, da s svojim delom izkazujemo zaupanje vseh, ki nas podpirate.

Vzhodna liga se nadaljuje marca v Trbovljah, do zaključka v maju pa čaka naše mlade še šest tekem – gre namreč za največ tekmovanj v koledarju lige do sedaj. Želimo jim, da na tekmovanjih pokažejo kar največ svojega znanja in sposobnosti, predvsem pa se vračajo z izkušnjami in prijateljstvi, ki so pomembnejši od rezultata in jih ne more nadomestiti nobena druga stvar.

Nejc Pozvek

Malo z zamudo a vseeno. :)

Leto se je pri nas začelo kar pestro, saj se je z novim letom pričela tudi nova tekmovalna sezona za naše pridne plezalce. V soboto, 13. 1. 204 je novoustanovljeni klub PK Friksn organiziral 1. tekmo letošnje Vzhodne lige. Tekma je bila balvanska, udeležilo se je je 310 tekmovalcev.

Seveda ni manjkalo predstavnikov našega kluba. Tekme se je udeležilo vseh 12 perspektivnih plezalcev, ki se tekem udeležujejo redno. Seveda imamo željo, da te številke v prihodnje povečamo. Že na prvo težavnostno tekmo, ki jo organiziramo mi, je plan, da pošljemo nekje 30 otrok, za katere želimo, da okrepijo perspektivne in tekmovalne vrste znotraj kluba.

Letos je na Vzhodni ligi kar nekaj novosti. Prva je ta, da nimamo več kategorije mlajših cicibanov in 8-letniki na Vzhodni ligi trenutno ne tekmujejo. Druga sprememba je, da ni več razširjene skupine kadetov. Ena večjih sprememb pa je, da so rezultati in podelitve vedno samo v absolutni kategoriji, tako da tekmovalci z A ali DP licenco več ne izključujejo in ni dvojnih podelitev.

Pa da se vrnemo nazaj na prvo tekmo. Dan so otvorili najmlajši, stari med 9 in 11 let. V tej skupini smo imeli 3 predstavnike. Žan Fiorelli, ki je s tekmovanji začel v lanskem letu, Nejc Krulec, ki je zadnje leto med cicibani, in Lea Fiorelli, ki je naša novinka v tej kategoriji. Po prvih nekaj živčnih poskusih in bolderjih so se otroci sprostili, in plezanje je steklo.

Nejc je preplezal 7 balvanov, žal pa je zaradi napake pri vnosu in moje napake, da tega nisem pravočasno opazil, ostal brez enega vrha v uradnih rezultatih. Tako da je na koncu namesto 7. mesta v absolutni kategoriji zasedel 11. mesto. Žan je prvič nastopil v kategoriji, kjer se mu beležijo rezultati, in je s 4. preplezanimi balvani osvojil 15. mesto, kar je super popotnica za naprej. V zelo močni konkurenci punc je Lea s petimi preplezanimi balvani zasedla 30. mesto.

Pri mlajših dečkih in deklicah so plezali 4-je. To so bili Bor Klenovšek, Zoja Moškon, Lana Lubđina in Miha Pšeničnik. Zoja je imela v tekmovalnem smislu slab dan, saj ji je zmanjkalo nekaj pozornosti pri kar nekaj balvanih in jih je zaključila pred vrhom. Tudi take tekme se zgodijo, pomembno je, da se iz celotne zadeve nekaj naučimo, kar ne dvomim, da se Zoja je. Vseeno je dosegla 3 vrhove in končno 19. mesto. Lana je plezala dobro in se spoprijela z začetno nervozo. Preplezala je 4 balvane in zasedla 13. mesto v svoji kategoriji. Veliko presenečenje je pripravil Miha Pšeničnik, ki je preplezal balvan, katerega ni uspelo preplezati velikim v njegovi kategoriji. Na koncu je s strimi vrhovi in šestimi bonusi zasedel odlično 4. mesto. Kategorijo je Bor, ki bi mu skoraj lahko rekli veteran, saj se tekem Vzhodne lige udeležuje že dalj časa. Plezal je odlično, pokazal je malo več zbranosti kot na nekaterih treningih, kar je vzpodbudno. Preplezal je 6 balvanov, pri nekaterih pa je bil tudi blizu. Na koncu si je priplezal 4. mesto in mu ni veliko zmanjkalo, da bi stopil na zmagovalni oder.

Dan so zaključili najstarejši tekmovalci, tu smo imeli tokrat 5 predstavnikov. Balvani v zadnji rundi so bili kar malo zasoljeni, bi lahko rekli. Pri nekaterih pa se je naredila taka gneča, da si za en poskus čakal kar 25-30 min. Vita Omerzu, Katja Mešiček in Sven Klenovšek so osvojili dva vrha. Vita in Katja sta zasedli 11. mesto v kategoriji starejših deklic in sta si ga delili s kar nekaj tekmovalkami. Sven pa je zasedel 14. mesto pri kadetih. Eva Sluga je uspešno demonstrirala plezanje platk (tako imenovani slab, stena nagnjena rahlo na notr) ji je prinesel tretji vrh in 8. mesto v kategoriji kadetinj. Atraktivno predstavo je na steni pripravil tudi Miha Petrišič, ki je imel tudi kanček smole, predvsem zaradi gneče pred nekaterimi balvani, in je na koncu preplezal 4 balvane, v vsaj treh pa je imel še zelo dobre šanse, da bi dosegel vrh. Na koncu si je s štirimi vrhovi pri kadetih priplezal 10. mesto.

Trenerji smo z razpletom zadovoljni, led prve tekme v sezoni je prebit, sedaj pa nadaljujemo s pripravami na domačo tekmo. :)

Nekaj utrinkov s tekme si lahko pogledate spodaj.

V Slovenski Bistrici je 27. 1. 2024 potekala tekma Vzhodne lige v balvanih. Tekmo je zaznamovalo veliko število otrok in gledalcev. Postavljalci so pripravili lepe balvane z ravno pravšnjim težavnostnim razponom, tako da so rezultati lepo odslikavali stopnje mojstrstva. Naši tekmovalci so večinoma dosegali uvrstitve nekje v zlati sredini, nekateri pa so posegli po še višjih mestih.

Nejc Krulec (7.) ter Žan (12.) in Lea Fiorelli (27.) so se med starejšimi cicibani dobro odrezali, zlasti je navdušil Nejc, ki je z 8 vrhovi in 10 bonusi dosegel 7. mesto absolutno oz. 4 mesto med B-licencami.

Med mlajšimi deklicami in dečki so tekmovali Bor Klenovšek (12.), Zoja Moškon (19.), Miha Pšeničnik (11.) in Lana Lubšina, ki je z lepim tehničnim plezanjem dosegla 10. mesto oz. 5. mesto med B-licencami.

V združeni kategoriji starejši deklic/dečkov in kadetinj/kadetov so se za vrhove in bonuse borili Eva Sluga (16.), Miha Petrišič (6.), Katja Mešiček (12.), Vita Omerzu (17) in Sven Klenovšek (12). V tej kategoriji so bili balvani že zelo zahtevne, veliko preglavic sta, ne samo našim tekmovalcem, povzročala dva balvana, ki bi ju lahko uvrstili bolj v t.i. parkour. S preostalimi osmimi se je zelo bojevito in uspešno spopadel zlasti Miha, ki je dosegel 7 vrhov in 8 bonusov, kar ga je pripeljalo na 6. mesto absolutno oz. kar 3. mesto med B-licencami."

Nekaj slik s tekme si lahko ogledate spodaj.

V že tako tekmovalno pestrem januarju, je 24. in 25. januarja potekala srednješolska tekma v športnem plezanju.

Tekmuje se v težavnosti, tekma pa je razdeljena v 2 dni, saj en dan plezajo srednješolci z licenco, drug dan pa nelicencirani. Naši tekmovalci so se tekme udeležili 25. januarja. Klubskih prestavnikov je bilo vse skupaj 5.; Sven Klenovšek, Miha Petrišič, Jure Knez, Eva Sluga in Vita Gorenc. Tokrat sicer niso zastopali klubskih barv kot na ostalih tekmah, ampak so zastopali barve svojih šol. Tekmovanje poteka v dveh rundah, najprej so na sporedu kvalifikacije, kjer vsi tekmovalci plezajo 1 smer, nato pa najboljši 4-je nastopijo še v finalu. V preteklosti se večkrat naši tekmovalci teh tekem niso udeležili, v prihodnje pa se bomo potrudili, da se bodo teh tekem udeleževali redno.

Razdeljeni so bili v 2 kategoriji, mlajši dijaki/dijakinje in starejši dijaki/dijakinje. Pri mlajših dijakin in dijakinjah so plezali Sven, Miha, Eva in Vita, pri starejših pa je tekmoval Jure. Punce so se dobro obrezale, na koncu je Eva zasedla 19 mesto, Vita pa se je uvrstila na 28 mesto. Sven in Miha, pa sta pri mlajših dijakih plezala odlično, Sven je zasedel odlično 7. mesto, Miha pa se je s 3. mestom po kvalifikacijah uvrstil v finale, kjer je po manjši napaki plezanje zaključil pri višini 22+ in na koncu zasedel 4. mesto in za las zgrešil stopničke. Naš edini predstavnik pri starejših dijakih je bil Jure, sam se po težavah s hrbtom in kar nekaj časa brez treningov vrača v formo, plezal je dobro, sam pravi da je bil malo nervozen tako da bi verjetno lahko stisnil še kakšen gib več a vseeno je priplezal blizu finalne platke, na koncu pa zasedel 17. mesto.

Spodaj nekaj slikic s tekmovanja.

Plezalno druženje in kasneje ob zakuski pogovor s trenerji in vaditelji PAK? Zakaj pa ne? Ideja, ki je bila v decembru neuresničljiv projekt. Prvi vikend v januarju pa še kako živ: srečanja se nas je udeležilo 16 pridnih, ki ustvarjamo vzdušje in delimo športno plezalno znanje med mlade in starejše, plezanja željne Posavce. Družbo pa so nam delali družinski člani in plezalni prijatelji.

Obiskali smo plezalni center v Slovenski Bistrici, ki je bil deževnemu dnevu primerno nabito poln. Vendar veličina objekta presega še tako množico ljudi, da smo se, nekateri tudi s plezanjem na veliki plezalni površini - steni zunaj objekta, zelo naplezali. Ob vsem pa še naklepetali med sabo in s prijatelji drugih klubov in s starimi soplezalci, sotekmovalci. Lovska koča, picerija Gams in super kelnarji, so nam napolnili želodčke. Ob prijetnem klepetu še med vožnjo domov, vsi v pričakovanju novih vadb, smo sproščeno in ob razbolelih mišicah, lahko samo počivali v nedeljskem dežju.

V soboto 23 decembra se nas je za kombi Pakovcev odpravilo plezat v ledno jamo na Stojni, ki je prava posebnost na Kočevskem, saj se na  višini 870 m nahaja  brezno s stalnim ledom. Led se nahaja šele v globini 50 m, zato je potrebno do njega sestopiti po zelo strmi poti, ki je bila nekoč urejena za obiskovalce, sedaj pa je globel dostopna samo z posebno opremo.

Tam leži 20 x 30 m velika ledena ploskev, imenovana tudi »ledeno jezero«, ki predstavlja vrh ledenega čoka, ki se spušča nadaljnih 30m v globino.

Na tej ploskvi, ki je v zadnjem času prekrita predvsem z kamenjem in odpadnim lesom, si uredimo varovališča za spust in plezanje po ledu. 

Oblika ledu je ponekod tudi previsna, zato se lahko pri plezanju  dobro »našutamo «  tudi zaradi varovanja od zgoraj, saj to omogoča nekaj več drznosti, kot pri običajnem plezanju v ledu.

Obisk lednje jame nam je bil dober trening za prihajajočo ledno sezono. Tisti, ki smo bili v jami že večkrat, pa smo žalostno ugotovili, da tudi tukaj led počasi izginja, saj ga ogrožajo čedalje višje temperature.

Nekaj utrinkov s ture si poglejte spodaj.

Na tradicionalnem plezalnem srečanju PAK in ŠPO Brežice za OŠ se je tokrat v dvorani OŠ Brestanica zbralo okoli 80 otrok do 6.razreda.

Preizkusili so se v spretnostnem poligonu plezalnih navez, exathlonu, poligončku za najmlajše in seveda plezanju. Na koncu so se na steni otrokom pridružili starši, ki  jih je premagala radovednost in želja, preizkusiti se v športnem plezanju. Ostali so se odžejali in posladkali z domačimi in slanimi dobrotami. Skupaj pa navijali in spodbujali vs ena parketu.

Vse pa ta dan ne bi uspelo brez klubskih vaditeljev in trenerjev: Sandre, Ambroža, Jureta, Bojana, Roka, Aljaža, Matica, Katje, Mie, Tomaža, Tanje, Petra, Julite in stalnice: Tomija z odličnim ozvočenjem.

Vse in še več v galeriji. 

Hvala vsem in srečno v novem letu!

Sandra

V soboto, 16.12.2023 se je začela NLP liga in prva tekma je potekala v plezalnem centru Balvanija v Ljubljani. NLP liga je liga namenjena rekreativnim plezalcem predvsem z namenom, da se plezalci med seboj podružimo in v prijateljskem duhu pomerimo moči. Kljub temu, da je tekma rekreativna ponuja obilico težkih balvanov, konkurenca je izjemno močna in dober trening je zagotovljen. Tekma je potekala v dveh dneh, in sicer v soboto so plezali odrasli (od 14. leta naprej), v nedeljo pa otroci.

Sobotne tekme se je udeležilo 5 plezalcev iz PAK-a: Miha, Vita, Sven, Eva in jaz (Aljaž). Plezali smo na popoldanski rundi, katera se je začela ob 14:00. Postavljenih je bilo 30 balvanov in težavnost teh se je stopnjevala (1 najlažji, 30 najtežji). Časa za plezanje je bilo ogromno in sicer 4,5 ure. Rezultate si vsak tekmovalec vpisuje sam in za vsak preplezan balvan plezalec dobi točke. NLP liga ima poseben točkovalni sistem, a na kratko, cilj je preplezati čim več balvanov v prvem poskusu, saj je tekmovalec za flash (balvan preplezan v prvem poskusu) nagrajen z bonus točkami. Vsi smo se najprej ogreli, nato začeli na lažjih balvanih in napredovali proti težjim. Naši tekmovalci so pokazali veliko truda in vztrajnosti, ter uspeli preplezati lepo število balvanov. Vsi skupaj smo plezali povsem do konca in na koncu popolnoma izmučeni, a dobre volje počakali še na žreb nagrad. Pri žrebu nagrad smo imeli srečo, saj smo prejeli kar dve nagradi. Po žrebu je sledilo še finale, v katerega se uvrsti 5 najboljših plezalcev iz posamezne kategorije. Žal se ni nikomur od nas uspelo prebiti v finale (sam sem bil povsem blizu), a so mi na koncu pošle moči za še en vrh, ki bi ga potreboval za preboj v finale.

Podobna zgodba se je odvijala v nedeljo, ko so tekmovali mlajši tekmovalci. Tekma za njih se je pričela ob 15:00, udeležili pa so se je Miha, Lana, Zoja, Nejc in Bor. Format je bil isti, postavljenih je bilo 30 balvanov različnih težavnosti, časa pa nekoliko manj kot pri starejših, tako da je bilo kar pestro. Otroci so prvič tekmovali na takšnem formatu tekme, predvsem kjer vzponi v prvo prinesejo veliko dodatnih točk. Plezali so super, včasih zmanjka kanček neodločnosti prvi prvih poizkusih, ampak zato smo na teh tekmah, da delamo na takšnih stvareh. Prav tako se je nadaljevala sreča naših članov pri srečelovu, saj je bila Zoja žrebana za glavno nagrado, to pa so plezalniki La sportiva!

Nad tekmo smo bili vsi navdušeni in zadovoljni z rezultati in komaj čakamo na naslednjo.

Tekmovalci pridno trenirajo, nabirajo kilometrino in izkušnje tudi v raznih plezalnih centrih. Tokrat
smo se odločili, da obiščemo balvanski plezalni center Balvanija. Kmalu se začnejo tekme NLP-lige in
izbira, da obiščemo Balvanijo temelji na tem, da prva tekma lige poteka ravno tam. Tekmovalci so
imeli tako odlično priložnost videti, kako izgleda plezalni center in se malo seznaniti z njihovimi
oprimki.
Dne 02.12.2023 smo se s kombijem odpravili v Ljubljano na tako rekoč priprave pred tekmo. Treninga
se je udeležilo 9 tekmovalcev: Nejc, Eva, Miha, Sven, Katja, Vita, Zoja in kot prvič sta se nam pridružila
Lea in Žan. Spremljala sva jih jaz (Aljaž) in Ambrož. Trening je potekal v dopoldanskih urah in na srečo
kljub ne najlepšemu vremenu ni bilo prevelike gneče. Balvanija spada med prve balvanske plezalne
centre pri nas in kljub svoji majhnosti ponuja ogromno balvanskih problemov in dobre možnosti za
kvaliteten trening. Najdemo lahko veliko različnih stilov balvanov, vse od plezanja po krimpih (po
malih oprimkih), do tekmovalnega stila balvanskih problemov in slab-ov (stena nagnjena navznoter).
Tekmovalci so z veliko vnemo poskušali preplezati kar se da veliko balvanov in po nekaj urah plezanja
smo bili že vsi pošteno utrujeni in brez kože na blazinicah. Za konec smo se že pošteno lačni odpravili
še v BTC, da nekaj pojemo in nato nazaj proti Posavju.

