Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies)
za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti,
ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta
soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...

Klubski prispevki

09.10.2020 | Matej Zorko, 20.10.2020, 3 fotk | Klubski tabori | Poročila

Veš, prjatu, dolgo nisva pila ...

"Ej supr je blo. Top! Mormo še kdaj ponovit ... Nč, hvala za prevoz, držte se, se vidmo."

In se je zaključil PAKovski tradicionalni moški vikend. Bila je nedelja, lilo je kot iz škafa - mogoče ker sem bil zraven tudi jaz, avtor besedila, Škafar. Zadnje čase prikljenjen na Ljubljano, kjer živim in delam in zato ne preživim več veliko časa z avtohtonimi Posavci. S Pakovskimi gamsi, ki pa me vedno znova in znova presenetijo. Tako kot so me to jutro - s pečenimi klobasami in barcaffe kavo. Ta dan – v nedeljo, nismo plezali nič. Spali smo do konca, kolkr je šlo. Nobeden ni težil. Ker balzam.

Naš izlet se je začel v petek dopoldne, ko se še nismo odpravili nikamor in smo vsi na svojem šihtu zrli v gmail:

Špili: "Nedelja je dež dol napovedan. Za soboto se ne splača glih dol vozit, se mi zdi."

Jst: "V nedeljo mamo lahk u izi dan. Checkout je po navadi okol 10-ih, 11-ih... Za plezarijo se pa lahk ustavmo v Kopru v plezalnem centru al pa PCL. Itak bo vsepovsod scal ..."

Tedi: "Jst sem za Tomažev predlog."

Bojč: "Splača, itak! Gremo! Bomo pa karte igral. ;)

Mato: "Kako smo sedaj s tem moškim vikendom, namreč čas je, da se odločimo. Ali gremo vsi, oziroma ali se je kdo premislil? Ali imamo že rezerviran apartma? Kdaj je odhod iz KK in kdo pelje? Kdaj je odhod iz LJ, pelje Tedi, če se lahko tako dogovorimo? Ajde fantje, treba se je dokončno odločit, drugače gremo na Armeško pa potem na pir."

Tedi: "Gremo. Ob 17ih te pobereva z Tomažem - Tomaž javi telefonsko. Apartmaja nimamo, ampak mislim, da ne bi smelo bit gužve. Važen je, da vemo št. oseb in nekaj najdemo (javite kriterije - terasa, šampanjec, bazen ...)."

Jst: "Gremo!! Js zdle zrihtam en apartma... Kolk oseb? 6?"

Bojč: "Jaz, Mato, Špili, Boško, Tomaž, Tedi = 6 decov. Ne bi šampanjca - glava boli. Raje pivo ali vino. Bazen = morje. ;) Skrakta, nobene želje po luksuzu iz moje strani.

In smo šli. Itak. Via Istra, via Rovinj. Spali smo v prenovljenem airbnb-ju, v starem centru Rovinja, kot to počno gospodje v zrelih letih. Hiša je na prvi pogled bolj spominjala na destinacijo za proslavljanje diamantne poroke, kot pa vikend oddih 6 posavskih plezalcev. Ampak mi smo znali izkoristiti potencial hiške in že takoj prvi večer sredi atrija zakurili prenosni žar, ki ga je Boško privlekel iz svojega kombija. Bojč je takoj uglasil kitaro in večer je bil že popoln. Prvi večer smo praznovali tudi rojstni dan Tedija. Ne meniju smo imeli piknik pojedino. Boško nam je spekel Awe sarajevske čevape, mariniranega Hofer piščanca in pečene bučke brez konzervansov. Špili nam je frišno nasekljal svežo zelenjavo, jaz pa sem dvojno popekel kruh z olivami. Odlična žar pojedina. Tedi pa nam je prinesel tudi sladico – pokušali smo staran škotski viski in kar topil se je v ustih. Kar naenkrat ga ni bilo več. Ves ta čas, ko smo jedli, nam je Bojan igral na kitaro, kot v srednjeveških časih. Svaka čast, kako mu šibajo prsti. V nekem momentu je bilo vse že preveč kičasto, zato smo se odločili, da odpremo vsak svoj pir in zapojemo pesem: »Veš, prjatu, dolgo nisva pila, dolgo, dolgo, dolgo nisva se dobila...« Tako smo vztrajali kar pozno v noč, počastili vse bogove, nato pa se s kozarcem vode odpravili v svojo jamo. Zjutraj pa:

1: "Kava?"

2: "Itak."

3: »Kr cel lonc zakuhi.«

Tedi nam je zjutraj pripravil pravi zajtrk prvakov: Poširana jajčka s sevniško slanino, rahlo soljena sveža zelenjava, zraven pa kruh, pomarančni sok z manj delci pomaranče in kava. Začelo se je planiranje dneva.

Mato, Bojč, Tedi in jst smo se odločili za plezarijo v Limskem kanalu. Boško in Špili pa za kolesarjenje okoli Rovinja. Dan se je naredil kot se je moral. Vreme je bilo idealno - sončno in ravno prav toplo za kratke rokave. Plezališče v Limskem kanalu je kot nalašč za martinčkanje na soncu in mišično krčenje. Dostop do plezališča je lepo urejen, lažjih smeri je kar veliko, vse so lepo opremljene, pogled na Limski kanal pa priceless (Za vse ostalo smo pa itak imeli s sabo mastercard).

Smeri v Limskem kanalu so načeloma lahke. Padale so kot za šalo in vse skupaj je izgledalo zelo obetavno. Ves čas ogrevanja smo hkrati pogledovali v smer po imenu Hobotnica (6c). Rekli smo si: »Če kdo spleza to smer, gremo zvečer na hobotnico.« Začetek smeri je bolderaške narave in ima kar težek detajl. Vse ostalo je pase. Zato je bilo treba res dobro naštudirati detajl. Zadeve se je zares lotil Bojč. Po nekaj poizkusih je le prišel do najbolj optimalne »bete« in zdelo se je, kot da smo rešeni. Hobotnica bo! Ker je smer pritegnila kar veliko pozornosti, se je Tedi odločil, da vse skupaj dokumentira tudi s svojim aparatom. Namestil se je na polici, tik ob smeri in vse je bilo pripravljeno na eksekucijo. Bojan se je podal v smer zelo umirjeno in sproščeno, čez detajl se je sprehodil kot čez Rovinjsko riviero in čestitke so začele padati že takoj, ko je varno preplezal čez bolerski del smeri. Vsi smo bili veseli, ker smo vedeli, da bo zvečer hobotnica. Kar nekaj poskusov kasneje, je smer uspelo preplezati tudi meni. In pred samo sem imel samo še sliko hobotnice. Počasi smo začeli pakirati za odhod, nakar sva se z Bojanom odločila, da ostaneva še za par smeri. Sonce še ni tonilo v morje. Bojan je v dveh poizkusih opravil s smerjo ocene 7a in pokazal, da je v zelo dobri plezalni formi. Proslavljanje se je začelo.

Mato je izbiral oštarijo. Tako smo se, blizu vhoda v plezališče v Limski kanal, usedli v domačo konobo z imenom Patricija. Do nas je prišla gospa srednjih let, gajsna, ampak hkrati prijetna – prava domačinka. Največ pozornosti je pritegnilo njihovo istrsko govedo – boškarin, domači fuži (testenine) in seveda zaslužena hobotnica. Naročili smo vse. Hrana je bila res izvrstna. Od solate s hobotnico ni ostalo ničesar, prav tako so bili »spolirani« tudi vsi ostali krožniki. Dan je bil že popoln, ampak v zraku se je čutilo, da nekaj manjka. Skok v morje! Po večerji smo, nazaj v Rovinju, moči ponovno združili v polni zasedbi in se odpravili na nočno kopanje. Do mestne plaže smo se morali sprehoditi mimo popolnoma prenovljene marine. Blišč, ki ga izžareva marina, nas je prav presunila. Neverjeten hotel in trgovski center tik nad marino, na pol skrit v krošnjah borovcev ter parkirane jahte, ti dajo vedeti, da nikoli ne boš med bogatejšimi na tej obli. Ampak, ko samo nekaj metrov stran od vsega blišča skočiš v toplo morje, odsevano z zvezdami in osvetljeno s planktonom, v trenutku pozabiš na vsa materialna čudesa našega sveta. Plavati ponoči, v umirjenem morju, brez gužve in hrupa, po konkretnem plezalnem dnevu, je v resnici še največ kar si lahko želiš od tega življenja. Razen še kakšnega dobrega smeha s kolegi in vrhunske kapljice rdečega vina. V družbi Špilija, Boškota, Tedija, Matota in Bojča je bilo vsega zadosti. Noč smo proslavljali še dolgo v noč. Med drugimi smo doma v stanovanju odkrili tudi hišno prečko, saj je notranjost imela stene z opekami. Špili je prvenstveno opravil z vsemi smermi in jih tudi ocenil. Padla je tudi ideja o airbnb plezalnem vodničku, kjer bi potovali po vseh opekarskih hišah in stanovanjih in naredili aplikacijo z vsemi možnimi smermi... Še preden smo se odpravili spat je, kot napovedano, začelo padati ali boljše rečeno kar liti. Lilo je celo noč in celo jutro, tako, da smo se zadnji dan vsi v miru naspali, nato pa spakirali in se odpravili domov.

Moški vikend je bil v resnici prekratek. Čeprav nisem več aktiven član našega kluba, je bilo lepo preživeti vikend s ta pravo družbo. Upam, da se še večkrat vidimo takole oz. še v večjem številu.

Sedaj, v času ponovne epidemije, se pa le posvetite svojim ženam, da nas naslednjič pustijo še za kakšen dan več.

Spisal: Tomaž Škafar

02.10.2020 | Aleksandra Voglar, 11.10.2020, 0 fotk | Klubski tabori | Poročila

PAKovke našle luknje v dežju!

2. do 4. oktober je bil letos izbran vikend za druženje in športanje nežnejšega spola PAK.

Tokrat sta proti Primorski zapuhala kombi in avto. 10 nas pa ja ni moralo v kombiju na pot, d… Maja nam je uštimala luštkano hišico Lily v Predgrižah. Bogu izza nogu? Ne, pri Črnem vrhu nad Idrijo. Luštkano izhodišče v prelepi okolici za plezalne tripe, pohode in kolesarjenje.

Večer je bil zapolnjen z dogovarjanjem, kdaj jutri v Vipavo na plezanje in ferato, ob mastni večerjici in z dobrim vinčkom. Ko se je dan prevesil v soboto smo popadale v tople postelje. No nekatere kasneje, saj je večer primeren čas za opravljanje vse žive toalete: britje, odmejkapiranje, ne vem kaj vse se že dela z obrvmi in trepalnicami… Čudo, kaj vse omogoča elektrika. No, v Peroju smo hodile le spat! Brez elektrke je življenje ženske vsekakor enostavnejše.

Zjutraj, ne boste verjeli, se je zadeva ponovila. Še večji problem za nas pa je bil, kako usposobit kuhalno ploščo? Deset ženskic? Prijazna gostiteljica nam je podala navodila, adijo pamet. Brez kavice pa nikamor!

Sonček je vabil, me v kombi in na primorski del Trnovskega gozda. V Vipavi smo se zapodile v ferate štiri zagrižene, ostalih šest v plezalni sektor. Vreme nam letos ni bilo ravno naklonjeno saj smo po preplezanih treh smereh, tri naveze, ob plohi, bile primorane na kavico v bar pri parkingu. Pogumne štiri pa so po ferati osvojile velik križ v dežju in v nalivu sestopile.

Urnik za ta dan se je nadeljeval v hišici Lili: preoblačenje, lišpanje… priprave na bolder sceno Koper, kamor smo odpotovale popoldan. Super scena in plezarija, velik prostor, smeri primerne za vsakogar. Splezale smo vse, kar se je dalo! Seveda smo izstopale z našimi majčkami in mišicami seveda. Ko nismo zmogle res nič več, smo se odpravile na luštno večerjico v oštarijo Atrij v centru Kopra. Priporočamo, dobro in ugodno. Ker je bil dan aktiven smo si ob 22.00 vse omislile še ogromen sladoled na koprski plaži! Pa ne moremo me brez morja in morskega vzdušja.

Večera še ni bilo konec. Maja nas je naložila v ombi in oddirja do Lilike. Tu mo se spremenile v slavne osebnosti in pokurile še zadnje atomčke energije, da smo odkrile svojo identiteto ter v zgodnjih jutranjih urah, po seveda ponovni pedikuri in odmanikuri, pobegnie v postelje.

V nedeljo zjutraj in dopoldan, kot da ni še nikoli prej deževalo. Lilo je, kot bi iz šafa zlival. Arso napoved pa nas je po enajsti optimistično popeljala v Vipavsko dolino in dalje do  vznožja Nanosa. Seveda smo ga osvojile navkljub hudemu vetru. Lep pohod v prelepih barvah in norimi razgledi. Da pa smo izkoristile vikend maksimalno še kleptljiva večerjica pri Postojni in oddirjale smo domov.

Luštno, kot se spodobi. Tudi sedmič nam je uspelo, v super in zabavni družbi. Do naslednjega leta: treniramo, da bomo še boljše!

Maja Stopar, Špela Stopar, Janja Sluga, Mateja Pšeničnik, Romana Tomšič, Valerija Bogovič, Tanja Sotelšek, Lina Buršič, Brigita Kužner, Aleksandra Voglar

 

ROMA:

Obujem nove čevlje, ker danes je moj dan..        (res da se rima, refren za dol past)

z blatom in dežjem, sm pa ke tut s soncem obsijan...

Babji vikend smo spelale,

zarad napovedi bi se skor zjokale...

Možemo da promjenimo mjesto?

Ma možete, al nemojte da vas COVIDI...

Ker v kombiju smo ure in ure preživele,

škoda, da smo hiško sploh najele...

Elektriko smo tam imele,

luči so noč in dan gorele...

Doktorat nad štedilnikom nardile,

ko kfe bi rade spile...

Upoštevale NIJZ priporočila,

"razkužila" malček tut nagnila...

Kot da vinsko klet bi obiskale,

flaše komaj na polico dale...

Kopalnic moglo bi bit vsaj pet,

da lepo stekel bi promet...

Manikura...pedikura,

zrihta se že vsaka kura...

Zjutri na pojstli kosti pretegovala,

bum - na parketu prec pristala..

Splezale smo metre tri,

ko nas dež že prepodi...

Gor na križu bejbe v modrcih visele,

dol pa pokoro so imele...

Čajčk s kapljo ruma,

ekipi dal je novega poguma...

V Kopru plastika nas je gostila,

puncam roke pretegnila...

Zgledale ku reprezentanca D (de)

z majčkami opazne smo bile..

Večerni Koper in gostilna

pol pa še porcija sladoleda res obilna..

Igralci, pevci in pa dive,

spanec spet so nam kratile...

Lorela, Rolena,..al kako,

znano bitje je zdaj to...

Fruštek in kufete tri,

da nebo se nam zjasni...

Plan z lahkoto spremenile

na Nanos smo se zapodile...

Pod hribom kar mau smo spet krožile, 

da parkirišče smo dobile...

Gor pa burja je kar huda bla,

tko da koča nam je prou pršla...

Med vožnjo babe še čvekale,

mim velemesta kar peljale...

Mini prekršek naredile

in me pred bajto odložile....

Mejte se,Roma

 

18.09.2020 | Matej Zorko, 28.09.2020, 9 fotk | Alpinizem | Poročila

Tako kot skoraj vsako leto, se tudi letos odpravimo na enega izmed nam dosegljivih štiritisočakov. Ko listam po vodniku in izbiram cilje, mi takoj na prvi strani pade v oči gorski osamelec Piz Bernina. Gre za nam Slovencem najbližji štiritisočak  in tudi zato precej  zaželen cilj.  Mogočen gorski masiv meji med Italijo in Švico, sam vrh pa pripada Švici.  Pristopati je mogoče iz obeh  smeri, mi smo se odločili, da  bomo dostopali iz italijanske, kjer je celotno pot potrebno opraviti peš, brez pomoči žičnic.  

Nenavadno zgodnja ura, komaj nekaj po polnoči, ko  se odpeljemo  iz Krškega. Zbralo se nas je presenetljivo veliko, skupaj dvanajst, kar je za tako turo prej nenavadno kot pa običajno. Med nami nekaj izkušenih, nekaj pa tudi takih, ki si bodo izkušnje na višinah nabirali prvič.

Dolga utrujajoča  vožnja nas na koncu po strmi vijugasti cesti  pripelje do izhodišča, natančno do jezera Gera, kjer so človeške roke zgradile ogromen akumulacijski jez, ki nekako niti ne sodi v to idilično gorsko pokrajino. Začetek poti vodi naravnost čez to nenavadno zaporo, kjer občudujemo celo ribiče, ki lovijo  na za nas  nenavadni višini 2100m. Le katere ribe tukaj sploh živijo, se sprašujemo  in se smehljamo nenavadnemu prizoru. Pot zložno nadaljuje svojo pot do prve od treh koč, ki jih moramo danes doseči. Žal so v tem času večinoma  že vse zaprte, razen nekaj izjem, med katerimi je tudi naša Marco e Rosa, današnji cilj precej dolge etape.  Na začetku še srečujemo nekaj planincev, vendar, ko se  pot enkrat odcepi, ostanemo praktično sami. Višje kot smo, bolj se svet okoli nas  spreminja iz zelenega v pusto pokrajino, ki so jo stoletja oblikovali ledeniki. Do koče Marinelli Bombardieri prečkamo še sedlo Boccheta di Caspoggio in se prvič vzpnemo na 3000 metrov nadmorske višine.  Takoj zatem nas  iz sedla čaka spust in težko pridobljeni višinski metri se hitro izgubijo.  Do koče prečkamo še prvi ledenik.

Od koče Marinelli, ki leži na 2813 metrih, se zopet strmo dvigujemo dokler ne pridemo na ledenik Vedretta di Scerscen superiore, ki je precej razbit, zato je potrebna posebna previdnost. Ledeniška naveza je tukaj obvezna zaradi mnogih razpok in  snežnih mostov. Ker že dolgo ni bilo snega, so razpoke na našo srečo dobro vidne in večjih težav pri prečkanju nimamo.

Ko se približamo skalnemu vznožju Crast´Aguzze, kjer poteka zavarovana ferata, zadnji del poti do koče Marco e Rosa, že od daleč opazimo znamenje, ki nakazuje začetek, nas dočaka  neprijetno presenečenje.  Krajna zev, ki ločuje sneg od skale, je tukaj  tako široka, da je  steno praktično nemogoče doseči. Poleg tega pa je prvo varovalo šest metrov višje,  kot pa je visoka snežna odeja. Počutimo se ujete, brez idej, kako naprej.  Iz skupine se že slišijo predlogi, gremo nazaj, preden nas dohiti noč. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da smo prehodili vso to pot  zaman. Ledenik, kjer bi se dalo obiti skalno zaporo zgleda prenevaren. Opreme, ki bi omogočala varen vzpon do prvih varoval nimam. Stena zgleda precej gladka, krajna poč pa tudi globoka, morebitni padec ne bi bil nič kaj prijeten. Spomnim se ribičev, ki smo jih srečali ob jezeru in na misel mi pride, da bi rabil pravzaprav ribiško palico, da dosežem zanko na fiksni vrvi, ki je še najbližje dosegljiva. Na misel mi pride tudi Tomaž Humar, ki si je z ribiško palico pomagal pri prvenstveni  smeri Nespodobno povabilo v steni Vežice. Ribiške palice žal nismo imeli, smo pa sestavili dolgi vzvod iz pohodnih palic, na katerega smo na koncu zalepili vponko z vrvjo. Na vrsto je prišel Sims, ki je počasi a vztrajno, v ležečem položaju zaradi možnosti podora  opasti, poskušal vpeti vponko v zanko. Simsu je najprej uspelo poriniti palico skozi uho, potem pa še z majhnimi premiki vpeti vponko. Zaslišal se je vesel krik, nato pa sem po vpeti vrvi  požimaril do prvih varoval. Nadaljnji postopki so bili zelo hitri, namreč čez to krajno zev smo spraviti 14 ljudi, med drugimi tudi dva starejša Italijana, ki sta prišla za nama.

Vseeno nam je ta manever vzel precej časa, v kočo smo prišli precej pozno, trdna tema je že bila, ko smo se zadnji vzpenjali po ferati.

Jutro je  precej sveže, na snegu so se lesketali zamrznjeni kristali. Mrzlo jutro je bila tudi dobra popotnica za dan, ki se je obetal. Vreme, ki si ga  visoko v  gorah lahko samo želiš.

Po zajtrku, ki so ga  postregli v koči in bi težko opravičil svoje ime, smo navlekli vso potrebno opremo, se  navezali po parih in se odpravili po snežnem  pobočju do skal jugovzgodnega grebena Spallagrat. Med pripravo na plezanje, nas obsije sonce in pogreje premrle ude.  Plezanje je prijetno in ne pretežko, težavnost se giblje okoli druge in  tretje stopnje. Nameščenih je tudi kar nekaj varoval, katera so nam v znatno pomoč. Na grebenu se teren položi, skale zamenja sneg, na čevljih so zopet znajdejo dereze, v rokah cepin. Pogosto je  še potrebno popraskati  po skalah, mraz se je že zdavnaj umaknil soncu. Na vrhu smo sami, občudujemo ogromne ledenike, katero delo narave  naši potomci verjetno ne bodo več deležni.  Sestop mine precej hitro, dvakrat si še pomagamo z spustom  ob vrvi in že kmalu smo nazaj pri koči.

Ležerno čakamo še ostale, ki so še nekje na gori. Mir skali helikopter, ki prevaža skupino ljudi, ki so si zamislili, da pridejo na kočo na tak način. Opazujem dogajanje, nevajeni snega in skal se nekateri komaj prekobacajo do koče, pa čeprav jih loči samo nekaj deset metrov.

Helikopter počasi odleti,  v gorah spet zavlada mir, nas pa  čaka še dolgi sestop, ki bo trajal dolgo v  noč.

Še več slikic najdete v fotogaleriji.

Matej Zorko (vodja ture)


In še najnovejša pesnitev Romane Tomšič - Rome:

Na skali kakšno prasko in modrico mi dobili

v kombiju skor prste polomili.

Začetek rimarije je na konc

da ne bom naštevala kdo v petek bil je ponoč pokonc...

Prejšn tedn na 3 jurje kar lahko

zdaj na to višino malce bolj težko..

Da pa ni bla sm višina tu težava

še krajna zev nam ponagaja...

100 in ena tam rešitev

za naše fante tista ferata odrešitev...

Nič mu živcev ne načne

vse v hribih sprejme, tako pač je...

Ferata mela je poseben čar

zvezane lojtre in verig kar en par...

V kočo gor prišli zvečer

takoj po grlu šel en dober pir...

Prišli skor mau smo podhlajeni

a pištolca vseen se znajde v roki njeni...

Vročino takoj nam zmeri

če smo vsi po njeni meri...

Vožnja, hoja nas je kar pobrala

in v pojstle vse poslala..

Na vrh hriba ni blo glih težko

samo vleklo se je pa zelo...

Ko vse naveze prišle so gor in dol

vreme je šlo že počas navzdol...

Megla, oblaki so se že podili

helikopterji pa starce vseen so gor vozili...

Škripale dereze so po skalah

kjer snega je že zmanjkvalo...

Abzajli, fiksi in še kaj

da spravu Mato ekipo je nazaj.

Po mini ledeniku mi hodili

se v kakšno špaltno spotaknili...

Ko ponoč smo dol hodili

med sabo nič skor govorili...

Ko signal smo spet dobili

Rogljiča na dirki izgubili...

Mimgrede tam ob poti

Maja še marele nabere sproti...

Na jezu pa še vrata skor zlomili

zlata vredne klešče uporabili...

Poročilo, galerijo prec objavi

na naslednjo turo se prijavi...

19.08.2020 | Nejc Pozvek, 02.09.2020, 0 fotk | Klubske zadeve | Poročila

V zadnji triadi avgusta smo bili priča eni bolj produktivnih, kompleksnih in množičnih klubskih akcij, ko je v 10 delovnih epizodah, v skupno 221 opravljenih urah, 16 sodelujočih preopremilo dobršen del posavske plezalne infrastrukture. Največ dela je bilo namenjenega brežiški velikanki, ki je bogatejša za 52 novih linij (v igri jih je še 8), ob njej nastaja še en naš projekt - bolderca, kjer smo v teh delovnih dneh včasih malce poprijeli in pomagali, MC Krško je bogatejši za lep campus board, nove smeri in oprimki pa krasijo tudi veliko steno v Brestanici.

Vodja akcije sem v reportaži, ki odpira še kakšno drugo temo, vestno popisal vsak delovni dan, pomagali so mi fotodokumentaristi. Tako je nastal verjetno najdaljši samostojni prispevek na našem spletišču. Vabljeni, da si ga ogledate/preberete. 

Kratko poročilo, ki ga nadomešča omenjena reportaža, se v zaključku zahvaljuje vsem sodelujočim in podpornikom, ki ste tako ali drugače prispevali k skupni zgodbi. Menim, da smo lahko ponosni na doseženo. Hkrati pa že napovedujem, da bomo v septembru "zasedali" še najmanj enkrat, ko bo potrebno dodelati finese na velikanki in predvsem opremiti novo pridobitev.

Bravo mi!

Nejc Pozvek

16.08.2020 | Aleksandra Voglar, 18.08.2020, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Prekrasen konec naših Alp. Jezersko letos tretjič. No, vsaj zame.

Najprej smo z grupico ženskic osvojile Babo. Drugič s skoraj enako grupico preko ferate na češko kočo in na obe Kočni. Babji dnevi, super čveki, Romina organizacija. Hvala.

Tokrat Peter povabi na plezarijo v Grintovčevo severno steno. Smer izbora: Tomažev steber, VI-/V. Zakaj pa ne? Tanja in Peter naveza 1 in Sandra ter Tedi naveza 2.

Ker smo raje konfortlih, smo se podali pod steno že dan poprej. Češka koča nam je ponudila zasilna prenočišča in v Polhovi luknji, kot smo jo poimenovali. Smo se pa pošteno naspali. Še dober zajtrk in ob osmih smo vsi že pošteno plezali.

V spodnjem delu smerice ni za prehvalit. Kar krušljivo. Druga polovica pa ponudi res lep kamin pete težavnostne stopnje, lepe zajedice in poči. Smer smo pošteno zlezli. Malo nas je pri komunikacije dobro uro motil le rotor helikopterja. Na poti na Mlinarsko sedlo se je poškodovala planinka.

Tanja pa se je cel dan smejala, saj je končno le prišla v stik s skalo. Tadej, prvič sva se navezala na hribovski štrik, se je izkazal za suverenega in hitrega soplezalca. Peter je vriskal od začetka do konca. Sama pa sem uživala in premikala kocke v glavi, no v pravo smer.

Vesela, da smo se zbrali klubska oldtajmetska družbica. No ne po letih, poznamo se že tri desetletja. Odlično smo se razumeli, skomunicirali in izpeljali vzpon. Kdaj naslednjič?

Več v galeriji.

12.07.2020 | Nejc Pozvek, 15.07.2020, 47 fotk | Skupne ture | Poročila

Križevnik je vrh dveh obrazov. Prijazen in položen z juga, po udobnih tratah in gozdovih Dleskovške planote, ter divji in nedostopen s severa – iz Robanovega kota. Prepadna tisočmetrska pobočja so eni poslednjih ostankov divjine; tako blizu, a hkrati daleč. Le redko namreč tam zaide človeška duša, brez alpinističnih veščin praktično nihče. Tokrat pa nas je bilo kar deset.

Posvečeno kraljestvo severnih ostenij Križevnika ni za vsakogar. Prav zaradi tega smo z objavo lokacije ture čakali do konca prijavnega roka. Ta je zelo pomemben, ko turo načrtujemo. Nekaj turbolenc z udeležbo nas je držalo v napetosti vse do zadnjega jutra. Na koncu smo se vodje poedinili, da gremo na pot in ne spreminjamo načrtov. V nedeljo, 12. julija, smo ob 5. uri krenili iz Krškega. V Lučah smo odprli gostilno, pomalicali in nekaj pred 8. uro krenili od Robanove kmetije po markirani poti proti partizanski bolnišnici, ki je dvignjena par sto metrov nad dno doline. Pri njej smo zapustili utrjeno pot in začela se je avantura. Brezpotje je že kmalu – v mokri razsuti grapi – pokazalo zobe. Čez vlažen skok smo napeljali vrv, ki je bila v pomoč ob vzponu. V slabih dveh urah smo dosegli ostenje Turniča, ki predstavlja eno izmed predostenij Križevnika ter ponuja mnoge kakovostne alpinistične izzive. Nadalje smo ubirali stopinje po delno označeni »poti« do glavne stene Križevnika. V imenitnem bivaku smo naredili daljši postanek. Sledila je dolga prečka proti vzhodu, vedno večkrat smo poprijeli za skalo, v najtežjih detajlih so težave že presegle II. stopnjo. Globina pod nogami je vse bolj naganjala strah v kosti, krušljivost in neizkušenost v podobnih situacijah sta nas upočasnili in tako smo po približno 5 urah dosegli rob stene. Od tam je do vrha le streljaj, ki pa se pošteno razvleče, če je na poti ruševje. Nekaj časa smo še uspeli prebiti na skrajnem robu stene, nato pa smo mogli z vso silo zagristi med borovce. Zabave in smeha ni manjkalo; videl se je cilj, popustila je napetost strmih senčnih pobočij. Nekaj pred 14. uro smo si čestitali na vrhu, predvsem pa se lotili obilnega obeda. V nadaljevanju smo imeli na voljo dve opciji (in izjemoma še tretjo). Nobena od njih ni bila enostavna. Logično je bila želja večine čim prej navzdol, zato smo se – na planini Polšak dokončno – odločili (predvsem po zaslugi Simsove navigacije), da se spustimo v neznana vzhodna pobočja proti Bevškovi planini in skušamo preko Turnce zaviti na Robanovo stran. Sprva je kazalo kar predobro, a divji kraški svet planote Veža nam je hitro pokazal skrite pasti. S Simsom sva vseskozi preverjala možnosti na zemljevidih in po (znova) nekaj vzpona in borbe z ruševjem se je končno odprl pogled v dolino Savinje približno kilometer pod nami. Če je večini odleglo, ker je šla pot le še navzdol, je vodje stisnilo ob pogledu na strmino in težko prehoden svet, korak skupine pa se je po celem delovniku na nogah tudi že upočasnil. A če nam česa ta dan ni manjkalo, nam ni manjkalo vztrajnosti. Borbeni bataljon je najprej previdno sestopil po krušljivem žlebu/grapi, nato nadaljeval po razbiti strugi potoka. Ob njenem prepadnem izteku smo zavili levo v gozd in se neznosno razveselili vlake pri Bevškovi (Bevšekovi/Belšekovi) planini. A le za kratek čas. Svet se je znova zaprl v vse smeri, nam pa je uspelo najti možice, ki so nas pripeljali čez prepadne prehode v »navpičnem« gozdu postopoma v nižja nadstropja. Vmes se je pot večkrat povsem izgubila in znova smo po občutku iskali nadaljevanje ter se razveselili naslednje vlake. A tudi ta še ni pomenila rešitve, saj se je prehod v levo proti Robanovem kotu praktično dokončno izmaknil. Tako smo nadaljevali s prebijanjem navzdol po vedno bolj znosnem terenu in nazadnje končali na gozdni cesti, ki nas je po več kot 10 urah hoje pripeljala do Savinje. Z Matjažem sva tik pred iztekom zavila ostro levo in se po čudoviti prečki vrnila v Robanov kot, glavnina ekipe pa se je utrujena osvežila v reki. Turo smo zaključili v Afriki, domov pa se vrnili že v trdi temi.

