Klubski prispevki
Vabilo na skupno turo.
Skupna tura je zaradi slabega vremena prestavljena na 23-24 marca. Se vidimo takrat
Dvodnevno skupno turo bomo izvedli v soboto in nedeljo 11 in 12 februarja, kjer bomo prvi dan posvetili urjenju zimske tehnike, naslednji dan pa plezanje oziroma hoji po okoliških vršacih. Tura bo prilagojena znanju in sposobnostim udeležencev.
Spanje bo organizirano na Mihovem domu na Vršiču.
Za ostale informacije in prijave na tel:041359879 Matej. Ne odlašaj, prijavi se čimprej.
Letošnja alpinistična šola poteka odlično. Veliko tur, plezanja, predavanja in vaje skladno z načrtom, dobro vzdušje, vedno več znanja in izkušenj. Takole smo 9. septembra 2021 na eni zadnjih skupnih vaj v Armeškem utrjevali različne manevre in ugotavljali, kaj vse bo še potrebno postoriti, da bomo pri svojem delu (in plezanju) obvladali zadeve. Čeravno sredi tedna pozno popoldne v plezališču nismo bili sami - z obiskom so nas počastili plezalci z mariborskega in ljubljanskega konca, ki so bili nad plezališčem navdušeni.
Alpinistično šolo v letnem delu programa čaka le še nekaj srečanj: tura ali dve, predavanja in še kakšne vaje ter, ko bo kostanj na tleh, zaključni prikaz znanja ter piknik;) Se veselimo!
V četrtek, 10.6.2021, smo na klubu po dolgem času poslušali predavanje prve pomoči. Predaval nam je dr. Jan Kurinčič, doktor na urgenci v Krškem in tudi plezalec po duši.
Predavanje smo izvedli v sklopu alpinistične šole. Zelo dobro predavanje, ki se je seveda navezovalo na poškodbe v gorah. Udeležba je bila velika, saj smo povabili na predavanje tudi vse aktivne člane. Zbralo se nas je 28.
Hvala Jan.
Dogajalo se je... v Paklenici... Romana Tomšič nam v pesmici slikovito opiše nekaj podrobnosti. Bravo Roma!
Nestrpno čakamo še galerijo in poročilo.
Dva ferajna nazaj sva ob pirčku razmišljala kako bi bilo to lepo... S police bi snela smuči in odvihrala tja gor. Nežno bi zarezala prve zavoje, pa čeprav čisto nakratko. Tisti od zgoraj nam je par dni nazaj namenil skromno pošiljko snega. Dovolj, da je en sms pognal dva naivneža v breg. Na Pokljuki so že pripravljali za tekmo in naju s precej čudnimi pogledi spremljali, ko sva polno otovorjena zapuščala parkirišče. Smuka; zgoraj trdo, vmes odlično, nižje pa kloža, še nižje borovci. Če štejem vse skupaj sva "odsmučala" cca 400m. Super dan za pokušino. Pravo zimo še čakamo.
Komisija za alpinzem, Komisija za športno plezanje in Komisija za gorske športe pri Planinski zvezi Slovenije so prejšnji teden na slovesni razglasitvi v okviru sejma Natour Alpe-Adria izpostavile najboljše dosežke športnikov na področju alpinizma, športnega plezanja, tekmovalnega turnega smučanja in lednega plezanja. Ob tej priložnosti je nastala tudi brošura, kjer so podrobneje predstavljeni odlični dosežki.
Prav tako je Komisija za alpinizem poskrbela za nekatere nadgradnje v Alpiročniku - torej alpinističnem priročniku, ki je brezplačno dostopen na spletu.
Iz Peruja so se včeraj znova oglasili naši fantje. Vsi so srečno prispeli v Huaraz, ki ga jutri tudi zapuščajo. Na zadnjem izletu v gore so poskusili z vzponom na zahteven vrh Copa (6188 m). Ponoči so se na višini pribl. 5300 metrov znašli v zahtevnem labirintu razpok, se iz njega uspešno rešili, nato pa bili prisiljeni zaradi poslabšanja vremena končati svoj vzpon nekje blizu vrha na višini (po GPS) ca. 6080 metrov.