Spodaj si lahko ogledate nekaj fotografij iz treninga.

Pa je le napočil čas, da smo se tudi mi z našimi tekmovalci zapeljali do Slovenske Bistrice in pofirbcali kako izgleda največji plezalni center v Sloveniji. Ja res je velik :D Tudi tokrat smo se v duhu prihajajoče NLP lige in balvanskega začetka Vzhodne lige sfokusirali na balvanski del centra, a naš naslednji obisk bo sigurno namenjen plezanju na štrik, če bo vreme dopuščalo kar na zunanji steni, katera že po izgledu deluje, da je namenjena tekmovalcem in tekmam.

No pa da povemo kako je izgledal trening v soboto 18.11.2023. Tokrat se ga je udeležilo samo 6 tekmovalcev, saj so imeli ostali druge obveznosti, pa nič zato. Trenirala sta oba Mihata, Vita, Katja, Lana in Sven. Spremljala sva jih seveda jaz (Ambrož) in Aljaž. Standardno za zadnja dva meseca treninga je predvsem spoznavanje novih lokacij, oprimkov itd. Moram povedati, da bistriški plezalni center ponuja zanimivo paleto oprimkov, nekatere sva prvič videla tudi midva z Aljažem, tako da je bil trening kar zanimiv, hitro pa nam je pobiralo kožo, saj novi oprimki in dinamični gibi niso najbolj prijetna kombinacija. Po nekaj urah treninga na različnih naklonih, smo zadnji del, ko so prsti in blazinice že konkretno pekli, fokus preusmerili na plezavnje v slab-u (stena, ki je rahlo nangnjena na vznoter). A kar hitro so nam tudi tu začele pojenjati moči, in trening smo zaključili prijetno utrujeni.

Se že veselimo naslednjega obiska centra, nekaj slikic pa lahko pogledate spodaj.

Začetna dva meseca treningov sta se hitro odvila in že so bile tu prve šolske počitnice. Seveda ta-zagreti plezalci tudi med počitnicami ne morejo brez plezanja, tako da smo v tednu počitnic izvedli 3 treninge. Enega v MC Krško in dva v drugih balvanskih centrih.

Prvi je bil izpeljan v Frikšnu Novo mesto v nedeljo 29.10.2023, tam smo izvedli mini simualcijo balvanske tekme vzhodne lige. Vsem navzočim, to so bili; Bor, Sven, Jure, Katja, Vita, Miha in Eva, smo izbrali 10 balvanov, za katere so imeli po 5 poskusov za uspešen vzpon. Seveda za začetek nekaj lažjih, nato pa se je težavnost stopnjevala. Na splošno so se otroci odlezali dobro, tu pa tam komu zmanjka malo koncentracije pri prvih poizkusi in po nepotrebnem zapravi energijo, saj mora ponovno vstopiti v balvan.
Po končani simulaciji, smo nadaljevali s plezanjem težjih balvanov, nekateri so probali preplezati te, ki jih med simulacijo niso, drugi pa so napadli povsem nove balvane. Trening se je zakčljučil po 3h, 4ih urah plezanja, ko so bile blazince na prstih že kar boge in tu pa tam se je našel kakšen odprt žulj.

Že naslednji vikend, v soboto 4.11.2023 pa smo splejali nov trening v balvanskem centru, tokrat pri sosedih, Hive bouldering Zagreb. To je na sveže odprt ogromen balvanski center, ki ponuja količinsko res veliko balvanov. Tokrat se je treninga udeležilo 9 perspektivcev, Bor, Sven, Jure, Katja, Vita, Eva, Nejc in Miha ²(Petrišič in Pšeničnik). Izvedli smo kar klasičen tip treninga (za novo lokacijo), to pa je poizkusiti čim več novih balvanov, na vseh nakloninah, prav tako spoznati nove oprimke in seveda čim več balvanov prebrati in preplezati v čim manj poizkusih. Punce so uživale v vertikalnih stenah in slab-ih (stena ki je rahlo nagnjena navznoter), tu je predvsem potrebno biti potrpežljiv in gibljiv. :) Potrebno je dodati, da so se tudi fantje izkazali na takšnih balvanih, več časa pa mislim, da so namenili predvsem balvanom, ki so bili v malo bolj previsnih stenah. :)

Spodaj si lahko ogledate nekaj fotografij iz obeh treningov.

Zakorakali smo že v drugi mesec letošnjih treningov perspektivne skupine in s tem je bil čas za naslednji trening na tujih stenah.

V soboto, 14.10.2023, smo se na sončno sobotno dopoldne zbrali v Krškem s planom, da obiščemo plezalni center Boulder Zona v Zagrebu.  Del ekipe smo pobrali še v Brežicah in se nato v polni postavi odpravili proti Zagrebu. Ob prihodu nas je presenetil odpiralni čas, saj se ni ujemal z navedenim na spletu, kar je pomenilo, da smo bili uro prehitri. Čas je tako hitreje minil ob dobri kavici in klepetu in ob dvanajstih smo končno pričeli s treningom. Najprej so se otroci dobro ogreli, naredili vaje za aktivacijo ter vaje za moč. Nato je sledil glavni del treninga, plezanje. Plezalni center je velik in ponuja obilico zanimivih balvanov. Otroci so navdušeno plezali balvane, inštruktorja pa sva dajala uporabne nasvete glede reševanja balvanskih problemov. Po štirih urah treninga so že pojenjale moči in sledil je povratek domov. Otroci so uživali, pridobili še več plezalske kilometrine ter že nestrpno pričakujejo naslednji trening.

Nekaj slikic si lahko ogledate spodaj.

Tokrat smo si izbrale lokacijo Kvarner, Krk. Malo spremembe ne škodi. Vreme je bilo res noro dobro, plezarija zato padla zraven idealno. Smo se naplezale, naklepetale, dobro voljo domov pripeljale. Celotno poročilo pa itak v Romini pesmici.

Kombi smo napolnile:  Nina Tomšič, Maja Blaznik, Sandra Voglar, Jerca Miklič, Haidi  Škrabar, Tanja Sotelšek, Julita Hribar, Darja Sedaj, Romana Tomšič

10ka

Desetič babji vikend izpeljale,
opala, kar na Krk se odpeljale...
Kombi, avto?, gasa gremo,
da naspimo se in pa najemo...
Spet samo o hrani,pijači se menile,
in pač kakšno majčko bi si naredile...
V kombiju pa tuk smo spet čvekale,
da skor mim Krka se peljale...
Zvečer narezale in malček spile,
dolgo v noč smo se gostile..
Vse tamlade na pojstlo šle so spat,
tastara pa na teraso zvezdice iskat..
Nakup stoletja - spalka je,
treba sprobat takoj jo je..
Zjutri vse zlamane od spanja,
tri kfete, pa nas že razganja...
Poplezavale cel ljubi dan,
sem pa tja čvekale kar v en dan...
Punce kuhajo, pečejo vsak dan,
zato ta vikend od kuhne daleč stran...
Pa smo na rivi oštarijo poiskale,
in se razvajati prav rade dale...
Drugi dan jajca in kufe,
da fotošuting zihr nam uspe...
Ena tuki, dve sta tam,
spelte babe se že na ta tobogan...
Na toboganu babe se afnamo,
saj vse foto poze že poznamo..
Plezalcem v plezališču blo je kar slabo,
ko devet bab pod steno je prišlo...
A za vsako našla se je smer,
da smo dale babe mir...
Ko koža na prstih malo zacveti,
je čas, da četica domov že odhiti...
Večina dremala je prav počas,
prva vrsta ropotala v en glas...
Me zadaj samo temo smo izbrale,
one spredaj vse temeljito opisale..
Lušno, fino fajn se imele,
večkrat na leto bi me to mele...
Japajade..

To je to za ta dnar..
Roma

Tokratni cilj naše skupne ture je  bil  Barre des Ecrins, najvišji vrh v masivu Écrins in edini francoski štiritisočak, ki ne spada v masiv Mont Blanca. Za izhodišče smo si izbrali parkirišče Pré de Madame Carle, od koder smo se po ledeniku Glacier Blanc povzpeli do koče Refuge des Écrins na 3170 m. Tam smo prespali in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravili proti vrhu.

Žal nam je načrte prekrižal nov sneg, ki je onemogočil vzpon po ozkem grebenu do Barre des Ecrins,  zato smo se zadovoljili z  stranskim vrhom Dôme de neige des Écrins, ki je visok 4015 m. Ta vrh je lažje dostopen, saj ne zahteva plezanja po skali, ampak le hojo po snegu in ledu.

Naša tura je bila lepa in poučna izkušnja, ki nam je pokazala lepoto in divjino masiva Écrins. Posebnost vzpona je bil  vsekakor ledenik, ki nas je spremljal večino poti. Zaradi razpok, ki so bile tokrat zaradi novega snega še nekoliko bolj nevarne, smo hodili v ledeniških navezah. Ledenik se je proti vrhu bohotil z ogromnimi snežnimi  stenami, ki se verjetno vsake toliko časa premaknejo nekoliko nižje proti dolini. Seveda smo se nevarnim odsekom izogibali kolikor se je le dalo, na našo srečo pa zaradi dokaj hladnega vremena, nevarnosti podrtja ni bilo. 

Na vrhu smo lahko opazovali tudi vrh Barre des Ecrins, ki je bil le 200m stran od nas, a nedosgljiv zaradi slabih razmer. Kljub temu smo bili zadovoljni z našim dosežkom in ponosni, da smo stopili na enega od alpskih štiritisočakov. Še isti dan smo se  spustili nazaj do parkirišča in odpravili domov. Pica in pivo med potjo tudi tokrat ni manjkala

Udeleženci ture smo bili: Matej, Bojan, Peter, Matej B., Igor, Silvo, Romana, Andreja in Tanja

Zapisal Matej Zorko.

Začela se je nova sezona treningov za naše najmlajše in malo manj mlade :). V letošnjem duhu spremembn, kar se tiče vadb pri Posavskem alpinističnem klubu (PAK-u), smo si zadali cilj, da postopoma nadgradimo tudi delo s perspektivno in s časom, tekmovalno skupino. Seveda se te zadeve ne zgodijo čez noč, ampak cilji so začrtani, plan pa že v teku.

Tako smo že v petek 15.9.2023 opravili prvi trening izven posavskih sten, ta se je odvijal v Novem mestu, v Balvanskem centru Frikšn. To je bil zgolj prvi od mnogih treningov, ki jih bomo izpeljali na drugih lokacijah tekom leta. Sovpadal je z 2. rojstnim dnem Frikšna, tako da so otroci plezali po čisto sveže postavljenih balvanih in sodelovali v nagradnih igrah in plezali v nagradnih balvanih, za vrečko magnezija itd..

Spodaj si lahko pogledate nekaj utrinkov s tega treninga.

Vsi se že veselimo naslednjega podobnega treninga :)

Plezalne vadbe za otroke

S šolskim letom so se zaključile tudi plezalne vadbe za otroke. 
Na stenah Posavskega alpinističnega kluba je letos plezalo okoli 130 otrok. Interes za športno plezanje je res velik, saj smo imeli preko celega leta zapolnjene vse skupine. 
Največ otrok pa je uživalo v pestrem gibalnem programu, vzdržljivostnih motoričnih igrah in premagovanju zastavljenih plezalnih problemov.

Otroke je preko leta usmerjalo in varovalo vsaj 18 vaditeljev. Izpeljali smo nekaj plezalnih srečanj, občinsko prvenstvo. Bolj ambiciozni, tekmovalci, so se udeležili športno plezalnih tekem Vzhodne lige. Obiskali so tudi nekaj naravnih plezališč, obiskali plezalne centre.

Na mali plezalni steni v MC Krško je plezalo tudi 28 predšolskih otrok. Le ti so preverjali svoje naučene in natrenirane plezalne spretnosti tudi v gozdu.
Pred nami so počitnice. Otroci, preživite jih aktivno, zunaj, v naravi, kolikor le lahko. V jeseni pa se ponovno vidimo na stenah.

Galerija zadnjega dne.

PAK

Klubski tabor je in še bo ostal, bogato obiskan. Še posebej, če gre za kombinacijo plezanja, hoje in kopanja. Paklenica je pa itak zakon v vseh pogledih.

Nastanjeni v Villa Popo kampu, ki je v dneh tabora kar naš, že obvladamo senčne in sončne kotičke, kuhinjski prostor, kdaj je katera miza primerna glede na čas dneva za hranjenje; iz jedilnice je namreč markanten razgled proti Aniča kuku.

39 odraslih in otrok nas je dopoldan in popoldan odhajalo v kanjon. Bili smo v vseh stenah in tudi po plezališču kar nekaj. Splezali smo po nekaj smeri in družinsko v tojnfe. Po povratku v kamp je sledila malica ali kosilo, malo morčka in hop nazaj v stence. Večeri ob klepetih s klubskimi legendami, alpinisti in športnimi plezalci pa so naredili noči krajše. Zvok kitare se je slišal daleč naokoli. Vsakoleten kar lep vstop v počitniške dni.

Preplezali smo kar nekaj smeri dolgih smeri: Propeler, Juha, Zimski cvjet, Šaleška, Karabore, Flex und Reks, Tinin smjer, Velebitaška, Mosarača, Cirkus... še dodam, ko jih vpišete.

Kratke pa od 3 - 6b; Čestitke pa veljajo Kajetanu, ki je v Hramu splezal Vodan, 7b. Bravo!

Slike v galeriji.

Udeleženci: Sandra Voglar, Martin Bedrač, Vili Bedrač, Luka Zagorc, Boštjan Prosenik, Val Medved, Darina Svozilova, Jan, Uroš Dular, Tanja Tušek Sotelšek, Peter Sotelšek, Ajda Sotelšek, Mitja Voglar, Manja Voglar, Kajetan Voglar, Tit Voglar, Manca, Luka Kos, Matej Zorko, Romana Tomšič, Nina Tomšič, Luka Polegek, Matej Zorko, Bojan Zorko, Matej Žibert, Mia Brunej, Grega Cerjak, Mateja Cerjak, Svit in Iva Cerjak, Andrej Malus, Jerca Miklič, Blaž Kramer, Alja in Krištof Kramer, David Gosar, Sandi Gosar, Andrej Sotelšek, Aljoša sotelšek

O nevarnih stenah in neudobnih čevljih ali kako smo se podali v svet vertikale

“Zategn’!”, “Pazi, štrik!”, “Na desni imaš fajn šalco” so izrazi, ki marsikomu ne pomenijo nič in tudi nam še pred nekaj meseci niso, danes pa jih suvereno uporabljamo v športu, ki nas je popolnoma zasvojil.

V začetku marca 2023 se nas je v klubskih prostorih v Krškem na uvodnem sestanku tečaja športnega polezanja zbralo 14 mladih Posavk in Posavcev. Eni z že v naprej dogovorjenim parom - plezalsko navezo, drugi v prepričanju, da podobno mislečo družbo najdemo v novih krogih, vsi skupaj pa s trdnim namenom, da čimprej osvojimo osnove športnega plezanja in se podamo v čarobni svet vertikale.

Tako smo dvakrat tedensko kar 8 zaporednih tednov marljivo trenirali in vskravali nova znanja na domačih stenah v telovadnicah v Brežicah in Brestanici.

Kot neizkušeni plezalci začetniki smo se vedno dobro in varno počutili, saj je za nas neprestano skrbela kopica izkušenih PAKovih inštruktorjev. Vaditelji so nam svoje znanje v teoriji in praksi nesebično predajali ter nas varno vodili skozi naše prve korake v ta čudoviti šport. In prav vsi inštruktorji  imajo neko nadnaravno lastnost, da so naše začetniške napake videli tudi, če niso stali v bližini ali nas gledali.

Ko smo osvojili osnove plezanja in varovanja in nam je bilo muhasto spomladansko vreme naklonjeno, smo se seveda podali tudi na domačo skalo v Armeško. Tekom tečaja smo se odpravili še na dva dvoranska izleta in sicer v Novo mesto in v Celje ter si privoščili celodnevni izlet na daljni zahod v plezališče Napoleonica pri Trstu. Tega si bomo zagotovo vsi zapomnili po čudovitih smereh, prekrasnem razgledu in predvsem po neplaniranem demonstracijskim padcu, ki ga zagotovo nihče ne želi preizkusiti.

Vestno in vztrajno smo vadili in prišel je trenutek, ko je bilo treba svoje na novo pridobljeno znanje tudi pokazati. Po dolgem času smo tako, kot včasih v šolskih klopeh, prijeli za pisala in najprej znanje pokazali na teoretičnem izpitu. Nato smo morali še vse osvojene pomembne elemente na praktičnem delu izpita pokazati pred izurjenimi očmi vodje tečaja Aleksandre Voglar.