Je ob tem še kaj dodati? Težko. Na koncu smo vsi veseli za novo izkušnjo, čeprav bi si mnogi želeli, da bi bila malce lažja in krajša. Tura je bila kraljevska v vseh pogledih, nekaterim je gotovo predstavljala vrhunec dosedanjega gorniškega udejstvovanja. Z vidika vodenja je bila zelo težka, saj je bila skupina heterogena, a je bilo razmerje med izkušenimi (ki so prav vsi odigrali ključno vlogo za uspešen razplet) in manj izkušenimi (ki so se odlično držali) ravno pravšnje – izenačeno. Tako smo na zahtevnih odsekih lahko relativno dobro funkcionirali v parih. Ključno vlogo pri sestopu je odigrala navigacija; v kolikor bi Sims ne razpolagal z dobro opremo, bi bili primorani izbrati drugo opcijo (prečenje proti Korošici in sestop v Robanov kot oz. zaključek na planini Ravne – za večino ekipe). Slednja je bila sicer v prvem planu (in je bila bolj zanesljiva/predvidljiva), a smo jo – zaradi vzpona na Veliki vrh in želje (večine) ekipe po hitrem spustu oz. dodatni avanturi – postavili v drugi plan.

Tura je torej ponudila vse, kar ponudijo največje. Udeleženci so dodobra spoznali brezpotni svet, se seznanili s širokim naborom raznovrstnih okolij in okoliščin, se naužili svežine in globine zraka, predvsem pa videli, da je brezpotje res povsem nekaj drugega kot svet dobro uhojenih poti. Terja izkušenega gornika (alpinista), visoko mero znanja in sposobnosti ter dobro pripravljenost. S skupnimi močmi smo premogli dovolj vsega naštetega in se varno vrnili v dolino.

Turo sva vodila s pomočnico Sandro Voglar, ob sebi pa imela še izkušene hodce/plezalce Simona Pozniča, Jerneja Špilerja in Matjaža Kužnerja, ki so prevzeli del »bremena« vodenja in pomoči na turi. Z resnim brezpotnim svetom so se (bolj ali manj prvič) spoznavale Brigita Kužner, Maja in Špela Stopar, Valerija Bogovič in Andreja Malus.

25.06.2020 | Martin Bedrač, 10.07.2020, 71 fotk | Klubski tabori | Poročila

Konec meseca junija se je rekordno število članov Posavskega alpinističnega kluba, kar 71, udeležilo tradicionalnega letnega srečanja v Paklenici.

Vsi udeleženci od najmlajših članov do najizkušenejših:
Banič Mojca, Barbič Jure, Bedrač Martin, Bedrač Matija, Bedrač Vili, Bernik Tadej, Blaznik Maja, Bogovič Valerija, Bon Barbara, Brilej Rok, Cerjak Gregor, Čater Primož, Đukić Branko, Glas Klemen, Grah Marjan, Grah Vid, Grubar Damjana, Hribar Goran, Hribar Julita, Jejčič Ana, Jejčič Eva, Jejčič Luka, Jurman Uroš, Kalin Nataša, Kosem Leon, Koštomaj Arnold, Kramer Blaž, Kramer Krištof, Kužner Brigita, Kužner Matjaž, Lončarič Primož, Lošdorfer Irena, Malus Andreja, Malus Luna, Martinčič Saša, Miklič Jerca, Mirt Gregor, Naglič Eva, Naglič Neja, Naglič Tomi, Oberč Matjaž, Ogorevc Nika, Paič Elizabeta, Pavčnik Nika, Pečar Davor, Pozvek Gorazd, Prosenik Barbara, Prosenik Boštjan, Pšeničnik Mateja, Sedaj Darja, Sotelšek Ajda, Sotelšek Peter, Starc Stanislava, Stopar Maja, Stopar Špela, Škrabar Mateja, Šmajgl Samo, Špiler Jernej, Tomšič Romana, Tušek Sotelšek Tanja, Vodopivec Anton, Voglar Aleksandra, Voglar Kajetan, Voglar Manja, Voglar Mitja, Zakšek Kaja, Zakšek Marko, Zakšek Nik, Zakšek Žan, Zorko Bojan, Zorko Matej;

Namen srečanja je bilo preplezati čim več lepih alpinističnih in športnoplezalnih smeri ter obiskati vrhove nad kanjonom Paklenice.

Da je plezanje in pohodništvo potekalo po predvidenem načrtu in seveda predvsem varno, so poskrbeli izkušeni alpinistični inštruktorji in alpinisti Aleksandra Voglar, Gorazd Pozvek, Arnold Koštomaj, Matej Zorko, Peter Sotelšek, Blaž Kramar in Rok Brilej ter izkušeni športni plezalci večraztežajnih športnih smeri Romana Tomšič, Mitja Voglar, Tadej Bernik, Gregor Cerjak, Jernej Špiler, Luka Jejčič, Marko Zakšek in Bojan Zorko.

Na vrv s svojimi vodji navez so se navezali Kajetan Voglar, Tanja Tušek Sotelšek, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Klemen Glas, Goran Hribar, Maja Stopar, Leon Kosem, Samo Šmajgl, Tomi Naglič, Maja Blaznik, Boštjan Prosenik in Nika Ogorevc.

Plezanje je potekalo v skoraj vseh sektorjih v kanjonu Paklenica, in sicer so bile preplezane naslednje večraztežajne smeri:

Veliki Čuk:
Centralni kamin, 5a, 180m: Romana Tomšič, Samo Šmajgl, Andreja Malus, Matej Zorko, Darja Sedaj, Bojan Zorko, Maja Blaznik, Arnold Koštomaj
Severno rebro, 4b+, 170m: Aleksandra Voglar, Tomi Naglič, Klemen Glas, Peter Sotelšek, Valerija Bogovič, Boštjan Prosenik, Samo Šmajgl
Bjela rampa, 3-, 130m: Peter Sotelšek, Valerija Bogovič

Mali čuk:
Celjski steber, 5a, 150m: Aleksandra Voglar, Goran Hribar, Andreja Malus
Flex & Rex, 5c, 140m: Luka Jejčič, Tadej Bernik, Bojan Zorko, Maja Blaznik, Arnold Koštomaj

Veliki Vitrenik:
Oprosti mi pape, 4a, 150m: Marko Zakšek, Leon Kosem

Kukovi ispod Vlake:
Nosorog, 4b+, 200m: Matej Zorko, Darja Sedaj, Andreja Malus, Nika Ogorevc, Valerija Bogovič, Peter Sotelšek, Gregor Cerjak

Aniča Kuk zahodna stena:
Bora Bora, 6a, 180m: Mitja Voglar, Kajetan Voglar, Tadej Bernik, Luka Jejčič
Bračna, 5c, 200m: Gorazd Pozvek, Tanja Tušek Sotelšek, Jernej Špiler, Romana Tomšič, Aleksandra Voglar, Darja Sedaj
Lanno delle Lumache, 6a+, 250m: Peter Sotelšek, Romana Tomšič, Matej Zorko, Gregor Cerjak

Aniča Kuk:
Figurae Veneris, 6a, 160m: Bojan Zorko, Arnold Koštomaj
Mosaraška, 6a, 350m: Romana Tomšič, Peter Sotelšek, Blaž Kramer, Rok Brilej
Brahmova, 5c, 300m: Gregor Cerjak, Maja Stopar, Matej Zorko, Matjaž Oberč, Andreja Malus
Besmrtnici, 6c, 350m: Gregor Cerjak, Matej Zorko

Stup:
Danaja, 5b, 100m: Gorazd Pozvek, Tadej Bernik
Trik & Saleška, 5b, 180m: Aleksandra Voglar, Tanja Tušek Sotelšek, Valerija Bogovič
Nidia, 6b+, 160m: Bojan Zorko, Arnold Koštomaj

Več udeležencev tabora se je podalo tudi na daljše gorniške ture, ki sta jih vodila Martin Bedrač in Jernej Špiler. Na Vidakov kuk so se povzpeli: Maja Stopar, Jernej Špiler, Špela Stopar in Samo Šmajgel, Bojin kuk pa so osvojili Martin Bedrač, Brigita Kužner, Špela Stopar in Primož Čater.

Velika večina članov je plezala krajše športno plezalne smeri v samem kanjonu Paklenice do težavnosti 7a in višine 35m, vsi pa smo razgreti uživali v hladnih tolmunih potoka Velika Paklenica.

Organizacija tabora je pod vodstvom predsednice Posavskega alpinističnega kluba Aleksandre Voglar in  njeno ekipo potekala vzorno, saj izpeljava in organizacija navez za plezalne vzpone, gorniške ture in tudi plezanje športnoplezalnih smeri ni mačji kašelj.

Polni vtisov, plezalnih dni, morskih plaž in zabavnih večerov, tudi precej utrujeni od vseh aktivnosti in vročine smo si še vedno rekli: ob letu ponovno.

17.06.2020 | Nejc Pozvek, 02.07.2020, 5 fotk | Alpinizem | Poročila

Pred vrhuncem poletja se na klubu že leta redno trudimo z obnovitvenim seminarjem letne tehnike, ki ima velik pomen za varno plezalno udejstvovanje v višjih stenah oz. gorah. Zaradi slabega vremena smo 17. 6. 2020 Armeško zamenjali z Brežiško velikanko. Peščica nadobudnežev se je v dobrih treh urah druženja "sprehodila" skozi zapletene vrvne manevre, ki sta jih demonstrirala Peter Sotelšek in Nejc Pozvek. Največje veselje je bilo prisluhniti razpravi o nekaterih bolj ali manj novih zadevah, ki sta jih predstavila Mitja Voglar in Goran Hribar (slednji je za nas izbral tudi poučne prikaze: 1, 2, 3, 4). Seminarju so poleg naštetih prisostvovali še Maja Stopar, Andreja Malus, Jernej Špiler, Grega Cerjak in Bojan Zorko. Na kratko se je v previsih nad nami pretegnil legendarni Drejko, v sosednjih platah pa so poskušali še nekateri plezalci.

13.06.2020 | Peter Sotelšek, 14.06.2020, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Sredi junija smo se odpravili na že dolgo pričakovano skupno turo in sicer v Kamniško-Savinjske alpe. Namen ture je bil plezanje dolgih športnih smeri v ostenju Krofičke ter pristop na vrh po brezpotju. Ker smo bili zaradi virusa korone bolj ali manj prisiljeni ostati doma, je bila to prva taka skupna tura po izolaciji, posledično se nas je zbralo kar precej udeležencev, vse skupaj kar 24.

Iz Logarske doline, kamor smo se pripeljali, smo peš odšli proti Koči na Klemenčevi  jami. Tu smo se razdelili v dve skupini in sicer skupino pohodnikov, ki jih je pod svoje okrilje vzel izkušeni inštruktor Gorazd Pozvek, in skupina plezalcev, ki je bila sestavljena iz vodij navez in tečajnikov, ki so šele pridobivali svoje prve izkušnje v dolgih smereh.

Plezalna skupina je pristopila pod zahodno steno Krofičke, kjer smo se razdelil v več navez. Plezali smo:

Andrej Trošt – Zorko Matej: Garfield VIII , 200m; Zaljubljena VI, 220m
Arnold Koštomaj – Bojan Zorko : Večerna Zajeda VII-, 120m
Aleksandra Voglar - Romana Tomšič – Andreja Malus : Zvitorepson, V+/IV+,260m
Peter Sotelšek – Mitja Kolman – Klemen Glas : Zvitorepson, V+/IV+, 260m.

Smeri v zahodni steni Krofičke so sicer navrtane, vendar imajo izrazit alpski značaj, saj so razdalje med že nameščenimi varovali kar precejšnje, zato je potrebno imeti nekaj znanja in izkušenj za plezanje v takih smereh. Vsekakor je bila to nova izkušnja za nekatere, za druge pa dober  uvod v plezalno sezono, ki je bila pred nami.

Skupina pohodnikov se je odpravila na 2083m visok vrh Krofičke po zahtevni poti in pod okriljem izkušenega inštruktorja Gorazda.

Skupino so sestavljali: Gorazd Pozvek – inštruktor, Valerija  Bogovič, Jernej Špiler, Jan Glas, Ogorevc Nika, Brigita Kužner, Matjaž Kužner, Mojca Banič, Barbara Bon, Mateja Pšeničnik, Maja Stopar, Špela Stopar, Martin Bedrač in Samo Šmajgl.

Kar nekaj udeležencev je tako pridobilo svoje prve izkušnje na zahtevnih poteh, ostali, tisti z nekaj več izkušnjami, pa so svoje znanje obnovili in nabrali nekaj kondicije.

Potek skupne ture na Krofičko nam je v pesmici opisala Romana Tomšič, Martin pa se je potrudil z galerijo in opisi fotografij.

Poročilo spisal Matej Zorko.

23.05.2020 | Martin Bedrač, 29.05.2020, 7 fotk | Športno plezanje | Poročila

Vremenarji so napovedali, da bo sobota najlepši dan v tednu. Super. Gremo nabrat kakšnega klopa in balvanirat v Oplotnico. Granit čaka. Zgodaj se zbudimo in zunaj dež. Eh, nekako se ne zmenimo ne za plohico, niti za radarsko sliko padavin in vseeno optimistično gremo. Načrt je bil preiskati sektor Cekrov Bum v Oplotnici, in če bo ostal čas delček sektorja Fotr – Binetov raj. V Laškem nas dohiti »bajkdoktor mafija« s svojimi »DH kravami«, ki gre v kolesarski park na Mariborskem Pohorju. Seveda smo morali skupaj na kavo in potem vsak na svoj način v Pohorske skale.

Ko smo parkirali poleg male hidroelektrarne v Oplotnici, je vse zgledalo mokro, zato je naš optimizem začel padati. Nekako se orientiramo in gremo proti prvim kamnom. Moja pričakovanja niso bila visoka, saj sem na dosedanjih obiskih pohorskih balvanov navadno naletel na zelo strm teren in slabe ali skoraj neobstoječe možnosti za pristanek ob padcu. Tako velikokrat kakšnega lepega balvana niti nisem poskusil, ker se mi je zdelo prenevarno, saj bi se od padcu odkotalil po skalah in koreninah v dolino. Tu je bila povsem druga pesem, lahek dostop in za čuda zelo lepi »landingi«, poleg tega pa je bila skala presenetljivo suha. Ob tem pogledu so se nam vrnili nasmeški na obraz. Iris je razpakirala, z Rokom sva seveda morala pregledati vse balvane in akcija. Ogreli smo se v lažjih balvanih. Iris se je borila z zelo lepim problemom Podest (5A) in ga kasneje tudi splezala. Poizkusila je tudi balvan Under pressure (6A), a ji je zmanjkalo čisto malo poguma za kar zahteven »top out«. Naslednjič ji zagotovo uspe. Z Rokom sva medtem splezala kar nekaj problemov in tudi zame enega najlepših balvanov, kar sem jih plezal na Pohorju: Glej in se čudi, kar ti Pohorje nudi (6B+). Mislim, da že samo ime pove vse. Nekaj težjih smeri je imelo mokre »top out-e«, zato jih niti nisva probala. Bodo počakali na naslednji obisk.

Pospravimo in se odpravimo v drugi del istega sektorja - približno 10 minut hoje po gozdu. Ko se »utaborimo«, imamo najprej piknik. Pregledamo balvane, ki jih je v tem delu sektorja malo manj. Eden je bil res zelo visok, pod njim pa strmo skalnato pobočje, zato se odločiva, da ta balvan spustiva in plezava le na balvanu Fontblok, na katerem je precej problemov. Ponesreči najdeva kamen, ki ga ni v vodničku, na katerem je kot kaže nekaj lažjih problemov. Super, da se malo ogrejemo nazaj. Drugih lažjih problemov tu ni, zato se Iris zaposli s fotoaparatom, Rok in jaz pa s problemom Summertime madness (7A), ki se začne sede, po majhni tanki poki preči celoten balvan in na koncu sledi še »top out«. Rok ga je v nekaj poskusih le premagal, meni pa je delal probleme en zelo majhen »krimp«. Bo treba še malo ojačati prste. Je bil pa to zame odličen trening.

Sprehodimo se do avta, preparkiramo in gremo pogledat še Binetov raj ter nekaj drugih balvanov v sektorju Fotr. Ura je bila že blizu sedem zvečer in od plezanja ter hoje smo bili že kar utrujeni, zato je bil v planu bolj ogled kot resno plezanje. Na srečo je bil dostop zelo kratek, kakšen kilometer po cesti in samo kakšnih 100 metrov, ampak to zelo strmih 100 metrov, po gozdu. Pregledamo balvane, se še malo sprehodimo do balvana Platofukič, ki je res impresiven, na njem je ogromno različnih težkih problemov, ima pa tudi super pristanek. Definitivno ga obiščemo naslednjič.

Z Rokom v Binetovem raju poskusiva nekaj lažjih problemov in tik pred mini plohico in temo se vrnemo k avtu ter se odpravimo domov.

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

Še več fotografij si lahko ogledate v fotogaleriji.

09.05.2020 | Martin Bedrač, 17.05.2020, 7 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 9. 5. 2020, so se končno poklopili čas, vreme in sproščeni ukrepi zaradi Koronavirusa in smo šli - na balvane v Kamniško Bistrico, ki očitno doživlja pravi preporod. Ekipo, ki je skoraj prezgodaj štartala iz Krškega, smo sestavljali Rok, Iris in jaz, hladilna torba, ter dva velika »crash pad-a«.

Ob 9-ih zjutraj smo se že zapeljali mimo planinske koče v Kamniški Bistrici in parkirali na velikem parkirišču pri Spominskem parku. Po začetni kalibraciji s »po domače narejenim«, a dovolj natančnim vodničkom, smo se hitro odpravili proti sektorju Krava, v katerem je le en velik kockast balvan, na katerem naj bi bilo nekaj lažjih problemov. Hitro smo ugotovili, da problemi v platkah, kljub nizkim ocenam, niti niso tako lahki. Iris si je na tem kamnu priborila nov 5A, Poč, ki poteka po zelo lepi poki. Z Rokom sva se v tehničnih 6A-jih zelo dobro segrela za glavni cilj dneva – sektor Podpintarska peč.

Odpravimo se nazaj proti parkirišču, ki je bil sedaj že skoraj poln. Z Rokom opazujeva avte in sva presenečena, da imajo vsi avti neke plezalne nalepke, da vsi iz avtov vlečejo blazine…medtem Iris raje uživa v lepih pogledih na okoliške gore. Zelo lep je bil predvsem pogled na še vedno zasneženo Skuto.

Iz avta vzamemo zaloge hrane in se brez nekih pričakovanj odpravimo proti prvim balvanom v Podpintarski peči. Glede na vodniček, večina balvanov leži blizu struge oziroma v strugi, dostop naj ne bi bil dolg in tudi ni. Po nekaj minutah hoje pridemo do glavnega dela sektorja in potem presenečenje. Balvani so veliki in res lepi, pristanki pod balvani varni in ravni, pod skoraj vsakim balvanom pa »crash pad-i« in ogromno plezalcev. Počutil sem se, kot da smo prišli v Font, samo z lepšim pogledom na gore. Najprej smo si balvane ogledali in hitro začeli s plezanjem. Plezali smo balvane do težavnosti 7B. Iris si je priplezala dve novi petici. Rok je, poleg (zanj) lažjih balvanov, na »flash« preplezal Kastrator (6C) in Bajonet (7A+), potem je poskušal v težkem 7B balvanu Prasila, ki bo počakal na naš naslednji prihod. Meni je uspelo preplezati nekaj balvanov z oceno 6B in po nekaj poskusih tudi Kastrator-ja (6C). Preizkusil sem tudi »krimpe« in gibe v previsnem Bajonet-u, veliko kože in moči pa mi je pobrala tudi Petka za zabavo (6B+), ki je meni osebno eden lepših problemov, kar smo jih plezali ta dan.

Vsi zelo utrujeni od celodnevnega balvaniranja, smo se odpravili proti balvanu Ovca. Vmes smo si za naslednje obiske ogledali balvane v strugi. Na Ovci sva z Rokom splezala še nekaj balvanov z oceno 6A – 6B, za kaj več ni bilo energije, saj je bilo sonce že za gorami, ura pa že skoraj osem zvečer. Sledil je še kratek sprehod do avta in zasluženo mrzlo pivo iz hladilne torbe.

Nad balvaniščem v Kamniški Bistrici smo bili vsi trije pozitivno presenečeni, problemi so težki, ampak res zanimivi. Očaral nas je tudi plezalski »vajb«, ki ga je bilo čutiti v gozdu in seveda dobri pristanki. Tako si brez strahu, da si ob padcu polomiš kakšno kost ali se skotališ v dolino. Med plezalci smo opazili tudi kar nekaj aktualnih in bivših članov reprezentance, ki ustvarjajo in iščejo nove težke probleme.

Že glede na vodniček, nismo videli (kaj šele probali) niti polovice balvanov v tem sektorju. Preostala dva sektorja nismo imeli časa obiskati. Po pogovorih z ostalimi plezalci je tu še ogromno lažjih in težjih problemov, ki jih niti ni v vodničku, tako je dela v Kamniški Bistrici še ogromno. Meni daleč najlepše balvanišče v Sloveniji, kar sem jih do danes obiskal in KOMAJ ČAKAM, DA GREMO SPET!

Spisal Gregor Srpčič (fotkala Iris Jeler in Rok Molan)

Še več fotografij si lahko ogledate v fotogaleriji.

03.03.2020 | Martin Bedrač, 04.03.2020, 11 fotk | Športno plezanje | Poročila

V torek, 3. marca 2020, smo v dvorani OŠ Brestanica izpeljali Odprto občinsko prvenstvo za osnovnošolce v težavnostnem plezanju. Prijavili so se lahko vsi otroci iz brestaniške, krške in brežiške vadbe ŠP ter vsi ostali osnovnošolci iz občine Krško in OŠ Kostanjevica na Krki.

Na dan tekme je bilo prijavljenih 97 otrok, tekme pa se jih je na koncu udeležilo 55 in še 2 izven konkurence. Organizatorji smo še kar zadovoljni z udeležbo, glede na to, da so bile na isti dan še druge prireditve (glasbeni nastopi ipd.). Takšna tekma je lepa priložnost, da se otroci prvič spoznajo s tekmovalnim vzdušjem, se spoprimejo s tremo pred nastopom in tudi z morebitnim razočaranjem, ko za las uidejo stopničke in medalja. Ravno zato si vsi zaslužijo pohvalo, mi pa smo prav vsakega nagradili z diplomo za udeležbo. Upamo, da bo za marsikoga tekma dodatna motivacija za obisk vadb v prihodnje.

Rezultati - 1. triada - Cicibani in cicibanke 

Rezultati - 2. triada - Mlajši dečki in mlajše deklice 

Rezultati - 3. triada - Starejši dečki in mlajše deklice 

Več fotografij si lahko ogledate v fotogaleriji.

25.02.2020 | Ambrož Novak, 27.02.2020, 6 fotk | Športno plezanje | Poročila

V času počitnic imajo naši tekmovalci skoraj vedno željo opraviti kakšen trening. Ker seveda trenerji to z veseljem slišimo, se ponavadi odpravimo na kak krajši "izlet" do najbližje bolderce ali pa v skalo. Tokrat smo se podali v Balvanijo. Moram reči, da se količina plezalcev res povečuje. Komaj smo našli nekaj prostora za ogrevanje in kasneje za plezanje. Da na hitro omenim še kateri tekmovalci so se tokrat udeležili treninga; to so bili Eva, Simona in Anžej.

Po ogrevanju smo že napadli balvane, najprej malo lažje potem pa vse težje. Vsak je našel problem, ki mu je delal težave in njem posvetil malo več časa. Problemi ki so se pojavljali so bili različni, "težave" z dinamični gibi, eni z razmakom med grifi drugi pa samo z zaključkom bolderjev. Po nekaj urnem druženju smo hitro ugotovili, da smo porabili svo energijo ki smo jo premogli in smo se odločili, da s plezanjem zaključimo, vse nepreplezane balvane pa "prišparamo" za naslednje obiske.

16.02.2020 | Ambrož Novak, 19.02.2020, 12 fotk | Športno plezanje | Poročila

Ta vikend je bila "končno" na sporedu težavnostna tekma Vzhodne lige. Lahko rečemo tisto pravo plezanje :)

V jutranjih urah so seveda tekmovanje začeli naši najmlajši. Tokrat smo imeli enega predstavnika pri starejših cicibanih in dve predstavnici pri starejših cicibankah. Treba je poudariti da je bilo starejših cicibank kar 68, kar je res veliko za eno kategorijo. Pa začnimo najprej z fanti, Gal je letos novinec na Vzhodni ligi in pridno nabira izkušnje. Tokrat je plezal dobro, malo pa so ga zmedli oprimki, katere šele spoznava, tekmovanje je končal na 21. mestu. Pri cicibankah sta plezali Vita in Katja. Katja je prav tako med novinkami letošnje vzhodne lige, je dosegla 23. mesto, kar ni kar tako. Vita pa si je še z kar nekaj tekmovalkami na koncu delila 30. mesto.

Ob enih so bili tu že naši malo starejši. Tokrat v zasedbi; Sven, Anžej, Eva, Simona in Špela. Sven in Anžej sta dobro napredovala po smereh. Sven je zasedel 12. mesto, Anžej pa je na svoji prvi težavnostni tekmi plezal super, za še višjo uvrstitev mu je zmanjkal samo še kakšen gib. Na koncu je dosegel odlično 6. mesto. Pri dekletih, ki jih je bilo ponovno veliko, sta si Simona in Špela z več tekmovalkami delili 30. mesto. Naša dolgoletna tekmovalka Eva pa je pokazala vse kar zmore in plezala malo nervozno a vseeno suvereno. Na koncu je stopila na svoje prve stopničke in tekmovanje končala na 3. mestu!

Vsem tekmovalcem čestitam za odlične rezultate, samo tako naprej!

01.02.2020 | Aleksandra Voglar, 03.02.2020, 21 fotk | Športno plezanje | Poročila

Letošnji organizatorji tekem Vzhodne lige so se odločili speljati dve tekmi v hitrosti. Za nami je tako že druga letos. Mladi plezalci so svojo eksplozivnost in hitrost premikanja po steni tokrat preizkusili v Celju. Sama konfiguracija celjske stene, oprimki, nagib so identični in po pravilih IFSC - mednarodne športnoplezalne zveze. Za otroke so porazporedili le postavitev oprimkov. Lestvina v nebo, bi lahko rekli postavitvi, vendar le taka je omogočala, da so otroci razvili zanimive in ekonomične tehnike, hitrosti pa neverjetne. Najhitreje je smer preplezal oz. pretekel kadet, s časom 5:34 sek. Z veseljem in v ponos je bilo med tekmovalkami spremljat tudi aktualno mladinsko svetovno prvakinjo Saro Čopar, ki je v svoji kategoriji starejših deklic zmagala za las. Konkurence v slovenskem merilu tako ne manjka.

Tokrat smo imeli Pakovci tri plezalce v osmini finala. Po tem, ko so plezali v kvalifikacijah dvakrat - s soplezalcem plezata hkrati, nato zamenjata strani - so se vsi trije uvrstili med 16 najboljših. V osmini pa se tekmovanje nadaljuje tako, da imajo le eno možnost plezanja s soplezalcem, v četrtfinale napreduje hitrejši. 

Starejša cicibanka, Katja Mešiček iz ŠPO Brežice, je osmino zaključila na 10. mestu B skupine. Izločila jo je tretja tekmovalka v skupni razvrstitvi. Tudi Eva Sluga, PAK,  je dobila hudo nasprotnico, prvo v skupni razvrstitvi V lige. Tako ji je le ta za za las ušla. Eva je zasedla pri mlajših deklicah 11. mesto v B skupini. Najhitreje in najbolj zbrano je tudi tokrat plezal Anžej Resnik, PAK, vendar mu je konkurent v njegovi skupini mlajših dečkov pobegnil za nekaj stotink. Bravo vsem trem! Za dve mesti je osmino finala zgrešil tokrat debitant na tekmah, Gal Umek, PAK. Med starejšimi cicibani je zasedel 18. mesto. ŠPO Brežice so zastopali še starejši deček, Gabrijel Babič Vrabec, ki mu tokrat kombinatorika ni stekla. Vseeno je zasedel 10. mesto v B skupini. Juliji Grašak je zdrs na prvem stopu malo pobral koncentracijo. Zasedla je 26.mesto med mlajšimi deklicami v B skupini. Tokrat jo je klubska konkurentka, Špela Vračun, prehitela za eno mesto. Vita Omerzu je zasedla končno 31. mesto pri starejših cicibankah B skupine. PAK sta zastopala tudi Sven Klenovšek, mlajši deček in Simona Kozole, mlajša deklica. Zasedla sta 18. oz. 27. mesto v B skupinah. Čestitke vsem za borbenost!