Fantom čestitamo za opravljene vzpone. Vsi so bili prvič na odpravi v tako daljnje gore - domov se gotovo vračajo bogatejši za nepozabne izkušnje in doživetja. Se že veselimo druženja z njimi na ferajnu.
Srečno pot domov.
Peter Sotelšek in Mitja Kolman v Peruju nadaljujeta po zastavljenem planu. Po Urusu in Tocclaraju sta stopila še na 5750 metrov visok, lažje pristopen vrh Pisco, ki ga je v zgodovini že tlačila noga skoraj ducata Posavcev. Po hitrem vzponu in sestopu sta se pridružila Andreju in Binetu v Huarazu, kjer zbirajo moči in ideje za zadnji teden v gorah.
Srečno!
Medtem ko sta Peter in Mitja odrinila na Pisco, sta se v dolino utrujena vrnila Andrej in Bine. Kljub številnim zdravstvenim (prebavnim) težavam, ki so botrovale izčrpanosti, sta uspela strniti vrste in zbrala moči za vzpon preko 750-metrske granitne stene pettisočaka La Esfinge. Steno sta preplezala po klasični smeri. Več informacij še pričakujemo. Gre za lep odpravarski dosežek in novo odlično zgodbo našega alpinizma. Čestitamo!
Znova smo prejeli pošto iz Peruja, kjer gre fantom vse po načrtih. Po nekaj začetnih zdravstvenih težavah, so se zadeve uredile. Po aklimatizaciji sta Peter in Mitja krenila v dolino Ishinke in se povzpela na 5495 metrov visoki Urus, po dnevu počitka pa dostopila do izhodiščnega tabora za Toclaraju. Ob siju lune sta v drugem delu noči opravila večji del vzpona in prišla na vrh 6034 metrov visoke gore malce po sončnem vzhodu. Sledil je zahteven sestop v slabem vremenu s sneženjem in nizkimi temperaturami. Fanta sta se še isti dan srečno vrnila v Huaraz. Čestitamo!
V tem tednu sta pod steno Esfinge odšla Bine in Andrej - držimo pesti. Peter in Mitja se odpravljata naproti še enemu klasičnemu cilju, gori Pisco. Z veseljem pričakujemo nove informacije.
Srečno, fantje!
Sinoči so se prvikrat z one strani Luže javili naši odpravarji. Vsi so v dobri kondiciji, nekaj malega težav jih seveda ni zaobšlo. Medtem ko sta Pero in Mičo že v dolini Ishinke in najbrž že na njunem prvem pettisočaku Urusu, se Andrej in Bine vplezavata v okolici Huaraza. Utrinki z njihovih poročil pa so sledeči:
Peter: Včeraj šli pod goro Churup do višine 4800m,jezero na 4400m. Danes z Mičotom odrineva proti dolini Ischinka. Rada bi se povzpela na Urus in Tocllaraju.
Andrej: Javljamo se iz Huaraza. Prvi dan smo si ogledali mestni vrvež in se za aklimatizacijo povzpeli na 4400 nad prelazom Callan Punta. Drugi dan smo šli pogledat Laguno Churup in še malo naprej do 4800m. Danes pa sta šla Peter in Mičo v Dolino Ischinca in jutri greta na Urus. Midva z Binetom sva plezala v plezaliscu blizu Huaraza. Jutri greva plezat pa na planoto Hatunmachay. Pocutimo se vredu, največ težav sem imel jaz z glavobolom in kratkotrajno vročino. Lep pozdrav vsem v Slovenijo.
Alpinistična šola, ki je z delom pričela pred nekaj tedni, ima za seboj že preko 20 ur prakse. Med Zeleniškimi špicami, ki smo jih obiskali pretekli teden, in PAKlenico, kamor se odpravljamo v tem tednu, je bil čas za vaje v Armeškem. Izdelava sidrišč, zabijanje klinov in nameščanje premičnih varoval so bile glavne teme minulega nedeljskega dopoldneva. 5 fantov in 2 nadzornika smo se odlično ujeli in se dobro pripravili na izzive, ki nas čakajo.
