V soboto 15.6 smo se člani Posavskega alpinističnega kluba podali v Kamniško Bistrico na skupno turo alpinistične sekcije. Po celem tednu slabega in hladnega vremena sem se že spraševal če bom moral turo odpovedati, saj do sredine tedna ni bilo prijavljenega še nikogar. V četrtek pa so vremenarji napovedali obetavno soboto in kmalu za tem začnejo prihajati sporočila s prijavami na turo. Nabrala se je osemčlanska ekipa in kot nalašč nam je prišel prav, predhodno rezervirani kombi športne zveze.
Odhod je bil dogovorjen za ob šestih zjutraj in točni kot urca smo se odpeljali iz parkirišča proti Kamniški Bistrici. Naš cilj je bil južna stena Staničevega vrha.
Med potjo smo sestavili naveze in si izbrali smeri. Formirale so se štiri navze, Tanja-Peter, Andreja-Simon, Maja-Bojan, Nina-Matej. Ob osmi zjutraj smo zapustili parkirišče na Jermenicah in se podali na dvo in pol urni dostop do Staniča.
Pod steno smo se razvrstili po smereh Mrzlo postaja (4c), Košček neba (5b), Svetla stran meseca (6a), Epilog (6a). Vse naveze so dobro napredovale in okoli 13:00 smo že vsi stali na vrhu. Po kratkem počitku je padla odločitev 6 članov ekipe nadaljuje turo po grebenu Zeleniških špic ena naveza pa se spusti po vrvi pod steno in spleza še smer Zatišje (6a+). Za prečenje grebena smo porabili okoli 3 ure. Zeleniške špice po mojem mnenju ponujajo relativno razgibano poplezavanje. Na ključnih mestih je skala dobra in ponuja varno plezanje. Orientacija za izkušenega ni tako zahtevna vendar je ni za podcenjevati. Prečenje Zeleniških špic ti zagotovo pusti zelo dobro izkušnjo in pripravo na plezalno sezono v visokogorju kjer so dostopi in sestopi ključnega pomena.
Po opravljenem grebenu je nato sledil še sestop v dolino, kjer smo se nekje na polovici poti po krajšem počitku ob idiličnem tolmunu ponovno združili z Bojanom in Majo. Okoli 19:00 smo prijetno utrujeni prispeli do našega kombija. Skupaj smo bili sklepčni, da brez piva ni uspešno zaključene ture, zato smo se ustavili v Kamniku na mrzlem pivu. Prihod domov je bil okoli 22:00 ure. Zahvala gre vsem udeležencem skupne ture za dobro voljo in veselo razpoloženje. Športni zvezi za posojilo kombija (Sandra hvala za rezervacijo) in Bojanu, ki je poskrbel za dvig in vračilo jeklenega konjička.
Vse zainteresirane člane in ljubitelje dolgih športnoplezalnih smeri vabim, da se nam pridružijo na skupni turi v Kamniško Bistrico. V planu imamo, da bi obiskali Staničev vrh, ki ponuja tudi velik nabor navrtanih športnoplezalnih smeri. Glede na razmere in čas bi lahko nato našo turo nadaljevali preko prečenja Zeleniških špic.
Ta vikend smo nekateri izkoristili lepo vreme in se iz Krškega premaknili v Starigrad. Vnovčili smo lanski bonus še neizkoriščenega Moškega vikenda. Ker kombija nismo dobili, smo se v petek naložili v Passata, ga nabuhali do stropa in ob 16.20 uri že drveli proti Pakli. Zopet isti stari obrazi, katerih povprečna starost presega 50let...
Naplezali smo se v Nostalgiji, Pink Panterju, Circus in Frau Bluher. Vreme nam je super služilo, najedli smo se rib, klobas in jajc, ter nazdravili načelniku... Imeli smo se po moško, finofajn. V jeseni ponovimo!
Vrnili smo se v nedeljo v večernih urah. Galerija sledi.
Udeleženci: Arno Koštomaj, Matej Zorko, Mitja Kolman, Grega Cerjak in Peter Sotelšek
Izhodišče: kamp Vrbas, ali kateri drugi kamp v Kanjonu Tijesno.
Oddaljenost – stroški:
Krško – Banja Luka: 3h, 257 km
Banja Luka – kamp Vrbas: 20 min (z avtom)
Kamp: Šotori, kamp kuča (15 - 20 €/dan po osebi)
V bližini so plezališča: Kameni most, Črna stijena, Suturlja, Kozara, Pecka in še 5 novejših. Pecka je oddaljena cca. uro in pol, ampak se bohoti s 120 smermi v 8-ih sektorjih.
Poleg sten je v bližini Vručica, topli izvir na Vrbasu, Etno selo, Rafting in še in še... V primeru slabega vremena lahko plezamo v dvorani kluba Extreme, ki je pobudnik in gonilna sila za razvoj plezanja na tem območju.