Hitrost smo trenirali v Brežicah in Brestanici, kolikor nam je bilo omogočeno. Prav je, da se otroci seznanjajo in trenirajo vse oblike športnega plezanja, saj se vse tri: hitrostno, balvansko in težavnostno plezanje izvajajo tudi v Svetovnem pokalu in na Olimpijskih igrah.

Pred nami je še pet tekem V lige: štiri težavnostne in ena balvanska. Tu smo v klubu bolj doma. Še vedno pa želimo, da otroci niso obremenjeni z rezultati. Da se sicer udeležijo tekem, če jih povabimo oz. imajo željo, vendar čimmanj obremenjeno, da le dajo maksimum od sebe. Vsako udejstvovanje na nekem tekmovanju otroku zviša samozavest, otrok se gradi za prihodnost, pa najsi je dosegel zanj odličen ali pa slabši rezultat. Zato le pogumno novim izzivom naproti.

18.01.2020 | Ambrož Novak, 24.01.2020, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

Malo pozno, a vseeno bolje sedaj kot nikoli. Za vikend se je v Slovenj Gradcu odvijala prva tekma Vzhodne lige 2020. Tokrat je bila prva tekma hitrostna, tako da je bil glaven namen tekme zadeve opraviti čim hitreje, ker pa pri nas nihče tega ne počne pogosto in nismo fokusirani na hitrostno plezanje, je bil glaven namen zabava.

Zjutraj na vse zgodaj so tekmovali naši najmlajši. V kategoriji mlajših cicibanov je plezal Bor Klenovšek. Kot sedaj verjetno že vsi veste, pri najmlajših ne beležimo rezultatov ampak je važno sodelovati. Bor pa mi je po tekmi zaupal da bi njegov čas zadostoval za 4. mesto med vsemi tekmovalci, prav tako pa je dodal da komaj čaka da bo nastopil v kategoriji, kjer bodo rezultati tapravi.

Kmalu po njihovi tekmi so bili tu že starejši cicibani in cicibanke. Tu sta plezali Vita Omerzu in Katja Mešiček. Vita je v svoji kategoriji zasegla 19. mesto, Katja pa 35.

Ob 13:00 so sledili že mlajši dečki in deklice, tu imamo kot je v navadi največ predstavnikov. Pri mlajših dečkih so plezali Anžej Resnik, Sven Klenovšek in debitant na tekmah vzhodne lige Jakob Mlakar. Anžeju se je uspelo prebiti v izločilne boje, kjer pa je že v četrtfinalu plezal proti najhitrejšemu, kateremu žal ni bil kos in je tekmo končal na 4. mestu B skupine. Sven je tekmo končal na 8. mestu, Jakob pa na 22. Pri mlajših deklicah je bila zaradi bolezni odsotna Simona Kozole, verjamem pa da je vseeno na daljavo navijala za svoje sotekmovalke in sotekmovalce. Kljub eni odsotnosti smo imeli na tekmi 3 predstavnice, Evo Sluga, Špelo Vračun in Julijo Grašak. Julija je zasedla 15. mesto, Špela 20. In Eva 9. mesto.

Takoj za mlajšimi so bili na vrsti še starejši, tu smo tokrat imeli samo enega predstavnika, Gabriela Babič Vrabca, tekmovanje pa je zaključil na 9. mestu.

18.01.2020 | Aleksandra Voglar, 21.01.2020, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Vikend 18-19.1. je bil bogat. 21 članov PAK se nas je zbralo pred Erjavčevo kočo in pričeli smo pošteno. 

Zaradi premalo snega okoli bajte smo se v soboto, ko je bilo na vrsti izobraževanje in izpopolnjevanje, odpravili na sedelce proti Slemenovi špici in na severni strani Nad Šitom glave našli super delovni poligon. Hitra smo se organizirali: 
1. skupina, začetniki; vodita Nejc in Sandra. Predelali smo vse osnove: kako pozimi v gore, oprema, priprava, vreme, hoja pozimi brez in z derezami, tehnika gibanja po strmini brez derez in brez cepinov, z derezami in cepini, padanje in zaustavljanje brez cepinov in derez, padanje s cepini… 
2. skupina, pripravniki; vodila Matej in Peter. Predelali: gibanje naveze v steni, grapi, izdelava sidrišča s cepinom ali s telesom, sidrišča za spust, tudi okoli snežne gobe, spust po vrvi s pripomočkom ali brez – dulfer, padanje in zaustavljanje s cepini in derezami…
Vsi skupaj smo predelali še iskanje in reševanje s plazovno žolno ter preizkus stabilnosti snežne oddeje – Norveška metoda z novitetami. 
Zadovoljni z novim oz. obnovljenim znanjem, vendar premraženi, smo v kočo prišli z mrakom, ravno na večerjo. Po večerji je bil čas za različne debate in zabavo. Vsekakor nas je presenetilo obvestilo ga. Upravnice koče, da moramo ob 22.00 na spanje. Vseeno smo oddebatirali, odtelovadili in odpeli svoje na skupnih ležiščih do strogega KONEC go. Upravnika ter se potopili v zaslužen spanec.

V nedeljo je bila druga organizacija: 
1. skupina, začetniki: Vodja Sandra: pohod na Slemenovo Špico. Vsi so bili prvič pozimi v gorah. Turo smo popestrili tudi s hojo izven poti: strma pobočja, padanje in samoreševanje iz lukenj, iskanje prehodov…
2. skupina: Vodja Peter: po Zupančičevi grapi na Mojstrovko in sestop skozi vratca. Uživali so v super razmerah, za dva člana je bila tura prvenstvena izkušnja.
3. skupina: Vodja Matej: plezanje slapov pod Prisojnikom. Simon in Bojan sta splezala Desni slap, Matej in Grega pa zaradi navez pred njima, kombincije in obhode okoli Centralnega slapu.

Turo lahko sklenem kot zelo delovno in uspešno. Hvala predavateljem za povedano in prikazano in vodjem skupin za kvalitetne in varne vzpone, primerne udeležencem. Upam da se kmalu ponovno zberemo v tako lepi številki.

Udeleženci:
Alpinisti in AI: Nejc Pozvek, Peter Sotelšek, Matej Zorko, Sandra Voglar
Udeleženci: Mitja Kolman, Grega Cerjak, Simon Poznič, Romana Tomšič, Tanja Sotelšek, Bojan Zorko, Silvo Rožman, Vesna Gorup, Valerija Bogovič, Franci Zorko, Tomaž Redek, Nataša Kalin, Goran Hribar, Mateja Škrabar, Andreja Malus, Klemen Glas, Slavko Janc;

18.12.2019 | Aleksandra Voglar, 28.12.2019, 37 fotk | Klubske zadeve | Poročila

Sreda, 18.12., je bil klubski dan. Za mlajšimi smo se zvečer na brežiški velikanki zbrali člani PAK-a. Kar lepo število se nas je prizkušalo v steni. Pestrost plezalcev je bila od pripravnikov ŠP do najstarejših članov kluba. Smo klepetali, jedli  in veliko plezali. Vsi smo opravili dober trening, domov pa odšli z željo po še.

08.12.2019 | Aleksandra Voglar, 08.12.2019, 39 fotk | Športno plezanje | Poročila

Z današnjim dnem smo zaključili jesensko šolo športnega plezanja 2019 za odrasle. 13 udeležencev se je urilo in 10 vikendov uživalo v skalnem plezanju, posavskih umetnih stenah, balvanskem centru, PC Celje. Danes so imeli na brestaniški steni še preizkus znanja, tako praktični kot teoretični. Želim jim, da se veliko ukvarjajo z novim osvojenim športom ter srečno in veliko preplezanih smerc tako v plezališčih kot na umetnih stenah. K uspešnemu zaključku je pripomoglo tudi 15 klubskih športnih plezalcev, vaditeljev in trenerjev. Hvala.

Udeleženci: Goran, Valerija, Darja, Andreja, Mojca, Martina, Barbara, Maja, Franci, Klemen, Eva, Leon in Rok. ČESTITAM!

Spomladi ponovno akcija?  

03.12.2019 | Aleksandra Voglar, 08.12.2019, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

V torek, 03.12., smo se v popoldanskih urah zbrali vaditelji plezalnih vadb za otroke PAKa v Športni dvorani Brestanica. Pripravili smo plezalno, gibalno in zabavno srečanje za naše mlade plezalce. Tradicionalno, decembersko. 

Strategija je bila letos drugačna. Prireditev ni imela tekmovalnega pridiha. Otroci so se preizkusili na treh poligonih, na katerih so prikazali znanje, ki ga pridobivajo na rednih vadbah. Motorično, plezalno ter vrednote: zaupanje, upoštevanje, spodbujanje... v navezi. 

Vabilu se je odzvalo preko 80 otrok in še več staršev, ki so v številčni predstavi navijali za svoje najmlajše. Po otrocih so prišli na vrsto tudi starši. Povabilu, da se tudi oni preizkusijo v plezanju, se jih je kar nekaj odzvalo. Čestitke!

"Mizica pogrni se" je bila bila proti koncu prireditve omizje, polno dobrot in pijač. Hvala staršem za tak sladek odziv. Hvala tudi vsem vaditeljem za skupaj izvedeno idejo. Izkazala se je za dobro. Veliko otrok je srečanje takoj tudi  pohvalilo s svojimi prvimi intervjuji. Galerija.

Dogodek, ki ga imamo na klubu že vrtsto let, ponovimo naslednjega decembra ponovno. Podobnega ali še boljšega. S tako ekipo vedno!

Srečno!

 

24.11.2019 | Aleksandra Voglar, 26.11.2019, 16 fotk | Skupne ture | Poročila

Po letnem planu in vabilu Mateja je bila pred nami skupna tura v Vipavo.  Malo nam je načrte prekrižalo vreme. Ko smo se peljali mimo Nanosa, je kar obilno deževalo. Takoj smo se uskladili in navigacijo preusmerili proti Trstu. Napoleonica je bila dobra izbira. Nismo se ravno kopali v soncu, vreme pa je bilo glede na jutro pri Nanosu  oblačno, z nekaj kratkimi oroselimi plohami - enkratno. V sektorjih, kjer smo plezali, smo zmogli smeri do težavnosti 6b. Dan smo tako maksimalno izkoristili. Naplezani in lačni smo večer zaključili v  Avio klubu pri Postojni. Načrte smo si zastavili že za cel teden naprej. Vadbe in treningi na brežiški velikanki, na krški bolderci in vikend akcija.

Udeleženci: Romana Tomšič, Bojan Zorko, Nika Ogorevc, Sandra Voglar in tečajniki šole ŠP: Leon, Eva, Andreja, Klemen, Franci, Rok, Maja.

16.11.2019 | Martin Bedrač, 26.11.2019, 24 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 16.11.2019, smo se s tečajniki jesenskega tečaja športnega plezanja odpravili proti plezalnemu centru Celje, da preizkusimo še njihovo velikanko. Vreme je bilo turobno in deževno, v srčkih nam je pa kar igralo, saj se nam je obetalo veliko nam primernih in predvsem dolgih smeri. Seveda niso šli plezat samo tečajniki, ampak tudi kar nekaj ostalih članov kluba. Na koncu se nas je pod steno zbralo kar 25. Naredili smo gužvo, da ni bilo tam nikomur nič jasno. Ko pridejo PAKovci na sceno, je prava frka, ne šmirglamo nobenga! 

Celjska velikanka je prava lepotica med slovenskimi umetnimi stenami, smeri pa dovolj za vse in vsakogar. Lahke, težke, ravne, previsne, različni tipi grifov in predvsem dolge, dolge, juheeej! Trenutna generacija tečajnikov je samo za pohvalit. Zagnali so se v smeri, kot da plezajo že več let. Jasno, pleza se samo v vodstvu, ker top-rope je za začetnike. Pa bognedaj, da bi počivali vmes, na moč, do konca, drugi grifi ne obstajajo, a ne Klemen? Ni to šport za pussyje. Aja, tudi auto-belay ni kar tako. Priplezaš na vrh, malo počakaš in se odženeš, potem pa upaš, da avtomatika res zagrabi. Vsi smo preživeli, edino malo dihaš, ko prideš dol. 

Za red, mir in disciplino smo skrbeli trije vaditelji (Gregi, Cerko in Martin), kasneje sta se pridružila še Špili in Maja. S plezanjem smo začeli malo po 9. uri in zaključili ob 14. uri, ko roke niso več ubogale, blazinice na prstih so šle, v želodčkih pa je že pošteno krulilo. Smer via Picerija Picikato! Kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Hvala za namig, Goran! 

Še nekaj suhoparnih podatkov. Zbralo se nas je 25 (Klemen Glas, Martina Tomažin, Mojca Banič, Martin Bedrač, Gregor Miklič, Špela Gerjevič, Nataša Kalin, Rok Prah, Leon Baumkirher, Maja Blaznik, Darja Sedaj, Nika Ogorevc, Goran Hribar, Jernej Špiler, Maja Stopar, Branko Đukić, Mateja Pšeničnik, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Eva Tadič, Gregor Cerjak, Mateja Felicijan, Svit Lazar, Gregor Urek in Naja Zoja Urek). Plezali smo slabih 5 ur, vozili smo se skupaj v avtih in se tako obnašali na moč ekološko, pojedli kar nekaj pic, popili dosti piva in skupinsko zdemolirali tri zelo posrečene sladice. Ocena: čista petka! 

18.10.2019 | Aleksandra Voglar, 25.10.2019, 0 fotk | Klubski tabori | Poročila

Vikend 18-20.10. smo ženskice PaK preživele v Istri. Prav rade se vračamo v preverjeno mesto, romantičen Rovinj. Le ta nudi prekrasen Zlati rt, kjer je luštno plezališče, ki pa z okolico dobi na veljavi. Preplezale smo ponovno vse smeri, do težavnosti 6b. Kopanje v toplem morju in klepet nas je kot vedno razveselil in okrepil.                                                                       

Organizacija in izvedba vsakič zapolni naše poštne predale. Količine hrane, ki se pretakajo po medmrežju so ogromne, a zelo okusne in na koncu pospravljene na pravo mesto. Piknik sobote so tradicionalne, večeri nepozabni. Letošnja himna, zimzelen: Nora je misel, Elda Viler, bo za vedno v naših glavah, Romina različica z natančnim vikend popisom pa za zgodovino. Bilo nas je 12: Nataša, Julita, Mateja, Janja, Maja, Špela, Roma, Romana, Tanja, Andreja, Vanja, Sandra. Krog se širi, vračamo se in vztrajamo. Nepozabno! Do naslednjič. Fotogalerija

NORA JE MISEL...

Sanjarim dan za dnem, da plezat grem                                                                                                                                                                                                                  srce me boli, ko zamišljam si, da grif sploh ne drži...                                                                                                                                                                                              da sem tu kakor pred letom dni...                                                                                                                                                                                                                              Nora je misel, da gremo spet u Peroj,                                                                                                                                                                                                                         a mislimo pri tem, da vedno bo le moj...                                                                                                                                                                                                              blazne, blazne, blazne misli, da si ti in ti,                                                                                                                                                                                                      smejimo se z zaprtimi očmi...                                                                                                                                                                                                                                  Nora je misel, da steni vsa se predam                                                                                                                                                                                                                       in sanjam, da znova srečna sem vsak dan...                                                                                                                                                                                                              A zamišljam si, da grem gor, samo le gor                                                                                                                                                                                                                   in redko padem dol..                                                                                                                                                                                                                                              Pozne večere preživljam tuki in ti morda bi se posmehoval,                                                                                                                                                                       našemu žaru, ki še vedno tli, še zdaj na žaru tli..

Bolj, ko smo se štele, štele,                                                                                                                                                                                                                                       bolj smo se me  tut uštele..                                                                                                                                                                                                                                                                          Eno smo pod sedež skrile,                                                                                                                                                                                                                                           se carinikom fajn nasmehnile.                                                                                                                                                                                                                                    Dol na morju scenarij nam je znan,                                                                                                                                                                                                                      flaše, futr prec na plan..                                                                                                                                                                                                                                         Drugi dan Rovinj smo me iskale,                                                                                                                                                                                                                              vse rondoje 2x prepeljale..                                                                                                                                                                                                                                           V plezališču najprej bazo naredile,                                                                                                                                                                                                                       potlej skori vse plezalce prepodile..                                                                                                                                                                                                                    Preden smo se po smereh me zapodile,                                                                                                                                                                                                                  ure so že kar minile..                                                                                                                                                                                                                                                       Ko začeli so plezalniki tiščati,                                                                                                                                                                                                                                 drugo destinacijo smo morale si poiskati..                                                                                                                                                                                                     Temperatura morja šla je gor kar za stopinjo,                                                                                                                                                                                                           ko babe naše not zarinjo..

Slišim glas, ki mi govori:                                                                                                                                                                                                                                      "Dovolj je plezanja, sem grifou teh le malo sita.."                                                                                                                                                                                              Nora je misel, da pozabila bi tle,                                                                                                                                                                                                                               vse dneve, noči našponane...                                                                                                                                                                                                                                     Še v preteklosti, ki je, je SPOMIN..

Zvečer proti domu me norimo,                                                                                                                                                                                                                                    s kombijem, mimogrede, vse prehitimo                                                                                                                                                                                                                    in plane že za vnaprej vse naredimo,                                                                                                                                                                                                                        se koncertov veselimo..

 

Roma koma vedno zdoma

04.10.2019 | Andrej Trošt, 07.10.2019, 30 fotk | Alpinizem | Poročila

Letošnji moški vikend je bil uspešen. Kljub nekaterim odpovedim, se je v petek, 4. 10. 2019 v kombiju zbralo šest plezanja željnih moških. Krmilil in gas pritiskal je Andrej Trošt, muziko je vrtel Mitja Kolman, v zadnjih vrstah pa so se po vojaško postrojili Matej Zorko, Arnold Koštomaj, Gregor Cerjak in Matjaž Kužner. Ko se je že dobro stemnilo smo se pripeljali naravnost k Dinkotu in glej koga srečamo, Andreja Sotelška s starejšim sinom Maksom. Pravo presenečenje. V soboto zjutraj so se nam pridružili še Gorazd Pozvek, Mitja Voglar in Bojan Zorko. Sedaj smo bili vsi na broju in začela se je plezarija. Pakleniške stene so bile precej oblegane in v nekaterih smereh je bila kar gneča. Dan je bil sprva oblačen potem pa se je razjasnilo in Paklenica je zasijala v škrlatnih barvah sobotnega večera. Plezalne aktivnosti so se zaključile in po zasluženi večerji nas je zvok kitare pospremil v sladke sanje. Nedeljsko jutro je pozdravilo toplo sonce in hladna burja, ki se je čez dan umirila, tako da so bile v stenah ugodne razmere. Izkoristili smo jih sto odstotno in se nekateri že drugič povzpeli na vrh Anića Kuka. Razgledi v čistem ozračju so segali daleč na Jadran. Zmagoslavno smo zaključili plezalni vikend, podkrepljeni z morskimi dobrotami znanega gostinca in v isti postavi zdrveli po avtocesti proti Sloveniji. Cilj moškega vikenda je bil dosežen, veliko smo plezali, se smejali, debatirali, nekateri kopali v morju in se super fajn imeli.   

Seznam smeri, ki smo jih plezali: 

Gorazd Pozvek in Mitja Voglar: Frau Bluher 6a, 120 m, Armadilon 6a, 145 m, Spit Bull 6a, 145 m

Bojan Zorko in Arnold Koštomaj: Bora 6a, 250 m, Slovenski (PIPS) 6a (štiri razstežaje)

Mitja Kolman in Gregor Cerjak: Zimski cvijet 6a+, 210 m, Kosovo 6a+, 80 m

Matej Zorko in Andrej Trošt: Rajna 7a, 350 m, Passenger 7b, 350 m

Matjaž Kužner, Andrej Sotelšek in Maks Sotelšek, Oprosti mi Pape 4a, 110 m

31.08.2019 | Martin Bedrač, 02.09.2019, 24 fotk | Alpinizem | Poročila

V soboto in nedeljo, 31.08. do 01.09.2019, smo izkoristili verjetno še zadnje lepo poletno vreme za plezanje in feratanje v gorah nad Jezerskim, hkrati pa smo se udeležili še 7. alpinističnega tabora Nejca Zaplotnika v organizaciji AO Kranj (druženje, brezplačno spanje v koči na Ledinah, zanimivo večerno predavanje). Med tednom je bilo kar dosti prijavljenih, na koncu pa so se nekateri ustrašili spremenljive vremenske napovedi, druge so odvrnile službene obveznosti, tretji so šli rajši s kolesom na Lisco ali na kak piknik...  

No, na koncu so se le formirale tri naveze in en feratar, ki so branile klubske barve na taboru. Andrej Trošt in Matej Zorko sta splezala smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu (500m, Andrej prosto, VII+, Matej prosto do VII, drugače VI/A1), navezi Aleksandra Voglar in Mitja Kolman ter Bojan Zorko in Igor Dular pa so splezali Novo/staro Centralno v Veliki babi (IV/IV+, 700m). Martin Bedrač je opravil zanimiv in predvsem naporen krog (Ravenska Kočna-Češka koča-Mlinarsko sedlo-Dolgi hrbet-Skuta-Koroška Rinka-Kranjska koča na Ledinah, cca 2000m višincev z obilo zajl in gamsjih stezic).

Zvečer smo se podružili v prijetnem zavetju Kranjske koče in si ogledali zanimivo predavanje Matjaža Dolenca ob 40. obletnici kranjske odprave v Ande - Alpamayo leta 1979. Drugi dan ni bilo prevelike vneme, pa tudi vreme se je začelo kvarit, tako da smo se le še odpravili v dolino in proti domu. Izredno lep vikend in upamo, da ga naslednjič ponovimo v večjem številu članov PAK. 

21.06.2019 | Martin Bedrač, 03.07.2019, 19 fotk | Klubski tabori | Poročila

Bo vroče? Hladno? Gremo dopoldan ali popoldan? Poznovečerna vprašanja, ki so se pojavljala med prisotnimi letos na kar številčnem taboru PAK. Seveda smo vsi vedeli, da je v igri plezanje, za njim pa prijetno tojnfanje, pozno popoldan zabavno skakanje s pomola v morčka in kramljanje v senci v bližnjem gozdičku.

Smeri v kanjonu do šeste stopnje smo kar nekajkrat ponovili. Preplezali smo tudi lepo število daljših športnoplezalnih smeri:

Oprosti mi pape 4a, 110m; Nosorog 4b+, 150m; Spit Bul, 5c, 145m;  Slovenski Pips, 6a+, 200m; Passenger s Kačo, 6c/6a+, 350m; Leva Tržiška, 6a+, 120m; Danaja, 5b, 100m; Abzajl pista, 4b, 80m; Bora, 6a, 280m; Bračna, 5c, 200m; Akademska, 5a, 180m; Severno rebro, 4b+, 145m; Watersong, 6a+, 160m; Circus, 6a, 350m; Celjski stup, 5a, 150m; Tinin, 4b+, 110m; Andi&Max, 5c, 70m; Fleks und Rex, 5b, 120m; Cristina, 5b, 120m; Kameni croissant, 5b, 120m.

Večina se nas je družila in poplezavala od 21.-25.6., tri družine in še nekaj zanesenjakov pa smo vztrajali še cel teden. Kljub visokim temperaturam smo osvojili tudi nekaj pohodniških ciljev, kot so Krilati Kuk, Bojin Kuk in Vidakov Kuk.

Vseh udeležencev je bilo letos 41: Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Martina Lapuh, Lena Pozvek Lapuh, Martin Bedrač, Sandra Voglar, Vili Bedrač, Matija Bedrač, Marko Zakšek, Kaja Zakšek, Nik Zakšek, Gregor Cerjak, Mateja Felicijan, Svit Lazar, Jure Barbič, Uroš Jurman, Arnold Koštomaj, Bojan Zorko, Brigita Kužner, Primož Čater, Matjaž Kužner, Špela Stopar, Maja Stopar, Jernej Špiler, Barbara Prosenik, Boštjan Prosenik, Rok Cizerle, Mitja Kolman, Sandi Gosar, David Gosar, Manja Voglar, Mitja Voglar, Tit Voglar, Matej Zorko, Tone Vodopivec, Stanka Starc, Branko Đukić, Mateja Pšeničnik, Sandi Vegelj, Saša Martinčič in Gregor Mirt.

Vsi prisotni smo nad akcijo in druženjem navdušeni. Tradicija je tradicija in komaj čakamo na ponovitev 2020, v kampu Popo, seveda.

Več slikic najdete v fotogaleriji.

22.06.2019 | Ambrož Novak, 26.06.2019, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Kot se spodobi, smo za zaključek treningov tekmovalcev letos pripravili krajši izlet v ljubljansko Bolder Sceno. Tokrat žal brez slikic, saj smo bili vsi preveč zagreti za plezanje.

V soboto smo se v popoldanskih urah odpravili proti Ljubljani, kjer so pred kratkim otvorili nov plezalni center, katerega do sedaj še ni obiskal nobeden izmed naših tekmovalcev, tako da so se obiska v neznano vsi veselili.

Na pot smo se podali v dveh skupinah, prvi avto je vozil Rok, sopotnica je bila Lina, zadaj pa so ju spremljali Bor, Sven in Anže, v drugem vozilu pa smo sledili; jaz (Ambrož), Simona, Vita in Anžej. Takoj po prihodu smo si vsi hitro ogledali nov center in bili navdušeni nad velikostjo in izgledom sten. Po krajšem ogrevanju smo se že podali v stene. Bolderji so padali eden za drugim. 4 ure plezanja so hitro minile, na koncu pa smo bili vsi čisto izmučeni, brez kože in nekateri tudi z nekaj odprtimi žulji. Vse to je del plezanja.

Vsi se že veselimo naslednjega podobnega izleta!

07.06.2019 | Martin Bedrač, 11.06.2019, 13 fotk | Športno plezanje | Poročila

Dan odprtih vrat na brežiški velikanki, dne 07.06.2019, smo izdatno oglaševali na naši spletni strani, na Facebooku in preko elektronske pošte. Temu primeren je bil tudi obisk. Predstavitve športnega plezanja se je udeležilo 38 otrok in odraslih, kar je zelo lepa številka. Med njimi je bilo tudi nekaj bodočih tečajnikov jesenske šole športnega plezanja.

Vaditelji smo se zbrali ob 17:40, napeljali 10 smeri in pripravili vse potrebno za obiskovalce. Poskrbljeno je bilo za plezalno opremo, pred samim plezanjem pa smo izpeljali še pravilno ogrevanje, razgibavanje in raztezanje mišic, da ne bi prišlo do kakšnih poškodb.

Vsi so bili zelo navdušeni nad plezanjem. Nekateri starši otrok iz vadbe  športnega plezanja so prikazali veliko mero vztrajnosti in večinoma splezali vse lažje smeri do vrha. Marsikdo se je poizkusil tudi v previsnih smereh, a jim je tam kmalu zmanjkalo moči. V previsu plezalec ob končanem plezanju zaniha daleč v dvorano in marsikateri odrasli se je spet spomnil na otroška leta. Najprej prestrašeni, nato blaženo nasmejani obrazi povejo vse.

Zaključili smo ob 20:50.

Pri pripravi in izvedbi predstavitve je sodelovalo 7 trenerjev in vaditeljev PAK:

Aleksandra Voglar, Martin Bedrač, Jernej Špiler, Maja Stopar, Gregor Cerjak, Brigita Kužner in Aljaž Motoh.

24.05.2019 | Aleksandra Voglar, 28.05.2019, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Vikend 24.-25.5. je bil že vremensko prelep za letošnje neprestano deževje. Da smo izpeljali ravno ta vikend tudi skupno turo v Dabarske kukove, je bil pravi zadetek v polno! Lepo vreme, krasni špiclji, taborni prostor ob ognjišču, zelene jasice in stence primerne za vse, vseh težavnosti. Super vplezavanje. Arno, Matej, Jernej, Peter in Sandra smo splezali pet smeri, težavnosti do 6b. Vsekakor se še vrnemo! Slikice so že v galeriji!

12.05.2019 | Ambrož Novak, 14.05.2019, 8 fotk | Športno plezanje | Poročila

Letošnje leto je bila sezona Vzhodne lige kar malo razvlečena, vseeno pa se je vse končalo po petih tekmah in prav tako kot prejšnje leto, je bil zaključek v Celju. Edina razlika je bila, da smo bili letos prvič priča hitrostni tekmi na pravi in trenutno edini hitrostni steni v Sloveniji.

Tokrat je imela vsaka kategorija svoj štart. Se pravi da so zjutraj plezali samo mlajši cicibani in mlajše cicibanke. Vsi tekmovalci so plezali dvakrat, tako da so se poizkusili v obeh smereh, ki pa so bile načeloma identične. Naš najmlajši tekmovalec je bil tokrat ponovno Bor Klenovšek, v prvi smeri je imel čas okoli 35 sekund, isti čas pa mu je uspelo ponoviti tudi v drugi smeri.

Pri starejših cicibankah smo imeli 4 predstavnice. Evo Sluga, Evo Urbanica, Julijo Grašak in Vito Omerzu. Vse štiri so imele zelo podobne čase. Zasedle pa so sledeča mesta; Eva U. 34. mesto, Vita 29. mesto, Eva S. 28. mesto in Julija 24. mesto.  

Pri kategoriji mlajših dečkov sta tekmovala Sven Klenovšek in Gabriel Babič Vrabec. Svenu so hitrostne tekme zelo všeč, kar se je poznalo tudi pri rezultatu, na koncu je zasedel 15. mesto. Gabriel pa je svoj prvi hitrostni nastop končal na 19. mestu. Pri deklicah sta plezali Vračun Špela in Kozole Simona. Obe sta drveli po steni s skoraj isto hitrostjo, zato sta na koncu tudi zasedli 13. in 14. mesto.