Pa smo šli, v Švico. Pogledat, če je res lepo. Prelepo za nas Posavce, ki smo navajeni bolj nizkih hribov. Super izkušnja, dobra aklimatizacja, kondicijska tura in čudoviti razgledi na ledene in zasnežene vršace. O poteku ture in podrobnostih ne bi izgubljal besed, naj povedo slike. Vsekakor pa se v Švico še kdaj vrnemo.
Za vikend, 11. in 12. februarja, smo se, kot sedaj že vsako leto, zbrali na Vršiču in obnovili manevre zimske alpinistike. Posebnost letošnjega izobraževanja je bilo obnavljanje oz. prikaz znanja ledeniške naveze in reševanja iz ledeniških razpok.
Predskupina je že v petek preverila teren in za vadbišče izbrala čistino nad TNP hiško na Vršiču. Prva skupina je z delom pričela ob 9. uri, okoli 11h pa se je pridružila še druga. Sprva smo ponovili splošno znanje o snegu in plazovih, preverili razmere, iskali ponesrečence v plazu, nato pa se popoldne lotili varovanja in spustov v snegu. Slabša komunikacija med vodji je poskrbela za popoldanski dodatek pri iskanju žoln, na koncu pa smo zbrali energijo še za prikaz ledeniške naveze in zahtevnejšega manevra - reševanja iz ledeniške razpoke. Sledila je večerja v Erjavčevi koči, njej pa še alpinistični krst štirih novih pripravnikov, ki so ob sprejemu pripravili tudi odličen program.
Drugo jutro smo v več skupinah, peš in na smučeh, zagrizli na Mojstrovke in uživali v čudovitem dnevu in razmerah.
Izobraževanje je, kljub ne najboljšim snežnim razmeram in nekaj luknjah v organizaciji, uspelo. Verjamem, da je bilo prikazanih in videnih veliko poučnih stvari, predvsem pa smo vsak pri sebi lahko opazili še veliko možnosti za napredek in boljši pristop k delu oz. k izobraževanju. Na snegu se znova srečamo drugo leto. Že čez nekaj mesecev pa, pred poletno sezono, ponovimo letno alpinistično tehniko.
Fotografije vikenda že lahko vidite v galeriji na klubski spletni strani.
Evo ga le, slap Bojanca je tudi lepo narejen za ledno plezanje. Preplezan včeraj v dobri družbi.
V nedeljo, 15.01.2017 smo se odpravili proti Logarski dolini, da splezamo kakšen zaledeneli slap ali dva. Po parkiranih avtih na izhodišču smo se odločili najprej za Reberski graben in nato za slap Raztočnik. Led je bil še kar dober, vendar je od obeh kapljalo, saj temperature zadnjih par dni niso bile pretirano nizke. Plezali smo v dveh navezah. V prvi sta bila Peter in Mitja. V drugi pa Goran, Gregor in Miha.
Lepo izkoriščen dan smo zaključili v Mozirju, kjer smo se pošteno najedli in odžejali.
Letos smo v Dolomitih feratali, plezali, hribolazili in fotografirali. Vreme nam je lepo služilo, čeprav brez dežja in mraza ni šlo. Najbolj sem užival s Tjašo v navezi v dolomitski vertikali. Splezala sva Dibonovo smer (V+, 300 m) v Torre Grande del Falzarego. Zabijala sva tudi kline v pravi dolomitski klasiki Via Priolo (VI, 310 m) v Pilastro Ovest v Lastonih di Formin. Okusili smo tudi kraljevske ferate, in sicer smo splezali po ferati Giuseppe Olivieri na Puno Anno in naprej po ferati Gianni Aglio na Tofano di Mezzo (3225 m). Ni nam ušla tudi ferata Lipella na Tofano di Roses (3244 m). Povzpeli smo se tudi na kortinškega razglednega osamelca Col Rosa (2166 m) po izpostavljeni športni ferati. Za vrhunec ferat sva se s Tjašo med snežinkami spopadla še s »Tomisellijem« in osvojila Punto Fanes Sud (2980 m).