Prav vsi tečajniki smo vztrajali skozi celoten tečaj, uspešno opravili izpit in pridobili naziv pripravnik športnega plezanja.

Tečaj smo zaključili tako, kot se spodobi. Odpravili smo se na dvodnevni plezalni izlet na otok Krk. V plezališču Portafortuna smo kaj hitro ugotovili, kako pomembna je vsaka informacija, nasvet oziroma navodilo, ki smo ga prejeli s strani inštruktorjev. In predvsem, koliko vaje in treningov za suvereno plezanje še potrebujemo. Prijetno utrujeni smo prvi dan zaključili s piknikom.

Nestanovitno majsko vreme nam jo je ponovno zagodlo, tako da smo morali nedeljsko plezanje prestaviti v dvorano. Obiskali smo nov zagrebški bolder center in dokončno odrgnili od prejšnjega dne pošteno načete blazinice prstov.

Plezalci začetniki smo neizmerno hvaležni PAKovi veliki družini za izredno topel sprejem, inštruktorjem za vse usmeritve in vodenje ter en drugemu za podpro, družbo in obljubo, da se v tem športu družimo še naprej.

Se vidimo v steni!

Mojca

Slike s tečaja - galerija

Udeleženci:

Zakaj? Vama je tega res treba? V strme, mokre in nevarne stene s premajhnimi in  neudobnimi čevlji? :) 
Seveda! Super družba soplezalcev, super inštruktorji, ki so iz nas iztisnili najboljše, ter skrivnosten svet vertikale. Dovolj razlogov ZA.
Od začetka sva mrzlično skrbeli za trojno ali celo četvorno pregledovanje ("vzpodbudne" besede prijateljic so kakopak ves čas odzvanjale v ušesih), medtem ko so inštruktorji bežno pogledovali proti vozlom in gri-griju in zatrjevali, da vse vidijo. Midve pa sva si šepetali: "A misliš da je res kej pogledu? Grem še koga drugega vprašat. Zihr je zihr." - Ambrož istočasno v daljavi: "Vse vidim in slišim." Ups. 
Proti koncu tečaja sva jim v tej veščini postali podobni - samozavestno sva stopali v steno po dvojnem preverjanju in se vseeno počutili varno. No, plezalno tehniko bova pa morali še malo povaditi, da se izogneva zabavnim imitacijam inštruktorjev. ;) 
Klepetava naveza B&J

Tečaj plezanja je bil prava dogodivščina. Od začetnega okornega učenja vozlov, do številnih preplezanih smeri na Krku, smo se pod budnim očesom inštruktorjev (in res, Sandrino oko niti ne pomežikne) počasi izoblikovali v plezalce pripravnike. Spoznali smo, da plezanje ni le fizična aktivnost, temveč tudi mentalni izziv. Zahteva osredotočenost, hitro sprejemanje odločitev in premagovanje strahu (v mislih imam predvsem samovarovalno napravo Celje in vadenje padcev). Plezanje te popelje izven tvoje cone udobja in te spodbuja, da se dvigneš višje, tako v dobesednem kot tudi v metaforičnem smislu :)
Živa

Zelo pomemben del plezanja je pridobivanje zaupanja v plezalke in noge.  
Meni se je to še posebej pokazalo na našem zadnjem dvodnevnem izletu na Krku, ko sem v smeri priplezala do škrapelj, naprej po njih pa si sprva nisem upala. Šele po demonstraciji našega inštruktorja sem sprobala stopit nanje. Kljub sprva nelagodnemu občutku se je izkazalo da jih sploh ni bilo težko preplezati. 
V sklopu tečaja sem se veliko naučila. Zelo sem vesela, da sem lahko ta čas preživela v tako super ekipi nas začetnikov in tudi inštruktorjev, ki so se vedno trudili nas čim več naučiti. Hvala za vaše spodbude, trud in potrplenje.
Haidi

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko smo imeli generalko za izpit in je Sandra medtem, ko s soplezalcem nisva gledala, razvezala dvojno osmico na koncu vrvi, rekoč, da se v naravi vse lahko zgodi.
Od takrat dalje sem vedno na preži, za katerim grmom se skriva Sandra.
Grega

V soboto, 20.5.2023, se je v Celju odvijala zadnja tekma Vzhodne lige, v hitrosti.  Naši tekmovalci so se na tekmi zelo potrudili, vendar se je izkazalo, da so imeli prednost in dosegli boljše rezultate domačini, ki na steni in smeri hitrosti, redno trenirajo.

Hitrostna tekma je sestavljena iz kvalifikacij, kjer se upošteva najboljši izmed dveh časov, nato sledi izpadanje po parih. Glede na število tekmovalcev v kvalifikacijah, so se izvedli še osmina ali pa četrt finale in finale. Zvrst tekmovanja je atraktivna in zato zelo zanimiva za gledalce. Za tekmovalce pa dokaj naporna. Potrebna je zbranost, koncentracija, odločnost in natančnost, da o kondiciji ne govorimo.

Pri kategoriji mlajših cicibanov je nastopil le Fiorelli Žan. Dosegel je čas 20,7 sek. Za prvo tekmo hitrosti je dosegel zelo opazen rezultat in glede na to, da je to njegova prva tekmovalna sezona si želimo, da so ga tekmovalne izkušnje pripravile na tekme v prihodnosti!

Pri starejših cicibanih M je pa nastopil Krulec Nejc. Tudi zanj je bila to bila prva tekmovalna sezona. Dosegel je res lep čas 13,2 sekunde, kar mu je prineslo 10. mesto in super rezultat za prvo hitrost. Ligo B kategorije je zaključil na skupnem 13. mestu.

Pri starejših cicibanih S sta nastopila Pšeničnik Miha pri dečkih in Lubšina Lana pri deklicah. Miha je dosegel čas 11,07 sekund in zasedel lepo 12. mesto, vendar čas ni zadostoval za uvrstitev v četrt finale. Ligo je zaključil na skupnem 22. mestu. Lana je v prvem krogu dosegla čas 8,28 sekund, se uvrstila v osmino finala, tam pa na žalost izpadla kljub izboljšanemu času 7,14 sekunde. Konkurenca pri deklicah je res močna, zato Lani iskrene čestitke za doseženo 11. mesto. V B skupini je zasedla skupno 8. mesto v letošnji ligi in super napredovala glede na lansko sezono.

Naslednji so bili na vrsti mlajši dečki/deklice M. Pri dečkih je nastopil Bor Klenovšek. V kvalifikacijah je imel čas 7,06 sekunde, se uvrstil v četrt finale, kjer je dosegel čas 6,74.  Manjša napaka ga je tako ločila od finala in zasedel je 4. mesto. Bor si je na koncu sezone v skupnem seštevku vseh tekem priboril odlično 2. mesto v B-skupini, za kar mu iskreno čestitamo.

Pri deklicah so nastopile Zorko Kim, Jevšnik Žana in Moškon Zoja. Kim je dosegla čas 10,28 in se je uvrstila na 15. mesto. Skupno je dosegla 29 mesto v B kategoriji letošnje lige. Žana je dosegla čas  9,37, kar je zadostovalo za 12. mesto, kar je zadostovalo za 21. mesto v skupnem seštevku, malo pred Kim. Zoja se je s časom 7,13 sekund uvrstila naprej v osmino finala, dosegla čas 6,94 sekunde in napredovala v četrt finale.  Tu jo je za las prehitela sotekmovalka in Zoja je dan zaključila na odličnem 5. mestu, njeni najboljši uvrstitvi letos. Ta ji je tudi prinesla boljši  rezultat med tremi prijateljicami: 17. mesto v skupni razvrstitvi letošnje lige.

Na koncu so nastopile starejše deklice. Najboljši rezultat je dosegla Eva Sluga časom 6,78 sekund, kar je zadoščalo za 11. mesto. Sledila ji je Mešiček Katja s časom 7,86 sekund in 15. mestom.  Grašak Julija je s časom 9,78 sekund zasedla 17. mesto, Omerzu Vita pa s časom 10,01 sekund 18. mesto. Vse so izpadle v kvalifikacijah. V skupni razvrstitvi letošnje Vzhodne lige B kategorije so zasedle: Eva Sluga skupno 8. mesto, Katja je prehitela Evo za mesto in bila na koncu skupno sedma, Vita in Julija sta se razvrstili na 28. oziroma 30. mesto.

Tu so še klubski tekmovalci, ki se zadnje tekme niso udeležili. Miha Petrišič je med starejšimi dečki B kategorije osvojil skupno 5. mesto, zelo lep dosežek. Gašper Žigante je v isti kategoriji zasedel skupno 20. mesto. Jure Knez je bil med kadeti na koncu na 22. mestu, Sven Klenovšek pa je ligo zaključil na 24. mestu.

S to tekmo se je tudi zaključila Vzhodna liga 2023. Vsi tekmovalci so pokazali svoje plezalno znanje na tekmah z dobrimi uvrstitvami. Vemo tudi, da imajo otroci še ogromno rezerv, da lahko z dobrim treningom v prihodnje posežejo še po višjih rezultatih.

Še več o Vzhodni ligi pa najdete na climbers.si.

Vsem še enkrat čestitke za prikazano!

V nedeljo, 28. maja 2023, smo se PAKovski inštruktorji in vaditelji športnega plezanja udeležili obveznega licenčnega usposabljanja v organizaciji naše krovne organizacije Komisije za športno plezanje pri PZS. Kot na zadnjem tovrstnem dogodku leta 2019 je organizator tudi letos poskrbel za aktualne in zanimive tematike, ki so jih predstavili ugledni in renomirani strokovnjaki/plezalci. Tudi med več kot 150 slušatelji ni manjkalo znanih imen, naših (starih) prijateljev, s katerimi smo v preteklosti precej pogosto delili zgodbe v plezališčih ali celo vrv; s tega vidika prav prijeten, tudi malce družaben in za nekatere nemalo nostalgičen dogodek.

Začeli smo s predavanjem o preventivi in rehabilitaciji poškodb v izvedbi Mateja Bombača, ki že nekaj let intenzivno sodeluje z našo plezalno reprezentanco in je precej specializiran za obravnavo plezalcev. V določenih delih ga je z izkušnjami dopolnjeval najtrofejnejši trener športnega plezanja na svetu (!) Roman Krajnik, ki je v nadaljevanju razkril še precej podrobnosti sistema in metod treninga vrhunskih plezalcev. Sledilo je izjemno predavanje dr. Uroša Perka, legendarnega slovenskega plezalca, ki je, na podlagi številnih (tudi lastnih) izkušenj, nedavno pripravil doktorsko nalogo na temo duševnih motenj v športu, o čemer je napisal tudi knjigo (ki jo imamo na klubu). Zgodbe so nas v, na momente tudi kontroverznem predavanju, za debelo uro povsem prikovale na sedeže in nam dale mnoge iztočnice za premislek. Po odmoru nas je v popoldanskem delu o psihosocialnih vidikih trenerstva in treniranja poučila še ena najuspešnejših športni plezalk vseh časov – Mina Markovič.

Namesto zaključka pa lahko povabimo na ogled spletne strani Projekta OSP, ki želi z akcijo #mojastena spodbuditi k dobrim dejanjem (urejanju, čiščenju ...) v plezališčih. Spremljate ga lahko tudi na (ne)družabnih omrežjih in seveda – sodelujte in prispevajte po svojih močeh.

Pod črto: za nadaljnja štiri leta smo licence potrdili Andrej in Tjaša Trošt, Peter Sotelšek, Mitja Kolman, Mitja Voglar, Jerca in Gregor Miklič, Ambrož Novak in (avtor prispevka) Nejc Pozvek.

V soboto, 6.maja 2023, je bila na sporedu druga balvanska tekma letošnje izvedbe Vzhode lige, znova v Novem mestu. Zaradi bližine prizorišča, se je je udeležilo kar 16 naših tekmovalcev. Vsaka kategorija je imela na voljo 10 balvanskih problemov v času, ki je bil določen glede na njeno številčnost.

Med mlajšimi cicibankami in cicibani so nas zastopali Elena Cizel ter Žan Fiorelli in Liam Ledić. Elena in Liam sta priplezala na štiri vrhove in do šest oz. sedem bonusov. Presenetil je Žan, ki je dosegel odličen rezultat s kar šest vrhovi in devet bonusi.

Pri starejših cicibankah/cicibanih sta nastopila Lana Lubšina in Nejc Krulec. Lana je znova plezala odlično in dosegla kar sedem vrhov in osem bonusov, bila še na nekaj balvanih blizu uspeha, na koncu pa si priborila 8. mesto. Za Nejca je bila to prva balvanska preizkušnja v tudi sicer prvi njegovi tekmovalni sezoni; dosegel je dober rezultat, 10. mesto. Trener Kajetan Voglar je njegovo plezanje s petimi vrhovi in prav toliko bonusi ocenil kot zelo dobro.

Mlajše deklice in dečki so se soočili s precej težkimi balvanskimi problemi, ki so zahtevali dinamično gibanje in vključevali elemente z zahtevno koordinacijo, česar pa naši tekmovalci (zaradi specifik sten, na katerih večinoma trenirajo) niso vajeni. Vendar pa je bil trudi vseeno poplačan v obliki povsem solidnih rezultatov. Bor Klenovšek je tokrat končal kot 9.; v veliki borbi mu je uspelo vknjižiti tri vrhove in pet bonusov. Dekleta so priplezala na vrh dveh balvanov in osvojila štiri oz. tri bonuse ter se tako razvrstile na 13. (Žana Jevšnik), 16. (Zoja Moškon) in 19. (Kim Zorko) mesto.

Kategoriji starejših deklic/dečkov ter kadetinj/kadetov sta se preizkušali v istih problemih, kar je za mlajše (in manjše) tekmovalce pomenilo precejšnji izziv. Starejša dečka Gašper Žigante in Miha Petrišič sta se dobro dajala s problemi in v medsebojnem, klubskem obračunu. Vsak sta zmogla štiri balvane, Gašper pa en bonus več od Mihe, kar je pomenilo, da je bil na koncu 6., Miha pa tik za njim, 7. Med dekleti je najbolje plezala Katja Mešiček (2 vrhova, 3 bonusi) – zasedla je zelo dobro 9. mesto, Eva Sluga (1 vrh in 3 bonusi) je bila povsem blizu Katji, a ji ni uspelo zadržati vrha na enem izmed balvanov, zato se je mogla zadovoljiti s 14. mestom. Na 22. mestu sta jima sledili še Julija Grašak in Vita Omerzu (obe z 1 vrhom in 1 cono). Povsem na koncu je naše barve borbeno zastopal še kadet Jure Knez; bil je 17. (2 vrhova in 2 bonusa), a bil zelo blizu še nekaterim bonusom.

Čeravno tokrat brez žlahtnih kovin okoli vratu, pa so se naši mladi tokrat vrnili domov z žlahtnimi izkušnjami in predvsem zadovoljstvom, da so dali od sebe vse in prikazali dobro, borbeno, srčno plezanje. Srečno vsem tudi na zadnji tekmi konec maja v Celju!

Poročilo pripravila: Kajetan Voglar in Nejc Pozvek

V Vojniku je 22. 4. 2023 potekala tekma Vzhodne lige v težavnosti.

Liam Ledić, Žan Fiorelli in Elena Cizel so se med mlajšimi cicibani (2014/2015) dobro odrezali, prikazali so res borbeno plezanje in z nekaj več tekmovalnimi izkušnjami bodo posegali po vrhovih smeri.

Nepopustljivo so grizli tudi starejši cicibani Lana Lubšina, Nejc Krulec, Erik Ebner, Ida Sluga in Miha Pšeničnik. Lana je plezala tehnično zelo lepo, dosegla tudi lep rezultat, kazalo je celo na najvišja mesta, pa je v močni želji morda nekoliko neprevidno stopila. Pohvale tudi Idi, ki se je po tekmovalni odsotnosti ponovno opogumila za nastopanje.

Med mlajšimi dečki je zopet blestel Bor Klenovšek, z lepim tehničnim plezanjem je dosegel kar drugo mesto v B-licenci, bil pa je peti v absolutni kategoriji. Mlajše deklice Zoja Moškon, Žana Jevšnik, Tadeja Kovačič in Kim Zorko so k tekmi pristopile resno, vendar uvrstitev, glede na pretekle tekme, niso izboljšale. Trener bo moral razmisliti o učinkovitosti metod treninga.

Starejši deklici Eva Sluga in Katja Mešiček ter starejša dečka Miha Petrišič in Gašper Žigante so dosegli mesta v zlati sredini ali nekoliko nad njo. Gašper se je na sceno vrnil po kar dolgi tekmovalni odsotnosti in, sodeč po treningih, je njegova meja gotovo še višje. Tja lahko poseže tudi Miha, ki je na lestvici zasedel Gašperju sosednje mesto. Eva je zopet plezala zanesljivo, zdaj ima nalogo zrasti še nekaj centimetrov in bo šlo še višje.