Pri starejših smo imeli zaradi bolezni in odsotnosti tokrat samo enega predstavnika. To je bil Anže Božič, ki se je boril za stopničke na tekmi, prav tako pa tudi za stopničke v skupnem seštevku. Z malo smole je za manj kot sekundo zgrešil 8. mesto in tekmo končal na 9. mestu, kar ga za las ni pripeljalo do izločilnih bojev in možnostjo po boljšem rezultatu. V svoji kategoriji je tekmovanje tako končal na 4. mestu, prav tako pa je le za točko izpadel iz stopničk v skupni uvrstitvi, kjer je prav tako zasedel nehvaležno 4. mesto.

S to tekmo se je tudi zaključila še ena sezona Vzhodne lige. Moj komentar je, da se je sezona zaključila dokaj pričakovano, žal tokrat brez stopničk v skupnih seštevkih, a nič ne de, z delom in zagretimi tekmovalci se lahko vedno doseže še več. Se že veselimo naslednjega leta.

26.04.2019 | Ambrož Novak, 14.05.2019, 30 fotk | Športno plezanje | Poročila

Pa so le prišli prvomajski prazniki ter z njimi težko pričakovani in skrbno planirani plezalni dopust v plezalsko meko – gozd Fontainebleau. Odpravo smo pričeli v petek, 26. 4. 2019, zvečer v Krškem z igro Tetrisa - zlaganja plezalnih blazin, hrane, pijače in prtljage v omejen prtljažnik kombija. Nato smo se v kombi naložili še Ambrož, Rok, Živa, Iris in jaz ter štartali proti Font-u. V Ljubljani smo pobrali še Tomaža in Rebecco, tako je bila naša ekipa popolna. Pred nami je bilo 15 ur vožnje, čez Avstrijo, Nemčijo ter polovico Francije.

V soboto ob 9ih zjutraj smo prispeli v Font, kjer nas je pričakal dež. Optimistično smo se odpravili na kavo in ko je nehalo deževati proti sektorju Slonček (L'elephant). Vzeli smo magnezij, plezalke, blazine in se sprehodili do balvanov. Vsi smo bili presenečani nad mivko v gozdu, ki zagotavlja prijetne »landing-e«, in čudovitimi balvani. Še posebej nad balvanom v obliki slončka, po katerem je plezanje trenutno prepovedano saj je skala preveč nestabilna. Po nekaj lažji problemih smo se kar hitro zapodili na težje balvane in odkrivali svoje meje in iskali svoje bete. Na žalost nas je po prvi pavzi iz plezališča pregnal dež.

Odpravili smo se proti naši hišici, ker smo imeli še časa smo na hitro obiskali mestece Barbizon in nato pot nadaljevali proti Fleury en Biere, kjer nas je pričakala Chantal s tortico dobrodošlice. Hišica je bila super, na voljo pa smo imeli tudi »game room« z biljardom, namiznim tenisom in drugimi igrami, da na deževen dan ne bo dolgčas. Še preden smo dobro razpakirali, se je že pekel žar. Po večerji smo dodobra stestirali »game room« in kaj kmalu odšli v posteljo, saj smo bili utrujeni od dolge poti in plezanja.

Naslednji dan smo se odpravili v sektor Cuvier Bas. Takoj, ko smo prišli v sektor je pričelo deževati. Našli smo večji previs se vrgli na blazine in igrali enko ter upali, da je le kratka ploha. Dež ni ponehal, zato smo se odpravili domov.

V ponedeljek je bilo vreme dosti lepše. Ponovno smo se odpravili v največje plezalno področje, sektor z imenom Cuvier Bas. Lahko bi rekli tudi center plezanja v Fontainebleau-ju oz. najbolj znano balvanišče, kjer smo preplezali kar nekaj težjih balvanskih problemov, glede na sposobnosti posameznika, bolj ali manj uspešno smo se preizkusili tudi v klasikah Marie Rose, Corto Maltese in Helikopter. Dan je bil res lep, zato smo do večera stiskali »krimpe«, polagali roke na »sloperje« in iskali »beto«.

Torek je bil dan za počitek, zato smo se z vlakom odpravili na ogled Pariza. Pogledali smo si glavne znamenitosti (Notredamsko katedralo, Eifel-ov stolp, Slavolok zmage…), predebatirali vse možnosti kako bi preplezali Eifel-ov stolp, kot pravi turisti šli v Mc Donald's in spili kavo v Starbucks-u.

Vsi spočiti in pripravljeni na nove podvige smo se v sredo odpravili v sektor Isatis. Kot po navadi smo začeli z lažjimi problemi za ogrevanje, potem smo si našli vsak svoje težje probleme s katerimi smo se borili do poznih večernih ur. Med pavzami smo se preizkusili tudi v »slack line-u« ter novih tehnikah metanja »frizbija«. Ko se je stemnilo nam še vedno ni bilo dovolj plezanja, zato smo prižgali nočne lučke in odšli do zloglasnega balvana Rainbow Rocket, ki ponuja najatraktivnejše skoke v Font-u. Seveda nismo bili edini norci, ki plezajo pozno v noč, tako je bilo ob poskusih navijanje v soju luči podobno navijanju na nogometnem derbiju. Domov smo se vrnili okoli polnoči in hitro vsi utrujeni zaspali.

Naslednji dan smo imeli prisilni »rest day«, saj je začelo deževati že ponoči in deževalo še celi dan. Dan smo si popestrili z družabnimi igrami in dobro hrano ter pijačo. Na srečo se peščenjak v Font-u zelo hitro posuši, zato smo vsi komaj čakali petek in odhod v ogromen sektor Trois Pignons, natančneje v del 95,2. Meni osebno je bil omenjeni sektor najbolj všeč, po ogrevanju smo preplezali nekaj tehničnih platk in preizkusili naše ravnotežje in trenje v zahtevnih »slab-ih«. Odšli na zasluženo malico naredili, po malici pa nas je iz plezališča ponovno pregnal dež. Rahlo žalostni smo se odpravili proti kombiju in domov na večerjo.

Deževje se je nadaljevalo še v sobotno dopoldne, ko smo spakirali našo prtljago nazaj v kombi in se v zgodnjih popoldanskih urah odpravili nazaj proti Sloveniji. Pot domov nam je popestrilo sneženje tik pred Nemško-Avstrijsko mejo. Zgodaj zjutraj v Nedeljo smo le prispeli nazaj v Krško in utrujeni hitro odšli domov spat.

Plezalni oddih je več kot izpolnil moja pričakovanja, čeprav bi si želel kakšen deževen dan manj in plezalni dan več. Vsi naporni treningi so bili poplačani. Uspelo mi je preplezati kar nekaj zame zahtevnih problemov, izpolnil sem svoj cilj, ostalo pa je tudi veliko odprtega. Upam, da se bom lahko redno vsako leto vračal v ta plezalni raj. Plezanje v Fontu je res nekaj posebnega, nič ni lahko, stopkov skoraj ni, »top out-i« so zakon, sloperji neverjetno držijo, kaj so to šalce? J Domov sem se vrnil navdušen in še bolj željen plezanja kot pred Font-om in seveda z novimi plezalnimi cilji. Kar pa je najpomembneje družba je bila več kot odlična, bili smo super ekipa, nikoli nam ni bilo dolgčas in v taki zasedbi se z veseljem odpravim kamor koli.

Pripravil Gregor Srpčič.

06.04.2019 | Andrej Trošt, 10.04.2019, 13 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 6.4.2019 smo se udeležili licenčnega seminarja, pod okriljem KŠP, ki je potekal na Fakulteti za šport v Ljubljani. 

Prisotni vaditelji: Mitja Kolman, Luka Jejčič

Prisotni inštruktorji: Jerca Miklič, Peter Sotelšek, Tjaša Trošt in Andrej Trošt

Sprva je bila predstavljena nova izobraževalna shema, ki je usklajena z novim Zakonom o športu (ZŠpo-1). Na področju športnega plezanja sta po novem dva nivoja: Vaditelj športnega plezanja (VŠP) in Trener športnega plezanja (TŠP). Učni program za VŠP traja 80 ur + 20 ur prakse, za TŠP pa 106 ur + 20 ur prakse.

Uveden je bil tudi normativ za izvajanje dejavnosti v naravnih plezališčih, ki pravi:

- Strokovni delavec s področja športnega plezanja lahko izvaja proces športne vadbe za do vključno 8 posameznikov, v kolikor nimajo vsi vsaj naziva pripravnik športnega plezanja.

- Strokovni delavec s področja športnega plezanja lahko izvaja proces športne vadbe za do vključno 10 posameznikov, v kolikor imajo vsi vsaj naziv pripravnik športnega plezanja.

V nadaljevanju nam je Blaž Zazvonil strokovno predstavil teoretične osnove gibljivosti (FMS - functional movement system) in obrazložil sindrome nepravilne drže športnih plezalcev. Veliko je bilo povedanega tudi o delovanju ramenskega sklepa in anatomiji mišic, ki omogočajo premikanje v sklepih. Poudarek je bil v poziciji lopatice, ki je pri plezalcih močno premaknjena navzven (odmik od medialne sredine po prsnem košu). Po teoriji je sledila dvourna praksa. Vaje smo delali v skupinah, nadzirali so nas usposobljeni terapevti, ki so podajali tudi strokovne nasvete in obrazložitve.

Krepilne vaje za pozicijo lopatice:

- veslanje stoje z elastiko

- veslanje leže z elastiko

- premik z elastiko v frontalni smeri

- premik z elastiko v lateralni smeri

- premiki lopatice s pomočjo terapevta

- počep z dvignjenimi rokami

- dvig iztegnjenih rok leže na trebuhu

 

Sprostitvene vaje za lopatice:

- valčkanje leže na hrbtu

- valčkanje stoje ob steni

- kroženje ramen leže

- raztezanje na letveniku (tudi z elastiko)

Naredili smo tudi analizo drže s pomočjo pozicije glave, vratu, kolen, pet in lopatic, ki so pri večini bile dislocirane. 

V drugem delu pratičnih vaj smo izvajali različne teste, ki so primer dobre prakse za preverjanje  uravnoteženosti mišičnih skupin treniranca. Nekateri testi nam pokažejo gibljivost testiranca, njegovo moč ali pa splošno uravnoteženost vseh mišičnih skupin trupa, nog in ramenskega obroča. Pri testiranju notranjih stabilizatorjev trupa smo ocenjevali izvedbo sklecev na več načinov. Notranje rotatorje trupa smo ocenjevali z vajo za ravnotežje. Delali smo v parih in popravljali napake drug drugemu. Gibljivost ramen smo preverjali z elastiko in palico z zasukom nazaj. Preverjali smo tudi gibljivost križa in zadnjih stegenskih lož. Izvajali smo tudi vaje počepa in preverjali prožnost sklepov nog in kolkov. Pri vseh testiranjih so nam bile predstavljene različne variante vaj, ki se izvajajo za dosego zastavljenih ciljev.

Celotni izobraževalni program je bil izredno konstruktiven, podal nam je nova znanja in poudaril pomembnost preventive za zdrav razvoj plezalca.    

07.04.2019 | Ambrož Novak, 08.04.2019, 9 fotk | Športno plezanje | Poročila

Šele dober teden je minil od domače tekme v Brežicah, pa so naši varovanci ponovno nabirali tekmovalne izkušnje na Vzhodni ligi, tokrat v Vojniku. Ponovno je bil tu rekorden obisk, tekmovalcev je bilo kar 314!

Kot ponavadi so tekmo otvorili mlajši cicibani in cicibanke ter starejši cicibani in cicibanke. V kategoriji mlajših cicibanov je plezal Bor Klenovšek, ki se je dobro znašel v tokrat malo težjih smereh. V drugi smeri mu je zmanjkal le en gib do vrha.

Pri starejših cicibankah pa so plezale štiri. Prva se je v smeri podala Eva Sluga, ki je v prvi pokazala kaj zmore in priplezala skoraj pod vrh. V drugi smeri pa ji je žal ob manjši nepozornosti zdrsnilo in je plezanje končala predčasno, na koncu je zasedla 20. mesto. Z novimi oblikami oprimkov so se spopadle tudi Grašak Julija, Glavan Taja in Omerzu Vita. Julija je zasedla 33. mesto, Taja in Vita pa sta si delili 34. mesto.

Kot je za Vzhodno ligo že znano, tekmovanja potekajo vsakič hitreje in z manj zapleti. Ob 13:00 so s plezanjem pričeli starejši. Pri mlajših dečkih sta plezala Sven Klenovšek in Gabriel Babič Vrabec. Sven je z borbenim plezanjem priplezal do 14. mesta, Gabriel pa pridno nabira tekmovalne izkušnje in je na koncu zasedel 20. mesto. Pri mlajših deklicah so plezale Kozole Simona, Rainer Liza in Špela Vračun. Vse tri so skupaj »preštudirale« smeri in se v njih odrezale po pričakovanjih. Špela je zasedla 23. mesto, Simona 22., Liza pa 19..

Vzporedno so plezali tudi starejši dečki in deklice, ter kadeti in kadetinje. Pri starejših deklicah je plezala Maša Juričan, v iste smeri pa se je podala tudi v kategoriji kadetinj Latoja Drmaž. Maša je kljub slabšemu počutju po prvi smeri v svoji kategoriji zasedla 8. mesto, Latoja pa nove stopničke pri kadetinjah (3. mesto).

Pri starejših dečkih pa je plezal Anže Božič. Tokrat ga je potrebno res pohvaliti, po prvi smeri je bil v absolutni kategoriji kar na 2. mestu, drugo smer pa je samo za + končal za tistimi, ki so si delili 2. Mesto. Na koncu je v absolutni kategoriji zasedel 4. mesto, v svoji skupini pa je zmagal, tako da je ponovno stopil na najvišjo stopničko.

S tem se je zaključila tudi zadnja »klasična« težavnostna tekma Vzhodne lige, v maju pa sledi še tekma v hitrostnem plezanju!

30.03.2019 | Martin Bedrač, 03.04.2019, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Pa smo jo speljali! V soboto, 30. marca, je v Športni dvorani Brežice na naši velikanki potekala 3. tekma Vzhodne lige 2019 v balvanskem plezanju. Po zelo dobri lanski izkušnji, smo se PAKovci letos tekme lotili še bolj zavzeto, poiskali kar nekaj donatorjev, uredili vsa dovoljenja, pripravili vse potrebno pred in na dan tekme, zvečer pa še pospravili. Priprave na tako veliko tekmo stečejo že dva meseca prej, glavnina dela pa je zadnja dva tedna, ko je potrebno opraviti en mali milijon opravil. V sredo pred tekmo je manjša ekipa (Rok Molan, Jure Barbič, Kajetan Voglar, Mitja Voglar, Mitja Koštomaj in Brigita Kužner) očistila steno oprimkov do višine 4m, da sta lahko postavljalca v četrtek postavila smeri (Boštjan Potočnik in Viktor Bombek).

Tekmovanje je potekalo po enakih pravilih kot lani, dodali smo le še superfinale v primeru delitve prvih mest. Sistem tekmovanja je dobro preštudiran in natančno zamišljen, kar je tudi pripomoglo k tekoči tekmi in brez večjih zamud. No, vsaj pri prvih dveh štartih. Prijavljenih je bilo 259 tekmovalcev, na koncu pa se jih je tekme udeležilo 254, kar je novi rekord v Brežicah. Pri starejših kategorijah je bilo nekaj superfinal, tako da smo s tekmo zaključili malo po 20. uri, a se zaradi zamude nismo prav nič razburjali. Vzdušje na tekmi je bilo fenomenalno do samega konca, otroci so ponovno pokazali zagrizeno in borbeno plezanje, starejši pa že kar atraktivne gibe in skoke. Vsi smo uživali v njihovih predstavah. Z odličnim komentiranjem je tekmo začinil še Nejc Pozvek, kar bi šlo zelo težko brez kvalitetnega ozvočenja Tomija Nagliča. Velika hvala obema.

V PAKu smo spet stopili skupaj, se povezali in sodelovali na polno, da smo speljali tako velik dogodek, kot je tekma Vzhodne lige. Na dan tekme nas je bilo kar 30 in prav vsi dobre volje in nasmejani. Obiskovalci to cenijo in verjamem, da se bodo drugo leto še raje vrnili. Ob tem gre zahvala tudi našim donatorjem, ki so nam priskrbeli finančno pomoč, praktične nagrade ali posodili nekatere rekvizite za tekmo.

Kostak, d.d.
LIPA-LES d.o.o.
MAX-LES d.o.o.
Daniel Voglar - Trgomax s.p.
Občina Brežice
MANA OMERZU d.o.o.
VENTEH d.o.o.
Steklarstvo Resnik Janez s.p.
Hudohmet Dejan
Kibuba d.o.o.
SIDARTA d.o.o.
EVROSAD d.o.o. Krško
Gostilna in pizzeria Italia
JSKD (Javni sklad RS za kulturne dejavnosti)
Posavski muzej Brežice
BIGBAND Krško (kulturno društvo)
Atletski klub Brežice
Vrtec Leskovec pri Krškem
Fakulteta za turizem brežice
Telovadno društvo Sokol Brežice

Naše barve je zastopalo kar 24 tekmovalcev (9 iz PAK Krško in 15 iz PAK ŠPO Brežice). Najmlajšo kategorijo, mlajše cicibane in cicibanke, so zastopali Klenovšek Bor, Krošelj Lucija, Matkovič Zara, Odlazek Julian, Preskar Alja in Pulko Lars. Za svoje plezanje so si prav vsi v tej kategoriji prislužili zlato medaljo, saj so s svojim nastopom na tekmi pokazali veliko mero poguma. V kategoriji starejših cicibanov in cicibank so se z balvani hrabro spopadli Grašak Julija, Odlazek Tobias, Omerzu Vita in Urbanica Eva. Ob tretjem štartu je bilo na steni vse modro od naših tekmovalcev, saj je kategorija mlajših dečkov in deklic najštevilčnejša (Babič Vrabec Gabriel, Hrastovšek Žiga, Hudohmet Amadej, Klenovšek Sven, Knez Jure, Kozole Simona, Matjašič Jan Mark, Rainer Liza, Resnik Anžej, Volčanjk Laura in Vračun Špela). Pri najstarejših vztrajajo samo še trije, Božič Anže, Drmaž Latoja in Juričan Maša.

Priimek in ime    Letnik    Kategorija    Uvr. ABS    Uvr. B
Grašak Julija    2008    Starejše cicibanke    30.    25.
Omerzu Vita    2009    Starejše cicibanke    45.    40.
Urbanica Eva    2009    Starejše cicibanke    49.    44.
Odlazek Tobias    2009    Starejši cicibani    31.    29.
Kozole Simona    2007    Mlajše deklice    30.    19.
Rainer Liza    2006    Mlajše deklice    20.    10.
Volčanjk Laura    2007    Mlajše deklice    33.    22.
Vračun Špela    2007    Mlajše deklice    32.    21.
Babič Vrabec Gabriel    2006    Mlajši dečki    32.    21.
Hrastovšek Žiga    2006    Mlajši dečki    30.    19.
Hudohmet Amadej    2006    Mlajši dečki    24.    13.
Klenovšek Sven    2007    Mlajši dečki    29.    18.
Knez Jure    2006    Mlajši dečki    35.    24.
Matjašič Jan Mark    2006    Mlajši dečki    34.    23.
Resnik Anžej    2007    Mlajši dečki    31.    20.
Juričan Maša    2004    Starejše deklice    12.    6.
Božič Anže    2005    Starejši dečki    6.    4.
Drmaž Latoja    2003    Kadetinje    7.    2.

Vsi rezultati so na uradni spletni strani Vzhodne lige.

Fotke si lahko ogledate v obsežni fotogaleriji, lahko pa že zdaj napovem veseli klubski dogodek. Uspešno tekmo bomo skupaj proslavili na klubskem pikniku, tokrat nekje v gorah. Lokacija naj zaenkrat ostane skrivnost.

16.03.2019 | Ambrož Novak, 18.03.2019, 20 fotk | Športno plezanje | Poročila

Ta vikend se je ponovno odvijala tekma Vzhodne lige, tokrat v Trbovljah. Naš klub je tokrat zastopalo 10 otrok.

Kot ponavadi so tekmo otvorili mlajši cicibani in cicibanke ter starejši cicibani in cicibanke. V teh kategorijah smo imeli 4 predstavnike. Prvi je v kategoriji maljših cicibanov plezal Bor Klenovšek. Kot na prejšnji tekmi, je tudi to tekmo opravil z odliko in obe smeri zaključil na vrhu.

Pri starejših cicibankah pa smo imeli 3 predstavnice, Evo Urbanica, Vito Omerzu in Tajo Glavan. Vse tri so plezale dobro, Eva in Taja sta si delili 31. mesto, Vita pa je z malo boljšo predstavo v prvi smeri zasedla 27. mesto.

Tekmovanje je potekalo kar hitro in skoraj brez zamud. 13:15 so s plezanjem pričele starejše kategorije, se pravi mlajši dečki/deklice in starejši. Pri mlajših dečkih smo imeli tokrat 2 predstavnika Svena Klenovška in Gabriela Babiča-Vrabca. Sven je prvo smer plezal lepo in si pridobil dobro izhodišče za drugo smer. V drugi smeri, pa je žal napravil manjšo napako in tekmo končal na vseeno dobrem 12. mestu, Gabriel pa je tekmo končal na 17. mestu.

Pri mlajših deklicah smo imeli samo eno predstavnico, Simono Kozole. Simona se trudi iz tekme v tekmo in to se tudi pozna pri njenem plezanju, tokrat je zasedla 20. mesto.

Pri starejših deklicah je plezala Maša Juričan. V svojem hitrem slogu je dobro opravila s prvo in nato še z drugo smerjo. Žal ji je malo zmanjkalo za stopničke in je tekmo končala na 4. mestu. Pri starejših dečkih pa je plezal naš najbolj zagret tekmovalec, Anže Božič. V obeh smereh je priplezal zelo blizu vrha. Kot na prejšnji tekmi, je tudi na tej zasedel 3. mesto.

Pri kadetinjah pa nas je zastopala Latoja Drmaž. Njeno plezanje ji je prineslo 2. mesto v šibkejši skupini pri kadetinjah.

Tekma je bila v celoti nekje znotraj pričakovanj, komaj pa čakamo, da bo na sporedu naslednja tekma, ki se bo odvijala v Brežicah 30.3.2019!

09.03.2019 | Aleksandra Voglar, 10.03.2019, 26 fotk | Športno plezanje | Poročila

Včeraj smo bili v Slovenski Bistrici priča rekordnemu številu mladih plezalcev tekmovalcev v zgodovini Vzhodne lige. 320 otrok. Športno plezanje je res iz leta v leto bolj popularno, lahko pričakujemo še večje številke. Kar pa pomeni za organizatorje tekmovanj še večji zalogaj.

S strani našega kluba je v konkurenci plezalo 12 mladih plezalcev. Letos vsi tekmujejo z B licenco. Med mlajšimi cicibani je vsekakor navdušil mlajši Klenovšek, Bor. Prepričan in odločen, da sta smeri lahki, je obe splezal hitro brez napak do vrha. Bravo. Istočasno z mlajšimi cicibani in cicibankami so plezali tudi starejši cicibani in cicibanke. Da je trenutno plezanje  v domeni žensk, vsaj pri otrocih pove že številka in razmerje, da je bilo na štartu 58 st. cicibank in 43 st. cicibanov. Deklice so res vztrajne in vzdržljive, zato pa izkoristijo plezali čas maksimalno. To pa trajaaa. Vendar kljub vsemu, tudi naš klub je imel v boju 4 st. cicibanke: Sluga Eva je dosegla 14. mesto, Julija Grašak 25., Eva Urbanica takoj za njo 27. mesto, Vita Omerzu pa je bila tokrat 32. Mlajša dečka sta v konkurenci 39 fantov plezala po pričakovanjih; Sven Klenovšek je z res zbranim plezanjem dosegel 8. mesto, Gabrijel Babič Vrabec, z manj izušnjami, je zasedel 24. mesto. Med mlajšimi deklicami sta isti dve smeri plezali Liza Rainer in Kozole Simona. Premišljeno in z lepo tehniko sta se uvrstili Liza na 9., Simona pa na 18 mesto med 34 konkurentkami. Isti smeri sta plezala med starejšimi dečki in deklicami Maša Juričan in Anže Božič. Borbeno in odločno sta vstopila, bila med najboljšimi, proti vrhu, v tehnično bolj zahtevnem svetu, pa malo prehitra. Vseeno sta dosegla lepa rezultata. Maša je bila na koncu 8., Anže pa je po pričakovanjih stopil na stopničke. Zasedel je 3. mesto. Med kadetinjami je tekmovala Latoja Drmaž. Za las je zgrešila stopničke in tekmovanje zaključila na 4. mestu med B licenciranimi.

Kaj mi je bilo najbolj všeč? Vzdušje in gneča na prizorišču imata zame vedno čar. Še boljše pa je, da so naši tekmovalci po plezalni plati vedno bolj povezani. So res prijetna družbica. Kar pa je najpomembneje: ko gre prvi v boj s smerjo, po končani predstavi takoj stopijo skupaj in zanalizirajo smer, si podelijo izkušnjo, svetujejo. In to je najpomembneje v športu. Osebnostno rast super razvijajo že v otroških letih. Res vesela. Čestitke vsem!

26.02.2019 | Aleksandra Voglar, 03.03.2019, 3 fotk | Alpinizem | Poročila

Igor Dular je v četrtek, 28. februarja, v klubskih prostorih pripovedoval o dogodivščinah na Kavkazu, kjer je preživel slaba dva tedna sončnih dni in je skupaj s Silvom Rožmanom v nulo izkoristil razmere in pogorja za turno smuko. Fotke so bile čudovite, filmčki so samo še potrdili povedane zanimive zgodbice in nora doživetja.

Igor in Silvo čakata na pogumneže in užitkov željne turne smučarje, da si prihodnjem letu vsaj pozimi vzamemo čas in spoznamo za nas nov kotiček sveta. Na območju Svaneti v Gruziji se gnete kar nekaj štiri in pettisočakov, v bližini sta tudi Užba in Elbrus, torej, ciljev dovolj tudi za poletne trekinge in vzpone.

19.02.2019 | Ambrož Novak, 20.02.2019, 18 fotk | Športno plezanje | Poročila

Ker so te dni za otroke na sporedu počitnice, smo se odločili da jih, namesto na klasičen trening na "bolderci" v MC-ju Krško, odpeljemo v ljubljansko Balvanijo. Nekateri so tu plezali prvič, drugi so steno že poznali, a kot se za vsak plezalni center spodobi, se smeri tako pogosto spreminjajo, da je za nas vedno vse novo.

Odprava je bila kar številčna, na pot smo se podali s tremi avtomobili, plezali niso samo otroci, ampak tudi vozniki in spremljevalci. Naj najprej naštejem vse prisotne, za začetek spremljevalno ekipo: Rok, Lina, Živa, Grega, Iris in Ambrož, otrok pa je bilo na koncu kar 8, saj se nam je pridružila še Nuša. Ostali so bili še: Maša, Liza, Anže, Sven, Simona, Eva Sluga in Eva Urbanica.

Za cilj smo si zadali, da vsak spleza kar se da največ balvanskih problemov težavnosti, ki ustrezajo posameznikom glede na njihovo oz. našo pripravljenost. To smo tudi postorili, vse skupaj se je plezalo nekje tri ure, kar ni tako malo. Važno pa je, da smo imeli na koncu vsi zelo utrujene roke, kar je tudi držalo. Po krajšem strechingu smo jo ucvrli nazaj v Krško in seveda utrujeni in upam da zadovoljni v posteljo regeneraciji naproti.

09.02.2019 | Martin Bedrač, 12.02.2019, 16 fotk | Alpinizem | Poročila

V soboto zgodaj zjutraj smo se zbrali na parkingu pri Muellerju v Krškem in se porazdelili v 4 avtomobile. V Novem mestu smo pobrali še Romano Tomšič in Tomaža Redeka, Romana Zorko pa se nam je pridružila šele popoldne.

Vodja izobraževanja in skupne ture: Aleksandra Voglar
Strokovni kader: Peter Sotelšek in Matej Zorko

Seznam udeležencev: Bedrač Martin, Cerjak Gregor, Kolman Mitja, Koštomaj Arnold, Medvešek Matic, Poznič Simon, Poznič Špela, Prosenik Boštjan, Redek Tomaž, Sotelšek Peter, Stopar Maja, Špiler Jernej, Tomšič Romana, Voglar Aleksandra, Zorko Bojan, Zorko Matej, Zorko Romana

1. DAN
Po vzponu od parkinga pred Ljubeljskim predorom do koče na Zelenici, smo tam odložili nepotrebne stvari in se zagnali v Centralno grapo Begunjščice. Na spodnjem delu plazovine je Peter Sotelšek prikazal, kako se izdela prečni prerez in ugotovi stopnja plazenja po Norveški metodi. Nato smo prečni prerez izdelali tudi sami. Nadaljevali smo z vzponom, dokler strmina ni postala prehuda in je bil čas, da si nataknemo dereze in čas za predstavitev varovanja in napredovanja po strmem snežišču oz. grapi. Matej Zorko je varoval Petra, ki je simuliral tudi padec. Sledil je prehod skozi grapo, ki nas je  hitro pripeljala na vrh Begunjščice. Tam smo uživali v toplem sončku in prelepih razgledih. Manjkalo ni niti bio sirupa iz Sandrinih rožic in Špilijeve kuhne. Na vrhu sta Peter in Matej prikazala še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Po kakšni uri so se turni smučarji spustili po Šentanskem plazu, pešaki pa smo oddrsali po isti poti nazaj. Kjer se je dalo, je šlo po riti, tako da zabave ni manjkalo. Ob povratku v kočo, je sledilo zasluženo pivo, malo smo se pogreli, nato pa smo se podali v strmino blizu koče, kamor je Peter zakopal (skril) lavinske žolne. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Veliko koristnih informacij je podal tudi Simon Poznič. Ob pol sedmi uri nas je že čakala obilna večerja (ajdovi žganci z ocvirki, kislo zelje, pečene reberce, sladica), po večerji pa smo si privoščili zabavo ob rujnem. Bojči in Sims sta zašpilala na kitaro in zapela, mi pa smo veselo pritegnili. Ob polnoči smo se zadnji le pobrali v postelje.