Z otroci smo osvajali planinske koče in jezera, še posebej smo bili ponosni na rifugio Faloria (2120 m), rif. Vandelli pri jezeru Sorapiss (1926 m) in rif. Croda da Lago (2046 m). Premagali smo tudi viruse, prehlade, bruhanje, vročino in drisko. Otroke pa smo podkupovali s kepicami čokoladnega sladoleda. Migali in uživali smo Trošti z nono in nonotom. Za nagrado po napornem hribolazenju smo se pred iztekom dopusta vrgli še v naše slovensko morje, potem pa odšli domov pobirat krompir:)
Jernej Špiler, Miha Kozmus in Grega Cerjak so danes, 4. 8., sredi dneva (po lokalnem času) osvojili najvišji vrh Irana, ognjenik Mount Damawand.
PAKovci jim od srca čestitamo in želimo še naprej prijetno potovanje po Perziji.
V sredo, 20.7. sva se z Matom zapeljala v Logarsko in se pognala v S steno Planjave. Smer Gradišnik - Ogrin (V-/IV, 700 m) in Dular - Juvan v Glavi (VI, A1/V, 200 m). Prvih 6 cugov sva se varovala potem pa prišla v lažji svet, kjer sva solirala vse do vstopa v drugo smer. Prvi cug v drugi smeri je bil spet moj, najtežjega pa je splezal Mato, brez potrebnih "frendov", ki sta bila za mojim pasom. Klin gre tudi v poko med staro leseno "kajlo" in skalo, ki ga nisem mogel dobite ven. Smer je krušljiva in zanimiva, saj je potrebno skozi celo smer iskati najlažje prehode. Najlepši in hkrati najtežji del je v Glavi, kjer je skala kompaktna. Naporna tura, 14 ur od avta in nazaj.
V nedeljo, drugi dan potepanja po Julijcih sva se z Jernejem zapeljala na Vršič. Šla sva v severozahodno steno Male Mojstrovke in se zagnala v Kaminsko smer. Prvi raztežaj sem šel jaz in potegnil cug dlje kot po skici, tako sva imela eno menjavo manj. Špiler je bil na vrsti pri ozkem kaminu, kjer se je potrebno stiskati globoko v kaminu. Zraven po razbiti rampi pa sva opazila kline in plezala po varianti, ki se je izkazala za kar težko varianto, izgledalo pa je lažje kot v kaminu. V petem cugu, ko sem bil na vrsti spet jaz pa je bil najlepši del smeri, saj je kamin ravno prav širok, da lahko plezaš kot Spider-man :) Smer je bila polna prahu, šodra, naloženih skal, ki se jih ne upaš dotakniti, kamini so vlažni in padajoči kamenčki standard. Plezala sva še kar tekoče, največ sva se zamudila z orientacijo in jo z skupnimi močmi uspešno premagovala vse do vrha.
V petek, 8.7.2016 sva se z Binetom odpeljala v Dolomite, v dolino Zoldo, kjer je bilo najino izhodišče za napad na steno Rocchetta Alta di Bosconero (2309 m). Zbudila sva se ob štirih zjutraj in padal je rahel dež ter podile so se megle po dolini. Za trenutek sva počakala, potem pa s hitrim maršem prepolovila čas dostopa, ki je označen na planinski tabli za Rifugio Bosconero (1457 m). Najin cilj dneva je bila 600 metrska klasika (VII+) z imenom K.C.F., ki sta jo leta 1970 preplezala R. Braumann in J. Vehse. V isto smer je tik pred nama vstopila trojna italijanska naveza, tako da sva za eno uro prestavila najin štart. Med tem so se tudi oblaki razkropili in začel se je vroč poletni dan. Po »metanju« kamenčka je plezarijo začel Bine. Plezala sva izmenično in kmalu dosegla trojico. V družbi zgovornih Italijanov, smo en za drugim premagovali zajede, previse, poke in razčlenjene plate. Skala je bila kompaktna in dobro razčlenjena, izpostavljenost pa ni popustila vse do izstopne police. V steni smo plezali dobrih sedem ur. Zadovoljstva na vrhu nismo skrivali, še bolj sproščeno pa smo pri koči nazdravili in se osvežili s pijačo obogateno s hmeljem. Družba Italijanov je popoldne odšla v dolino, naju pa je čakala »pasta bolognese«, sončni zahod in priprave še na eno plezarijo naslednjega dne. Najin nedeljski cilj je bila klasična, 650 metrska smer (VII-), ki je dobila ime v spomin slavnemu kortinškemu alpinistu Albino Michielli - Štrobel. Preplezali so jo leta 1954 (B. Menardi, L. Lorenzi, S. Lorenzi, L.G. Zardini). Omenjena smer spada med velike dolomitske klasike, saj gre za kompleksno plezanje v izpostavljenih previsih, počeh in zajedah. Za smer sva potrebovala sedem ur in pol. Ob sestopu so se že nabirali nevihtni oblaki in grmenje naju je spodbudilo, da sva tekla v dolino. Na koncu pa od nevihte ni bilo nič, le nekaj kapelj naju je pospremilo domov. Preživela sva super vikend, se dobro naplezala in si nabrala novih izkušenj.