Edini predstavnik med kadeti je bil Jure Knez. V preteklosti je posegel že višje, ampak z enako mero motivacije in nekaj več kilometrine v skali bi lahko ujel priključek zgornji tretjini.

Tekma je bila dokaj dobro organizirana, morda bi le veljalo razmisliti, kako optimizirati najštevilčnejše kategorije, saj so nekateri otroci morali dolgo časa čakati na svoje nastope in zaključek tekme.

Prvoaprilsko soboto so mladi plezalci PAK preživeli na tekmi v Trbovljah, ki je bila že tretja v seriji letošnjih vzhodnoligaških preizkušenj, tokrat – logično, tudi zaradi bližine prizorišča – tudi z najbogatejšim zastopstvom naših vrst; tekmovalo je kar 15 naših mladih članov.

Premierni nastop je med mlajšimi cicibankami zabeležila Neža Češnjevar, ki je, tako kot njena vrstnica Maša Deržič, v obeh smereh plezala dobro in se priborila čez polovico višine. Obema gredo čestitke! Navdušil je mlajši ciciban Žan Fiorelli, ki je bil v obeh smereh tako rekoč na vrhu, kar je zares obetavna napoved za prihodnost mladega plezalca.

Nadaljevala sta starejša cicibanka Zara Kelavić in ciciban Nejc Krulec, oba prvič na tovrstnem tekmovanju. Zala je bila v številčni konkurenci 40., Nejc pa 17. Spodbudno naprej! Katergorijo starejših cicibank/cicibanov so morali zaradi velikega navala plezalcev celo razdeliti na letnike in tako sta že imenovana nastopila med 10-letniki, leto starejša (in že z nekaj tekmovalnimi izkušnjami) Lana Lubšina pa je znova premikala svoje mejnike ter tokrat končala tekmovanje na zelo dobrem 7. mestu. Obetavno!

Prvi vrhunec tekmovanja je za PAKovce pomenila prva zmaga mlajšega dečka Bora Klenovška na tekmah Vzhodne lige. Z odličnim plezanjem je pokoril vso konkurenco in napovedal boj za najvišje mesto tudi v skupnem seštevku, saj je letos domov prinesel medalje vseh žlahnosti. Bravo, Bor! V kategoriji mlajših deklic so ga spremljala kar tri dekleta: Zoja Moškon, Žana Jevšnik in Kim Zorko so bile rezultatsko zelo blizu na 24., 26. in 29. mestu.

Še eno presenečenje je sledilo med starejšimi deklicami: nepričakovana zmaga Katje Mešiček, tik pod stopničkami pa je končala Eva Sluga. Odlično plezanje, posrečen nastop in – rezultat, ki nas lahko navdaja z optimizmom. Z njima se je dostojno borila tudi Vita Omerzu, ki je tokrat končala na 26. mestu. Miha Petrišič je bil med starejšimi dečki 9., kadetske barve pa je branil prekaljeni Sven Klenovšek in bil 16.

Dvojno slavje v Trbovljah predstavlja uresničitev visokih ciljev, za mlada tekmovalca pa gotovo prvo stopničko v sanjah velikih plezalnih dosežkov. Čestitamo!

Poročilo pripravila: Kajetan Voglar in Nejc Pozvek

Radlje ob Dravi so gostile drugo tekmo letošnje izvedbe Vzhodne lige, ki se je je udeležilo 8 naših mladih članov.

Svoj krstni nastop sta pri mlajših cicibankah oz. cicibanih doživela Maša Deržič in Liam Ledić. Oba sta plezala lepo in preudarno ter visoko čez polovico smeri. Čestitke za zbran pogum in prebit led! Pri starejših cicibankah je Lana Lubšina prvič priplezala med deseterico – priborila si je 9. mesto. Že druge letošnje stopničke je vknjižil Bor Klenovšek, tokrat je stopil tik pod vrh, na drugo stopničko. Mlajše deklice PAK je predstavljala Žana Jevšnik; bila je 24. Med starejšimi dečki smo uživali v plezanju Mihe Petrišiča, ki je bil tokrat 5., starejša deklica Eva Sluga pa je vknjižila 9. mesto. Kadet Jure Knez je v ostri konkurenci dosegel 20. mesto.

Iskrene čestitke našim mladim upom za lepe nastope v oddaljenih Radljah. Z veliko mero optimizma gremo novim treningom in naslednji tekmi - v Trbovljah - naproti.

Poročilo pripravila: Kajetan Voglar in Nejc Pozvek

V soboto, 25. februarja, so se naši mladi tekmovalci udeležili prve letošnje tekme Vzhodne lige, ki jo je v Novem mestu gostil Frikšn. Preizkušen je bil nov model balvanskega tekmovanja: 10 balvanov in omejitev skupnega časa, nato pa plezanje po izbiri z jasnim ciljem – čim več vrhov oz. bonusov/con/baz.

Med mlajšimi cicibani je na svoji prvi tekmi nastopil Žan Fiorelli, plezal odlično in dosegel 4 vrhove in 6 bonusov. Med starejšimi cicibankami je bila Lana Lubšina s pet vrhovi in sedem bonusi 14.; plezala je zelo dobro in ji je le malo zmanjkalo še za dodaten, šesti vrh. Med mlajšimi dečki, kjer so bili balvani že bistveno težji, smo navijali za že izkušenega Bora Klenovška, ki je upravičil svojo vlogo s 3. mestom med tekmovalci z B-licenco. Med mlajšimi deklicami sta nastopili Žana Jevšnik (20. mesto) in Zoja Moškon (28. mesto).

Najštevilčnejše zastopstvo smo Posavci imeli v kategoriji starejših deklic: Eva Sluga in Katja Mešiček sta si razdelili 5. mesto v skupini z B-licenco – obe sta osvojili po dva vrhova in pet bonusov. Dobro sta se borili tudi Vita Omerzu in Julija Grašak, ki sta bili v isti kategoriji 21. in 22. Odlično se je odrezal starejši deček Miha Petrišič; štirje vrhovi in šest bonusov so bili dovolj za 3. mesto med tekmovalci z B-licenco, le en poskus pa ga je oddaljil od medalje srebrnega leska.

Na podlagi prikazanega z veseljem pričakujemo nadaljevanje sezone, kjer si v disciplini težavnost obetamo še nekoliko boljše rezultate.

Poročilo pripravila: Kajetan Voglar in Nejc Pozvek

DAN ŽENA
Punce pod Kriško steno

Ker s puncami so res križi in težave,
smo tut turo tako me izbrale....
Da težav s problemi ne bomo imele,
eno u izi turo smo si zaželele...
Prvič v zgodovini kluba sploh,
smo šle punce same na turno smuko, oh...( hmnm.?..)
Itak dva tedna smo se samo menile,
a pol vseen kombi napolnile...
Kam pa gremo, kdaj, zakaj,
kaj pa rabmo, kdaj nazaj?...
Vprašanja, dvomi al bo šlo,
vreme itak da tut bo...
Žolne, sonde in lopate,
da tam na turi ne pride do zagate...
Prva pomoč pa v tekoči je obliki,
da razvežejo se nam jeziki..( kot da rabimo )...
Na turi malo manj čvekamo,
modno pisto pa vseen imamo..
Na turo šle smo sam zato,
da fotke za koledar naberemo...
Smo pa malce se uštele, 
na turi na ledene!!! razmere naletele..
Čez dan del hriba tut se otopi,
da iz ust nam kakšen JUPIII ven zleti...
Jelka na teraso nas je povabila,
da ekipca od znotraj bi se okrepila...
Rok pijači, hrani malo je poteku,
nam po grlu pa vseen kar steku...
Šampanjec, pohanje, liker,
da kombi na parkingu ubere pravo smer..
Kaj takega treba večkrat za dušo to imet, 
nam ni treba glih kam na Mars tja odletet...

Poročilo v mojem stilu. 
Romana Tomšič

12.3.2023, klubske ženskice prvič v zgodovini kluba same turno smučat, berz "spremstva"! TOOOP. Pod Kriško steno.

Ostale udeleženke na turi: Nina Tomšič Polegek, Darja Sedaj, Tanja Tušek Sotelšek, Janja Novosel Breščak, Jelka Bayer Tavčar in Jerca Miklič.

Slike v galeriji.

Ajdi,
Roma
Lušnu je blo..
 

Prvi marčevski vikend 23. leta smo številni PAKovci preživeli v gorah, na smučeh, nekateri tudi na organiziranem turnosmučarskem vikendu - skupni turi, ki je na sporedu vsako leto in namenjena predvsem smuki v dobri družbi in (želeli bi si) tudi približevanju te čudovite aktivnosti manj izkušenim smukačem. Program je bil zato zastavljen na način, da doživimo tako horizontalno komponento (potovanje na smučeh) kot bolj vertikalno (v smislu alpinistične smuke).

Zasedba je bila precej izkušena: v večini so bili trije veterani, Romana Tomšič, Arnold Koštomaj in Luka Polegek, s povprečjem blizu 65 let (skupaj okoli 130 let alpinističnih izkušenj!), srednjo generacijo pa smo predstavljali najhitrejši smukač v hrib Silvo Rožman, najhitrejši pod hrib Igor Dular, edina na eni smučki oz. deski Nina Tomšič Polegek in moja malenkost, ki sem vse skupaj nekako povezoval in organiziral.

V sobotnem jutru smo parkirali pri Planinšku v Podveži, na koncu splužene ceste. Strumno smo jo, tudi po bližnjicah, ubrali do Planine Ravne in nato proti Planini Polšak, vmes pa se začeli obračati vse bolj pod Dleskovec, saj je ideja dolge runde, začrtanega kroga preko Križevnika in po grebenu na Veliki vrh, začela hitro bledeti ob vedno bolj tečnih coklah, ki so nas zaustavljale pri napredovanju (razen lastnikov kož G3, ki sta imela s tem še najmanj težav). Enemu od njih (Silvu, kakopak) smo nato prepustili utiranje gazi. Ciljali smo na Poljske device, se usmerili levo preko Moličke gredni na Moličko peč in po grebenu naskočili Veliko Zelenico - najvišji vrh na naši sobotni poti. Po počitku in klepetu smo v žgočem popoldanskem soncu zarezali plazove južnjaka nad prepadi Moličke planine (tiste na zahodni strani Velikega vrha), se bili primorani malce vrniti v breg in ponoviti vajo po smučarskih prehodih na Prag. Igor in Silvo sta se vrnila preko Deske, ostali pa direktno preko Inkreta na Podvežak, kjer smo se znova ujeli, nato pa smuk po dolgi cesti vse do avta. Turo smo analizirali pri Lampi v Lučah, od koder je del ekipe odvil domov, ostali pa v Logarsko dolino. 

Drugi dan smo Romana, Nina, Luka in Nejc začeli pri Domu planincev in drsali na smučeh vse do Rinke. Na poti na Okrešelj nas je, po jutranji sivini, obtežene z vso opremo, začelo spodbujati sonce (in tako še ves dan, nenapovedano, razen v senci, seveda:)). Na Okrešlju znova na smuči in z njimi visoko v začetek žleba (vmes smo se znova ukvarjali s cokli na kožah), nato pa sva z Nino z vrha žleba nadaljevala še na Križ - Koroško rinko. Roma in Luka sta se zadovoljila z dobro smuko skozi žleb in naju počakala na Okrešlju, da sva tudi midva privriskala za njima (pod steno Turske gore je bil celec res odličen). Z Okrešlja v dolino pa ena sama "matrunga". Trdo, skorjasto, grudasto ... nekaj večje veselje je prinesel šele smuk po cesti vse do avta. Tudi drugi dan smo zaključili pri Lampi, kakopak. 

Vikend ocenjujem kot uspešen; čeravno so nam prvi dan moralo močno načele cokle na kožah, smo se pobrali in vztrajali. Oba dneva smo nabrali krepko preko 1000 višincev (1300 in 1600 ca.), tudi kilometrov ni manjkalo; obakrat smo bili na smučeh preživeli celoten delovnik. Da niti ne omenjamo okusne hrane, pijače in pa seveda druženja z legendami našega alpinizma - kako smo jim hvaležni, da še vedno trmasto grizejo kolena in z nami delijo zgodbe izpred davnih desetletij. Vsa čast! Posebej velja izpostaviti tudi Ninin spust z vrha Križa na snežni deski in suvereno vožnjo skozi Turski žleb; prav veliko žensk pred njo tega ni naredilo.

In še razveseljivo dejstvo: vikend so na smučeh preživeli tudi nekateri naši drugi člani, kar pomeni, da smo še kako živi. Upamo tudi na vtise in vpise z drugih tur.

Srečno!

Kot več ali manj vsako leto se tudi letos nismo izneverili tradiciji in zainteresirano članstvo povabili na vikend izobraževanje v slovenske gore. Obnovitveni tečaj oziroma seminar zimske alpinistične tehnike je tokrat potekal v soboto in nedeljo, 11. in 12. februarja 2023, na Vršiču. Naše izhodišče je bila Erjavčeva koča, ki je nudila udobno in okusno zavetje, pa tudi priložnost za živahno debato v sobotnem večeru.

Prvi dan smo z delom začeli ob 9. uri, zaključili pa ob mraku. Med vzponom na Malo Mojstrovko v območju letne poti smo obdelali vse osnovne teme zimske alpinistike in tako zadovoljili celoten spekter udeležencev - od začetnikov, ki so bili z nami (pa tudi sicer pozimi) prvič v gorah, do najizkušenejših, ki smo skušali svoje znanje in besede kar se da učinkovito preliti med slušatelje. Na začetku smo se seznanili z lavinsko opremo (skupinski test lavinskih žoln), sredi spodnjega plazu smo nadaljevali z osnovami hoje s cepini in derezami, prav tako tudi obvladovanjem/zaustavljanjem padcev, pri izstopu iz Pripravniške grape smo spoznali prerez snežne odeje in različne preizkuse njene stabilnosti, na samem vrhu Mojstrovke smo izdelovali sidrišča v snegu in varovali soplezalce, na spustu pa smo v konti med Mojstrovkama spoznali plazove in izpod njih reševali. Večina je bila na turi peš, peščica je za vzpon in spust uporabila smuči.

Drugi dan je minil v znamenju ture. Ena naveza je zavila v slapove pod Prisankom (Mato, Bojan in Maja so plezali Srednji slap), ostali so se ponovno soočili z Mojstrovkami. Željni večje strmine so najprej zaplezali v Župančičevo in se z vrha spustili po Pripravniški, drugi del ekipe je že v začetku sile usmeri v Župančičevo in nato nadaljeval na Veliko Mojstrovko; skratka, PAKovci povsod naokoli. V poznem popoldnevu s(m)o se znova vsi zbrali na izhodišču in se po kratki analizi odpeljali v nov delovni teden.

Vikend so zagrešili in znanje predajali: Matej Zorko (vodja ture), Sandra Voglar, Peter Sotelšek, Simon Poznič in Nejc Pozvek.

Dobro družbo so sestavljali (po abecedi): Matej Balant, Martin Bedrač, Maja Blaznik, Gregor Cerjak, Mitja Kolman, Arnold Koštomaj, Jure Krnc, Matjaž Kužner, Andreja Malus, Matic Medvešek, Grega Mežič, Andrej Preskar, Lucija Pust, Tomaž Redek, Samo Šmajgl, Jernej Špiler, Romana Tomšič, Nina Tomšič Polegek, Tanja Tušek Sotelšek, Anton Vodopivec in Bojan Zorko.

Med zimskimi počitnicami, ko so številni uživali na eksotičnih ali alpskih destinacijah, se nekateri, ki smo ostali doma, nismo znali predati brezdelju. Pozornost smo usmerili v facelift večjega dela stence v MC KK. Veterani Ambrož, Gregor S., Kajetan in jaz smo skrbeli za odstranjevanje, čiščenje in vnovično pritrjevanje oprimkov, omladinci Žana, Kim, Gašper in Eva pa so nudili nepogrešljivo pomoč pri zlaganju, prenašanju in sušenju oprimkov ter predpripravi vijakov ustreznih velikosti. Glavni del posla je bil opravljen v nedeljo, 29. januarja, zaključna vijačna dela pa sta v ponedeljek, 30. januarja, opravila Ambrož in Kajetan. Prvi plezalni preizkusi so pokazali, da je bila nova postavitev dobro zamišljena in izvedena.

Fotke v galeriji.

S tekmovalci smo 4. februarja prvič v letu 2023 obiskali nam najbližji plezalni center Frikšn. Tja gre mladina vedno rada, posebej pa so nas ob obisku razveselili številni na novo postavljeni bolderji. Izzivov ni zmanjkalo, prej sta nam pošli moč v rokah in koža na prstih. Nepreplezani izzivi kličejo k čim prejšnjemu ponovnemu obisku. Analiza, tako čez palec, pa poda usmeritev, da damo na treningih več poudarka splošni moči in tehniki.