2. DAN
Zbudili smo se v oblačno in vetrovno vreme, čisto nasprotje prejšnjega dne. Po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Slabo vreme nas je pregnalo nazaj v kočo, kjer smo se še malo ogreli in pokramljali, nato pa se odpravili v dolino. Pozno popoldne smo že bili doma.

Več slikic z opisi si lahko ogledate v galeriji.

02.02.2019 | Aleksandra Voglar, 07.02.2019, 7 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto 2.2.2019 se je v Plezalnem centru Celje na hitrostni steni odvijala dobrodelna tekma, katere so se udeležili tudi naši nadebudni plezalci.

Več o namenu dobrodelne tekme si lahko preberete na spodji povezavi:
 
Na tekmo so se podali tekmovalci različnih starosti, od prvošolčkov do srednješolcev. Naš najmlajši predstavnik je bil Bor Klenovšek, ki je plezal v kategoriji 1.-4. razred, prav tako pa je v isti kategoriji plezala Vita Omerzu. O rezultatih ni kaj veliko za govoriti, saj je bila tekma dobrodelnega značaja in je potekala tako, da je vsak tekmovalec preizkusil obe hitrostni smeri, recimo da je bila to nekakšna generalka pred Vzhodno ligo, da se otroci spoznajo s hitrostnim plezanjem. V kategoriji od 5.-9. razreda so plezali Anže Božič, Sven Klenovšek, Liza Rainer, Eva Sluga in Simona Kozole, med srednješolci pa je plezala in si hitrostne izkušnje nabirala Latoja Drmaž.
 
Vsi so se s hitrostnim plezanjem na pravi hitrostni steni srečali prvič. Odzivi so bili različni, njihovi časi pa z vsakim poizkusom boljši. Otroci so bili po končani tekmi zelo zadovoljni in veseli preizkušnje. Vsi udeleženci so bili deležni tudi manše nagrade. Med samim tekmovanjem so lahko plezali tudi na drugem delu celjske stene, kar jim je bilo tudi v užitek.
 
Domov smo se vrnili polni energije in vsi v nestrpnem pričakovanju tekem Vzhodne lige.
06.01.2019 | Maja Stopar, 09.01.2019, 0 fotk | Splošno | Poročila

V nedeljo se nas je 8 odpravilo proti Gorenjski. Mato in Jernej sta preplezala desni slap pod Prisojnikom, preostalih 6 članov posadke: Peter, Romana, Tanja, Arno, Nina in jaz pa smo prehodili greben Dovške Babe. Hodili smo približno 8 ur, pot pa je bila dolga 17 km. Vreme je bilo razposajeno, malenkost sončno, vetrovno in na koncu oblačno, vendar čisto vredu. 

Klikni za ogled galerije!

10.11.2018 | Bojan Zorko, 16.11.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 10.11.2018, smo se ob 9:00 uri zbrali plezalci-delavci in ljubitelji Armeškega - vse v eni osebi. Poklicala nas je jesenska delovna akcija.

Zbrali smo se: Nejc P., Nejc T., Pero in Andraž, Sandra, Igor, Cerko, Arno, Mato, Bine in Bojan. Martina, Lena in Gorazd so opoldne poskrbeli, za da so imeli delo tudi naši zobje, in sicer z dobrotami iz kmetije Lapuh. S Perotom sva sva se lotila "sanacije" J strani stene, ostali pa so se posvetili utrjevanju poti in mize. Poti so postale bolj urejene, plezališče je bilo deležno nekaj posega z lepilom skoraj v vsaki meri in je ostalo zaprto za plezanje do četrtka 15.11.2018. Če malo bolj detajlno omenim ta del:

- Zalepili smo majave zadeve v smereh: Steber (velika luska), Spomini (začetni "boulder" kamen), Brez raza (špičasti kamen pred vrhom) in Odpisani (okrogel kamen na vstopu);

- Mali princ: zamenjali smo vstopni ekspanzijec z lepljencem (nevarni vstop) in dodali 3. lepljenec (na polici), da se zmanjša velik razmik;

- Smotana: zamenjan vstopni ekspanzijec z lepljenim in dodana še dva nad polico;

- Gargamel: dodana dva nova lepljenca. Pero je kasneje odstranil tri, ki so bili za to predvideni;

- Solo: prestavili smo lepljenec, ki sledi novemu ekspanzijskemu v srednjem delu smeri. Stari lepljenec je odstranjen;

- Za atija: kočljivi previs smo opremili z dodatnim lepljencem, da lahko vpenjamo prej oz. skrajšamo padce na polico. Stari lepljenec smo prestavili više. Torej, dva nova, 1 odstranjen;

- v 4. smeri iz desne (Visoki C) smo zvrtali luknjo za lepljenec na nevarnem vstopu. Lepljenec še ni dodan;

- Pero je odstranil vse "rjava" (starejša) sidrišča.

Vsem se lepo zahvaljujem za opravljeno delo. Bili smo zelo uspešni in dobro smo izkoristili ta topel dan. Nekaj nas je to še potrdilo na domačiji Dular ob enemu zadnjih pečenj kostanja.

19.10.2018 | Peter Sotelšek, 24.10.2018, 4 fotk | Splošno | Poročila

Plan A. Lanska zaobljuba, da nas Matej pelje v Makedonijo, Kanjon Matka se ni izšla. Peter je že spomladi vabil v Bosno in tamkajšnje stene. Ne predaleč za nas leži prečudovit kanjon med Banja Luko in Jajcem - Kanjon Tijesno. In nastal je plan B. V skrajnem primeru bi se zadovoljili tudi s planom C - Paklenica.  

V petek, 19.10.2018 smo ob 16.00 uri štartali izpred Müllerja. Devet navdušenih dedcev. Ravnoprav da smo napolnili kombi, ki nam ga je posodila Športna zveza Krško. Po petih urah mukotrpne vožnje smo le prispeli na željeno lokacijo. Naš novi dom...kamp Vrbas.

Kamp Vrbas, Kanjon Tijesno     zajtrk     

Dobrodošlica gazde in njegovega kosmatega prijatelja Načota je nakazovala na lep spoznaven večer.  V njuni kučici je prijetno dišalo po praženi čebuli (kuhala se je čorba za naslednji dan), v peči je nežno presketalo, domača rakija je pobožala moška telesca... Prebudili smo se v megleno jutro. Po zajtrku smo se razdelili v dve navezi. Boštjan, Igor in Grega so se po priporočilu lokalnega mojstra s kolesi odpravili na turo. Plezali smo smer Pinocchio, 5c, 170m in Knackwurst, 6a+, 120m. Po prijetni pleži, smo si zvečer dodobra ogledali še Banja Luko. Naslednji dan po obilnem zajtrku (z Igorjem sva spekla 30 jajc, pa še odojka je ostalo od prejšnjega dne) smo se odpravili vsi skupaj v plezališče Kameni most. Dan se je hitro prevesil v popoldne in razmišljati smo začeli o povratku proti domu. V Krško smo se vrnili 21.10.2018, okoli 22.00 ure.

Letošnji moški odmik je bil uspešen, družaben, plezalen, tudi kolesarsko usmerjen, predvsem pa naporen in odbit. Imeli smo se fino fajn.

Naj povzamem lanske Bojčeve besede: "Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovno-plezalnemu mozaiku."

12.10.2018 | Aleksandra Voglar, 21.10.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

In je za nami 4.ženski vikend, plezalne priprave članic PAK. "Girls rock" smo si rekle kar nekajkrat od petka do nedelje, predvsem pod smermi, v avtu ali ob večerih. Ni kaj, preživele smo čudovite dni. Krasno vreme, ekipa kot se šika, nabita z energijo. Moram rečt, da smo veliko te pustile v skali. Nismo posegale po prehudih težavnostih. Preplezale smo pa vseeno vse, kar smo lahko. In verjemite, do mraka. Med pavzo in malico nam je prste in obolele mišice je zmasiralo morje, prijetnih 20 stopinj v vodi in in omehčalo sonce s 25 stopinjami na plaži.

Voglarjev žar nam je ženskicam že precej domač. Uspelo nam je narediti žerjavico za vseh 7 kg meseka. Mljask šobska solatka in Vegee pohanjčki - fantastični z žara, vprašajte sevničanke. Pijača za obliznit in posladek iz Jercinih rok.

Prelepo vreme nam ni dopuščalo plezanja v notranjosti, smo se kar v Rovinj vrnile. Uživale v plezanju, bogati malici in toplem morčku. Do mraka, smo si rekle. Domov smo se vrnile v zadnjih minutah nedeljskega večera. Skratka, vikend izkoristile maksimalno! Klajmbarke PAKovske: Girls rock! Ali Ruls? Kakorkoli, ob letu obsorej .

14.09.2018 | Peter Sotelšek, 16.09.2018, 1 fotk | Alpinizem | Poročila

Po planu dela alpinistične sekcije je bila med 14.09.-16.09.2018 razpisana skupna tura, na kateri bi se povzpeli na štiritisočak. Tik pred odhodom smo se glede na odziv odločili, da obiščemo mogočno pogorje Monte Rose in poizkusimo na Liskamm West, ki meri spodobnih 4479m. 

Na poziv smo se odzvali Matej Zorko, Jernej Špiler, Mitja Kolman in Peter Sotelšek. Ker nam je bil klic divjih ledenih vršacev in spokojne tišine tam zgoraj ljubši od trgatve in podobnih tudi prijetnih reči v dolini, smo v soboto ob 1.00 uri krenili iz Krškega in ob 9.00 že bili na izhodišču, v Gressoney la Trinite, v dolini Aoste. Sledil je 6 urni (cca 1900v.m.) vzpon na kočo Rifuggio Quintino Sella, ki leži na višini 3587m, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Vremenska napoved  za naslednji dan ni kazala najbolje in za rezervno opcijo smo dodali še bližnji in malce nižji Castor 4228m. Zjutraj, po zajtrku smo se navezali v ledeniški navezi in ob 6.00 uri krenili proti sedlu Felikjoch 4093m. Na vzponu nas je spremljala megla in vse slabša vidljivost, na sedlu pa še vzhodnik in rahlo sneženje. Zahodni vrh Liskamma je bil ta dan težko dosegljiv in zato smo se usmerili proti bližnjemu Castorju. Iz sedla, preko jugovzhodnega vrha Felikhorn 4174m in predvrha smo dosegli najvišjo točko. Sledil je sestop po smeri vzpona, po grebenu in ob 9.30 uri smo bili že nazaj pri koči, ki pa so jo med tem časom za letos zaprli. Vreme se je dokončno skazilo in v  dežju smo v slabih štirih urah sestopili nazaj na izhodišče in se odpravili proti domu. Liskamm West - Liskamm Öst pa nam bi bil lahko iztočnica za prihodnje leto? Zakaj pa ne? Slike si lahko ogledate v galeriji.

02.08.2018 | Maja Stopar, 17.08.2018, 0 fotk | Splošno | Poročila
Med dopustom po Turčiji sva z Jernejem v turistični pokrajini Cappadocia začela kratko prikupno hiking turo med izjemnimi znamenitosti. Kljub vročini na 1000 nmv je bilo sprehajanje po poteh Kapadokije čudovito, prehodila sva 30 km. Z javnimi prevozi sva zapustila Goreme in se opravila proti Çukurbağ 1866 nmv, zadnje mestece pred Aladaglar nacionalnem parku. Združila sva vse moči googlovega prevajalnika in si organizirala jeep prevoz do 13 km oddaljenega izhodišča camp Sokulu 1920 nmv. V zgodnjih ura sva začela pot, na sedlu naju je že pričakalo sonce in visoke temperature. Vrh Emler 3723 nmv sva dosegla v 3,5 urah, celotna pot je trajala 6 ur. Pot je bila neizpostavljena in lepa. Po vrnitvi v base camp naju je jeep zapeljal nazaj do prenočišča, kjer sva spala nekaj dni pri lokalcih. Opravila sva skupaj 3606 višincev.
 
Več slik in dogodivščin predstaviva na ferajnu v Septembru, nekaj slik pa je objavljenih tudi v mini galeriji. 
 
Potepuha: Maja Stopar in Jernej Špiler
07.07.2018 | Nejc Pozvek, 13.07.2018, 4 fotk | Alpinizem | Poročila

Kot je že v navadi, se vsako leto v zgodnji skalni sezoni trudimo zbrati v čim večjem številu na tako imenovanem obnovitvenem seminarju letne tehnike, katerega namen je - poleg, seveda, obnove znanj - osveščati člane, ki se aktivno udejstvujejo v višjih stenah, o pomenu varnosti in znanja alpinistične vrvne tehnike - manevrov. V kritičnih situacijah se namreč naše polje znanja običajno zelo zoža in takrat zajemamo le iz najbolj utrjenih motoričnih in miselnih vzorcev. To seveda pomeni, da lahko z obnavljanjem in vajo bistveno napredujemo in posledično ob neželenih situacijah (do katerih sicer ne želimo, da pride) ravnamo bolje, hitreje, uspešneje ...

Na pobudo načelnika Petra Sotelška smo se, po neuspešnem sklicu v zgodnjem juniju, končno zbrali na vrhuncu poletja. V soboto, 7. julija, so v domačem Armeškem vadile 4 naveze (Tone-Stanka, Branko-Mateja, Mitja-Bojan in Jernej-Matjaž), delo pa sva nadzorovala Peter in Nejc. V približno 4 urah dela so bili najprej na sporedu vozli, nato pa reševanje zapletene situacije, skozi katero je vsak od naveze ponovil vse zahtevne vrvne manevre: popuščanje obremenjene vrvi, prenos obremenitve, škripčevje, spust do ponesrečenca in z njim naprej, spust s težko poškodovanim soplezalcem ipd.

Odzivi po akciji so bili zelo dobri, spodbudni. Ugotovili smo, da je bilo obnavljanje znanja več kot nujno potrebno in želimo si, da bi se večkrat zbrali v takšnem (ali še večjem številu). Naslednjič verjetno pred zimsko sezono, ko je udeležba navadno množična.

Gore vabijo. Uživajte na njih - varno in srečno!

29.06.2018 | Aleksandra Voglar, 29.06.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

V pomladno šolo športnega plezanja je letos pristopilo šest tečajnikov. Pridno smo obdelovali teme v brestaniški telovadnici, saj smo imeli kar obilico slabega vremena. Vreme je botrovalo manjšemu obisku drugih plezališč. Ogromno časa smo preživeli na Armeškem, kjer smo tudi dodobra naštudirali izpitne manevre. V nedeljo, 17.06., sem nadela očala in nazorno opazovala in spremljala prikazano znanje bodočih mlajših pripravnikov. Po opravljenem praktičnam delu, so vsi na klopicah pod steno odpisali še teoretični del. Ponovno ni nihče razočaral. Nasprotno, koncentracija je bila na višku in v plezališčih bomo po novem srečevali še šest novih plezalcev. Čestitamo!

22.06.2018 | Aleksandra Voglar, 29.06.2018, 0 fotk | Splošno | Poročila

Tradicionalna Paklenica je za nami. Tokrat se je v petih dneh v kanjonu Paklenice v plezanju preizkusilo 35 udeležencev. Večina nas je bivala v kampu POPO, kar nekaj jih je spoznavalo apartmaje na različnih lokacijah. Plezali smo dolge, kratke, športno plezalne, lahke in tudi težje smeri. V stenah smo zmogli težavnosti do 6c+, v plezališču do 7b+. Bili smo tudi pohodniki. Presenetljivo nas je vse dni pri plezanju ovirala mrzla burja in dokaj nizke temperature za ta čas. Hladno morje je odplaknilo bolečine v mišicah in celilo poškodovano kožo na prstih.

Ni pa vse skupaj zmotilo prešerne volje sevniškega in krškega tabora. Malo smo se pomešali, ob "tabornem ognju" in kitari obujali spomine in poročali o dnevnih dogodkih ter pozno, že v jutro, načrtovali naslednji dan. 

Navdušeni nad novo bivalno lokacijo tabora, tako odrasli kot otroci, čakamo dneve ob letu obsorej.

16.06.2018 | Peter Sotelšek, 17.06.2018, 2 fotk | Alpinizem | Poročila

V soboto 16.06.2018 ob petih zjutraj smo se naložili v Andrejev jekleni voziček in se napotili proti severnim sosedom. Razdelili smo se v tri naveze in se podali vsak v svojo smer. Matej Zorko in Goran Butkovič sta preplezala smer UFO, 6+, 240m. Arnold Koštomaj je z Mitjo Kolmanom užival v Weg der schönen Männer, 6, 250m, Peter Sotelšek in Andrej Trošt pa sosednjo Rupertina, 7-, 240m. 

Več slikic si lahko ogledate v galeriji.

10.06.2018 | Jernej Kastelic, 11.06.2018, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila
V soboto, 9.6. in 10.6.2018, se je v Šmartnem pri Litiji odvijala druga tekma državnega prvenstva v športnem plezanju. Tokrat smo imeli 2 predstavnika. V soboto je plezal Kajetan Voglar, v nedeljo pa Eva Košenina.
Pri kadetih je Kajetan za las zgrešil finale, za uvrstitev med najboljših 7 mu je zmanjkal le +, tekmovanje je tako končal na 12. mestu.
Pri mlajših deklicah se je Eva spopadala s smermi dolgimi 50 gibov. V prvi ji je zmanjkalo samo 10 gibov za vrh.  V drugi, malo težji smeri, pa se je v spodnjem delu malo zaplezala in koncu je osvojila 22. mesto.
26.05.2018 | Peter Sotelšek, 27.05.2018, 3 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 26.05.2018, smo se ob 8.30 uri zbrali lokalni prijatelji Armeškega in izpeljali delovno akcijo v našem lepem plezališču. Nejc, Goran, Tone, Stanka, Branko, Mateja, Špili, Maja, Mičo, Cerko smo se razdelili v tri skupine. Popravili smo pot, pristrigli rastje, utrdili podeste, odstranili rastje iz stene na južni strani, popravili obešalnik. Na severni stani vrezali udobno dostopno pot, pod prečko naredili klopčico, pobrali smeti. Popisali smo vse smeri v plezališču, prešteli svedre in sidrišča, vključno s tremi novimi smermi, ki so nastale ta dan in še kaj... Izmerili smo tudi dolžino prečke. Mastband se je ustavil na slabih 30m. Hvala vsem prisotnim, res ste se izkazali. Ostale zamisli bodo počakale do novega druženja v plezališču.

Galerijo si lahko ogledate tukaj.

Vsem ostalim plezalcem pa želimo obilo užitkov v Armeškem.

20.05.2018 | Jernej Kastelic, 21.05.2018, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

V nedeljo 20. maja, je v Celju na popolnoma novi steni potekal zaključek Vzhodne lige 2018. Stena nas je res vse fascinirala, mladina pa je tudi komaj čakala, da so se podali v lepe smeri.

 
Celotna sezona je bila zelo barvita, z vzponi in padci. V večini pa so tekmovalci z vsakim nastop dali vse od sebe. Tako je bilo tudi na zadnji tekmi, nekateri so se zelo izkazali, drugim pa je malo spodletelo, a nič za to, vsakomur se kdaj to pripeti.
 
Kot je v navadi, so zjutraj plezali najmlajši. Vzporedno vse 4 skupine cicibanov in cicibank. Tokrat pri mlajših cicibanih in cicibankah nismo imeli predstavnikov, pri starejših cicibanih in cicibankah pa so plezali: Sven Klenovšek, Eva Sluga in Julija Grašak. Sven je s prvo smerjo opravil dobro, splezal je skoraj do vrha stene! V drugi smeri pa mu je žal zmanjkalo malo moči in je tako nedeljsko tekmo končal na 12. mestu, prav tako pa je dosegel 12. mesto v skupni razvrstitvi Vzhodne lige. Eva Sluga je v svojem statičnem slogu plezala lepo in tekoče, na tekmi je dosegla 17. mesto, skupno pa je zasedla 24. mesto. Julija Grašak je imela v prvi smeri malo smole, se malo zapletla in nastop končala nižje kot bi lahko, v drugi smeri pa je vtis popravila in splezala zelo visoko, do vrha ji je zmanjkalo le nekaj težkih gibov, tako da je na nedeljski tekmi zasedla 23. mesto, v skupni razvrstitvi pa 36. mesto.
 
Po krajšem premoru se je z malo zamude začelo tekmovanje za starejše. Pri mlajših deklicah so plezale: Liza Rainer, Ela Matkovič in Eva Košenina. Liza svoje nastope stopnjuje iz tekme v tekmo, v zadnji smeri nas je vse presenetila, v svoji kategoriji je v nedeljo zasedla 11., skupno pa 20. mesto. Ela, ki pravi da se poslavlja od tekmovanj (upamo da ne) je na tekmi zasedla 17. mesto, skupno pa je bila mesto za Lizo, se pravi na 21. mestu. Edina ženska predstavnica z licenco v PAK-u Eva Košenina je imela na tekmi malo slabši dan, vseeno je obe smeri splezala zelo visoko, a je bilo v močni konkurenci to dovolj le za 13. mesto, se zgodi. V skupni absolutni razvrstitvi je vseeno končala na dobrem 8. mestu.
Pri mlajših dečkih nas je kot večino časa predstavljal samo Anže Božič, prav tako kot Eva, je imel nekaj smole na ta dan tudi on. Prvo smer je plezal dobro, v drugi pa mu je tehnično zahteven gib delal preglavice in je nastop končal preden se je res utrudil. Na tekmi je zasedel 11. mesto, v skupnem seštevku pa je kljub malo slabšemu zadnjemu rezultatu osvojil odlično 2. mesto, kar je zelo vzpodbudno za nadaljevanje.
Pri starejših deklicah sta plezali Maša Juričan in Latoja Drmaž. Kot Liza, tudi Maša svoje nastope stopnjuje. Njeno hitro in dinamično plezanje ji gre vedno bolje od rok, v težkih smereh se je dobro znašla in zasedla super 4. mesto, skupno razvrstitev pa je končala na 7. mestu. Latoja, pa je imela tokrat malo smole in se je s pasom malo zataknila in je zato drug nastop zaključila nižje kot bi ga sicer. Tekmo je vseeno zaključila na dobrem 8. mestu, skupno pa je zasedla 5. mesto, kar je tudi super dosežek!
Pri kadetih pa je Kajetan Voglar v svojem zadnjem nastopu na Vzhodni ligi plezal z odliko. Kljub malo manjši količini treninga, se je pridružil konkurentom in prvo smer splezal do vrha, v drugi, malo težji pa si je zagotovil 3. mesto na tekmi, prav tako pa si je zagotovil skupno 3. mesto med kadeti!
 
Ni kaj dodati, rezultati so lepi, nekaj se da pa še vseeno dodati, vsi veselimo naslednje sezone in novih treningov. 
V naslednji sezoni pa kot pravijo, novim zmagam naproti!
18.05.2018 | Maja Stopar, 21.05.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Vikend med 18.5. in 20.5. je potekala skupna tura  na Tulove grede, Velebit

Udeleženci: Matej Zorko, Jernej Špiler, Arnold Koštomaj, Romana Tomšič, Maja Stopar, Boštjan Prosenik, Gregor Cerjak

Preplezane smeri: 

  • Neznana smer V+, 270 m, Romana Tomšič in Matej Zorko
  • Vstop v Pelikan VI+/V, IV,120 m in izstop Varianta Kereša-Rodeš III/II, Jernej Špiler in Arnold Koštomaj
  • Paprika VI, 220 m, Matej Zorko, Romana Tomšič in Arnold Koštomaj

 

12.05.2018 | Aleksandra Voglar, 14.05.2018, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto 12.5.2018, se je v Škofja Loki odvijala prva letošnja tekma Državnega prvenstva za mlajše in srednje kategorije. Za klubske barve se bodo letos borili trije predstavniki: Eva Košenina, Kajetan Voglar in Aljaž Motoh. Tokrat je PAK zastopala le Eva Košenina, ki bo letos tekmovala v kaktegoriji mlajših deklic. Z malo nervoze je vseeno dobro odplezala obe smeri. Spodnja dela ji nista predstavljala večjih težav. Ko pa se je teren prevesil, je bilo potrebno napeti vse mišice. Eva je dala res vse od sebe. Zmanjkal ji je le gib ali dva v obeh smereh za še bolšji rezultat. Sobotno tekmovanje je zaključila na  24. mestu.

11.05.2018 | Andrej Trošt, 14.05.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

V marcu in aprilu smo za starše otrok, ki obiskujejo plezalne vadbe organizirali tečaj športnega plezanja za starše. Tečaja se je udeležilo devet staršev iz Krškega, Brestanice iz Brežic. Tečaj je bil izveden z namenom, da plezalno kulturo razširimo v posavske družine. Starši so se dobro izkazali in osvojili osnove športnega plezanja. Zaključni izlet v plezališče Armeško nam je popestrila popoldanska ploha, a vseeno smo se dobro naplezali in ponovili naučene manevre. Starše in otroke vabimo, da se nam tudi po končanem tečaju pridružijo na skupnih klubskih izletih in taborih. Eden takšnih bo že junija v Paklenici. 

08.04.2018 | Aleksandra Voglar, 10.04.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Domača balvanske tekma letošnje Vzhodne lige

V nedeljo 8.4.2018, se je po dolgih letih ponovno odvijala balvanska tekma v okviru Vzhodne lige, tokrat na domačih tleh, v Brežicah. Klubske barve, tokrat v modrem, je na tekmi predstavljalo kar 23 mladih nadebudnežev. Tekmovanje je potekalo po novih pravilih. 6 balvanov, 6 skupin v vsaki kategoriji, ki so bile tokrat združene: dečki in deklice določenih starosti so tekmovali skupaj, nagrade so si seveda razdelili po spolih. Sistem tekmovanja je bil dobro preštudiran in natančno zamišljen, kar je tudi pripomoglo k tekoči tekmi, brez večjih zamud. Navijačev je bilo iz kategorije v kategorijo več in vsaka skupina je bila bolj glasna pri navijanju. 

Najmlajšo kategorijo, mlajše cicicbane in cicicbanke so med 56 tekmovalci, zastopali že prekaljene Taja Glavan, Vita Omerzu in Daša Pacek ter prvič na plezalni tekmi višjega ranga Preskar Alja in Odlazek Tobias. Vsi so za svoje borbe s posameznimi detajli smerc, zasluženo okoli vratu prijeli medalje za korenjake!

Ob enajsti uri in trideset minut je bila na sporedu najštevilčnejša kategorija starejših cicibanov in cicibank. Skupaj jih je bilo kar 77 in tudi naš klub je imel tu največ predstavnikov. Nekateri so prvič nastopili na Vzhodni ligi, prav vsi pa so prvič tekmovali na pravi balvanski tekmi. Otroci so bili zadovoljni s svojim plezanjem in potekom tekmovanja. Vsi so štartali istočasno in plezali vzporedno, občasno smo imeli na steni istočasno tudi po 4 predstavnike kluba. Sven Klenovšek, ki so mu balvani že blizu se je trudil in na koncu zasedel 18. mesto. Med cicibani se mu je pridružil Aljaž Čepin, ki je svoj debi končal na 29. mestu. Pri cicibankah so svoje tehnične sposobnosti prikazale 3 predstavnice PAK-a: Špela Vračun, Eva Sluga in Simona Kozole. Špela in Eva sta na koncu tekmovanje ponovno končali ena za drugo, Špela na 29., Eva pa na 30. mestu. Simona je svoj prvi balvanski nastop končala na 36. mestu. ŠPO Brežice so zastopale: Julia Grašak, Laura Volčanjk ter ciciban Lian Žrlič. Domača stena in navijači so bili privilegij, smeri pa ravno ne. Težki gibi so jim povzročali kar nekaj preglavic. Vztrajnost pa je pripeljala Julijo na 28.mesto, Laura, novinka na tekmah sploh, je bila 37. Lian si je priboril 24. mesto.

Po dveh urah in pol neprestanega plezanja so starejši cicibani in cicibanke zaključili s plezanjem. Kaj hitro  so bili na steni že mlajši dečki in deklice. Pri dečkih je Anžetu Božiču ponovno uspelo pokazati kaj zmore in je po dobrem plezanju tekmovanje končal na 3. mestu. Prav tako se je zelo izkazala Eva Košenina, ki si je s preplezanim zadnjim balvanom v prvem poizkusu, zagotovila 4. mesto. Le poizkus preveč jo je stal stopničk. Pri mlajših deklicah je plezala tudi Liza Rainer, ki je tekmo zaključila nasmejana in na 12. mestu. Domačina izpod brežiške velikanke, Ela Matkovič in Luka Ogorevc sta zasedla 11. oz. 14. mesto.

Ure so hitro minevale, dan se je prevesil že proti poznemu popoldnevu, na sporedu pa so bili samo še najstarejši. Na steni je bilo že bolj malo oprimkov, tako da so se morali tekmovalci zelo potruditi, če so želeli zadržati zadnji oprimek. Pri starejših deklicah je plezala poskočna Maša Juričan, ki je blestela na prejšnji tekmi, tokrat pa je končala tik za najboljšo peterico in prav tako osvojila dobro 6. mesto. 6. mesto je prav tako osvojila Nuša Krajnc, a ona v kategoriji kadetinj. Pri kadetih je naš AS Kajetan Voglar v enem izmed balvanov presenetil samega sebe in zadržal težak gib in si s tem prislužil stopničke, 3. mesto. Starejši deklici, ki pridno trenirata v Brežicah sta se tudi dobro izkazali. Latoja Drmaž, ki se bori za stopničke v skupni razvrstitvi, je bila v nedeljo 5. Zala Kropivnik, novinka na tekmah sploh, se je okitila z 8. mestom.

Tekma se je s temi nastopi tudi zaključila. Moram reči, da sem bil osebno pozitivno presenečen nad izvedbo tekmovanja, prav tako pa vesel, da so naši tekmovalci plezali kot znajo in dali vse od sebe.

Iskrene čestitke res vsem plezalcem za korajžo in moč. Hvala tudi staršem in družinskim članom za pomoč pri navijanju in spodbujanju.

Ambrož Novak, PAK

25.03.2018 | Maja Stopar, 28.03.2018, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Skupna tura je potekala v nedeljo, 25.3.2018. Prvotni plan ture je bil Ledinski vrh, vendar smo si premislili in tako osvojili Savinjsko sedlo (2001 nmv).