V soju zvezd smo se v petek odpravili na obisk k Valentinu Staniču. Toplo vreme je botrovalo, da se je snežna podlaga predirala in plazovi so nas opozarjali, da razmere niso ravno idealne. Največje veselje je bilo bivakiranje z razgledom, kjer mi je družbo delala svetla luna. Ostali štirje so noč prespali v zimski sobi. Jutro je bilo toplo, tako da se nismo dolgo martinčkali na soncu, ampak raje odsmučali v dolino. Smuka je bila presenetljivo dobra, kjlub visokim temperaturam, se je dalo po mokrem snegu lepo zavijati. Na koncu smo bili vsi istega mnenja, da je bila letošnja zadnja smuka prava uživancija.
Še iz moje strani, prilagam galerijo kako smo se pod vodstvom strokovnjaka Klemna Volontarja naučili uporabljati plazovno opremo in iz prve roke izvedeli ogromno koristih in uporabnih informacij. Bilo je zelo poučno in zimsko obarvano.
Na zadnji petek v januarju sem jo ucvrl na Grintovec. Hitri vzpon, fotografiranje sveta okrog sebe in hitri sestop. Če bi znal leteti bi bil lahko še bolj efektiven. Ampak cilj je bil vsekakor dosežen. Več v galeriji.
V soboto smo se zapeljali na Vršič. Plezali smo grape, ki pa niso povsem zalite, tko da je blo treba malo zataknit. Tudi klin bi pel, če bi bil za pasom. Pripravniška v sestopu je bila kar zanimiva. Nazadnje smo stopili še na vrh Male Mojstrovke. V sončku smo uživali Arno, Sandi, Tanja in jaz.
V soboto ob 5. uri zjutraj na Vršiču -9 stopinj. Jasna in vetrovna noč. Ob jutranjem svitu že na Mojstrovki fotografiram in z navdušenjem opazujem kako se žareči oblaki preganjajo čez Kredarico in Triglav. Veličastno. Več v galeriji.
To soboto smo se v okviru alpinistične šole odpravili v Logarsko dolino in v treh navezah preplezali Vzhodno smer v Mali Rinki. Razpoloženje je bilo kot vedno enkratno.
V ponedeljek, 8. junija, smo naše plezališče Armeško zasedli alpinistični inštruktorji in pomočniki pri alpinistični šoli. Na kratkem srečanju, ki je minilo v znamenju neštetih pikov komarjev, smo uskladili in obnovili znanje letne alpinistične tehnike, ki ga pridno predajamo naprej v alpinistični šoli (ter na tečaju daljših športnoplezalnih smeri) in ga bomo znova prikazali na obnovitvenem seminarju, ki bo na sporedu v nedeljo, 14. junija, ob 9. uri - kje drugje kot v Armeškem.
Majhna ekipa posavskih plezalcev se je 19. in 20. julija potepala po Zahodnih Julijskih Alpah, ki so nadomestile načrtovane Dolomite. Na pot smo odšli že v petek, se namestili v Jezerski dolini (nad Rabeljskim jezerom), in v prijetnem večeru legli pod zvezde. V soboto smo plezali nad Mangartskim sedlom v zahodni steni Mangarta. Vsak s svojim ciljem, vsi zadovoljni po napornem dnevu. Nedeljo smo izkoristili za planinarjenje nad Nevejskim sedlom (planina Pecol, Bela peč), potepanje po Soški dolini in tudi plezanje v strmi steni Bele peči.