Zadnji četrtek v letu sva s Kajetanom peljala otroke ŠPO Brežice in PAK Krško na plezalni trening v Novo mesto, center Frikšn. 10 otrok je kar lepa številka. Preplavili smo živopisane bolderje. Preplezali vse, kar je bilo v naši moči. Ponovno so šle blazinice na dlaneh, vendar za užitek in napredek je včasih potreben tudi kratkotrajni davek. Dober trening smo zaključili na željo otrok v McDonaldsu. Ni kaj, napolnit telo z zdravo energijo in veselo v novo leto! Žlobudranje otroških glasov mi bo šoferki ostalo v ušesih do naslednjega plezalnega druženja. Kdaj spet?

Slike v galeriji.

Sandra, PAK

Plezanje v Posavju ima že skoraj 30 letno tradicijo. Zadnja leta je tudi zaradi vrhunskih rezultatov slovenskih plezalk in plezalcev in tudi za voljo tradicije športa zanimanje po športnem plezanju v Posavskem alpinističnem klubu preraslo v številčno skupino tako mlajših kot starejših plezalcev.

December je vesel in prazničen mesec. V športni dvorani v Brestanici smo vaditelji 13.12. za otroke našega kluba pripravili zabavno plezalno srečanje.  Po celotnem parketu športne dvorane smo postavili tri postaje brez tekmovalnega pridiha: oviratlon, ravnotežno-plezalni poligon in plezanje na veliki steni. Vabilu se je odzvalo okrog 90 otrok. Spretnost, hitrost, ravnotežje, moč, komunikacija, prilagajanje so le nekatere vrednote, ki so jih otroci razvijali skozi dvourni program tedenske vadbe in prikazali na srečanju. Srečali so se tudi s sodelovanjem v plezalni navezi in se izkazali v plezalnem znanju pred še številčnejšo publiko na tribuni. Po otrocih so prišli na vrsto še starši in vabilu, da se preizkusijo v plezanju, se jih je odzvalo kar nekaj. Čestitke za pogum!

Med prireditvijo smo se vsi skupaj posladkali. "Miza dobrot" je bila polna slastnih peciv in čokoladic, se tako malo okrepčali in si zaželeli veliko energije ter dobrega počutja. Voščili smo si srečno v prihajajočem letu, otrokom pa še posebej, da bi še naprej redno obiskovali naše vadbe.

Hvala vsem vaditeljem za skupaj izvedeno popoldne. Sodelovalo nas je kar 16, za vse skupaj pa smo potrebovali 3 ure in pol. Hvala Tomiju za postavitev ozvočenja. Po dogodku smo se nagradili z okusno večerjo in druženjem v gostilni Ribnik Golob. Več z dogodka, vabljeni, si lahko ogledate v foto galeriji.

Dogodek, ki ga imamo na klubu že vrsto let, ponovimo tudi naslednjega decembra. Podobnega ali še boljšega. S tako ekipo vedno!

Srečno!

Vikend 7.-9.10. smo PAKovke izpeljale že 9. plezalni vikend, tradicionalni tabor. Tokrat se nas je zbralo pet: Romana in Nina Tomšič, Tanja Sotelšek, Julita Hribar in Sandra Voglar. Vikend je bil vremensko res krasen, temu primeren tudi izbor plezališč. Dolge in lepe smeri v Limskem kanalu so nas resda utrudile, metrov se je nabralo za kar dobro dooolgo športnoplezalno smer. Vzdušje in dobra skala sta bila le pika na i. Da ne govorim o klubskih oblekah in preoblekah: v klubska oblačila se lahko oblečemo že večplastno, videne in prepoznavne smo na daleč. Po plezariji smo se odpeljale v Pulo in si  izbrale res dobro picerijo, se še malo sprehodile skozi stare ulice ter okoli rimskih znamenitosti, večer pa ob peki kostanja zaključile v apartmaju v Peroju.

Po prijetno toplem in obilnem, kot vedno, zajtrku na sončni terasi, smo se odpravile v plezališče Rovinj. Tokrat s profesionalno zvezenimi frizurcami. Dan je bil res topel, zato smo prvo uro izkoristile za kopanje. Vse sveže smo se zagnale v nam znane smeri. Res je bila gužva vendar ambient odnese svoje. Utrujene od plezanja in res visoke temperature za ta čas, smo pozno popoldan pobegnile res zvedavim in kradljivim galebom. Pot domov se je kar vlekla, saj nas je na cesti pričakala gužva, zastojji, nesreča. Res smo se borile po in okoli avtoceste, da se vrnemo domov k svojim, vesele in polne energije za naslednje dni. 

Seveda pa so že stekli pogovori in načrti za naše 10. okroglo srečanje. Kam in kako, pa je še presenečenje.

V soboto, 8. oktobra 2022, je ekipa zagnanih plezalcev popestrila podobo našega največjega objekta v upravljanju - Brežiške velikanke. Ta je bogatejša za 5 smeri v fluorescentno zeleni barvi, ob tem pa je mogoče med štirimi smermi v glavnem, previsnem delu stene plezati tudi najrazličnejše kombinacije. Vse smeri so lažje do zmerne težavnosti, sploh prehodi preko stropa.

Akcija se je, kot je to stalna praksa, začela s skrbnim načrtovanjem: izboru oprimkov je sledilo pogajanje in nakup, nabava vijakov, "lov na dobavo", ki je bila predvidena že za soboto poprej, ko so bili vsi v nizkem štartu, nato prevzem in zlaganje robe, komunikacija z udeleženci/delavci ... in končno izvedba: nabava hrane, priprava opreme, oder, kup pripomočkov. Tako sta na omenjeno drugo oktobrsko soboto ob 8. uri začela vodja akcije Grega Srpčič in pomočnik Grega Miklič pripravljati teren, nekaj čez 9. uro sem se pridružil sam, kmalu nas je presenetil še Rok Molan ter v popoldanski izmeni Klemen Glas. Ekipa je, s krajšim premorom za kosilo, ves dan ustvarjala, jutranjo družbo mladih mažoretk so popoldne nadomestili obiski naših domačih in poznanih, že v trdi temi se je oder znova približal tlom, prizorišče je bilo pospravljeno, nekatere smeri tudi že stestirane, steno smo popolnili še z manjkajočimi smermi, ki so ostale od pomladnega tekmovanja v balvanih.

Zdaj pa, mladi in mladi po srcu, le pogumno na vrhove! Smeri na naši velikanki so vse po vrsti, nove in stare, lepe in komaj čakajo, da se boste čez zimo spoprijemali z njimi. Prijetno pležo želimo!

Skupna tura je sicer bila mišljena v področje Karnijskih Alp, vendar smo cilje, zaradi nezadostnega števila prijav nekoliko prilagodili. Odpravili smo se v Logarsko dolino. Prvi dan smo plezali v  severni steni Ojstrice. Desna smer nas je popeljala čez mogočno steno, sama smer pa precej vijuga in išče najlažje prehode. 

Naslednji dan smo odšli proti Okrešlju, naš cilj je bila Mrzla gora, ki smo jo osvojili po Hudem prasku. Lažje poplezavenje po večinoma ozki grapi, ki je še povrhu precej krušljivo  nas pripelje na razgleden greben, po katerem nadaljujemo do stika z markirano potjo in po njej do vrha. 

Udeleženci ture: Matej, Andreja, Romana, Nina

Preplezane smeri: Destna smer v Ojstrici 550m, V 

                            Hudi prask-Mrzla gora, 450m, II/I

Konec maja smo zaključili Šolo ŠP pomlad 2022. Šole se je udeležilo 7 tečajnikov, izpit pa je uspečno zaključilo 6 tečajnikov, ki so si pridobili naziv pripravnik šprtnega plezanja. Plezali in družili smo se v dvorani OŠ Brestanica, v ŠD Brežice, Armeško, po plezalnih centrih, Krk 2dni, Omiš...Nabrali smo kar nekaj plezalnih izkušenj, tako da čestitke vsem in srečno na plezani poti. Hvala tudi vsem vaditeljem za iskreno sodelovanje in pomoč pri izvedbi tečaja.

Čaka nas še zaključek in podelitev diplom. Pripravniki: akcija!

Se vidimo v skali, 

Sandra

Za nami je uspešno izpeljan vikend skupne ture v Dabarske Kukove.  Tokrat se nas je nabrala peščica nadobudnežev, ki smo uživali v divji naravi Velebita in njegovih kompaktnih stenah. Skupne ture smo se udeležili: Matej, Nina, Matjaž, Andreja. 

Preplezane smeri:

Klekovina- Konrad 6a, 170m

Okrugli kuk - Il Risveglio dei Mascherini 5c, 95m

Rajičin kuk - kombinacija smeri  Ma Jo(spodnji del)  in La figlia del Capitano  6a/5c, 150m; Velebit express 5b+,120m; La-forza-dell-ignoranza 6b,  105m                     

Greben kuka od Korita - Bibl und Bubl 5a, 105m.

V soboto, 14.5.2022, je v Trbovljah potekala predzadnja tekma Vzhodne lige v težavnosti.

Plezalce in plezalke PAK in ŠPO Brežice je spremljal Kajetan Voglar.

Tekmovanje se je začelo z plezanjem mlajših in starejših cicibanov. PAK in ŠPO Brežice sta imela predstavnike le pri starejših cicibanih. Bor Klenovšek se je uvrstil na odlično 4. mesto. Pri cicibankah je bilo pa kar šest tekmovalk, izmed katerih se je najbolje uvrstila Moškon Zoja na 19. mesto. Sledile so ji Lubšina Lana na 21. mestu ter Sluga Ida na 23. mestu. Ebner Lejla, Zorko Kim in Župančič Jevšnik Žana pa so si delile 30. mesto.

Sledil je nastop mlajših dečkov in deklic ter starejših dečkov in deklic skupaj s kadeti in kadetinjim. Vsi so si delili iste smeri. Za klub so plezali štirje predstavniki. Najbolje se je pri dečkih uvrstil Umek Gal na 19. mesto, za njim je bil Grmšek Gal na 27. mestu. Deklice so pa bile malo boljše z Mešiček Katjo na 15. mestu in Omerzu Vito na 25. mestu. V kategoriji starejših dečkov je nastopili Klenovšek Sven in si priplezal 10. mesto, smalo za njim pa sta se uvrstila Žigante Gašper in Petršič Miha na 18. mestu. Pri starejših deklicah smo imeli  le eno predstavnico, Grašak Julijo, ki se je uvrstila na 16. mesto. Za zaključek je pri kadetih nastopil Knez Jure in tekmovanje zaključil z 9. mestom.

Organizacija tekme je bila na nivoju, le v kategoriji mlajših deklic je zaradi velikega števila tekmovalk prišlo do zamude.

PAK

Peroj, 6.5.-8.5.2022
Pa smo šle, na babji vikend v Istro. Za nekatere je bilo to že osmič, zame prvič in sem prepričana, da ne zadnjič (če me boste še vzele seboj). Pet zelo prijetnih, odbitih in kul ženskic me je medse sprejelo odprtih rok in takoj sem se počutila kot del ekipe (menda ni to prikupovanje ob neizpolnjenih pogojih, saj veš kje :D). 
V petek smo štiri punce že ob 17h štartale iz Krškega, saj se nam je hudo mudilo, da čim prej poberemo še ostali del ekipe v Novem mestu in krenemo proti morju. V kombiju smo se tako začvekale, da smo se odpeljale mimo kar dveh odcepov in šele v Mirni Peči ugotovile, da smo zgrešile. "Bomo pa vsaj lepe", saj je bila kavica pri Romani in Nini že hladna, ko smo prišle. Dobile smo še "putničkega" in se končno odpravile proti morju. Pred mejo smo se ustavile še na zadnji bencinski, kjer smo naletele na dekliščino. Za bodočo mladoporočenko smo prišle kot naročene, saj so ji izkušene ženske podale koristne nasvete za srečen zakon, hkrati pa iskrene tudi za ločitev :P
Prišle smo na cilj – Peroj in tiste, ki tu še nismo bile, izvedele, da hiška nima elektrike. Ja kako pa bomo filale telefone?! No pa saj se je tudi brez tega dalo preživeti. Pripravile smo si skromno večerjo, Sandra pa je upihnila svečko na tortici in si menda kaj finega zaželela. Čvekale smo in se nasmejale, dale še navodila Romi, da nas zjutraj ne zbudi (bojda naj bi pretekla leta že navsezgodaj rogovilila) in šle spat. 
Zjutraj pa nas je namesto Rome zbudila budilka, ki smo jo pozabile izklopit :D Vzele smo si čas za zajtrk, imele modno revijo Andrejinih hlač in se odpravile proti plezališču v Rovinju. Ko smo po kavici na obali končno prišle do plezališča, smo se lotile tistega zaradi česar smo prišle – plezanja…. Plezališče je bilo meni, kot začetnici pisano na kožo, saj ima veliko smeri, tako lahkih kot tudi zahtevnejših. Stene so bile ponekod mokre saj je prejšnji dan deževalo. Kljub temu smo preplezale veliko smeri. Nujno in čim tećje, da bi le naše riti izgledale čim boljše na fotoshootingu, ki smo ga imele po plezanju :D V Rovinju smo šle na večerjo v restavracijo, kjer smo imele tako čast, da je imela vsaka svojega kelnarja in dovolj vtičnic, da smo napolnile telefone :D Site in prijetno utrujene smo šle nazaj v vilo Vero. Spet ni manjkalo vsebine za klepet. Obdelale smo vse teme, se nakrohotale in se odpravile spat. Aja, pa ugasnile budilke. 
V nedeljo smo se zbudile, po zajtrku pospravile za seboj in se namenile, da gremo čimprej v plezališče. Pa nam je obala prekrižala načrte. Pokazal se je sonček in kot martinčkice smo se mu ob morju nastavljale. No, razgibale smo se tudi…..nekatere zelo elegantno, druge malo manj :D (slik ne pokažemo) Iz raztegovanja je ratala cela zabava in fotoshooting. Pa vendar, smo se čez čas le spravile v kombita in se odpeljale v plezališče Limski kanal. Tu so bile smeri kar zahtevne, zato sem vodstvo prepustila izkušenim plezalkam, sama pa plezala na top rope. Sem hvaležna puncam, da so me bodrile in vzpodbujale pri smereh, ki jih sama sigurno še ne bi splezala. Razgled z vrha smeri je bil čudovit. Bi človek kar obsedel na zgornji polici in opazoval čudovito naravo, no pa je bilo treba pospravit opremo in se počasi vrnit v realnost. Seveda je bilo, predno smo se odpeljale, potrebno izpeljat še en fotoshooting s kombitom, ki je poskrbel, da smo po makadamu šibale, kot da smo komu iz plezališča ukradle opremo :D 
Sandra, Tanja, Romana, Nina in Andreja, hvala za super aktiven, nasmejan, norčav, klepetav, babji vikend. Res sem se naplezala in nasmejala. 

Se vidimo pod steno, Tjaša 

Še Romina pesmica:

SIX PAK                                            

Že na štartu babe zamočile,
u Mirni Peč polkrožno obrnile...
(Nisi hlod, ne vozi nasekan.)
To parola je na AC bla,
bila je zihr nam namenjena...
Preden kombi s hlodi napolnile,
pri men še enga takratkega smo spile...
Kombi s krili smo imele,
do Peroja skorej poletele...
Dekliščina po pumpah je krožila,
nas prou čudno ni zgrešila...
Torta v enem kosu je prišla,
da je Sandra lahko svečko pihnila...
Preden babe so zaspale,
Tamaro in vse učitle so obrale..
Čvek je dober antistres,
tut kakšna guba, graben gre počasi preč...
Prepovedale mi pred osmo jih budit,
kufe moram kar zunej si nardit...
Narobe svet se tut zgodi,
Roma tazadna se zbudi..
Rovinj lokacija poznana,
gostilna na plaži še neraziskana...
Se še tam mau poafnale,
album fotk si spet nabrale...
Da se ne bi pretegnile,
glih sred dneva plezalno bazo naredile..
Gladke, kratke so smeri,
modelov danes tam videt ni...
Ker peki mojstrom pucat žara se ne da,
fensi gostilna dobra je bila...
Malo smo natakarje zbudile,
enga pa vseen nismo premaknile...
Vsaka rit velikost, oblika druga,
reši nas le Andrejina Kibuba...
Cunj "premalo" smo imele,
tut pri hrani smo se mau uštele...
Ena s kurami spet spat,
druge nočko nategvat...
Fruštk spet sm zamudila,
za "kazen" torto sem dobila...
Pol smo neki na obalo me krenile,
se z jogo pozami lomile...
Kombi po makadamu je skakljau,
nas do Limskega varno, točno pripeljau...
Ninča kakšno težjo smerko napeljala,
da teta ni se sam u 5kah gor kotljala...
Tam na vrhu smerk čepele,
ker prau lep razgled smo mele...
Hm, preden pravo smer na cesti me zadele,
hm, verjetno si domov nismo prav želele...
(Kaj si tečna!!...Ker sem srečna!!)

Tole tazadno je neki prosto po Tjaši..