Udeleženci:      4 x pešaki: Jernej Špiler, Romana Tomšič, Tanja Tušek Sotelšek, Maja Stopar
                        3 x turni smučarji: Arnold Koštomaj, Mitja Kolman, Simon Poznič
                                
Namesto planirane ture v Chamonix smo jo zaradi pomanjkanja časa mahnili okoli 6 ure zjutraj izpred Boštanjskega merkatorja in se spotoma ustavili na kavi. V Logarski smo zaradi prevelike gneče na parkirišču odkopavali sneg, da smo uspešno parkirali konjičke. Razmere do Okrešlja so bile vredu, kasneje se je nam pešakom ugrezal sneg. Zaradi zelo goste megle je bila vidljivost zelo slaba, slišati je bilo samo ogromno plazov iz sosednjih žlebov. Vzpon do sedla je bil razmeroma hiter, na vrhu nas je pričakal celo sonček. Na vrhu smo se okrepčali in ovekovečili s pravo gasilsko. Spust je bil soliden, sneg se je zaradi toplih temperatur že topil, zato je bilo važno da se spustimo čim hitreje. Kljub strahu, kateri nam je zaradi številnih plazov privrel v kosti smo turo zaključili varno.

24.03.2018 | Aleksandra Voglar, 26.03.2018, 16 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 24.3.2018, se je ponovno odvijala za nas najbolj oddaljena tekma Vzhodne lige v Radljah ob Dravi. Organizatorji so pripravili super tekmovanje. Smeri, s katerimi so se spopadali tekmovalci, so bile zelo tehnične in zahtevne.

Kot je v navadi, so tekmo začeli najmlajši. Tokrat smo imeli samo eno predstavnico pri mlajših cicibankah, Vito Omerzu. Prvo smer je priplezala skoraj do vrha, zmanjkala sta ji le 2 giba, v drugi pa je prav tako plezala dobro in prišla kar visoko.

Pri starejših cicibanih je plezal Sven Klenovšek, ki pa tokrat žal ni imel dobrega plezalnega dne. Tekmovanje je vseeno končal na dobrem 17. mestu. Pri starejših cicibankah sta plezali Eva Sluga in Špela Vračun. Obe sta plezali dobro, smeri sta končali na najtežjem delu, kjer je tekmo zaključila tudi večina njunih konkurentk. Eva je zasedla 24. mesto, Špela pa 25.

Ko so najmlajši zaključili, so bili tu že starejši. V naši najštevilčnejši kategoriji mlajših deklic, smo imeli tokrat 3 predstavnice. Prva je nastopila Eva Košenina, ki je dobro opravila s prvo smerjo, kjer ji za malo boljši rezultat zmanjkalo le malo mirnosti pri koncu smeri. Na koncu je zasedla 11. mesto. Družbo sta ji v tej kategoriji delali še Ela Matkovič in Liza Rainer. Obe sta dali vse od sebe v prvi zelo zahtevni smeri, žal pa sta jo končali že pri prvem detajlu. Tekmovanje sta zaključili na 18. in 19. mestu. Pri mlajših dečkih so tehnične smeri predstavljale velik problem tudi našemu Sevničanu Anžetu Božiču. V prvi smeri se je zaplezal in zgrešil kombinacijo z rokami, kar ga je stalo višje uvrstitve. Vseeno je dosegel dober rezultat in v svoji kategoriji zasedel 7. mesto.

Pri starejših deklicah sta plezali Latoja Drmaž in Maša Juričan. Maša je že na prejšnji tekmi pokazala da njeno plezanje napreduje, kar je tokrat stopnjevala in v svoji kategoriji zasedla odlično 5. mesto, le mesto za njo, pa je bila Latoja. Z istimi smermi se je spopadla tudi Nuša Krajnc, razlika je bila samo v tem, da je ona tekmovala v kategoriji kadetinj. Plezala je zelo dobro in naredila kar nekaj zelo težkih gibov. Vesela je bila s končno uvrstitvijo, ki je bila super 5. mesto!

Dan je bil dolg, smeri so bile težke. Otroci so dali vse od sebe in dosegli nekaj zelo lepih rezultatov, kar je zelo vzpodbudno pred naslednjo tekmo, ki bo na domačem terenu v Brežicah.

Besedilo napisal: Ambrož Novak

17.03.2018 | Maja Stopar, 26.03.2018, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto 17.3.2018 sva z Rokom obiskala naše sosede Hrvate na zadnji tekmi  Blok lige, ki se je odvijala v Fothiji. Zaradi različne težavnosti smeri, katere sva do sedaj preplezala, nisva plezala v isti kategoriji. Rok se je boril v kategoriji hobby, sam sem bil v kategoriji pro. Vsak tekmovalec je dobil svoj listek, na katerega je vpisal preplezane balvane in dosežene bonuse. Tako jaz, kot Rok, sva imela cilj preplezati deset označenih balvanov. Kvalifikacije so bile zelo dolge in naporne, časa, da preplezamo čim več balvanov, pa smo imeli kar 3,5h. V prvem delu tekmovanja sva bila zelo uspešna, saj je Rok kot edini v svoji kategoriji uspel preplezati vse balvane (zadnjega je preplezal 5min pred oddajo listkov), sam sem pa preplezal devet balvanov, kar je prav tako zadostovalo za prvo mesto, katero smo si delili 3-je tekmovalci. Prvih 6 tekmovalcev iz kategorij moški hobby in obeh pro kategorij smo napredovali v finale (v kategoriji moški pro 7 finalistov). V finalu smo imeli 3 balvane in za vsakega 4min časa, da ga preplezamo. Med nastopi sotekmovalcev smo čakali v coni, da nismo videli, kako so se drugi lotili problema. Balvani so bili izjemno težki, še posebej zaradi utrujenosti od kvalifikacij. Sam sem imel ogromno težav s prsti, saj sem zaradi številnih poskusov balvanov iz prvega dela tekmovanja popolnoma  uničil blazinice (kri je tekla iz kar 6ih prstov). Kljub utrujenosti sva oba uspešno zaključila finalni nastop.  Rok je v preplezal 2 finalna balvana, tretjega je pogruntal malo prepozno, kar ga je na koncu stalo zmage, a je vseeno zasedel odlično 2. mesto. Sam sem uspel preplezati le en finalni balvan,kar je zadostovalo za 6. mesto.

 

Besedilo: Matoh Aljaž

17.03.2018 | Jernej Kastelic, 19.03.2018, 11 fotk | Športno plezanje | Poročila

Ta vikend se je ponovno odvijala tekma Vzhodne lige, tokrat v Trbovljah. Naš klub zastopalo malo manj tekmovalcev kot ponavadi, a še vseeno 12.

Kot ponavadi so tekmo otvorili mlajši cicibani in cicibanke ter starejši cicibani in cicibanke. V teh kategorijah smo imeli 6 predstavnikov. Prvi je v kategoriji starejših cicibanov plezal Sven Klenovšek. Prva smer mu je povzročala kar nekaj preglavic, saj ni poznal teh vrst oprimkov in je plezanje v smeri zaključil malo prej, kot bi drugače. Na koncu je zasedel 15. mesto.

Pri mlajših cicibankah pa smo imeli 3 predstavnice, Evo Urbanica, Vito Omerzu in Tajo Glavan. Vse tri so plezale dobro, nastope so končale nasmejane, kar je najpomembnejše! :)

Pri starejših cicibankah sta plezali Julija Grašak in Špela Vračun. Špela je s prvo smerjo opravila z odliko, v drugi smeri pa je iz istih razlogov kot Sven imela nekaj težav. Na koncu je zasedla dobro 22. mesto. Julija pa pridno nabira tekmovalne izkušnje in spoznava nove stene, tekmovanje pa je po nekaj smole, ko je pohodila svedrovec končala na 35. mestu.

Tekmovanje je potekalo hitro in brez zamud. Že so bile na vrsti malo starejše kategorije. V kategoriji mlajših dečkov je naš edini predstavnik Anže Božič plezal hitro in suvereno. Obe smeri je preplezal zelo visoko in na koncu končal tik za stopničkami na 4. mestu.

Pri mlajših deklicah sta plezali Eva Košenina in Liza Rainer. Eva je plezala kot 4., prvo smer je brez težav priplezala do težjega dela, kjer pa ji je po nekaj gibih zmanjkalo malo moči za napredovanje, drugo smer pa je zaključila le nekaj gibov pod vrhom. To ji je na koncu prineslo 6. mesto v absolutni kategoriji. Liza pa je z lepim plezanjem v prvi smeri in nekaj težavami v drugi osvojila 21. mesto.

Pri starejših deklicah je plezala nasmejana Maša Juričan. Obe smeri je plezala super, žal pa je morala prvo smer zaključiti predčasno, ker je nevede stopila na svedrovec in so jo kasneje poklicali s stene. Tekmovanje je vseeno končala na dobrem 8. mestu.

Pri najstarejših, kadetih in kadetinjah smo imeli 2 tekmovalca. Kajetana Voglarja in Nušo Krajnc. Nuša se je dobro spopadla s težkimi smermi in je na koncu zasedla 7. mesto v absolutni kategoriji. Kajetan, ki se v formo vrača po bolezni, pa je zaradi manjše neodločnosti v prvi smeri tokrat ostal brez stopničk a tekmovanje vseeno končal na dobrem 5. mestu v absolutni kategoriji. 

14.03.2018 | Aleksandra Voglar, 17.03.2018, 7 fotk | Športno plezanje | Poročila

Za nami so že trije termini šole za starše. Do srede se je tečaja udeležilo kar 10 staršev. Nad ponujenim in prikazanim so navdušeni. Hkrati so pridni poslušalci. Prikazane manevre in opremo so že dodobra osvojili in pridno vadijo.

V sredo, 21.03., bo zadnji in zaključni termin. Vsi pa se že veselimo tapravega zaključka, toplega pomladnega plezalnega dne v plezališču, družine in inštruktorji skupaj. V plan si zadajmo vikend 14. oz. 15.04. In sončno vreme.

22.02.2018 | Andrej Trošt, 23.02.2018, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

V četrtek, 22.2.2018 se je v telovadnici OŠ Brestanica odvijalo odprto občinsko prvenstvo v športnem plezanju. Ponovno je na plezalni steni nastopilo rekordno število otrok, kar 46 jih je tekmovalo in nič manjša ni bila številčnost staršev in ostalih navijačev. Po demonstraciji smeri so hkrati plezali trije tekmovalci, organizacija je dobro potekala, vzdušje je bilo pravo in otroci so uživali.    

Pri najmlajših je zmago pri cicibankah prevzela Taja Glavan, srebrna je bila Nastja Brce, bron pa je okorg vratu prejela Eva Urbanica. Zlato medaljo je pri cicibanih prejel Bor Klenovšek, drugo mesto si je priplezal Tobias Odlazek, na tretje mesto se je zavihtel Žan Bajc.

V kategoriji mlajših deklic je zmagala Liza Rainer, drugo mesto si je priborila Špela Vračun in tretje mesto si je priplezala Eva Sluga. Pri mlajših dečkih je zmago slavil hitri Sven Klenovšek, srebro je prejel vztrajni Lian Žrlič ter bron je pripadel močnemu Janezu Kodriču.  

Pri starejših deklicah je s konkurenco pometla Eva Košenina, tik za njo je bila na drugem mestu Latoja Drmaž, na tretje mesto se je uvrstila Maša Juričan. Številčno najšibkejša je bila tokrat kategorija starejših dečkov, saj je bil Anže Božič že pred nastopom zmagovalec brez konkurence. A vseeno se je boril do zadnjega oprimka.

Svoje plezalne spretnosti so pokazali tudi najmlajši vrtečani, ki so se kot pajki povzpeli pod strop telovadnice. Pohvalo si zasluži tudi naš redni udeleženec krožkov in tekmovanj Tomaž Zupančič, ki je za konec pomahal z vrha stene vsem navzočim.

Čestitamo vsem nastopajočim za udeležbo in odlično plezanje! 

Vabljeni k ogledu foto galerije.

  

06.02.2018 | Andrej Trošt, 12.02.2018, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Smučarska odprava v Durmitor je bila prava stvar za turnosmučarske navdušence. V štirih smučarskih dneh smo doživeli in občutili durmitorsko pravljico v vsej njeni lepoti. Se naužili snega, vetra, sonca in mraza ter gostoljubja planinske koče Neviđeno. Izpeljali smo nekaj lepih smučarskih tur:

1. dan: Mala greda 1972 m – smuk proti opuščenemu smučišču Bosača

2. dan: Vrh Šljemena 2455 m - smuk po osrednji grapi Jablan bara, Savin Kuk 2313 m – smuk po smeri pristopa

3. dan: Lokvice – Trojni prevoj (2245 m) – poskus pristopa na vrh Bobotovega Kuka (2523 m) iz južne in severozahodne strani (dosežen vršni greben na cca 2470 m) – smuk preko Valovitega dola in Doljne Ališnice do Črnega jezera

Čvorov Bogaz (2152 m) preko Zminjega jezera in planine Poljana – smuk po smeri pristopa

4. dan: Velika kalica - bivak pri ledeniku Debeli namet – vzpon na sedlo Previja (2145m) – smuk po smeri pristopa

Zminje jezero - planina Poljana - Doljna Ališnica - Gornja Ališnica - Planinica (2330 m) - smuk po smeri pristopa

Več o naši praznični uživanciji pa naj povedo fotografije.

03.02.2018 | Aleksandra Voglar, 05.02.2018, 2 fotk | Športno plezanje | Poročila

Prva tekma v težavnosti letošnje Vzhodne lige se je odvijala na snežen dan v Slovenski Bistrici. Kot je že v navadi, je naš klub predstavljalo kar nekaj otrok. Zgodaj zjutraj smo se zbrali v Bistrici, nekateri že pred osmo in neučakano čakali začetek tekme, ki je bil ob 9ih za cicibane in cicibanke.

Najprej so vzporedno plezali mlajši cicibani in cicibanke, prav tako tudi starejši cicibani in cicibanke. Pri najmlajših sta tekmovali Taja Glavan in Vita Omerzu. Vita je tekmovala prvič, tako da je bilo pred začetkom pri njej prisotne nekaj neučakanosti, a kmalu je izginila ko je pričela s svojim prvim tekmovalnim plezalnim nastopom.

Pri starejših cicibanih sta plezala Sven Klenovšek in Lian Žrlič, ki je prav tako kot Vita, plezal prvič in dosegel dobro, 24. mesto. Izkazala sta se oba, Sven predvsem v drugi smeri, ko je plezal zelo tekoče in si priboril končno 8. mesto v svoji kategoriji. Vzporedno s starejšimi cicibani so iste smeri plezale tudi starejše cicibanke. Eva Sluga, ki pleza iz tekme v tekmo bolje, je osvojila 12. mesto. Družbo ji je delala Julija Grašak, ki je z nekaj smole v drugi smeri svoj nastop končala na 31. mestu.

Tekma je potekala zelo tekoče in brez zamud, tako da se je ob enih že pričel drugi del za malo starejše. Pri mlajših deklicah sta plezali Eva Košenina in Ela Matkovič. Kot je v navadi, nas je Eva s svojo nervozo spravila v dobro voljo :), a tokrat jo je potrebno pohvaliti, predvsem v drugi smeri je plezala kot zna in je smer preplezala skoraj v celoti, zmanjkal ji je samo en oprimek. Na koncu je v absolutni kategoriji zasedla odlično 5. mesto. Ela je v isti kategoriji dosegla 20. mesto. Iste smeri je plezal tudi Anže Božič, za kategorijo mlajši dečki. Tudi on dobro napreduje in nabira izkušnje, potrditev pa je doseženo 5. mesto.

Vzporedno so plezali tudi starejši dečki in deklice, ter kadeti in kadetinje. Pri starejših deklicah je plezala Latoja Drmaž. Plezala je zelo dobro in mirno, na koncu je zaradi malo smole v prvi smeri v svoji kategoriji zasedla vseeno odlično 5. mesto. Pri kadetih je naše barve zastopal Kajetan Voglar. Trenutno je v dobri formi, kar tudi dokazuje. Prvo smer je brez večjih težav priplezal do vrha, v drugi pa mu je za to zmanjkal en gib in je tako tekmovanje končal na 3. mestu.

S tem se je zaklučila še ena tekma Vzhodne lige. Otroci so plezali super, kar dokazujejo tudi številna 5. mesta. Komaj čakamo naslednjo tekmo, ki bo v marcu.

Ambrož Novak

28.01.2018 | Peter Sotelšek, 30.01.2018, 7 fotk | Alpinizem | Poročila

28.01.2018. Na moj poziv so se odzvali alpinistični tečajniki; Bojan, Matjaž in Leon. Turi so se pridružili še Mitja in Jernej, ter Arno in Andrej na smučeh.

Slednja sta se odpravila proti Begunjščici, mi pa smo okrog 8.00 ure natovorjeni mahnili proti Vrtači. Med potjo smo ugotavljali, kje bi se dalo varno prečiti zasnežena pobočja, spoznavali sosednje vrhove, obdelali tehniko hoje z derezami in cepinom,... Za dlje časa smo se ustavili na Suhem ruševju. Tam smo v sneg zabijali sabljo in sidro, spoznali osnovni položaj pri zaustavljanju zdrsa s cepinom. Natrenirali pa tudi ostale položaje padca. Najbolj zanimiv je bil seveda tisti, z glavo navzdol; na glavo- hrbtno. Trije navdušenci so se po bregu navzdol metali na vse mogoče načine in se varno ustavljali. Ker nam je dobro šlo in je bila ura še dovolj rana, smo zapregli v Osrednjo grapo in po njej dosegli vrh Vrtače. Prijetno toplo sonce, ter ambijent narave sta nas omamljala debelo uro, ko smo ugotovili, da bo počasi treba dol. Sestopili smo po Južni grapi. Tako smo ta dan spoznali razmere severne in južne strani hriba, občutili nevarnost nabiranja coklja. Mimogrede smo se v Koči še okrepčali, ter veseli in zadovoljni zaključili turo v dolini.

29.11.2017 | Andrej Trošt, 29.11.2017, 7 fotk | Športno plezanje | Poročila

V letošnji tekmovalni sezoni državnega prvenstva je družbo prekaljenemu Aljažu Motohu delal vse bolj izkušeni Kajetan Voglar in po dolgih letih ženska predstavnica, mlada in nadebudna Eva Košenina. Slednja je nastopila na treh tekmah spomladanske serije državnega prvenstva, Aljaževo sezono je zaznamovala poškodba prsta, zato je izpustil tri tekme, Kajetana pa je večkrat pred nastopom utrudila bolezen. Kljub vsemu so se vsi trije borili po svojih najboljših močeh in si zaslužijo veliko pohvalo. 

Eva se je prve tekme v DP udeležila v Škofji Loki in si priplezala 18. mesto. Na boulder tekmi na Logu je dosegla 22. mesto ter v težavnostnem plezanju v Šmartnem pri Litiji osvojila 22. mesto. V skupnem seštevku je osvojila 24. mesto v težavnosti in 23. mesto v balvanih, pri tem pa je treba omeniti, da Eva zaradi prisotnosti treme in nervoze ni prikazala svoje prave plezalne forme. Zaradi psiholoških pritiskov, ki so bili prisotni na tekmi, smo se jeseni odločili za krajšo tekmovalno pavzo. Pustimo času čas, priložnosti bo še več kot dovolj. Vsekakor pa je v punci potencial, ki ga bomo razvijali naprej.

Kajetan je nastopil na petih tekmah državnega prvenstva in lepo stopnjeval formo, najbolje se je odrezal na zaključni tekmi v Kranju, kjer je v težavnosti osvojil 7. mesto in v balvanih 10. mesto. V skupnem seštevku si je v težavnosti priplezal 13. mesto, v balvanih pa 12. mesto v kategoriji kadetov.

Aljaž je v spomladanskem delu tekmovalne sezone nanizal dve lepi uvrstiti, na boulder tekmi v Logu je bil pri mladincih 5. v težavnosti v Šmartnem pri Litiji pa 4. Jeseni ga je poškodba prsta prisilila v počitek in zato je izpustil tri tekme. Udeležil se je zaključne tekme v Kranju in si na balvanih priplezal 6. mesto v kategoriji mladincev (17. mesto pri članih), v težavnosti ni nastopil. Končni izkupiček sezone mu je prinesel skupno 6. mesto tako v težavnosti kot tudi pri balvanih v kategoriji mladincev (pri članih 19. mesto – boulder, 28. mesto – težavnost).

Evi, Kajetanu in Aljažu še enkrat iskreno čestitamo!

13.10.2017 | Jernej Špiler, 20.11.2017, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Skupna tura je potekala od petka 13.10 do nedelje  15.10

Udeleženci: Matej Zorko, Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Simon Poznič, Miha Kozmus, Igor Dular, Jernej Špiler.

Potek:

- Petek: Vožnja do Rande in spanje v kampu Randa.

- Sobota: Pristop do koče Weisshorn hute 2932m.  Do koče smo porabili 4 ure hoje. Koča je bila sicer odprta, vendar brez oskrbnika. Ogledamo si še prvi del poti.

- Nedelja: Zgodnje vstajanje in odhod proti vrhu ob 02:00.  Do ledenika pot brez posebnosti, na ledeniku se opremimo z derezami.  Dalje po nepoznanem terenu,  zanašamo se na gps, ki nam nudi veliko pomoč.  Nekje ob petih zjutraj pridemo do prve skalne stopnje (običajno III težavnostne stopnje v skali). Ker je še vedno noč se začnemo varovati in iščemo prehode.  Zaradi teme in snega  je plezanje nekoliko bolj zahtevno in traja dlje kot je to običajno.  Ob devetih dosežemo višino 3900 m, greben ki sledi zgleda precej zahteven, ocenimo da bi se morali varovati tudi naprej. 

Strinjamo se, da bi vzpon na sam vrh vzel preveč časa in bi težko sledili časovnici, ki smo si jo zadali, saj smo morali še isti dan priti v dolino in nazaj domov. Odločimo se, da obrnemo, vrh pa počaka drugo priložnost.

Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi.

10.11.2017 | Peter Sotelšek, 19.11.2017, 0 fotk | Splošno | Poročila

V petek 10/11 se nas je 14 PAK-ovskih decov odpravilo na vsakoletni duhovni odmik. Duhovni guru odprave je bil Peter. Dva kombija sta štartala iz Krškega, na Bosiljevem pobrala še Belokranjsko in Dolenjsko dušo, in se odpeljala v sveti kraj – Paklenico. Vreme ni obetalo mnogo in prav nikogar ni to motilo. Duhovnosti željni smo prispeli v večernih urah in si na hitro postavili tabernaklje. Zaužili smo nekaj malega dobrot vseh barv, oblik in agregatnih stanj, se poparčkali v naveze in se odpravili na, tokrat »duhovni«, počitek.

Sobota je bila plezalno uspešna. Ob 9:00 smo krenili proti Kanjonu. Nekateri so splezali dve smeri, drugi eno. Naveze so uživale v idealnem, nekoliko oblačnem brezvetrju pri prijetnih cca 15 °C. Vse je potekalo gladko. Zadnja naveza je prispela do kombija ob 16:10 in nastala je nova slika za PAK-ov koledar.

  

Skupaj smo se vsi dobili pri Dinkotu, si ustvarili dobre temelje z dobrotami iz morja. Na te dobre morske temelje smo cel večer gradili duhovnosti polno formacijo. Bila je kitara, bilo je zborovsko in solo petje, bil je kostanj in špehovka. Duh je bil visoko. Če ne gre Mohamed h gori, pride ta k njemu. V tem kontekstu nam je s svojim obiskom moško duhovnost polepšala Eva – Matjaževa sošolka in sodelavka. Vsi se sprašujemo, kako je Adama nekoč-nekdaj prihod Eve izgnal iz raja? Najbolj vztrajni so vztrajali dolgo v noč, večina pa nas je okoli 1ih legla k »duhovnemu« počitku.

 

Nedeljsko jutro je pričakovano postreglo z zelo slabim vremenskim obetom. Kanjon je bil totalno »zabasan« proti morju pa je bilo nebo prijetnejših barv. Hitro smo se odločili za obisk plezališča Karin. Glede vremena je bila odločitev idealna, glede plezanja pa duhovno prizemljena. Naleteli smo na zelo težke in kratke smeri za svoje ocene ter ostro skalo. Nekaj malega smo splezali, nato pa po dooolgi poti prišli v Gospić na večerjo. Od tam nas je pot vodila samo še domov kamor smo prispeli v doglednih večernih urah.

 

Duhovni odmik je bil uspešen, imeli smo se fino. Hvala vsem za svoj lep prispevek k skupnemu duhovnemu mozaiku, posebej pa hvala Perotu in Mihiju za kombija in vse varno »preletene« kilometre.

Poročilo pripravil Bojan Zorko -Bojč.

08.10.2017 | Andrej Trošt, 09.10.2017, 9 fotk | Splošno | Poročila

Med vikendom, 7. in 8. oktobra so v okviru KŠP v Kotečniku potekali zaključni izpiti za opremljevalce smeri. Vsak udeleženec je naredil (opremil) eno smer. Iz našega kluba so se izpita udeležili Mitja Kolman, Bojan Zorko in Andrej Trošt. Končna potrditev o uspešno zaključenem izobraževanju bo podana, ko bodo vsi avtorji smeri poimenovali, predlagali oceno in smer preplezali. 

27.09.2017 | Nejc Pozvek, 28.09.2017, 14 fotk | Športno plezanje | Poročila

V sredo, 27. 9., smo športno plezanje znova približali otrokom na Raki. Kot vsako leto v tednu športa tudi letos nismo izostali s svojimi aktivnostmi, za izvajanje katerih so skrbeli Jerca, Julita in Tomi. Slava in čast jim - vse dopoldne so natikali pasove, vezali osmice, varovali, spodbujali, se igrali ... o čemer zgovorno pričajo čudovite fotografije.

Pravijo, da se na Rako letos še nekajkrat vrnemo. Že v oktobru nas snubijo za naslednje projekte.

Se vidimo!

23.09.2017 | Nejc Pozvek, 28.09.2017, 10 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 23. septembra, smo se plezalci predstavili na Športofešti v Krškem. Osnovnošolci so se v dopoldanskem času lahko preizkusili na plezalnem stolpu (ta se je posebej za to priložnost pripeljal iz Kamnika) in v telovadnici osnovne šole, popoldne pa je naša ekipa poskrbela za zabavo in dobro voljo še pri odraslih plezanja željnih, ki so obiskali množično športno prireditev na trgu Matije Gubca. Sandra, Ambrož, Bini, Rok, Živa, Lina in Martin so ves sobotni delovnik varovali mimoidoče - našteli so jih skoraj 500!

Najem stolpa se je tako izkazal za več kot upravičenega in dobrodošlega. Posebej se za pomoč zahvaljujemo Športni zvezi Krško in Planinski zvezi Slovenije, ki sta naša prizadevanja finančno podprli.

Se vidimo znova ob naslednji priliki!

01.07.2017 | Andrej Trošt, 29.07.2017, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

Med 30.6. in 23.7.2017 je v Peruju potekala alpinistična odprava, ki so se jo udeležili trije člani kluba Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Mitja Kolman ter Albin Simonič iz AO-Celje Matica. Prisotni menijo, da je bila odprava uspešna, saj so bili doseženi vsi glavni cilji:

- pristop na Urus 5495 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 4.7.2017

- pristop na šestisočak - Tocllaraju 6034 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 7.7.2017

- prosto preplezana stena El Sfinge - Original Route 85 (6c+, 750 m) (Andrej Trošt, Albin Simonič), 9.7.2017

- pristop na Pisco 5752 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 12.7.2017

- poskus osvojitve šestisočaka - Nevado Copa 6188 m (Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Albin Simonič, Mitja Kolman; dosegli višino 6079 m), 17.7.2017

- pristop na Huarapasca 5420 m (Peter Sotelšek, Andrej Trošt), 20.7.2017

Vabljeni k ogledu obsežne Fotogalerije. Odpravarji se za podporo zahvaljujemo podjetju GEN energija.

23.07.2017 | Jernej Kastelic, 25.07.2017, 11 fotk | Športno plezanje | Poročila

V nedeljo se nas je nabralo kar nekaj nadebudnih plezalcev, ki smo se kljub vročini podali v skalo. Ko smo prispeli v Park šumo Golubinjak, smo bili vsi pozitivno presenečini. Ko je v Krškem pripekalo vročih 37, je bila v gozdu temperatura okoli 25°C.

Druščino smo sestavljali Laura, Jernej in jaz ter naši trije asi, Aljaž, Kajo in Rok. Razdelili smo se v naveze in začeli s plezanjem. Jaz osebno moram reči, da se tako že dolgo nisem naplezal. Odlični pogoji, super skala, še boljši novi sektorji, skoraj nedotaknjeni, čisti užitek. Nekaj besed pa so napisali tudi naši asi.
 
Rok je zapisal:

V Nedeljo 23. Julija smo se mladinci Aljaž, Kajetan in jaz, z Ambrožem na čelu napotili proti Hrvaškemu plezališču Golubinjak. Po dveh urah vožnje in kratkemu sprehodu smo bili na cilju. Za kratkim ogrevanjem smo pričeli z plezanjem in sicer v dvojicah Aljaž – Kajetan, Ambrož – Rok. Zaradi pomanjkanja vodnička smo morali kar na ogled oceniti težavnosti smeri. Mlajša dvojica je hitro začela z težjimi smermi, nato pa sta se sprehodila in raziskovala po velikem in razmetanem plezališču. Starejši pa smo se počasi privajali na steno in se vplezavali po lažjih smereh. V sektorjih Zambezi, Conan in Paklena vrata smo si nabrali lepo število smeri. Vreme nam je bilo naklonjeno, zato smo se vsi naplezali. Po dnevu polnem plezanja smo se zmatrani počasi odpravili domov.

 

Kajo pravi:

V plezelišče smo prišli okoli popoldneva, pojedeli malico in začeli plezati, jaz sem cel dan plezal z Aljažem in sicer sva splezala manj smeri kot ostali ampak sva pa plezala malo težje. Bil sem zadovoljen z uspehom ki sem ga dosegel, preplezal sem par šestk in eno 7a+, glede na to da nisem bil v formi je to bilo super drugače mi je pa bila všeč narava in lokacija plezališča motila me je pa dolga vožnja.