Odlično preživet vikend s številnimi presežki: plezalnimi, kulinaričnimi in še kakšnimi. Zgodbe in fotografije sledijo kmalu, najbolj pristno v četrtek na ferajnu. Zaenkrat le seznam smeri:
- Mangart, Z stena, WM06, 7a+, 400 m (Nejc in Mato)
- Mangart, JZ raz, IV/II-III, 400 m (Sandra in Igor, Jerca in Vanja)
- Bela peč, V stena, Via Tarcisio, VI/V+, 200 m (Sandra in Nejc)
Matej Zorko in Marko Levičar, preverjena naveza za odlične zimske vzpone, sta kratek izlet v pogorje Mont Blanca izkoristila več kot odlično. "Ogrela" sta se v smeri Claire-Chazal v Aiguille Carree, nato pa po počitku vstopila v slovito steno Les Droites. V 12 urah sta zmogla slovito klasiko Ginat in nato sestopila v Chamonix - skupaj sta bila na nogah kar 25 ur.
Čestitke za čudovit vzpon in novo lepo zgodbo posavskega alpinizma. Več pa na četrtekovem ferajnu.
Intervju, njegov pogled na alpinizem in kako je biti član alpinistične mladinske reprezentance Slovenije, je z Nejcem opravil Luka Šebek, Posavski Obzornik.
https://posavje.info/ostali-sporti/nejc-pozvek-predan-goram.html
Neverjetno vreme in pomanjkanje plezalnega časa sta tipika letošnjega avgusta zame. Vseeno se tu in tam moram pregrešit in it pogledat na teren. Smer Hot line je novost v naših stenah. Lani sta jo nadelala in splezala Luka Krajnc in Bine Simonič, Luka na koncu tudi prosto. 300 metrov vertikale in večkrat tudi čez, 9 raztežajev, 7b+: podatki, ki vabijo. Tako sva se z Grmo odločila, da bo dan, ko gre Marija v nebo, pravi za obisk Križevnika. Pristopila sva z vrha, se spustila pod steno in jo gladko preplezala v 6 urah, oba prosto in na pogled oz. flash. Čeprav se sliši enostavno in hitro, je, sicer izjemno lepa smer, ponudila obilo resnega in zahtevnega plezanja, redke možnosti varovanja in 5 raztežajev med 8. in 9. stopnjo. Sestopila sva na izhodišče čez idilično planoto Veža in tako vesela zaključila celodnevno uspešno turo.
Reportažica je že na ogled v galeriji. Vreme pa kar ne odneha ...
Poletje je tu in črne ter ostale mačke hodijo vsepovsod. Posebna koncentracija v mestnih in nakupovalnih središčih, pa tudi na deželi jih ne manjka. Že star pregovor pravi, da če ti črna mačka prečka pot ... pa tudi Domicelj nekaj poje o tem. In da ne bo naša stran preveč bedno samevala v teh vročih poletnih dneh, jo je vredno malo popestriti. Zanimivih slikic je za galerijo premalo (ker se črnih mačk ne spodobi preveč slikat), na klepetalnico se nočejo nalimat, bodo pa zato krasile prvo stran.
Črna mačka pa že nekaj časa sameva tudi v Vežici. Le redko jo povoha kak mačkon. A prejšnji teden sva bila pri njej na obisku z Antejem. Čudno vreme, ki ni bilo ravno naklonjeno vasovanju, naju je že navsezgodaj pregnalo pod steno. Ko pa sva bila pod njo, naju je nezadržno zvabila v svoje nedrje. Slikice prikazujejo borbo mačkov z muco in eno redkih osvojitev - kar na (prvi) pogled. Kozjekova mojstrovina slovi po precej dobri skali, kak raztežaj je tudi v žgočem poletju še moker, kot se za mačko tudi spodobi, večinoma pa se uživa v strmih in previsnih pokah, kamor metulji in zatiči prav radi uhajajo.