To je to...ajd - ROMA

Tekma Vojnik

V nedeljo, 24.4.2022, je v Vojniku potekala 4. tekma Vzhodne lige, tokrat v težavnosti. Udeležba mladih plezalcev Vzhodne Slovenije je bila najštevilnejša letos. Plezalce PAK in ŠPO Brežice je tokrat spremljal Kajetan Voglar.

Začelo se je z sočasnim plezanjem mlajših in starejših cicibanov. Pri starejših cicibanih smo imeli le enega predstavnika, Bora Klenovška, ki se je uvrstil na odlično 4. mesto. Pri starejših cicibankah je za klub plezalo več tekmovalk, tako iz brežiške kot iz krške skupine. Najbolje se je uvrstila Ebner Lejla na 19. mesto. Sledile so ji še Sluga Ida na 27. mestu ter Lubšina Lana, Moškon Zoja, Zorko Kim in Župančič Jevšnik Žana, ki so si delile 31. mesto.

V drugem delu tekme so nastopili mlajši dečki in deklice ter starejši dečki in deklice skupaj s kadeti in kadetinjami, ki so si delili iste smeri. Pri mlajši kategoriji smo imela po enega tekmovalca in tekmovalko. To sta bila Umek Gal, ki se je uvrstil na 18. mesto in Mešiček Katja, ki se je uvrstila na 15. mesto.

Pri starejših dečkih je najbolje odrezal Klenovšek Sven na 12. mestu, sledila sta mu še Petršič Miha na 17. ter Žigante Gašper na 18. mestu.

Pri dekletih sta pa nastopili Sluga Eva z zelo dobrim 5. mestom in Grašak Julija na 15. mestu.

Tekmovanje je bilo odlično organizirano, brez zamude in hitrim zaključkom. Smeri so bile dobro postavljene, da so vsi tekmovalci lahko priplezali vsaj do polovice smeri, vendar le najboljši so zmogli priplezati blizu ali do vrha.

Vsi rezultati vseh tekem Vzhodne lige so na ogled na climbers.si in v galeriji.

Kajetan Voglar

V soboto, 9.4.2022, je bila balvanska tekma, 3. tekma Vzhodne lige, v Novem mestu. Udeležba s strani našega kluba je bila številčna, otroke pa sta spremljala naša trenerja Grega Cerjak in Kajetan Voglar.

V kategoriji starejših cicibank so se najvišje uvrstili Ebner Lejla in Lubšina Lana, ki sta si delili 26. mesto.  Ostala dekleta v tej kategoriji so dosegla:  Moškon Zoja 28. mesto, Zorko Kim na 31. mesto ter Sluga Ida in Župančič Jevšnik Žana, ki sta si delili 33 mesto.

Nasledja katagorija so bili mlajši dečki in deklice, kjer se je pri deklicah najvišje uvrstila Mešiček Katja na 15. mesto. Sledila ji je Omerzu Vita na 29. mestu. Pri dečkih sta nastopila Umek Gal z uvrstitvijo na 11. mesto ter Grmšek Gal na 24. mesto.

Za konec tekme so skupaj nastopili starejši dečki in deklice ter kadeti in kadetinje. Res lepo in pohvalno presenečenje nam je pripravila Sluga Eva v kategoriji starejših deklic, B licenca, z uvrstitvijo na 1. mesto. Čestitke! Žigante Gašper, je končal na 13. mestu v kategoriji starejših dečkov, Knez Jure pa je bil med kadeti 10.

Organizacija samega tekmovanja je bila pohvalna, le plezalni problemi so se izkazali za zelo težke in so za premagovanje le teh imeli težave številni mladi plezalci. Z načrtno vadbo bodo sčasoma postali lažji tudi načim mladim tekmovalcem. Pogumno naprej. Nabiranje izkušenj je tudi eno od pomembnih vodil tako na športnem področju kot za življenje. Vse prikazano v galeriji.

Čestitke vsem.

Kajetan Voglar

V soboto, 19.3., smo se zbrali klubi vzhodne Slovenije na prvi pokoronski tekmi Vzhodne lige.

Novdušeni smo zgodaj zjutraj vstopili v športno dvorano v Radljah, ki je cel dan pokala po šivh od navdušenih tekmovalcev in gledalcev. Barve PAKa in ŠPO Brežice je zastopalo 15 plezalcev.

Pri starejših cicibankah so plezale in dosegle rezultate: Ebner Lejla 13.mesto, Lubšina Lana 30. mesto, Moškon Zoja 16 mesto, Zorko Kim 30.mesto, Zupančič Jevšnik Žana 28. mesto. Starejši ciciban, Bor Klenovšek, je zasedel 7.mesto.

Mlajši deklici sta si priplezali: Mešiček Katja 8. in Omerzu Vita 23. mesto. Mlajši Dečki pa: Gal Grmšek 29. mesto in Gal Umek 14. mesto.

Smeri so postajale težje, nastopile pa so še najstarejše kategorije. Trije starejši ečki so se uvrstili: Sven Klenovšek na 12. mesto, Gašper Žigante na 14. mesto, Miha Petrišič pa je bil 18. Pogumno je nstopil tudi kadet Jure Knez, ki je bil po preplezanih obeh smereh na koncu 7.

Nekateri naši plezalci so se prvič srečali s plezalno tekmo. Trema je bila kar prisotna. Pričakovali so morda lažje smeri, vsi nastopajoči pa domov odšli z nasmeškom na obrazu. Pred njimi je nova, tokrat bolder tekma na domačem prizorišču v Brežicah.

Čez vikend smo uspešno izvedli letošnjo izobraževalno skupno turo. Prvi dan smo obdelali skoraj celotno zimsko tehniko na poligonu pod slapovi.  Sledil je zaključek alpinistične šole.  Naslednji dan smo pridobljeno znanje uporabili v Sinjem slapu, katerega smo plezali skoraj vsi udeleženci, nekateri so se z ledom srečali prvič. Poučno zabavni vikend je bil zelo dobro izkoriščen. 

Udeleženci:

 Matej,  Andrej, Igor, Silvo, Vesna, pridružen član Dragan.

Tokratna tura je bila smučarsko orientirana, zato je bila udeležba nekoliko okrnjena, saj so bile potrebne izkušnje in oprema za turno smuko.    

V tednu dni, kolikor smo imeli na razpolago, smo osvojili in odsmučali sledeče cilje:

1. Maja Jezerce 2694 m 

2. Dobra Kolata 2525 m 

3. Maja Gosdines 2269 m 

4. Talijanka 2057 m 

5. Maja Fazlis 2194 m 

6. Čemena 2036 m 

Vreme in razmere so nam služile ves čas, zadnji dan smo dobili še pošiljko novega snega, za katerim se je pošteno prašilo. 

Matej Zorko

V soboto, 15.2., smo v okviru kluba speljali skupno turo na Pokljuko. Odpravili smo se: Romana, Tadej, Gregor, Matjaž, Valerija, Goran, Andreja, Mitja in Sandra.

Vreme je bilo prekrasno, toplo in odločitev Ablanca po Gamsovi grapi in v navezi na Viševnik lepa odločitev. Zraven še smučanje smučarjev s Studorskega prevala, cel dan pa razvajanje na toplem sončku in svežem zraku. In še gužve ni bilo. Do prihodnjič...

Med novoletnimi počitnicami smo trenerji PAK povabili aktivne mlade plezalce na plezalni izlet v plezalni center Frikšn v Novo mesto.

Povabilu se je odzvalo kar 11 otrok in moram povedati, da so res uživali. Obisk Frikšna je prava zabava in trening hkrati. Plezalci so pridno sodelovali v vseh fazah treninga: ogrevanju, plezanju in raztezanju. Plezali smo skoraj tri ure in bi še, če ne bi začele popuščati blazinice na prstih in dlaneh. "Tejp je delal"  in pomagal 100/h.

Otroci bi če in ne bi odnehali, vendar je bilo  potrebno zaključiti v polnem zagonu, da je ostala želja po ŠE. Ja, še se vrnemo. Slike v galeriji.

Hvala tudi vsem trenerjem: Gregi, Kajetanu, še drugemu Gregi in Sandri.

V soboto, 4. decembra 2021, se je po dolgih mesecih izobraževanja/usposabljanja - skupnih tur, predavanj in vaj, zaključil letni del alpinistične šole generacije 2021. K izpitu, ki smo ga v domala zimskih razmerah izvedli v Armeškem, je pristopilo 6 tečajnikov: Nina Tomšič Polegek, Andreja Malus, Valerja Bogovič, Adrijana Čede, Klemen Glas in Matjaž Oberč, Gregor Miklič je osvežil in potrdil svoje dolgoletno znanje, nadzirala pa sva vodja šole Matej Zorko in moja malenkost.

Kandidati so morali prikazati ključna znanja vrvne tehnike: od osnovnega gibanja naveze, samoreševanja, pomoči padlemu soplezalcu (dvig s škripcem in spust z reversom na samozateznem načinu), prenosu obremenitve padlega na sidrišče, spust s prevzemanjem in simultani spust s ponesrečenim. Dolg in zapleten scenarij je pomenil, da smo zaključne manevre izvajali že v soju čelnih svetilk. Prikazano znanje je bilo v povprečju zadovoljivo - nekateri so domala briljirali, drugim pa ne bo škodila še kakšna ponovitev. Veseli smo, da se bomo družili tudi v prihajajoči (no, je že tu!) zimski sezoni, ko se bomo ukvarjali tudi z zimskim delom alpinistične tehnike.

Iz sicer na začetku zelo številčne tečajniške ekipe je ostalo še nekaj posameznikov, ki so bili tokrat odsotni/zadržani, a vsekakor računamo, da svoje znanje predstavijo še v letošnjem letu.

Čestitke vsem in srečno v stenah!

Nejc Pozvek

V soboto, 25.09.2021, smo opravili še zadnjo od predvidenih skalnih tur letošne Alpinistične šole. Odpravili smo se na Vršič, kjer je možnosti za plezanje kar nekaj. Topla   jugovzhodna stena nad Šitom Glave je naš tokratni cilj, kjer smo si bolj ali manj poiskali vsak sebi primerno plezarijo. Stene nad Vršičom so v zadnjem obdobju kar precej obljudene, tudi novih navrtanih smeri je kar nekaj. 

Plezali smo: 

Matej Zorko/Mateja Pšeničnik/Špela Gerjevič – kombinacija Rdeče pentlj in  Mavrice življenja 6a, 170metrov ( do vrha)

Matej Zorko/Mateja Pšeničnik/Andreja Malus – kombinacija Stebra ob Kamenkovem kaminu in Vijolince 6a, 150m

Mitja Kolman/Andreja Malus/Valerija Bogovič – kombinacija Rdeče pentlj in  Mavrice življenja 6a, 170metrov ( do vrha

Arno Koštomaj/Klemen Glas - Steber ob Kamenkovem kaminu, V, 150m

Sandra Voglar/Gregor Miklič - Mandolinca, 6a/b, 90m.

Smeri so večinoma potekajo v dobri skali, opremljene so večinoma z svedrovci.

Zadnjo soboto letošnjega avgusta (28. 8. 2021) smo z alpinistično šolo preživeli v stenah nad Vipavo. Tja nas je pregnalo višinsko jedro hladnega zraka (podnebne spremembe so res hudič), ki je prižgalo peči v večjem delu države. Izbira lokacije se je izkazala za več kot primerno. Številčna ekipa tečajnikov in inštruktorjev je v plezanju številnih krajših večraztežajk v stenah Gradiške ture uživala preko celega dne.

Med najpopularnejšimi smermi so bile tiste, ki ubirajo rebra in najbolj očitne, lepe plataste prehode – Skriti raz, Raz Stebra, Steber, ob njih pa še bolj ali manj očitne, a večinoma manj plezane Veseli Matiček, Makabi, Jesenska, Tu in tam, Vipavska sapca itn. Poročilo bo s podrobnostmi vzponov (oz. vsaj zapisom vseh vzponov) dopolnjeno, ko prejmemo vse podatke, do takrat pa naštejemo le udeležence:

• tečajniki Mateja Pšeničnik, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Adrijana Čede, Klemen Glas, Jure Barbič in Samo Šmajgl.
• inštruktorji: Matej Zorko (vodja ture), Arno Koštomaj, Simon Poznič, Mitja Kolman in Nejc Pozvek.

Čudovit dan nas ni pustil ravnodušnih, zato so udeleženci prijazno prispevali svoje misli ob (večinoma) užitkarskem plezanju. Samo je takole strnil dan: Z Arnotom, s katerim sem že nekajkrat plezal, se v steni lepo ujameva. Skupaj sva tiho, vztrajno in brez drame osvojila tri večraztežajne smeri. Dva, sicer lažja, raztežaja sem šel tudi naprej, kar mi je bilo posebej v veselje. Ker so bile smeri športne, so mi bile tudi bolj v užitek in manj v izziv, kar ne zmanjša uspešnostni dneva, saj je bil dan odličen za utrjevanje komunikacije s soplezalcem in intuitivnega razumevanja svojega plezalnega partnerja. Nadvse prijeten dan, ki se je zaključil, kot se spodobi – s pivom v roki.

Adrijana je kratko dodala: Meni je bilo super, ful mi je všeč tale vipavska skala, še posebej sedaj, ko vse diši po cvetoči meti, medtem ko plezaš. Prvič sem plezala naprej, čist hude plate, kao 4b – ali sva zgrešila, ali pa jaz nimam filinga – bi rekla vsaj oceno višje. Plezala sem z Matotom, dve smeri sva bila sama, v prvi je bil zraven še Jure. Matotu se je mudilo v skalo, tako da me je kot ponavadi ogrel že dostop:), plezanje pa lepo v svojem tempu, s čudovitim  razgledom na Vipavsko dolino. 

Jure si bo soboto zapomnil po vseobsegajoči šolski plezariji. Z inštruktorjem Nejcem sta spoznavala nove trike – vse od udobne plezarije položnih plošč do podrtije in nazadnje še pokončnih in previsnih plošč z visečimi štanti. Z izčrpnim poročilom je Nejcu prihranil nekaj dela in pravi takole: Hladno in oblačno sobotno jutro nas je pospremilo iz Krškega do Vipave. Kavica v centru mesta, nekaj za pod zob, in že smo pripravljali plezalno opremo v Gradišču pod slikovitimi stenami nad Vipavsko dolino. Že ob pogledu na več kot 100 metrov visok vertikalni svet je postalo toplo. Kdor do takrat še ni slekel vetrovke, jo je zagotovo na dostopu. Za ogrevanje smo v navezi z Matejem (plezal v vodstvu) in Adrijano preplezali smer Skriti raz (4a/II, 130m - spust po vrvi po 90m). Ostre, od vetra razbrazdane ter od vode stopljene apnenčaste skale so izoblikovale slikovit raz, ki je primerno ogrel prste. Lep razgled na vrhu nas ni uspaval. Sledil je ekspresen abzajl, saj me je pod steno že čakal Nejc, ki me je naslednjih 5 ur vodil skozi pravi 'schnellkurs' dolgih športnoplezalnih smeri. Najprej sva zagrizla v Raz stebra (5b/II, 125m - skoraj do vrha, nato spust po ferati). Za uvod nekaj koristnih informacij glede opreme, gibanja naveze in primerjave skice ter dejanskega poteka smeri. Krušljiv prvi del je kmalu zamenjala dokaj gladka plošča, kjer sem prvič zašvical. Še več – nekje pod vrhom mi je nenadoma zdrsnilo, tako da sem poletel par metrov. Hitro sem splezal do vrha, se delal, kot da se ni nič zgodilo in že sva po brezpotju iskala vstop v ferato. V hipu sva bila dobrih sto metrov nižje na vstopu v Steber (4a/III, 160m - spust po vrvi po 90m), ki gotovo velja za najlepšo smer v tej steni. Po delno krušljivem kratkem sprehodu se smer nadaljuje po ogromnih luknjastih ploščah, v katerih sem se prvič srečal s plezanjem v vodstvu. Odlično! Zdaj je bila skala levo in desno polna PAK-ovcev, vsi dobre volje in bolj kot smo plezali, bolj nam je bilo vroče. Čemerno dopoldne je odpihnil lep sončen dan. Za konec me je Nejc peljal še v smer Vipavska sapca (7a/b, 100m). Učna ura plezanja po lišajastih ploščah, prvi viseči štant, ravnanje z vrvjo ter opremo visoko nad tlemi in tehničarjenje na detajlih. Opomin, kje trenutno sem, in velika želja, da se enkrat spet vrnem. Bil je to čudovit in uspešen plezalni dan. Še več takih!

Mateja začne, da se je v soboto lepo naplezala. Naša naveza (Mitja, Klemen, jaz) je plezarijo začela in končala v gozdni podrasti, vmes pa je bilo veliko lepe skale. Ena manjša je celo pristala na moji čeladi in ji prinesla prvo pravo prasko. Izbrane smeri so bile zelo primerne za nas, začetnike. Zadnja preplezana, Skriti raz, me je spomnila na pomanjšano Severno rebro v Pakli. Zmerne temperature so nam k sreči prizanašale in poskrbele za prav prijetno preživet dan. Še bo kdaj treba na vipavsko.