 

Aljaževi vtisi:

V nedeljo, 23. 7. smo manjša skupina Pakovcev obiskali Hrvaško plezališče Golubinjak. Nahaja se v gozdu in sektorje povezujejo zelo lepo urejene poti. Skala je odlična in med plezanjem smo prav vsi uživali. V navezi sem bil s Kajetanom in oba sva bila kljub ne najboljši formi zadovoljna s preplezanimi smermi, saj je Kajetan preplezal 7a+ v drugem poskusu (lahko bi jo preplezal na flash, če bi poslušal mene), sam pa sem na pogled preplezal 7a+ in na flash 7b. Plezališče je vredno obiska in upam, da se še vrnemo, ko bomo v boljši formi, da se lotimo še najtežje smeri.

08.07.2017 | Nejc Pozvek, 12.07.2017, 13 fotk | Alpinizem | Poročila

8. in 9. julija smo se z razširjeno ekipo alpinistične šole mudili v visokogorju Kamniško-Savinjskih Alp. Obiskali smo Korošico, ki na dosegu roke ponuja številne kratke in strme stene, zelo primerne za začetniško alpinistično aktivnost, hkrati pa tudi za kak bolj drzen vzpon. V soboto zjutraj smo s planine Podvežak natovorjeni odkorakali do slabi dve uri oddaljene koče, nato pa začeli z že preverjenim programom. Dopoldne smo družno ubirali stopinje v strmem brezpotju na območju Lukove smeri v SV steni Lučkega Dedca, se z vrha razgledali vse do domačih hribov in sestopili v območju Grape dolgočasja. Spretnost na tovrstnih terenih je ključna za varno udejstvovanje v alpinistiki. Popoldne smo namenili smerem v Dedcu in Vršičih. Naveza M. Zorko - B. Zorko - M. Kužner je splezala Levo smer v Dedcu, naveza Pozvek - Cizerle - Kosem Smer ob votlini v Vršičih, Špiler in Cerjak pa sta neuspešno iskala prehode v območju Večerne smeri. Na sestopu so nas že zmočile prve plohe. Te so dodobra oprale tudi planinski ekipi (Lapuh; Dular - Gričar - Kozmus), ki sta se potepali okoli Ojstrice in Planjave. Za konec dne so Pozvek, Špiler in Cerjak dodali še smer Knez - Planinšek, ki jih ni pustila povsem ravnodušne.

Nočna izmena je bila neizprosna in šele proti jutru smo ob galami sevniško-štajerske štiriperesne deteljice uspeli dobro zatisniti oči. Rano vstajanje zato marsikomu ni bilo po godu. Vseeno so že kmalu po sončnem vzhodu v smer Anžin - Pintar - Pristovšek v severni steni Dedca vstopili M. Zorko, Cizerle in Cerjak, navezi Pozvek - Lapuh - Kosem in Špiler - Kužner pa sta hitro zmogli Lukmanovo smer v desnem delu Vršičev. Za zaključek sta Pozvek in B. Zorko dodala še zahtevno Desno smer v Dedcu, nekateri so se posvetili športnemu plezanju, spet tretji pa v žgočem nedeljskem soncu osvojili Ojstrico (med njimi tudi najmlajša udeleženca iz družine Zorko).

V poznem popoldnevu smo sestopili in se v Lučah še prijetno ohladili ter okrepčali. 3. vikend z alpinistično šolo je poskrbel za doživetja pravih alpskih sten. Vtisi našega tečajnika Bojana Zorka, sicer plezalca s kilometrino v športnih smereh, povedo zelo veliko - pravzaprav vse:

Splezal sem dve smeri v Lučkem dedcu - obe kot drugi. V Levi smeri, ki je bila moja prva "na kline" po skoraj točno dveh letih, sem tudi prvič nasploh plezal v trojčku. Ker se mi zaupanje v štante še osnuje, je bil Matjaž odlična družba za prizemljitev nezaupljivim mislim. Dvakrat nas je tudi zmočil dež, ki pa na srečo ni vplival na voljo ali plezanje. Ravno pravi čas smo izstopili. Matjaž je odločen, močan in zelo talentiran plezalec. Matej pa je karizmatično-brezskrbni vodja, ob katerem se strah sam sebi malo nasmeje. 

Drugi dan je bil še lepši. Šnopc v Edvinu in neustavljiva želja po nogometu sta ga na predvečer obdarila z bolečim gležnjem. Tako je bil drugi plezalni dan z Nejcem v smeri Desna. Vera v kline se je že malo povečala in kljub temu, da je težja od Leve smeri, je bila en sam velik užitek. Že dolgo se nisem počutil tako dobro po plezanju.

Glede na moje (relativno obsežne) preplezane metre na svedre smeri vseh višin, mi je izkušnja hribov in plezanje "kot se to počne" nekaj novega, lepega in zanimivega. Resnično vsebuje noto prvinskosti in tudi ščepec adrenalina. Zelo izpolnjujoče!

Čestitamo vsem nadam in se že veselimo naslednjih plezarij.

30.06.2017 | Jernej Kastelic, 02.07.2017, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Za začetek šolskih počitnic smo še eni skupini pripravili delavnice športnega plezanja. Na PAK-ovi steni v OŠ Adama Bohoriča Brestanica smo tokrat gostili Oratorij mladih in skavte. Grega Miklič in jaz sva s pomočjo nekdanje plezalke Tjaše pripravila dealvnice športnega plezanja za 25 nadebudnežev in njihovih animatorjev, med katerimi je bila tudi naša Lina. Otroci so pokazali veliko interesa, bilo je celo nekaj krožkarjev in bivših krožkarjev, ki so jih zopet zasrbeli prsti, pritegnili pa smo tudi zanimanje animatorjev, tako da so se v vertikali preizkusili prav vsi. Vročina nam je glede na vreme še prizanesla, razpoloženje v dvorani pa je bilo zelo razigrano in dve urici našega druženja sta zelo hitro minili.

Slikovni dokazi bodo dodani na knadno...

Jernej

23.06.2017 | Nejc Pozvek, 30.06.2017, 12 fotk | Splošno | Poročila

Posavski plezalci smo tudi ob koncu junija 2017 družno in množično, že tradicionalno obiskali hrvaško PAKlenico. 38 udeležencev preko celotnega tedna dni je poskrbelo, da je, predvsem v velikih stenah, odmevalo skoraj izključno posavsko narečje, nemalokrat se je v užitku, veselju in plezalnem zanosu zaslišala tudi slovenska pesem. Večina ekipe je taborila v kampu Marko, kjer smo letos lahko bedeli malce dlje, vseeno pa vsako jutro zarana obiskali kanjon in stene nad njim.

Tabor je bil letos znova namenjen tudi alpinistični šoli - tečajniki so pridno nabirali izkušnje in kilometre ter se navajali na višino ter redko varovanje. Velike stene so privabile tudi izkušenejše naveze, presežkov na ocenjevalni lestvici pa tokrat nismo dosegali. V plezališčih je bila slika podobna: prevladovale so položnejše smeri z dobrimi oprimki, mojstri pa so tu in tam dodali kakšno za dvig povprečja. Vsak dan smo pridno delali gnečo na plaži in okupirali tolmune v kanjonu, kosili in večerjali Dinkove morske specialitete, razdrli kakšno gosodarsko, se zibali v mreži, iskali senco ter pobijali komarje.

Podrobnejše poročilo z vzponi in več fotografijami sledi v prihodnjih dneh, zaenkrat pa le skromen izborček.

18.06.2017 | Jernej Kastelic, 18.06.2017, 4 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto 17. in nedeljo 18. junija je potekala zadnja tekma spomladansko/poletnega dela državnega prvenstva. V soboto je med mladinci in člani plezal Aljaž Motoh. V močni konkurenci je med člani zasedel 21. mesto, v mladinski konkurenci pa dobro 4.

V nedeljo je nove izkušnje pridobivala Eva Košenina. V dolgih smereh se je dobro znašla, tu in tam se je malo zapletla, ker jo je presenetil kakšen ne poznan oprimek. Po obeh smereh je tekmo končala na 22. mestu.

Državno prvenstvo se nadaljuje v oktobru.

11.06.2017 | Nejc Pozvek, 14.06.2017, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

POROČILO O IZVEDBI TURE

V soboto, 10. junija, smo se v večernih urah družno (10 članov v dveh avtomobilih) odpravili na pot proti Kamniški Bistrici. Okoli 23. ure smo se na Jermanci, po dogovoru o planu prihodnjega dne, zavlekli v spalke in navili budilke ob 4.30. Nekaj čez 5. uro smo krenili proti repovem kotu in z več postanki, kjer smo obravnavali različne tematike alpinistične šole, po debelih dveh urah priplezali na Staničev vrh - izhodišče naše plezarije čez greben Zeleniških špic. Po krepčilni malici smo sprva v rahlem krču in strahu opazovali prepade, kamor nas je vodila smer, kmalu pa je "naveza" stekla in v dobri uri smo dosegli Debeli špic vrh Nebeške lestve. Od tam smo nadaljevali večinoma po variantah levo od grebena (tako zaobšli tudi Najvišji rob) ter se že pred poldne znašli na Srebrnem sedlu. Fantje in dekle so odlično prestali krstni vzpon, ki so ga v celoti opravili nenavezani. Po vnovični šolski uri z orientacijo in poznavanjem gora smo se družno (sedaj že v sončni pripeki) povzpeli na Planjavo (na vrhu znova postanek s praktično vajo orientiranja), od tam pa nazaj v dolino skozi Repov kot. Seveda v zgodnjepoletni vročini nismo zgrešili slovitih tolmunov, kjer smo ohladili vroče sklepe. Celotna tura nam je na koncu vzela približno 10 ur (ca. 7 ur efektivne hoje in plezanja). Kot se za nas že skoraj spodobi, smo zadevo zaključili na kosilu v Kamniku.

V tem dokaj klasičnem poročilu (z zgolj nekaj oplemenitenja), ki bo v prihodnje v domeni članov alpinistične šole oz. udeležencev tur, je na kratko povzeto dnevno dogajanje, v nadaljevanju pa dodajamo še vtise posameznikov, ki so oddali svoje prispevke. Fotografije so na ogled v galeriji, za kar gre zahvala vsem fotografom in Špiliju za izbor. Zgodbo o turi je ekskluzivno za pak.si prispeval Rok.

OCENA VODJE TURE IN VTISI POSAMEZNIKOV

Nejc PozvekPo dolgem času je bilo težko preklopiti iz vloge samostojnega in samosvojega alpinista v inštruktorja alpinistične šole. Kar nekaj skrbi je bilo pred in med turo, pa tudi nekaj komand bi lahko bilo hitrejših in odločnejših. Vseeno sem vesel, da so se začetniki dobro počutili in izkazali. Tura je bila na koncu kar dolga in naporna. Posebna zahvala velja Arnu, Mihiju in Špiliju, ki so z menoj nosili odgovornost izvedbe.

Matjaž Kužner: Na kratko rečeno je blo fajn. Že v avtu smo marsikero rekl pa se nasmejal. Enkrat sem to pot že prehodil, sam v drugih časih, z drugimi ljudmi. Delov poti sem se spomnil, tako, da sem se pri hoji dobro počutil. Super se mi zdijo ti vmesni postanki z mini predavanji, ki dajejo dodatno širino. V skupini je bla dobra energija, ni blo nekih trenj, napetosti. Hoja navzdol je bla mal tečna, sam druge ni, to sodi zraven. Super je da smo vsi srečno prispeli nazaj v dolino, konkreten obrok, pa je bil sam še pika na i.

Gregor CerjakSuper tura. Kondicijsko naporna - pa tudi za glavo. Čeličenje muda. Tura je bila dober uvod za nadaljnje korake po krušljivem brezpotju in stenah.

Martina LapuhSama nisem članica alpinistične šole in sem bila na njihovi prvi turi kot pridružena članica. Sprva me je malce skrbelo, kako bo vse skupaj potekalo, a so kmalu, predvsem zaradi dobre podpore, začetniški strahovi in pomisleki izzveneli. Na poti proti Kamniški Bistrici smo se ves čas zabavali in zganjali norčije, na turi pa smo morali biti čimbolj mirni, zbrani in osredotočeni na pot. Na postankih smo se naučili tudi orientirati se s pomočjo zemljevida in kompasa. Skratka, super preživeta nedelja in upam, da se bom fantom spet kmalu lahko pridružila na kakšni turi.

Bojan ZorkoSuper je bilo! Malo naporno, a to zaradi moje lastne neustrezne priprave - detajli kot so: zokni, hrana, voda, rukzak. Odlična ekipa, sproščeno vzdušje, timski duh. Nikoli se nisem počutil, da bi jaz ali kdo drug, počel nekaj kar bi mi/mu/ji bilo odveč. Na koncu sem bil dodobra skurjen, a sem po kavi in solati v 1h prišel nazaj na zeleno vejo.

Miha KozmusPraksa, da se pripelješ že prejšnji dan na izhodišče in prespiš v avtu ali poleg, je super, saj nikomur ni do vstajanja ob 3. uri zjutraj. Prečenje Zeleniških špic je lepa tura, imenitna družba pa poskrbi, da je smeha na kubik. Z Nejcem so ture vedno poučne in tudi tokrat ni bilo drugače. Čeprav sem pozabil pomemben kos opreme, je tura minila brez zapletov. Povzpeli smo se tudi na vrh Planjave in ozrli lep razgled proti severu in v Logarsko dolino. Nova alpinistična šola se je začela v velikem slogu in upam, da se tako tudi nadaljuje.

03.06.2017 | Jernej Kastelic, 06.06.2017, 6 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto 3.6 in nedeljo 4.6, je v Logu potekala prva tekma državnega prvenstva v balvanskem plezanju. Naše barve so zastopali trije tekmovalci, v soboto Eva Košenina, v nedeljo pa Aljaž Motoh in Kajetan Voglar.

Eva je na tovrstni tekmi nastopila prvič in je bilo zanjo veliko novega. Tukaj so njeni vtisi s tekme:

Na svoji prvi boulder tekmi sem doživela zelo lepo izkušnjo. Plezala sem po svojih najboljših močeh in ne glede na končni rezultat, dosegla to kar sem si želela. Kar mi ni uspelo, sva z Ambrožem splezala po tekmi skozi pogovor ;-). Sedaj, ko mi je vse skupaj malo bolj jasno, se že veselim naslednje takšne tekme.

Eva

V nedeljo so bile zjutraj na sporedu kvalifikacije članov. Aljaž je prič plezal v članski konkurenci in tako spoznal kako težavni so problemi in kaj mora trenirati, da bodo rezultati boljši. Na koncu je zasedel 18. mesto med člani ter 5. med mladinci.

4.6.2017 sem se udeležil boulder tekme v Log-Dragomeru. Prvič sem tekmoval v najmočnejši jakostni skupini, med člani. V kvalifikacijah smo imeli postavljenih 5 balvanov in za vsakega 5 minut časa, da ga preplezamo. Kljub temu, da sem plezal po najboljših močeh sem uspel preplezati le en balvan in dosegel še 4 bonuse. Konkurenca je zelo bila (pričakovano) močna in za boljši rezultat bo potrebno še veliko trenirati. S svojim nastopom sem bil zadovoljen in komaj čakam na naslednjo tekmo.

Aljaž

V popoldanski vročini je nastopil še Kajetan. Tudi on pridno nabira izkušnje na tovrstnih tekmah, kljub zelo težkim bolderjem je bil pri nekaterih zelo blizu. Tekmo je med kadeti končal na 16. mestu.

V nedeljo 4.6 sem se udeležil svoje prve bolder tekme v sezoni 2017 bil sem navdušen saj so mi bolder tekme tako kot bolderji na splošno pri srcu. Tekma je bila težja kot sem pričakoval, imel sem štartno številko 16 tako da sem imel dovolj časa da sem se ogrel. Na žalost sem imel le 3 bonuse in se tudi uvrstil zelo slabo na predzadnje mesto.

Kajetan

02.06.2017 | Nejc Pozvek, 06.06.2017, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

Kot vsako leto smo posavski plezalci na Brežiškem športnem vikendu tudi tokrat odprli svoja vrata. Poleg ustaljene ekipe, ki pleza vedno višje po naši velikanki, smo srečali tudi precej novih, nadebudnih obrazov, ki bodo v bodoče zagotovo še prišli v našo sredino. Vsak je po svoje užival v večeru, v peščici novih smeri, ob dobri glasbi in prigrizkih. Še posebej dih jemajoči pa so bili nastopi naših najboljših plezalcev, ki so se dvignili povsem pod strop dvorane in preizkušali najtežje kombinacije, ki jih premore stena.

Hvala vsem za obisk in se vidimo ponovno prihodnje leto!

31.05.2017 | Nejc Pozvek, 02.06.2017, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

V sredo, zadnjega maja 2017, smo v Brežicah priredili plezalno tekmovanje za osnovnošolce, ki obiskujejo naše krožke v Posavju, hkrati pa so se ga (zaradi odprte narave) lahko udeležili tudi ostali mladi, željni vertikalnih izzivov. Organizacija tekmovanja je, tudi zavoljo postavljanja novih smeri in številnih usklajevanj, terjala precej časa in energije, a smo bili ob veselju nadebudnežev na koncu vsi izredno zadovoljni z izvedbo. Na strani organizatorja se nas je zbralo kar 30, otrok je bilo 40, približno toliko tudi staršev. Medtem ko se je intenzivno dogajalo na steni in pod njo (hkrati se je namreč plezalo kar v 6 smereh), so se gledalci lahko okrepčali ob mizi z dobrotami, otroci pa poigrali v otroškem kotičku.

In rezultati? Za nastopajoče zelo pomembni, za nas pa le trenutek v času, ki bo kmalu pozabljen. Največ štejejo navdušenje, želja, dobro počutje, sklepanje prijateljstev, druženje - za to smo se borili! In popolnoma nam je uspelo. Pred mladimi je v življenju še veliko vrhov, zmag in porazov, pred vsemi nami pa, če bomo tako vzorno sodelovali in se razumeli, lepa prihodnost.

Na koncu še zahvala pokrovitelju dogodka - podjetju GEN energija, ter Občini Brežice, Zavodu za šport Brežice in Športni zvezi Brežice, ki so pripomogli k izvedbi čudovite plezalne prireditve. Galerija dogodka je objavljena na naši spletni strani, vsestranski Tomi Naglič pa je ustvaril poleg fotografij tudi izjemen video zapis.

27.05.2017 | Jernej Kastelic, 29.05.2017, 6 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto smo se v malo bolj okrnjenem številu zaradi večih "odprav", trije odpravili v Boulderclub Graz. Pa da ne bom dolgovezil, nekaj stavkov od sodelujočih dveh, Eve in Nuše:

 

Z Ambrožem in z Nušo smo se v soboto zjutraj odpeljali v plezalni center v Gradec. Ker se približuje moja prva boulder tekma, so bile to moje priprave. Plezali smo celih 6 ur in bilo je kar naporno. V plezalnem centru ni bilo veliko ljudi, zato smo imeli veliko priložnosti za plezanje. Po napornem dnevu smo se odpeljali proti domu, vmes pa pojedli še zasluženo večerjo v Mcdonaldsu. S plezanjem sem bila zelo zadovolnja in komaj čakam na tekmo ;-).

Eva Košenina

V soboto smo jaz, Eva in Ambrož plezali v Gradcu.  Tam smo bili kakih 6 ur, ki pa so hitro minile, saj je bilo drugih ljudi malo in smo lahko plezali ves čas. Problemi so bili zanimivi. Če je bil kak težji smo se ga lotili skupaj. Ko so nas roke in prsti že pošteno boleli, smo se odpravili proti domu, na poti pa smo se ustavili še v McDonaldsu. Mislim, da smo dan dobro izkoristili in upam, da še kdaj ponovimo.

Nuša Krajnc

Punci sta se super odrezali in pokazale kar nekaj zanimivih rešitev kako preplezati probleme in tudi meni dali kakšno dobro idejo, da je bilo plezanje lažje.

Le tako naprej!

Ambrož Novak

27.05.2017 | Nejc Pozvek, 28.05.2017, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

Tokrat smo do zadnjega kotička napolnili avto in se na lepo, zadnjo majsko soboto odpeljali v Kotečnik. Omejeni s časom smo hitro začeli napadati smeri v sektorju Luska. Kajetan, Aljaž in Rok so obrisali prah iz nekaterih klasik zgodnjih 90ih let in spoznali relativnost ocen. A šlo jim je odlično, nekaj pa so prihranili tudi za prihodnje obiske. Kajetan in Rok sta se nato posvetila pogosteje plezanim smerem in z odliko oddelala Vabečo globino, Bambus in Herkules, Aljaž pa je poleg Veselega kapnika poskušal še v Evropi 92 in se dodobro ogrel za poskus v Črno-belem bluesu, ki pa ga je tudi tokrat izvrgel na zadnjem gibu. Trenerji/spremljevalci smo se zadovoljili s klasikami prvega sektorja do ocene 7b, a bili kar (pre)hitro utrujeni.

Mladincem gredo čestitke za predanost in pozitiven duh, ki ga gojijo. Še nekaj rezerve za plezalni uspeh pa se skriva v njihovi taktiki, osredotočenosti in borbi. Natreniramo do prihodnjič in se veselimo okrepitev v ekipi, ki trkajo na vrata.

19.05.2017 | Nejc Pozvek, 23.05.2017, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Naš mladi up Aljaž Motoh se je udeležil kvalifikacij slavnega dogodka minulega vikenda Triglav the rock Ljubljana. Čeprav ni prišel na Kongresni trg, se je v novem plezalnem centru v Kopru dobro izkazal in predvsem videl, v kakšni formi je pred začetkom DP v balvanih njegova konkurenca. O dogodku pa je zapisal:

V petek, 19. 5. 2017, sem z družino šel v Koper, da se preizkusim na novi boulder steni in se pomerim z ostalimi tekmovalci. Center se je odprl ob 14h in plezalci smo imeli eno uro časa, da se ogrejemo. Ogrevali smo se lahko celotni steni, le oprimkov balvanov, ki so bili pripravljeni za tekmo, nismo smeli prijemati. Ob 15h smo dobili znak, da lahko začnemo s plezanjem. Vsi smo se hitro pognali v steno in poskušali preplezati čim več od skupno 11 balvanov. Imel sem dober občutek, da lahko preplezam veliko balvanov, a sem kmalu ugotovil, da temu ne bo tako. Z dvema balvanoma nisem imel prav nič problemov in sem jih preplezal v prvem poskusu. Z ostalimi smermi pa sem imel precej težav. Po več poskusih mi je le uspelo preplezati še dva balvana in pri enem sem dosegel bonus. Vzdušje je bilo ves čas fantastično. Ko je komu uspelo preplezati katerega izmed najtežjih balvanov, so vsi ploskali. Veliko tekmecev je bilo precej uspešnih in so preplezali 7 balvanov in več. Za preboj v polfinale pa si moral preplezati skoraj vse. Čeprav nisem bil niti blizu nastopu v polfinalu, sem bil vseeno zadovoljen s svojim plezanjem in doživel sem še eno lepo izkušnjo.

Mojstru seveda čestitamo - še na mnogo podobnih izkušenj!

14.05.2017 | Andrej Trošt, 15.05.2017, 9 fotk | Splošno | Poročila

V nedeljo, 14.5.2017 so se Mitja Kolman, Luka Jejčič, Bojan Zorko in Andrej Trošt udeležili seminarja za opremljanje smeri v naravnih plezališčih. Izobraževanje je potekalo pod okriljem KŠP, ki so ga vodili trije izkušeni opremljevalci, in sicer Albin Simonič, Vili Guček in Miha Golob. Na seminar se je prijavilo izredno veliko interesentov (30), zato so bili kandidati razdeljeni v tri delovne skupine na prejšnji in minuli vikend. 
Zbor je bil ob 8. uri pri Gostilni Matjaž v Tevčah, blizu Laškega, kjer je tudi izhodišče za plezališče Sopota. Sledila je predstavitev teoretičnih vsebin (od osnovne do gradbeno-tehnične opreme in ostalih pripomočkov), etični kodeks, postopki pridobivanja dovoljenj za plezališča, primeri iz prakse, seznanjanje z nalogami in dolžnostmi opremljevalcev itd.
Ob 11. uri so se lotili dela. Vsak je dobil svojo nalogo, in sicer: urejanje poti, žaganje dreves, priprava delovišča, grobo in fino čiščenje skale, preopremljanje starih smeri, vrtanje, pihanje, čiščenje in opremljanje novih smeri. Med delom jim je ponagajala nevihta in močno deževje, ki pa je hitro minilo in zadnji lepljenjci so bili zalepljeni tik pred mrakom. 
Po besedah naših udeležencev je bil seminar izredno kvaliteten, poučen in hkrati naporen, saj se je ves dan intenzivno delalo na višini. 
Za zaključek seminarja bodo udeleženci v septembru opravili izpit, ki bo v celoti vseboval vse sestavine tečaja, saj bodo opremili vsak svojo smer in jo preplezali ter poimenovali.

13.05.2017 | Jernej Kastelic, 14.05.2017, 6 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto 13.5.2017 je v dvorani Podn v Škofji Loki potekala prva tekma letošnjega državnega prvenstva. Tekmovale so mlajše in srednje kategorije.

Eva Košenina je debitirala na državnem prvenstvu, tekmovala je v kategoriji mlajših deklic. Pred tekmo je bila malo napeta, a je takoj ob vstopu v smer ta napetost izginila in je prvo smer odplezala zelo lepo in efektivno. V drugi smeri ji je trema malo bolj ponagajala, a se je vseeno dobro borila in tekmo končala na 18. mestu. Tekmovalke so v kategoriji mlajših deklic medsebojno zelo konkurenčne tako da je za višje uvrstitve potrebno izpiliti le še nekaj malenkosti.

Še njen kratek vtis iz tekme:

"V soboto 13.5.2017 sem imela v Škofji Loki prvo tekmo državnega prvenstva. Bilo me je zelo strah. Moja pričakovanja so bila nizka. Ko pa sem plezala, sem se počutila zelo dobro. Na koncu sem se uvrstila na 18.mesto. S plezanjem in rezultatom sem zelo zadovoljna ;-)."

Eva Košenina.

Po kratkem premoru se je tekma nadaljevala. Zelo dolgo smo čakali na nastop Kajetana Voglarja, ki je v izolacijski coni prebil kar dobre 3 ure. Kljub dolgemu čakanju se je Kajo dobro spopadel z malo bolj musastimi grifi. Na koncu ga je višje uvrstitve stala ne optimalno postavljena peta. Tekmo je končal na 12. mestu, kar kaže na napredek iz prejšnje sezone in je zelo vzpodbudno za naprej. Svoj prispevek bo dodal v kratkem.

Kajetanov vtis iz tekme:

Prva tekma državnega prvenstva v športnem plezanju je bila 13.5.2017 v Škofji Loki in tako se je začela moja 2. sezona. Bil sem zelo živčen, vesel, prestrašen in še kaj, saj nisem vedel kaj me čaka, ampak potem ko sem nekaj časa čakal v izolacijski coni sem se pomiril. Malo me je motilo čakanje, saj smo zaradi zamude čakali več kot 3h in 30 min. Spoznal sem tudi novo konkurenco, saj sem letos tekmoval kot kadet medtem ko sem lansko leto tekmoval kot starejši deček. Smer je bila težka in zahtevna, zdelo se mi je da bi lahko odplezal bolje ampak zato ker je bila 1. tekma se nisem preveč sekiral, na koncu sem bil 12. kar je v primerjavi z lanskim 18. mestom dosti bolje. Zdaj se pripravljam na naslednjo tekmo, ta pa bo v balvanskem plezanju.

Kajetan Voglar

30.04.2017 | Nejc Pozvek, 02.05.2017, 5 fotk | Športno plezanje | Poročila

Trije mušketirji je sicer originalno ime za mlado klubsko trojico, ki je pred leti veliko plezala skupaj. Vmes so naredili menjavo: en član (Jaka Pinterič) se je upokojil, zato sta preostala Rok Molan in Aljaž Motoh v svoje vrste potegnila Kajetanaja Voglar in pred dnevi so opravili prvo skupno plezalno romanje. V Kotečniku so v času prvomajskih praznikov odprli številne projekte, malce jim je nagajala le od deževja razmočena skala. Če je bila nedelja projektno naravnana, je v ponedeljek (kljub prazniku dela) prišla na vrsto realizacija. Ob prihodu predsednika so fantje strnili vrste in pokazali, da so iz pravega testa. Kajetan je uspešno vpel vrh svoje prve 7b - Srebrne strehe, kmalu za njim še Rok. Ni minila ura, ko je Rok pripravil teren v Zlati strehi ... Kajetan je izkoristil priložnost in preplezal svoj drugi 7b - in to na fleš! Roku je v naslednjih dveh poskusih zmanjkalo moči, prav neverjetno, med zadnjim kompletom in sidriščem. Aljaž je bil blizu uspeha v ČB blues-u, v Specialistu pa je naštudiral spodnji in zgornji del, detajl pa pustil za suhe dneve.