Tako sva z Antejem v borih štirih jutranjih urah opravila s Črno mačko. Naslednjič se vrneva po njeno sosedo - Črno lepotico. Zgodba se že piše ...;)
Andrej Grmovšek (AO APD Kozjak Maribor) in Nejc Pozvek sva v petek in soboto, 16. in 17. septembra, kot prva ponovila Ulino smer v severni triglavski steni. Smer sta prva preplezala in opremila Tomaž Jakofčič in Tina Di Batista v letošnjem avgustu. Podala sta oceno IX/VII-VIII, dolga pa je 1000 metrov (25 raztrežajev in nekaj vmesnega plezanja). Za smer sva potrebovala 20 ur efektivnega plezanja, bivakirala sva pod zgornjim, najtežjim delom. Oba sva smer zmogla prosto, Andrej celo na pogled.
Nekaj novic o vzponu je zbranih v alpinističnih novicah. Še več informacij o dogajanju, podprtih tudi s slikovnim gradivom, pa najdete v GALERIJI.
Nejc Pozvek je v navezi z mariborskim soplezalcem Andrejem Grmovškom preplezal smer Symphonie de liberte v sloviti severni steni Eigerja. O svojem plezalskem izletu v Švico je pripravil fotozgodbo, ki jo lahko najdete v Galeriji fotografij.
Nejc je na devetdnevnem taboru v Montblanškem pogorju preplezal štiri zahtevne skalne smeri, vse v navezi s soplezalcem Andrejem Ercegom (AO Črnuče). Vzponi so vidni v Knjigi vzponov, Nejc pa je pripravil tudi že poročilo tabora, ki je dostopno v priponki. Galerija fotografij bo na ogled kmalu.
Poročilo z letnega tabora perspektivnih alpinistov Slovenije
Marko Levičar, naš mladi up, je kot član 1. odprave poklicnih gasilcev Slovenije, osvojil najvišji Bolivijski vrh, ognjenik Sajama, 6542 m. Na vrhu so bili vsi trije člani mini odprave že zgolj 9 dni po odhodu iz domovine - 10. julija. Potem, ko jim je vreme sprva povzročalo precej preglavic, se je nato ustalilo, tako da so vsi osvojili še 6052 metrov visoki Acotango.
Za Marka so to prve izkušnje z izvenevropskimi visokimi gorami. Očitno je preizkušnjo dobro prestal. Posavci smo tako dobili še enega človeka, ki se je povzpel nad 6000 metrov, verjamemo pa, da cilja še više.
Marku gredo vse čestitke in pohvale s strani klubskih tovarišev in soplezalcev! Le tako naprej ...
Marko Levičar se je pridružil 1. alpinistični odpravi poklicnih gasilcev iz Slovenije, ki so si za cilj zadali osvojiti najvišji vrh Bolivije, čudovit ognjenik Sajama. Njegova javljanja lahko zasledite na klepetalnici. Zaenkrat jim nagaja vreme, a napved je boljša in če bo vse po planu, naj bi vrh osvojili v nedeljo.
Sajama je z višino 6542 metrov eden višjih vrhov Amerike in eden najvišjih ognjenikov sploh. Zaradi svoje lege je, kot vsi osamelci, vremensko precej poseben, nemalokrat težavo povzročajo močni vetrovi. Letošnje razmere so po besedah Marka specifične tudi zaradi precej nizkoležečega snega. Vrh se sicer cilj številnih alpinističnih odprav v Cordillero Real, na svojem seznamu ga imajo tudi številne tamkajšnje agencije.
Marku želimo srečo pri vzponu in predvsem varen povratek v dolino!
Nastavitve prikaza
Zadnje galerije
Prisojnik
Pakovski dedci 2024
Pakovke 11stič - Rijeka 2024
Paklenica 2024
Omiš 1.maj 2024
Šola športnega plezanja pomlad 2024
Moški vikend 2023 / 2024
Arco s tekmovalci 2024
Vzhodna liga v Brežicah 03.02.2024
Novoletno plezalno srečanje osnovnošolcev PAK in ŠPO Brežice december 2023
Pakovkre 10tič
30letnica PAK v Kulturnem domu Krško
Tečaj ŠP Pomlad 2023
Zaključek plezalnih vadb za otroke
PAKlenica 2023
Monte Rosa
DAN ŽENA ali ženskice pod Kriško
Trening Frikšn
Plezalno gibalno zabavno srečanje za otroke, Brestanica, december 2022
Grand Combin