Valerija, ki ne zgreši nobene ture, vmes pa sama še pridno trenira, je razmišljala podobno: Spet ena super tura in polno izkoriščen dan. V navezi s Simonom in Andrejo smo preplezali tri smeri, dolgi športnoplezalni Veseli Matiček in Skriti raz ter neopremljeno Jesensko. Tu je plezanje bolj spominjalo na prebijanje skozi džunglo, ampak tudi to ima svoj čar. Prvi dve omenjeni pa sta res lepi štirici, ki sta se kar prehitro končali. Kompaktna, ostra skala spominja na Pakleniško, v Skritem razu pa imaš občutek, kot da si nekje v Severnem rebru.

Simon Poznič – Sims se je na Nejčev poziv edini odzval z inštruktorskim zapisom in ovrednotil delo svoje naveze, za kar mu gre seveda veliko priznanje. Naj bo to tudi zgled ostalim. Družba dveh deklet ga ni zavedla, zato je njegovo izkušeno oko v maniri pravega mentorja zapisalo: Menim, da je bila izbira cilja glede na vremensko napoved prava. V navezi sem bil z Andrejo in Valerijo. Kolikor sem videl, je obema jasno, kaj je potrebno delati v navezi, kaj narediti na sidrišču, ... Omenili sta, da bi bilo dobro znati narediti bičev vozel z eno roko, ko sta me videli vpenjati se v sidrišče. Eno smer, ki je bila navrtana, je v vodstvu plezala Andreja. Pri plezanju je imela kar nekaj trenja na vrvi. Pri varovanju drugega v navezi sva jo morala opozarjati, naj pobira vrv. Razložil sem ji, da če se pri plezanju naprej ustvari trenje, mora biti na to pozorna tudi pri varovanju. Na sestopih nista imeli težav.

Alpinistična šola že kmalu nadaljuje z delom. Čaka nas sklop jesenskih predavanj in vaj v plezališču, seveda pa tudi še kakšna tura.

Poročilo pripravil: Nejc Pozvek

Poročilo alpinistične skupne ture  Veliki Greben   21.08.2021 

Vodja ture: Matej Zorko

Udeleženci ture:

Miklič Gregor,  Valerija Bogovič, Špela Gerjevič, Matjaž Oberč,  Nina Tomšič, Samo Šmajgl, Mateja Pšeničnik, Armand Polegek - Luka

Tura je bila izvedena v sklopu alpinistične šole. Tokrat smo se podali na zelo razgleden Veliki Greben, ki se razprostrira med Gamsovim skretom  in Žmavčarjem.  Greben sam po sebi ni tehnično zahteven, vendar je potrebna previdnost zaradi krušljivih odsekov, katerih se mestoma ne da  izogniti. Na začetku je tudi nekaj ruševja, ki se višje umakne skali. Po koncu grebena smo nadaljevali še po smeri Streža, ki je nekako logično nadaljevanje grebenskega plezanja proti Skuti. Vrh smo dosegli v popoldanskih urah, celotna tura pa je trajala 10 ur. 

Preplezali smo smer Raz Velikega Grebena II/I,500m, nadaljevanje po smeri Streža II/I, 220m

Matej Zorko

Poročilo skupne ture/ alpinistične šole Raduha 10-11.7.2020

Inštruktorji: Matej Zorko, Sandra Voglar, Simon Poznič, Kolman Mitja, Arno Koštomaj, Peter Sotelšek

Udeleženci šole:

Miklič Gregor, Lina Buršič, Andreja Malus, Goran Hribar, Uroš Jurman, Adrijana Čede, Valerija Bogovič, Matjaž Oberč, Jure Barbič, Klemen Glas, Nina Tomšič, Samo Šmajgl, Mateja Pšeničnik

Tokrat smo se z šolo odpravili proti Koči na Grohotu, kjer smo imeli tudi nočitev. Prvi dan je bila tura namenjena plezanju in nabiranju izkušenj v daljših smereh v severni stene Male Raduhe. Uporaba premičnih varoval in klinov je bila ponekod potrebna.  Spoznavali smo se tudi z ne-najboljšo skalo, za kar je bilo potrebno nekaj previdnosti pri plezanju.

Naslednji  dan je bilo zasnovano nekoliko drugače, namreč zaradi odhoda dveh inštruktorjev  je bilo predvideno, da bi se povzpeli na vrh Mrzle gore po brezpotju oziroma po lažji smeri, kjer varovanje ni povsod nujno potrebno. Izbrali smo si prehod iz Okrešlja čez Hudi prask. Krušljiva skala nas je nekoliko upočasnila, zato smo se na vrhu Hudega praska  odločili za sestop po isti smeri.

Kar nekaj nelagodja zaradi krušljive skale, vendar bogati za nove izkušnje smo uspešno zaključili vpon na Okrešlju.

Matej Zorko

Preplezane smeri v Raduhi

Matej Zorko / Lina Buršič / Mateja Pšeničnik – Zagorčeva smer V+/V, 135m. Po preplezani smeri smo se povzpeli še na vrh Velike Raduhe, sestop po zelo zahtevni poti na Grohot.

Sandra Voglar / Goran Hribar / Klemen Glas – ZZ IV+/V, III  125m;

Sandra Voglar / Goran Hribar / Klemen Glas- Kamin pri durcah, 4c, 100m

Peter Sotelšek / Andreja Malus / Valerija Bogovič – Plate,  V/IV 185m

Peter Sotelšek / Andreja Malus / Samo Šmajgl – Zagorčeva smer, Zagorčeva smer V+/V, 135m

Arno Koštomaj / Samo Šmajg / Uroš Jurman - Plate,  V/IV 185m

Arno Koštomaj / Valerija Bogovič / Uroš Jurman - ZZ IV+/V, III  125m;

Simon Poznič / Matjaž Oberč / Jure Barbič – Mihova smer, IV+/III, 175m. Povzpeli so se tudi na vrh Raduhe

Mitja Kolman / Nina Tomšič / Adrijana Cede  – Mihova smer, IV+/III, 175m. Povzpeli so se tudi na vrh Raduhe

Romana Tomšič/ Gregor Miklič / - Plate,  V/IV 185m

Preplezana smer v Mrzli gori

Hudi prask II/I, 450m . 

Odločili smo se tik pred zdajci. Gremo! Res smo si želeli druženja in plezanja v super skali.

Zbralo se nas je 42 v kampu Popo. Letos je bila aktualna alpinistična šola, saj je bilo na samem mestu dogajanja klubskega tabora 13 od 14 tečajnikov letošnje šole. Matej, Peter, Mitja, Sandra, tudi novomeščan Gregor Šetina se je ponudil kot vodja naveze, smo imeli 4 dni zjutraj in popoldan res dovolj kandidatov za v steno. Še več, ni in ni se jih dalo utruditi.

Druščina cela, z nekaj klubskimi družinami, smo preplezali cel kup dolgih smeri do težavnosti 6b. Seveda smo delali gužvo tudi v kanjonu med športnimi plezalci.

Vročina nam ni vzela volje, malo grenkega priokusa je prineslo dejstvo, da je tretji dan našega tabora vročina hladu željnim odvzela »tojnfe« pakleniške rečice. Morje se je ogrelo in do onemoglosti smo se namakali, vlakcali, prikoličarili po najbližjem nam zalivu ter si zamišljali, da smo se res dobro ohladili.

Spet polna vtisov Pakla je za nami. Pogumno v poletje in čim več uspešne plezarije. Slike v galeriji.

Za PAK, Sandra

Udeleženci: Goran Hribar, Liza Paič, Sandra Voglar, Bedrač: Vili in Martin, Prosenik: Barbara, Val, Neva in Boštjan Prosenik, Valerija Bogovič, Adrijana Čede, Naglič: Tomi, Eva, Neja, Julita, Špela Gerjevič, Grega Miklič, Jure Barbič, Davor Pečar, Uroš Jurman, Lina Buršič, Poznič: Simon, Tadej, Vesna in Špela, Nataša Kalin, Mateja Pšeničnik, Samo Šmajgl, Mitja Kolman, Sotelšek: Peter, Ajda, Andraž in Tanja, Maja Stopar, Jernej Špiler, Matej Zorko, Matjaž Oberč, Klemen Glas, Andreja in Luna Malus, JankoviĆ Goran, Janković Švajger Lovro in Lana;

Vzponi:

25 junij:

Matej / Andreja Malus/ Goran Hribar – Akademska smer

Matej / Luna / Klemen - Nosorog

Sandra / Adrijana Čede / Samo Šmajgl – Severno rebro

Peter / Jure / Lina – Frau Blucher

Peter / Lina – Centralni kamini

Mitja / Uroš / Valerija – Fleks Reks

Mitja / Valerija – Centralni kamini

Miklič Grega / Špela – Frenkestein

Špili / Matjaž / Tomi Naglič – poskus severnega Rebra.

26 junij:

Miklič Grega / Špela – Severno rebro

Mato / Adrijana / Andreja – Velebitaški

Sandra / Mateja / Goran – Nosorog

Gregor Šetina / JURE / Uroš – Juha

Mitja / Samo / Uroš – Akademski

Peter / Valerija / Lina – Akademski

Peter / Nataša – Nosorog

Mitja / Tanja  - Nosorog

27 junij:

Matej / Klemen / Mateja – Barba Antin

Matej / Andreja / Valerija – Trik

Sandra / Špela G / Lina – Tinina smer

Obrč/ Miklič – Šaleška

Gregor Šetina / Samo – Trik + Danaja

28 junij:

Mato / Samo – Pips

Mičo / Adrijana – Barba Antin

Grega Šetina / Andreja / Valerija – Bračna smer.

Peter / Tanja / Mateja - Trik

Izhodišče je bil mejni prehod Ljubelj. Od tam smo ob 7.00 uri krenili proti staremu Ljubelju do koče. Za njo zavili levo in se povzpeli na greben Ljubeljščice, ki je bil naš kažipot skozi večino dneva. Od izhodišča, do Vrha Ljubeljščice  smo potrebovali dve uri. Dan je bil še mlad in vsi skupaj silno željni dogodivščin. Tako smo se odločili, da nadaljujemo po grebenu Čez Može, vse do Palca. Z naskokom na prvega se je pričel tehnično zahtevnejši del ture, posledično je padla tudi hitrost vzpona. S tretjega smo se spustili po vrvi in tako utrdili znanje tega manevra. Po sedmih urah grebenčkanja smo osvojili 2026m visok Palec. V dolino smo se spustili po klasični poti preko Suhega Ruševja.

Ture se je udeležilo 13 tečajnikov. Turo smo vodili Peter Sotelšek - vodja ture, Arnold Koštomaj - pomočnik, Mitja Kolman - pomočnik.

Skupna tura, ki je bila zamišljena kot turnosmučarska, se nam je, zavoljo ukrepov za blaženje epidemije, izmikala vse do konca aprila, ko so razmere v državi končno le dopuščale razpis in izvedbo akcije. Sprva izkazan velik interes (17) je v nekaj dneh, verjetno tudi zavoljo razcvetene pomladi in oddaljene misli na zimo v naših krajih, splahnel. Na dan ture, v nedeljo, 25. aprila 2021, se nas je na pot odpravilo 7. Turni smučarji Arno Koštomaj, Simon Poznič in moja malenkost smo bili v rahli v manjšini napram ekipi pešakov: Valerija Bogovič, Andreja Malus, Martin Bedrač in Edvin Nepužlan. Okoli 5. ure smo zapustili rodno Posavje, okoli 8. ure pa začeli z vzpenjanjem z nenavadno polnega »parkirišča« (za kar je nedvomno poskrbela petkova objava na družbenih omrežjih) po makadamski cesti proti planini Podvežak. Prava zima (in z njo strnjena snežna odeja) se na pretežno južno izpostavljenih pobočjih Dleskovške planote začne šele nad 1600 metri. Napovedano popoldansko poslabšanje vremena nam je s kopreno in nekaj dopoldanske oblačnosti rahlo olajšalo napredovanje, saj je bilo sonce sicer neprizanesljivo in je neizprosno vabilo pot iz sopihajočih teles. Ciljev nismo absolutno definirali, pač pa smo se prilagajali razmeram; snežno neugledna Dleskovec in Veliki vrh so kmalu zamenjale sanje o Ojstrici, kamor smo turni smučarji napredovali malce hitreje; vrh smo okoli poldneva dosegli v območju poti z Male Ojstrice, odsmučali pa v še vedno zelo dobrih razmerah nekaj čez 13. uro v območju letne poti na Korošico. Ekipa pešakov je okoli 11. ure s Korošice zavila v smeri Lučkega dedca, se z vrha vrnila na Prag, od tam pa čez Koroški in Beli vrh počasi nazaj na pot proti Podvežaku. Smučarji smo bili na Pragu malo za njimi, nadaljevali pa v smeri Vodotočnika in na Desko, od koder smo uživaško odvijugali proti Vodolam. Na križišču poti Vodole-Podvežak smo se ponovno srečali, nato pa vsak po svoji liniji do avta. Smučarji smo ubrali kanal za akrobatsko smučanje z Vodol direktno na cesto; smuči smo sneli le dobrih 100 metrov nad njo, tako da je bilo do avta še 15 minut hoje. Ko smo ravno speljevali zasluženemu okrepčilu naproti, so turo zaključili tudi pešaki. Po skoraj celem šihtu (8-urna tura) smo morali z malico počakati vse do Laškega; mrak je že legal na zemljo, ko smo se vrnili v objem domačih.

Dleskovška planota je nedvomno prvovrstna turnosmučarska destinacija, razmere pa so k sreči dolgo preko poldneva omogočale tudi precej udobno hojo pešakom, kar je na tovrstnem terenu prej izjema kot pravilo. Vseeno pa zime tudi na le rahlo valoviti planoti z nekaj izrazitejšimi štrclji ni za podcenjevati; vsa zimska oprema se lahko tudi na pragu meseca maja hitro izkaže za zelo nujno. Turo lahko brez dvoma ocenimo kot uspešno; po začetnem ogledovanju razmer in skupinske dinamike smo tekom dopoldneva vzpostavili ravnotežje in lepo izpeljali vsak svoj krog po Veži.

Datum: 13.03.2021

Pesmica - Roma.pdf

Za vikend se je obetala kratka vremenska luknja. Zaradi negotovih snežnih razmer in vremena je bil zastavljen cilj bolj v rezervi, vendar se je kasneje izkazal za tapravega.

Izpred Muellerja smo štartali po 6.00 uri in krenili proti izhodišču, na Rudnem Polju. Skupaj smo se povzpeli na Viševnik (2050m). Tu smo se razdelili v dve skupini. Turni smučarji so odsmučali po jugozahodnem pobočju, ter po grapi do Jezerc. Od tam so se povzpeli na Veliki Draški vrh (2243m), pohodniki pa smo nadaljevali po grebenu, se spustili na Srenjski preval (1959m). Grapa, ki vodi na vrh MDV nas je zvabila in povzpeli smo se še na Mali Draški vrh (2132m). Ponovno smo se vsi skupaj združili na Jezercih in nadaljevali do Konjščice in naprej v dolino. Slikovni dodatek je na ogled v galeriji.

Udeleženci ture: Peter Sotelšek (vodja), Matej Zorko (pomočnik), Arnold Koštomaj, Jernej Špiler, Martin Bedrač, Romana Tomšič, Igor Dular, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Tadej Bernik, Boštjan Prosenik, Maja Stopar, Gregor Miklič, Špela Gerjevič.

Poročilo pripravil Peter Sotelšek

Napovedovalo se je sončno vreme in zmanjšanje plazovne nevarnosti na 1. stopnjo – idealne razmere za v hribe, ki smo jih seveda izkoristili tudi v PAK-u. V nedeljo 7.3. zjutraj smo se tako odpeljali proti izhodišču na Ljubelju. Naš prvi cilj je bila Koča na Zelenici, kjer smo na hitro ponovili uporabo cepina in žoln. Ko smo opazili avtocesto ljudi na poti na Begunjščico, smo se odločili, da gremo raje na Vrtačo (2180 m). Za pot navzgor smo izbrali bolj strmo Levo grapo, navzdol pa smo se odpravili po lažji Y oz. Vzhodni grapi. Ker smo bili dovolj hitri, smo si tako na vrhu kot nato pri Koči privoščili tudi malo daljše posedanje na soncu in tako dan v celoti izkoristili.

Udeleženci: Aleksandra Voglar (vodja), Martin Bedrač, Grega Miklič, Špela Gerjevič, Goran Hribar, Franci Zorko, Valerija Bogovič.

Veš, prjatu, dolgo nisva pila ...

"Ej supr je blo. Top! Mormo še kdaj ponovit ... Nč, hvala za prevoz, držte se, se vidmo."

In se je zaključil PAKovski tradicionalni moški vikend. Bila je nedelja, lilo je kot iz škafa - mogoče ker sem bil zraven tudi jaz, avtor besedila, Škafar. Zadnje čase prikljenjen na Ljubljano, kjer živim in delam in zato ne preživim več veliko časa z avtohtonimi Posavci. S Pakovskimi gamsi, ki pa me vedno znova in znova presenetijo. Tako kot so me to jutro - s pečenimi klobasami in barcaffe kavo. Ta dan – v nedeljo, nismo plezali nič. Spali smo do konca, kolkr je šlo. Nobeden ni težil. Ker balzam.