Kapetan mlade Aljaž Motoh ekipe je o taboru zapisal:

V nedeljo, 30. aprila, smo se Rok, Kajetan in jaz odpravili na dvodnevni tabor v Kotečnik. Voznik je bil Kajetanov brat Tit. Po pribl. 55km vožnje smo prispeli, do kmetije Tratnik, ki je za dva dni postala naš dom. Spali smo pod streho, da nam ni bilo potrebno postaviti šotora. Prostora je bilo malo, saj je ob našem prihodu tam bilo že veliko plezalcev. Ko smo si pripravili ležišča, se dogovorili za večerjo, smo se končno odpravili na pot proti skali. Hodili smo v Titovem tempu, zato smo bili v sektorju Luska že v slabih 15 minutah. Ogledovali smo si skalo, ki je bila precej mokra zaradi dežja. Premaknili smo se do sektorja Kolomon in že takoj na začetku našli primerne, suhe smeri. Z manjšimi težavami smo jih nekaj preplezali, potem nas je Tit zapustil. Mi trije smo nadaljevali pot proti sektorju Nos. Tam smo iskali smer, v katero bi se podali in se naposled odločili za Srebrno streho, ki nosi oceno 7b. Celotno linijo smo dobro preučili in začeli z resnimi poskusi. Sam sem streho kar hitro preplezal, Kajetanu in Roku pa je čisto malo zmanjkalo na zgornjem detajlu. Po nekaj poskusih sta bila oba precej utrujena in sklenili smo, da se naslednji dan vrnemo in poskusita ponovno. Hitro smo šli še v Oboke, ker sem si hotel malo podrobneje ogledati svoj projekt Specialist za življenje. Smer je bila žal mokra, a sem vseeno namenil en poskus študiju smeri. Ura je bila že okrog 18:30 ko smo se odpravili nazaj na kmetijo, kjer nas je čakala okusna večerja. Jedli smo pečenko, krompir, zelje in krvavice. Po večerji smo igrali še družabne igre, nato pa zlezli vsak v svojo spalno vrečo in šli spat. Noč je bila hladna, pes je lajal vse do jutra, nekateri so glasno smrčali …

Zjutraj nas je čakal še en udarec, in sicer je eno uro pred načrtovanim bujenjem zaigrala godba in nas vse prebudila. Ob 8:30 smo imeli zajtrk, ki je bil zelo obilen. Potem smo se ponovno odpravili proti plezališču in že takoj začeli v sektorju Nos. Pot nam je vzela malo več časa,saj z nami ni bilo Tita. Ogreli smo se v lažji smeri in potem sta Rok in Kajetan že  napadla Srebrno streho. Poskusi so bili neuspešni vse dokler ni prišel Nejc. Hitro je videl, v čem je problem, da smeri ne splezata in predlagal drugo rešitev. Kmalu sta oba preplezala Srebrno streho in si že začela ogledovati Zlato streho, prav tako z oceno  7b. Jaz sem se podal v smer Črno-beli blues (7c+). Nejc mi je povedal, kako je smer mogoče preplezati in šlo mi je kar dobro. Hitro sem naredil vse gibe in se odločil za en resen poskus. Malo je manjkalo, da bi smer preplezal, zato ostane projekt do naslednjič. Ta čas sta Kajetan in Rok že dobro naštudirala Zlato streho in prvi se je v boj podal Rok, ki je smer že preplezal pred nekaj leti. Žal mu je malo zmanjkalo, da bi vpel vrh. Kot drugi se je v smer podal še Kajetan, odločen, da prepleza Zlato streho na ''flash''. Z odličnim plezanjem in borbo mu je to uspelo in s tem je poskrbel za presenečenje tega tabora. Potem smo se odpravili še v sektor Oboki, kjer sem še enkrat pregledal svoj projekt. Za konec smo se lotili lažjih smeri. Ko smo bili že vsi dovolj utrujeni, smo se vrnili na kmetijo, spakirali in po uspešnem dnevu šli še na pico. Tabor je bil uspešen in zagotovo bomo tak izlet še kdaj ponovili.

23.04.2017 | Jernej Kastelic, 24.04.2017, 4 fotk | Športno plezanje | Poročila

V nedeljo 23.04 se je v Vojniku odvijala zadnja tekma letošnje vzhodne lige. Tokrat je naš klub zastopalo 14 tekmovalcev. Spremljali smo jih trije, Tomaž, Lina in Ambrož.

Splošen vtis tekme je odličen. Vse je potekalo tekoče, brez zamud in podobnih nevšečnosti kljub številnim podelitvam zaradi skupnih seštevkov.

Ob 9:00 se je pričela tekma za naše najmlajše. Pri mlajših cicibankah so plezale Taja Glavan, Eva Sluga in Kiara Špeljak. Vse tri so plezale dobro in borbeno ter svoje nastope zaključile z nasmeškom na obrazu. Pri starejših cicibanih pa so bili rezultati sledeči, Jan Kerin Jankovič 24. (33. abs.) in Sven Klenovšek odlično 13. (22. abs.). V kategoriji starejših cicibank pa sta dobro odplezali Liza Rainer in Špela Vračun, ki sta si z borbenim plezanjem obe priplezali 30. mesto (36. abs.).

V skupnem seštevku pa so bili rezultati sledeči. Jan je bil 26. (40. abs.), Sven 14. (25. abs.), Liza 21. (28. abs.) in Špela 45. (51. abs.).

 

Po krajši pavzi in pripravi smeri je sledil drugi del tekmovanja za starejše kategorije. Pri, za nas najštevilčnejši kategoriji mlajših deklic, smo bili ponovno veseli 2. mesta in še enih stopničk Eve Košenina (10. abs.), Maša Juričan si je s svojim hitrim plezanjem priborila 16. mesto (26. abs.), Ajda Graj je tokrat pristala na 16. mestu (26. abs.), Ela Matkovič pa si je priplezala mesto pred Ajdo, 15. mesto (25. abs.). Pri mlajših dečkih je naš pridruženi član iz Sevnice Anže Božič plezal dobro in zasedel 16. mesto (22. abs.). V kategoriji starejših deklic je bila naša edina predstavnica Nuša Krajnc in je na današnji tekmi plezala zelo tekoče in suvereno, ter pristala tik pod stopničkami na odličnem 4. mestu (11. abs.), kar je bil tudi njen najboljši letošnji dosežek. Kot naš zadnji nastopajoči je Kajetan Voglar v kategoriji kadetov zaključil letošnjo zadnjo tekmo vzhodne lige na 3. mestu.

V skupnem seštevku pa so naši starejši člani dosegli sledeča mesta, Maša 20. (31. abs.), Ela 19. (29. abs.), Ajda skupno blizu stopničk na 6. mestu (16. abs), vse pa nas je razveselila Eva, ki je dosegla skupno zmago v svoji kategoriji in visoko zavihtela svoj prvi pokal! (9. abs.)

Anže je leto končal na 11. mestu (17. abs.), Nuša na 9. mestu (15. abs.) in Kajetan tik pod stopničkami na 4. mestu!

Čestitke vsem tekmovalcem za letošnje uspehe!

Več fotografij si lahko ogledate v galeriji.

01.04.2017 | Maja Stopar, 04.04.2017, 1 fotk | Športno plezanje | Poročila

Načrt na preveč toplo in lažnivo prvo aprilsko soboto je namesto izleta v visokogorje, krojila komisija za športno plezanje. Pet članov se nas je udeležilo izpita športnega plezalca pred KŠP. Teoretični del smo v dopoldanskih urah izvedli na Fakulteti za šport, svoje praktično znanje pa smo pokazali v Plezalnem centru Ljubljana. Prosti čas med čakanjem na praktični del smo izkoristili v centru prestolnice, kjer smo mimogrede na zapuščenem poslopju pred bloki še zadnjič ponavljali hitrejšo taktiko bičevga vozla. Dan je bil super in menim, da smo zastopali PAK v dobrem imenu, več pa bodo pokazali še rezultati izpita. 

25.03.2017 | Andrej Trošt, 27.03.2017, 23 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto 25.3. se je v Trbovljah odvijala četrta tekma Vzhodne lige. Kot je letos že v navadi smo imeli ponovno veliko tekmovalcev (kar 16), osem pri cicibanih in osem pri malo starejših. Za razliko od prejšnjih tekem je bila spremljevalna skupina malo močnejša, bili smo kar štirje, Grega, Ambrož, Lina in Živa.

Splošen vtis tekme je odličen. Vse je potekalo tekoče, brez zamud in podobnih nevšečnosti, tudi smeri so bile odlično zastavljene pri vseh kategorijah, vse pohvale organizatorjem in postavljalcem.

Ob 9:00 se je pričela tekma za naše najmlaše. Pri mlajših cicibankah so plezale Taja Glavan, Eva Sluga in Kiara Špeljak, slednji je v prvi smeri zmankal le en gib za vrh. Vse tri so plezale dobro in so bile v večini s svojimi nastopi zadovoljne. Pri starejših cicibanih pa so bili rezultati sledeči, Gabriel Babič Vrabec je dosegel 25. mesto (34. abs.), Jan Kerin Jankovič 22. (31. abs.) in Sven Klenovšek odlično 13. (22. abs.). Po plezanju so bili starejši cicibani z rezultati, v primerjavi s prejšnjo tekmo, bolj zadovoljni, ker ni bolo toliko delitev mest. V kategoriji starejših cicibank pa sta dobro odplezali tudi Liza Rainer, ki je dosegla 26. mesto (32. abs.) in Špela Vračun 30. mesto (36. abs.).

Po krajši pavzi in pripravi smeri je sledil drugi del tekmovanja za starejše kategorije. Pri, za nas najštevilčnejši kategoriji mlajših deklic, smo bili ponovno veseli zmage Eve Košenina (9. abs.), Maša Juričan si je s svojim hitrim plezanjem priborila 15. mesto (24. abs.), Ajda Graj je pristala tik za prvo peterico na 6. mestu (12. abs.), Ela Matkovič pa si je priplezala 17. mesto (26. abs.). V kategoriji starejših deklic smo imeli dve predstavnici, Nuša Krajnc je kljub krajši odsotnosti zaradi bolezni dobro odplezala in končala svoj nastop na 12. mestu (19. abs.), naša vedno nasmejana Klara Drmaž pa je dosegla 17. mesto (24. abs.). Pri starejših dečkih je naš edini predstavnik Nejc Brence dosegel pohvalno 10. mesto (20. abs.). Kot naš zadnji nastopajoči je Kajetan Voglar v kategoriji kadetov zasedel 5. mesto.

Vsem tekmovalcem en močan stisk roke in čestitke za opravljeno delo.

20.03.2017 | Jernej Špiler, 20.03.2017, 0 fotk | Alpinizem | Poročila

  • cilj: Pihavec (2419 m)
  • datum: 19. 03. 2017
  • ekipa: Rok, Cerko, Špili
  • izhodišče: Aljažev dom v Vratah (1015 m)
  • čas vzpona: 5 ur
  • čas sestopa: 3 ure 

V nedeljo smo se trije mušketirji spontano odpravili v gore, da bi ujeli še zadnje ''flike'' snega. Ob 5:00 smo se naložili v Krškem in v dolino na izhodišče prispeli v dobrih dveh urah. Že ko smo opazili, da je prisotnih zelo malo avtomobilov, smo se veseli in polni energije odpravili proti našemu cilju. Pot je bila na začetku zelo ledena in bolj ko smo se bližali Luknji (sedlu) slabše so bile razmere. Sneg je bil južni, zato se je z vsakim tretjim korakom pot vdirala. Od sedla naprej so bile razmere boljše, vendar je sneg bil še vedno moker (''župa''). Kljub vsemu nismo odnehali in se do vrha povzpeli po brezpotju. Kakšnih 100 metrov pod vrhom so se začele prave razmere, se pravi strjen sneg, da smo le malo ''popikali''. Pot je bila vse skozi od sedla proti vrhu raznolika, tako kot vreme. Lahko si ves čas gazil po mogrem snegu, plezal po skalnatih skokih ali pa grabil za travo in cepin zapikal v zemljo. Vreme pa je tudi zdržalo, saj smo imeli poleg sonca, vetra, oblakov tudi nekaj kaplic dežja. Na vrhu smo si bratsko podelili eno pivo, nataknili dereze in se odpravili v dolino. Že kmalu smo opazili, da nam dereze bolj škodijo kot pomagajo, zato smo jih kmalu pospravili v nahrbtnik. Odločili smo se za ''turno guzenje'', se pravi pelanje po riti, kar nam je prišparalo veliko časa in živcev. Pri vzponu in sestopu smo prestrašeni poslušali, kako glasna zna biti severna triglavska stena, saj so se vsake 5 minut prožili manjši plazovi. Pri avtu smo z velikim veseljem slekli premočena oblačila in odložili težke nahrbtnike, ki so bili polni nepotrebne opreme. Izlet smo klasično zaključili v Naklem z mastno hrano in pivom. Hvala mušketirja za lep dan.  

*Slika je simbolična in prikazuje samo smer vzpona iz Luknje do vrha Pihavca.


 

19.03.2017 | Miha Kozmus, 20.03.2017, 10 fotk | Alpinizem | Poročila
  • nedelja, 19.3.2017
  • Romana in Miha se sama odpravita na turno smuko, ciljev je bilo več
  • v okolici prestolnice Romana pokliče prijateljico Anito in izve, da gre tudi ona na TS s prijateljem Gorazdom
  • v Kranju se naložimo Gorazdov avto in poenotimo cilj, "gremo na Vršič"
  • na izhodišču parking skoraj že poln in pogled proti Vratcom izda kolono ljudi
  • turni smučarji so uvidevni in se hitrejšim pri vzponu rade volje umaknejo
  • pri Vratcah nas dohiti še en PAK-ovec, Franc Škvarč, ki je šel na Zadnjo Mojstrovko, malo se pogovorimo potem pa vsak po svoje, mi smo se odločili za Veliko Mojtrovko
  • vrh smo dosegli v dobrih dveh urah
  • sneg je bil precej južen, ponekod se je kar dalo povijugati, a večinoma je bil sneg težak
  • za nedeljsko rekreacijo ravnoprav dolga tura v dobri družbi
  • več pa v slikah
18.03.2017 | Aleksandra Voglar, 19.03.2017, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

Na najbolj oddaljeno tekmo V lige letos nas je odpotovalo 15 mladih plezalcev. Vsi pridno vadijo v Brestanici, Brežicah in Sevnici. Spremljali so jih starši navijači ter Sandra in Ambrož kot strokovna pomoč pri odločitvah in strategijah, ki smo jih čarali skupaj pod steno. Posveti in nasveti ter moč in odločnost plezalcev je bila pot do novih rezultatov in uspehov. Domov smo se vrnili bogatejši in pod zanimivimi vtisi.

Prve so v Radljah štartale mlajše cicibanke, Kiara Špeljak celo s številko 1. Družno z Evo Sluga in Tajo Glavan so uspele prvo smer priplezati do vrha, v drugi smeri, ki je bila malo bolj tehnična, pa jim je zmanjkal do vrha meterček ali dva. Vse so si ponovno prislužile smeškote in medaljo.

V sosednjih dveh smereh so istočasno plezali starejši cicibani in cicibanke. V kategoriji  z B -licenco, smo bili še številčnejši. Za podmladek se nam tako ni bati. Rainer Liza in Sven Klenovšek sta bila 19., Jan Kerin Jankovič je zasedel 25. in Špela Vračun 30. mesto.

Najštevilčnejša je ekipa mlajši dečkov in deklic. Malo smo že razvajeni, saj smo se tudi tokrat vrnili domov s prvim mestom, ki ga je tokrat osvojila Eva Košenina in na najvišji stopnički to soboto zamenjala Ajdo Graj, ki je zasedla 6. mesto, Ela Matkovič 17. in Maša Juričan 19. mesto v kategoriji B - licence. Anže Božič, edini predstavnik iz Sevnice, pa je bil 17.

Starejša deklica Nuša Kranjc je pokazala lepo plezanje, vendar ji je zmanjkalo malo moči in si tako priplezala 15. mesto. Nejc Brence je bil ob napaki, ko je v drugi smeri stopil na sveder, ustavljen pri plezanju, tako da mu ni uspelo porabiti vso zalogo moči. Zasedel je končno 9. mesto v kategoriji starejših dečkov z B - licenco.

Hud boj za zmago se je bil med kadeti. Kar 8 fantov je preplezalo prvo smer do vrha. Druga je bila za odtenek težja. Vrh so osvojili kar štirje, medtem ko se je Kajtan Voglar vrha le dotaknil, zmanjkal mu je le en gib. Majhna napaka, ki ga je tako namesto na prvo, pripeljala na končno 5. mesto.

Pred nami je naslednji vikend, v soboto 25.03., v Trbovljah, že nova, četrta tekma. Ponovno bomo šli na pot. Upam, da tako številčni ali še številčnejši.

Čestitke vsem za borbo in pogum ter hvala za dobro družbo :).

11.03.2017 | Miha Kozmus, 15.03.2017, 0 fotk | Alpinizem | Poročila
  • sobota, 11.03.2017
  • prejšni dan se do večera 4-je zmenimo za turno smuko
  • Arno, Mato, Andrej in Miha
  • Mato predlaga Križ iz doline Vrat, ostali nismo oporekali in smo šli...
  • nekaj minut čez sedmo uro smo že stali na smučeh in jo mahali proti cilju
  • v gozdu kmalu zmanjka snežne oddeje, smuči na hrbet in gremo naprej vse do konca gozdne meje
  • med vzponom so bili občutki o snežni podlagi mešani, na enem delu je bila celo "babja pšen" - sneg kot zdrobljeni stiropor
  • nekaj malega vetra, nebo pa brez oblačka
  • kaj bi nakladal, ko pa slika pove več kot tisoč besed
  • video #1video #2
  • galerija
04.03.2017 | Nejc Pozvek, 05.03.2017, 15 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto, 4. marca 2017, so naši mladi plezalci tekmovali na 2. tekmi Vzhodne lige letošnje sezone. V Slovenski Bistrici je bilo, tudi po zaslugi kvalifikacij za osnonošolsko državno prvenstvo, na štartu kar 272 tekmovalcev. To je pomenilo precejšnje presenečenje za naše najmlajše, ki so na tekmi državnega nivoja nastopali prvič. Vseeno so se, brez izjeme, odlično borili, se izkazali in predvsem zabavali.

V jutranjem programu so nastopale števične cicibanske skupine. Pri mlajših cicibankah (netekmovalna skupina) sta plezali Kiara Špeljak (obakrat prišla na vrh) in Eva Sluga (nastop v drugi smeri se jih ni izšel po pričakovanjih). Obe najmlajši sta velik adut bodočega posavskega plezanja. Enako velja za Lizo Rainer in Špelo Vračun, ki sta plezali težje smeri starejših cicibank. Liza se je znašla bolje - 15. mesto (abs. 21.), Špela je bila 27. (33. abs.). Pri fantih iste starosti so nastopili kar štirje naši predstavniki: Sven Klenovšek je bil 10. (19. abs.), Jan Kerin Jankovič 22. (31. abs.), Gabrijel Babič Vrabec in Luka Ogorevc pa sta si razdelila 27. mesto (36. abs.).

V popoldanskem programu so nastopile starejše kategorije. Pri mlajših deklicah smo imeli kar 4 predstavnice, vse v kategoriji B-licence. Najbolje se je znašla Ajda Graj in nas presenetila s svojo prvo zmago (9. abs.), ki jo je delila še z dvema kolegicama. Čestitamo! Malce je za njo zaostala Eva Košenina na 7. mestu (17. abs.). Dobro sta plezali tudi Ela Matkovič, ki je končala na 18. mestu (28. abs.), in Maša Juričan, ki je bila 22. (32. abs.). Prijetno presenešenje je med mlajšimi dečki pripravil Anže Božič, ki je priplezal do svoje prve medalje - brona (abs. 9.). Bravo, Anže! Starejši deklici Nuša Krajnc in Klara Drmaž sta priplezali na 11. (18. abs.) in 20. (27. abs.) mesto, med kadeti pa je Kajetan Voglar tokrat ostali tik pod zmagovalnim odrom - na 4. mestu, kar pa je v močni konkurecni srednješolcev še vedno zelo dobra uvrstitev.

Najštevilčnejša PAK ekipa do sedaj je v Bistrici pustila zelo dober vtis. Mladi so prava "banda", ki se dobro razume med seboj ter uživa v športu. Bistriški organizatorji so niti tekme držali v rokah dokaj dobro, pri smereh pa je bilo nekaj težav z detajli, ki so odnašali veliko tekmovalcev na istem mestu, tako da so marsikje odločale malenkosti.

Naslednja tekma Vzhodne lige bo že čez dva tedna v Radljah ob Dravi, nato sledijo še Trbolvje in Vojnik. V Vojniku bo ločeno potekala tudi tekma za državno prvenstvo osnovnih šol, na katerega se je po kvalifikacijah iz Bistrice uvrstilo 15 najboljših predstavnikov v vsaki kategoriji (B-licence). To so torej Liza, Sven, Ajda, Eva, Anže in Nuša. Za dosežek jim še posebej čestitamo!

V Bistrici smo našo mladež poleg staršev spremljali še Ambrož, Martina in Nejc.

26.01.2017 | Andrej Trošt, 27.01.2017, 0 fotk | Športno plezanje | Poročila

V četrtek, 26.1.2017 je v Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani potekalo srednješolsko državno prvenstvo v športnem plezanju. Zastopnika šole ŠCKS sta bila Kajetan Voglar in Aljaž Motoh. Aljaž je dogajanje na tekmi opisal takole: "Smeri so bile zelo zahtevne za fante in dekleta. Težke so bile vse od začetka do vrha, zato smo mnogi imeli težave. V prvi smeri je Kajetan zasedel 7. mesto, sam sem pristal na 4.mestu. Čakal me je še finalni nastop katerega sem hitro končal in ostal na 4.mestu. Tekma je bila še ena dobra izkušnja, za drugo leto bi si pa oba plezalca želela, da bi bile smeri malo lažje."

Čestitke obema našima asoma!

19.01.2017 | Miha Kozmus, 26.01.2017, 8 fotk | Alpinizem | Poročila
  • četrtek, 19.01.2016
  • prejšni dan me je presenetil Peter z vprašanjem, če greva splezat Luciferja
  • slap je bil lepo zalit in led je bil tudi dober
  • prišla sva ravno pravi čas, da nisva rabila nikogar čakati, da lahko začneva plezati
  • visoko na slapu mi je padel iz rok podaljševalni komplet in ledni vijak, oba sem kasneje, ko sva prišla nazaj pod slap najdel in to v temi s pomočjo svetilke
  • plezala sva: Peter Sotelšek in Miha Kozmus
  • Lucifer; WI 4+; 210m; 5R; 2,5h
11.01.2017 | Miha Kozmus, 12.01.2017, 8 fotk | Alpinizem | Poročila
  • sreda, 11.01.2017
  • v dolini Voje v Bohinju sva našla po opisu iz vodnika najlepši bohinjski zaledeneli slap
  • za sredo je bila neverjetna gužva
  • led je še kar dober, ponekod krhek in tanek, saj sva nekajkrat zavrtala do skale
  • ledenjak ponudi resno plezanje že takoj na začetku, saj je prvi skok visok okoli 50m in do 90° naklona
  • slap je lep, dostop in sestop kratek, več pa v fotografijah
  • plezala sva: Nejc Turnšek in Miha Kozmus
  • Lušev graben: 4; WI 90°; 60° - 80°; 200m; 5R; 3,5h
02.01.2017 | Miha Kozmus, 04.01.2017, 11 fotk | Alpinizem | Poročila
  • ponedeljek, 02.01.2017
  • prva tura v novem letu, čas za ledno plezanje
  • prvič v navezi z Nejcom, izbereva si Desni slap
  • slap od spodaj izgleda lepo zalit, vendar v 4. cugu sveča še ni narejena, obvoz po levi, naju opozorijo bolj zgodnji plezalci, ki se že spuščajo nazaj, ko sva bila mi2 v 2. cugu
  • led je kompakten, na vrhu plastičen
  • prvič sem se spuščal na Abalakovo sidrišče, ker 2. sidrišče za spust nisva našla, vse ostale pa sva
  • za Nejca je bilo dodatno varovano z lednim vijakom, ker je Abalakovo sidrišče vzdržalo njegovo težo mora tudi mene, saj sem lažji od soplezalca, pobral sem dodatno varovanje in se spustil nižje
  • z Nejcem sva se dobro ujela tako, da bova še plezala skupaj
  • plezala sva: Nejc Turnšek in Miha Kozmus
  • Desni slap, WI4+, 200m, 3h
30.12.2016 | Miha Kozmus, 03.01.2017, 19 fotk | Alpinizem | Poročila
  • petek, 30.12.2016
  • zadnja tura v 2016
  • tokrat si izberem pot na Razor, nekaj časa sem ga že opazoval in v vodniku Zimski vzponi sem našel Kugyeva smer
  • smer je od začetka kopna, malo višje se začne pomrznjen sneg, v skokih kompakten led, po najini varianti skoki do 80°
  • v dobrih dveh urah sva jo preplezala nenavezana in potem še dobre pol ure do vrha
  • na vrhu pa jasno nebo in čudoviti razgledi z rahlim vetrom
  • sledil je dolg sestop do Vršiča, kjer sva takoj dobila štop do avta, ki sva ga imela pri Ruskemu križu
  • Kugyeva smer, 400m, III, 2h
20.12.2016 | Miha Kozmus, 22.12.2016, 6 fotk | Alpinizem | Poročila

V ponedeljek, 19.12., sva se v popoldanskih urah z Matejem Zorkom odpeljala do vasi Kals am Grossglockner. Iz te vasi gre cesta še višje, a je po podatkih iz internetnih strani v zimskem času zaprta. Cesta je bila odprta tako, da sva imela eno uro krajši dostop do bivaka Stüdlhütte (2.801m), kjer sva prespala.
Naslednji dan sva se zbudila ob štirih in se v eni uri pripravila za plezanje izbrane smeri. Dostopa do smeri naj bi bilo eno uro, midva pa sva potrebovala dve uri. Prvih 250m se smer začne z naklonom 50°, ponekod se nama je ugrezalo do kolena, vmes pa sta dva majhna ledena slapova (WI2). Začel sem prvi. Imel sem že nekaj prednosti, vendar me je Mato kmalu ujel in prehitel. Ko sem prišel do prvega ledenega slapu (WI4+), kjer sva se začela varovati, je Mato sidrišče že pripravil. Privežem se, nato pa varujem soplezalca, ki pleza v vodstvu. Po lepo narejenem ledenem delu, sledi skalni del.
Najtežji del smeri. Stopov ni bilo veliko, niti za konjico derez. Oprimkov za cepine tudi ne, da ne omenjam krušljivosti skale. V tem delu sta bila celo dva klina, ampak po največjih težavah. Matu je uspelo prej zabiti klin in poriniti metulj v razpoko, da je varneje preplezal ta del. Ko sem preplezal še sam ta del vidim, da še ni konec težav. Pred nama je bila še kratka, a težavna zajeda. Za vmesno varovanje metulj in dva zatiča, nato mu uspe preplezati zajedo. Smer se nadaljudje preko krušljivih skal, malo snega, še manj ledu. Po grapi naprej do grebena sem šel jaz, kjer je sledil spust po vrvi (20m).
Nato zopet 50° strmina, kjer sva vsak svojo vrv, kar za sabo vlekla, da nisva izgubljala preveč časa. Do zadnjega ledenega slapu (WI4), kjer je Mato naredil predzadnje sidrišče v smeri (dva klina). 
Ko sem ga preplezal še sam vidim, da še kar ni videti konca smeri. Smer se nadaljuje po široki grapi. Ko prideva do dela, kjer grapa postane ozka, okoli ene skale najdeva štrik na katerega sem ga varoval, saj je nadaljevanje po skalah z malo snega neugodno. Mato je hitro dosegel greben, kjer se smer konča. Ko sem preplezal zadnji del še jaz, je bila okoli naju že popolna tema.
Na grebenu sva se s popkovino privezala za jeklenico, si obelekla pohovko in pospravila odvečno odpremo v nahrbtnik. Počasi in previdno sva sestopala po grebenu, kjer je dokaj močno pihal veter. Po približno dvajsetih minutih, sestop zavije pod greben, veter je ponehal in izpostavljenost postane veliko manjša. V dveh urah sva se vrnila do bivaka, kjer sva se okrepčala in pripravila na nadaljevanje sestopa do avtomobila.
Plezava sva smer Südwandwächter, M5 in WI4+, 600m. Smer sva preplezala v desetih urah. Potek smeri lahko vidite na spodnji sliki, rdeča sled.

03.12.2016 | Andrej Trošt, 04.12.2016, 8 fotk | Športno plezanje | Poročila

V soboto in nedeljo, 3. in 4. 12.2016 so se v dvorani Zlato polje, v okviru plezalnih dnevov Kranja, odvijala zaključna tekmovanja državnega prvenstva v športnem plezanju. Tekmovalci so se pomerili tako v balvanskem plezanju, kot tudi v težavnostnem plezanju. Naša dva tekmovalca sta bila Aljaž Motoh in Kajetan Voglar. Aljaž se je izkazal na balvanih in tudi v težavnosti, saj je v obeh disciplinah zasedel odlično 5. mesto. Kajetanu pa se je poznalo, da je v zadnjem mesecu nekaj treningov izpustil, zaradi bolezni, tako da mu je balvansko plezanje prehitro izpilo moči in je osvojil 17. mesto. V težavnostnem plezanju pa je na detajlu nepremišljeno odreagiral, kar ga je stalo boljše uvrstitve. Dosegel je 18. mesto.

Ob zaključku letošnje tekmovalne sezone državnega prvenstva lahko ponosno stisnemo roke obema tekmovalcema. Aljaž Motoh je pokazal svojo konstantno formo in visok plezalni nivo, saj je v skupnem seštevku v balvanih in v težavnosti dosegel pohvalno 5. mesto.  

Kajetan Voglar, kot debitant v državnem prvenstvu je na vseh tekmah, izključno na zadnji, dosegal vedno boljše rezultate in se uvrstil tudi v deseterico. Pokazal je velik potencial, ki pa ga bo potrebno še razviti, predvsem v to smer, da bo pri plezanju bolj premišljen in da bo pravilno »prebral« in se lotil smeri. Za to pa so potrebne izkušnje, ki si jih pridno nabira.       

Aljaž in Kajetan sta klubski ponos in obema lahko čestitamo za odlično tekmovalno sezono! 

26.11.2016 | Miha Kozmus, 27.11.2016, 6 fotk | Splošno | Poročila

Včeraj smo zaključili z nadgradnjo poligona. Sestavili smo sesalni koš in ga priklopili na cev, zgradili majhno vodno zajetje in dokončali s pritrjevanjem jeklenic z vmesnimi ploščicami. Delo je bilo opravljeno po načrtu, saj smo tokrat imeli ves potreben material in orodje. Zahvala gre Petru in Mitji, ki sta pripravila ključne elemente ter vsem ostalim, ki so sodelovali.

Akterji tokratne delovne akcije so bili: Igor, Jernej, Rok in Miha.

05.11.2016 |