Naš izlet se je začel v petek dopoldne, ko se še nismo odpravili nikamor in smo vsi na svojem šihtu zrli v gmail:

Špili: "Nedelja je dež dol napovedan. Za soboto se ne splača glih dol vozit, se mi zdi."

Jst: "V nedeljo mamo lahk u izi dan. Checkout je po navadi okol 10-ih, 11-ih... Za plezarijo se pa lahk ustavmo v Kopru v plezalnem centru al pa PCL. Itak bo vsepovsod scal ..."

Tedi: "Jst sem za Tomažev predlog."

Bojč: "Splača, itak! Gremo! Bomo pa karte igral. ;)

Mato: "Kako smo sedaj s tem moškim vikendom, namreč čas je, da se odločimo. Ali gremo vsi, oziroma ali se je kdo premislil? Ali imamo že rezerviran apartma? Kdaj je odhod iz KK in kdo pelje? Kdaj je odhod iz LJ, pelje Tedi, če se lahko tako dogovorimo? Ajde fantje, treba se je dokončno odločit, drugače gremo na Armeško pa potem na pir."

Tedi: "Gremo. Ob 17ih te pobereva z Tomažem - Tomaž javi telefonsko. Apartmaja nimamo, ampak mislim, da ne bi smelo bit gužve. Važen je, da vemo št. oseb in nekaj najdemo (javite kriterije - terasa, šampanjec, bazen ...)."

Jst: "Gremo!! Js zdle zrihtam en apartma... Kolk oseb? 6?"

Bojč: "Jaz, Mato, Špili, Boško, Tomaž, Tedi = 6 decov. Ne bi šampanjca - glava boli. Raje pivo ali vino. Bazen = morje. ;) Skrakta, nobene želje po luksuzu iz moje strani.

In smo šli. Itak. Via Istra, via Rovinj. Spali smo v prenovljenem airbnb-ju, v starem centru Rovinja, kot to počno gospodje v zrelih letih. Hiša je na prvi pogled bolj spominjala na destinacijo za proslavljanje diamantne poroke, kot pa vikend oddih 6 posavskih plezalcev. Ampak mi smo znali izkoristiti potencial hiške in že takoj prvi večer sredi atrija zakurili prenosni žar, ki ga je Boško privlekel iz svojega kombija. Bojč je takoj uglasil kitaro in večer je bil že popoln. Prvi večer smo praznovali tudi rojstni dan Tedija. Ne meniju smo imeli piknik pojedino. Boško nam je spekel Awe sarajevske čevape, mariniranega Hofer piščanca in pečene bučke brez konzervansov. Špili nam je frišno nasekljal svežo zelenjavo, jaz pa sem dvojno popekel kruh z olivami. Odlična žar pojedina. Tedi pa nam je prinesel tudi sladico – pokušali smo staran škotski viski in kar topil se je v ustih. Kar naenkrat ga ni bilo več. Ves ta čas, ko smo jedli, nam je Bojan igral na kitaro, kot v srednjeveških časih. Svaka čast, kako mu šibajo prsti. V nekem momentu je bilo vse že preveč kičasto, zato smo se odločili, da odpremo vsak svoj pir in zapojemo pesem: »Veš, prjatu, dolgo nisva pila, dolgo, dolgo, dolgo nisva se dobila...« Tako smo vztrajali kar pozno v noč, počastili vse bogove, nato pa se s kozarcem vode odpravili v svojo jamo. Zjutraj pa:

1: "Kava?"

2: "Itak."

3: »Kr cel lonc zakuhi.«

Tedi nam je zjutraj pripravil pravi zajtrk prvakov: Poširana jajčka s sevniško slanino, rahlo soljena sveža zelenjava, zraven pa kruh, pomarančni sok z manj delci pomaranče in kava. Začelo se je planiranje dneva.

Mato, Bojč, Tedi in jst smo se odločili za plezarijo v Limskem kanalu. Boško in Špili pa za kolesarjenje okoli Rovinja. Dan se je naredil kot se je moral. Vreme je bilo idealno - sončno in ravno prav toplo za kratke rokave. Plezališče v Limskem kanalu je kot nalašč za martinčkanje na soncu in mišično krčenje. Dostop do plezališča je lepo urejen, lažjih smeri je kar veliko, vse so lepo opremljene, pogled na Limski kanal pa priceless (Za vse ostalo smo pa itak imeli s sabo mastercard).

Smeri v Limskem kanalu so načeloma lahke. Padale so kot za šalo in vse skupaj je izgledalo zelo obetavno. Ves čas ogrevanja smo hkrati pogledovali v smer po imenu Hobotnica (6c). Rekli smo si: »Če kdo spleza to smer, gremo zvečer na hobotnico.« Začetek smeri je bolderaške narave in ima kar težek detajl. Vse ostalo je pase. Zato je bilo treba res dobro naštudirati detajl. Zadeve se je zares lotil Bojč. Po nekaj poizkusih je le prišel do najbolj optimalne »bete« in zdelo se je, kot da smo rešeni. Hobotnica bo! Ker je smer pritegnila kar veliko pozornosti, se je Tedi odločil, da vse skupaj dokumentira tudi s svojim aparatom. Namestil se je na polici, tik ob smeri in vse je bilo pripravljeno na eksekucijo. Bojan se je podal v smer zelo umirjeno in sproščeno, čez detajl se je sprehodil kot čez Rovinjsko riviero in čestitke so začele padati že takoj, ko je varno preplezal čez bolerski del smeri. Vsi smo bili veseli, ker smo vedeli, da bo zvečer hobotnica. Kar nekaj poskusov kasneje, je smer uspelo preplezati tudi meni. In pred samo sem imel samo še sliko hobotnice. Počasi smo začeli pakirati za odhod, nakar sva se z Bojanom odločila, da ostaneva še za par smeri. Sonce še ni tonilo v morje. Bojan je v dveh poizkusih opravil s smerjo ocene 7a in pokazal, da je v zelo dobri plezalni formi. Proslavljanje se je začelo.

Mato je izbiral oštarijo. Tako smo se, blizu vhoda v plezališče v Limski kanal, usedli v domačo konobo z imenom Patricija. Do nas je prišla gospa srednjih let, gajsna, ampak hkrati prijetna – prava domačinka. Največ pozornosti je pritegnilo njihovo istrsko govedo – boškarin, domači fuži (testenine) in seveda zaslužena hobotnica. Naročili smo vse. Hrana je bila res izvrstna. Od solate s hobotnico ni ostalo ničesar, prav tako so bili »spolirani« tudi vsi ostali krožniki. Dan je bil že popoln, ampak v zraku se je čutilo, da nekaj manjka. Skok v morje! Po večerji smo, nazaj v Rovinju, moči ponovno združili v polni zasedbi in se odpravili na nočno kopanje. Do mestne plaže smo se morali sprehoditi mimo popolnoma prenovljene marine. Blišč, ki ga izžareva marina, nas je prav presunila. Neverjeten hotel in trgovski center tik nad marino, na pol skrit v krošnjah borovcev ter parkirane jahte, ti dajo vedeti, da nikoli ne boš med bogatejšimi na tej obli. Ampak, ko samo nekaj metrov stran od vsega blišča skočiš v toplo morje, odsevano z zvezdami in osvetljeno s planktonom, v trenutku pozabiš na vsa materialna čudesa našega sveta. Plavati ponoči, v umirjenem morju, brez gužve in hrupa, po konkretnem plezalnem dnevu, je v resnici še največ kar si lahko želiš od tega življenja. Razen še kakšnega dobrega smeha s kolegi in vrhunske kapljice rdečega vina. V družbi Špilija, Boškota, Tedija, Matota in Bojča je bilo vsega zadosti. Noč smo proslavljali še dolgo v noč. Med drugimi smo doma v stanovanju odkrili tudi hišno prečko, saj je notranjost imela stene z opekami. Špili je prvenstveno opravil z vsemi smermi in jih tudi ocenil. Padla je tudi ideja o airbnb plezalnem vodničku, kjer bi potovali po vseh opekarskih hišah in stanovanjih in naredili aplikacijo z vsemi možnimi smermi... Še preden smo se odpravili spat je, kot napovedano, začelo padati ali boljše rečeno kar liti. Lilo je celo noč in celo jutro, tako, da smo se zadnji dan vsi v miru naspali, nato pa spakirali in se odpravili domov.

Moški vikend je bil v resnici prekratek. Čeprav nisem več aktiven član našega kluba, je bilo lepo preživeti vikend s ta pravo družbo. Upam, da se še večkrat vidimo takole oz. še v večjem številu.

Sedaj, v času ponovne epidemije, se pa le posvetite svojim ženam, da nas naslednjič pustijo še za kakšen dan več.

Spisal: Tomaž Škafar

PAKovke našle luknje v dežju!

2. do 4. oktober je bil letos izbran vikend za druženje in športanje nežnejšega spola PAK.

Tokrat sta proti Primorski zapuhala kombi in avto. 10 nas pa ja ni moralo v kombiju na pot, d… Maja nam je uštimala luštkano hišico Lily v Predgrižah. Bogu izza nogu? Ne, pri Črnem vrhu nad Idrijo. Luštkano izhodišče v prelepi okolici za plezalne tripe, pohode in kolesarjenje.

Večer je bil zapolnjen z dogovarjanjem, kdaj jutri v Vipavo na plezanje in ferato, ob mastni večerjici in z dobrim vinčkom. Ko se je dan prevesil v soboto smo popadale v tople postelje. No nekatere kasneje, saj je večer primeren čas za opravljanje vse žive toalete: britje, odmejkapiranje, ne vem kaj vse se že dela z obrvmi in trepalnicami… Čudo, kaj vse omogoča elektrika. No, v Peroju smo hodile le spat! Brez elektrke je življenje ženske vsekakor enostavnejše.

Zjutraj, ne boste verjeli, se je zadeva ponovila. Še večji problem za nas pa je bil, kako usposobit kuhalno ploščo? Deset ženskic? Prijazna gostiteljica nam je podala navodila, adijo pamet. Brez kavice pa nikamor!

Sonček je vabil, me v kombi in na primorski del Trnovskega gozda. V Vipavi smo se zapodile v ferate štiri zagrižene, ostalih šest v plezalni sektor. Vreme nam letos ni bilo ravno naklonjeno saj smo po preplezanih treh smereh, tri naveze, ob plohi, bile primorane na kavico v bar pri parkingu. Pogumne štiri pa so po ferati osvojile velik križ v dežju in v nalivu sestopile.

Urnik za ta dan se je nadeljeval v hišici Lili: preoblačenje, lišpanje… priprave na bolder sceno Koper, kamor smo odpotovale popoldan. Super scena in plezarija, velik prostor, smeri primerne za vsakogar. Splezale smo vse, kar se je dalo! Seveda smo izstopale z našimi majčkami in mišicami seveda. Ko nismo zmogle res nič več, smo se odpravile na luštno večerjico v oštarijo Atrij v centru Kopra. Priporočamo, dobro in ugodno. Ker je bil dan aktiven smo si ob 22.00 vse omislile še ogromen sladoled na koprski plaži! Pa ne moremo me brez morja in morskega vzdušja.

Večera še ni bilo konec. Maja nas je naložila v ombi in oddirja do Lilike. Tu mo se spremenile v slavne osebnosti in pokurile še zadnje atomčke energije, da smo odkrile svojo identiteto ter v zgodnjih jutranjih urah, po seveda ponovni pedikuri in odmanikuri, pobegnie v postelje.

V nedeljo zjutraj in dopoldan, kot da ni še nikoli prej deževalo. Lilo je, kot bi iz šafa zlival. Arso napoved pa nas je po enajsti optimistično popeljala v Vipavsko dolino in dalje do  vznožja Nanosa. Seveda smo ga osvojile navkljub hudemu vetru. Lep pohod v prelepih barvah in norimi razgledi. Da pa smo izkoristile vikend maksimalno še kleptljiva večerjica pri Postojni in oddirjale smo domov.

Luštno, kot se spodobi. Tudi sedmič nam je uspelo, v super in zabavni družbi. Do naslednjega leta: treniramo, da bomo še boljše!

Maja Stopar, Špela Stopar, Janja Sluga, Mateja Pšeničnik, Romana Tomšič, Valerija Bogovič, Tanja Sotelšek, Lina Buršič, Brigita Kužner, Aleksandra Voglar

ROMA:

Obujem nove čevlje, ker danes je moj dan..        (res da se rima, refren za dol past)

z blatom in dežjem, sm pa ke tut s soncem obsijan...

Babji vikend smo spelale,

zarad napovedi bi se skor zjokale...

Možemo da promjenimo mjesto?

Ma možete, al nemojte da vas COVIDI...

Ker v kombiju smo ure in ure preživele,

škoda, da smo hiško sploh najele...

Elektriko smo tam imele,

luči so noč in dan gorele...

Doktorat nad štedilnikom nardile,

ko kfe bi rade spile...

Upoštevale NIJZ priporočila,

"razkužila" malček tut nagnila...

Kot da vinsko klet bi obiskale,

flaše komaj na polico dale...

Kopalnic moglo bi bit vsaj pet,

da lepo stekel bi promet...

Manikura...pedikura,

zrihta se že vsaka kura...

Zjutri na pojstli kosti pretegovala,

bum - na parketu prec pristala..

Splezale smo metre tri,

ko nas dež že prepodi...

Gor na križu bejbe v modrcih visele,

dol pa pokoro so imele...

Čajčk s kapljo ruma,

ekipi dal je novega poguma...

V Kopru plastika nas je gostila,

puncam roke pretegnila...

Zgledale ku reprezentanca D (de)

z majčkami opazne smo bile..

Večerni Koper in gostilna

pol pa še porcija sladoleda res obilna..

Igralci, pevci in pa dive,

spanec spet so nam kratile...

Lorela, Rolena,..al kako,

znano bitje je zdaj to...

Fruštek in kufete tri,

da nebo se nam zjasni...

Plan z lahkoto spremenile

na Nanos smo se zapodile...

Pod hribom kar mau smo spet krožile, 

da parkirišče smo dobile...

Gor pa burja je kar huda bla,

tko da koča nam je prou pršla...

Med vožnjo babe še čvekale,

mim velemesta kar peljale...

Mini prekršek naredile

in me pred bajto odložile....

Mejte se,Roma

Tako kot skoraj vsako leto, se tudi letos odpravimo na enega izmed nam dosegljivih štiritisočakov. Ko listam po vodniku in izbiram cilje, mi takoj na prvi strani pade v oči gorski osamelec Piz Bernina. Gre za nam Slovencem najbližji štiritisočak  in tudi zato precej  zaželen cilj.  Mogočen gorski masiv meji med Italijo in Švico, sam vrh pa pripada Švici.  Pristopati je mogoče iz obeh  smeri, mi smo se odločili, da  bomo dostopali iz italijanske, kjer je celotno pot potrebno opraviti peš, brez pomoči žičnic.  

Nenavadno zgodnja ura, komaj nekaj po polnoči, ko  se odpeljemo  iz Krškega. Zbralo se nas je presenetljivo veliko, skupaj dvanajst, kar je za tako turo prej nenavadno kot pa običajno. Med nami nekaj izkušenih, nekaj pa tudi takih, ki si bodo izkušnje na višinah nabirali prvič.

Dolga utrujajoča  vožnja nas na koncu po strmi vijugasti cesti  pripelje do izhodišča, natančno do jezera Gera, kjer so človeške roke zgradile ogromen akumulacijski jez, ki nekako niti ne sodi v to idilično gorsko pokrajino. Začetek poti vodi naravnost čez to nenavadno zaporo, kjer občudujemo celo ribiče, ki lovijo  na za nas  nenavadni višini 2100m. Le katere ribe tukaj sploh živijo, se sprašujemo  in se smehljamo nenavadnemu prizoru. Pot zložno nadaljuje svojo pot do prve od treh koč, ki jih moramo danes doseči. Žal so v tem času večinoma  že vse zaprte, razen nekaj izjem, med katerimi je tudi naša Marco e Rosa, današnji cilj precej dolge etape.  Na začetku še srečujemo nekaj planincev, vendar, ko se  pot enkrat odcepi, ostanemo praktično sami. Višje kot smo, bolj se svet okoli nas  spreminja iz zelenega v pusto pokrajino, ki so jo stoletja oblikovali ledeniki. Do koče Marinelli Bombardieri prečkamo še sedlo Boccheta di Caspoggio in se prvič vzpnemo na 3000 metrov nadmorske višine.  Takoj zatem nas  iz sedla čaka spust in težko pridobljeni višinski metri se hitro izgubijo.  Do koče prečkamo še prvi ledenik.

Od koče Marinelli, ki leži na 2813 metrih, se zopet strmo dvigujemo dokler ne pridemo na ledenik Vedretta di Scerscen superiore, ki je precej razbit, zato je potrebna posebna prev