Za informacije in prijave se obrnite na Peter Sotelšek, peter.sotelsek@gmail.com ali na 041 738 694
Tretje leto zapored smo družno turali po Veži, čudiviti kraški planoti, ki se na severnem robu vzpne na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Tokrat smo se skušali prilagoditi vremenu in stisniti turo pred poslabšanje, zato smo se tudi odrekli načrtovani dvodnevni aktivnosti (kar se danes izkazuje kot morda slabša izbira). V soboto, 23. marca 2024, se nas je sedmerica v ranem jutru zbrala skoraj na koncu ceste pri planini Podvežak. Malce presenečeni nad klavrnim stanjem snežne odeje, smo najprej naložili smuči na rame, nato na nahrbtnike in jih dali na noge šele v gozdu nad planino. Počasi smo nadaljevali v območju letne poti na Korošico, sonce se je skrilo, pozdravil nas je veter, podlaga je bila trda. Vse močnejši veter je nekje pri Molički planini prisilil Romo in Nino k umiku in izbiri alternativnega cilja, sitne dolge prečke in poševni spusti so na Korošico usmerili Boškota. Preostali smo zagrizli v strmino Male Ojstrice in prečili vse do južnega grebena Ojstrice, kjer nas je objela gosta megla. Matic se je odločil za udoben počitek pri balvanu, Mato, Mičo in jaz smo v globoko predirajočem se snegu s smučmi na nahrbtniku utrli pot proti vrhu, ki sva ga v hudem vetru dosegla z Matotom (Mičo pa se je ta čas boril s krči). Odsmučali smo po smeri pristopa na J-JV pobočje; razmere so bile kljub oblačnosti in vetru gnile - zanič. Na Korošici smo pobrali še Boštjana ter se družno odpravili preko planine Vodotočnik na Desko, od koder smo po različnih variantah prismučali do zaključka snega (na ca. 1600 m). Po dobrih 8 urah, 1500 višincih in dobrih 15 kilometrih smo bili veseli pice in piva Pri lampi v Lučah, kjer nas je že začel močiti dež.
Gore so nas znova naučile, da so visoke in pozimi še posebej težko dostopne; v razmerah in vremenu, ki so nas spremljali pa še nekoliko bolj. Tura se je izkazala za (pre)velik zalogaj, ki zahteva trening in izkušnje, prave odločitve, premišljenost ter veliko mero vztrajnosti in potrpežljivosti. A pod črto: bila je dobra (pre)izkušnja! Čestitke vsem za vzdržljivost, neustrašnost in pogum.
Tura se je spremenila v enodnevno, saj smo odpovedali rezervacijo (napoved je bila v začetku tedna res mizerna). V soboto gremo na Ojstrico s planine Podvežak. Če bi se še kdo prijavil, naj me pokliče.
Na predvelikonočni vikend (23. in 24. marca) bomo družno zaključili zimsko sezono v naših gorah (in morda otvorili bogato turnosmučarsko pomlad;)). Plan je, da se odpravimo na Kočo pri izviru Završnice in se dva dneva potikamo po okoliških vrhovih; prvenstveno na smučeh, lahko pa tudi brez njih. Cena polpenziona na koči je 40 EUR; možna je tudi udeležba samo za en dan (sobota ali nedelja).
Prijave zbiramo do petka, 15. marca (nejc.pozvek@gmail.com); prijavljeni nato v začetku tedna pred turo dobite detajlne informacije o organizaciji, prevozu, planu dela ...
Navali!
27.01.2024 |
Matej Zorko,
06.02.2024,
14 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Turno smučanje je v zadnjem času postalo zelo popularno, pravi razcvet pa se je začel v času korone, saj so mnogi na ta način našli izhod v naravo v času velikih prepovedi. Tudi na našem odseku se je pokazala potreba, da organiziramo začetni tečaj v turnem smučanju, kajti smuči predstavljajo dober pripomoček za zimski pristope v gore, tudi za dostope do bolj oddaljenih sten, zlasti kadar imamo veliko snega.
Odpravili smo se v Obertauern, ki se nahaja v jugovzhodnem delu dežele Salzburg v gorovju Radstädter Tauern na nadmorski višini med 1.630 in 2.526 metri. V bližini vasi se nahaja najvišja točka prelaza Radstädter Tauern, preko katerega poteka cesta Katschberg. Obertauern je predvsem zelo znano smučišče, kjer je veliko možnosti smučanja tudi izven urejenih prog, kar predstavlja dober poligon za učenje turnega smučanja.
Prvi dan smo pod vodstvom učitelja smučanja Igorja dodobra obdelali področje smučišča in iskali nedotaknjene strmine, kjer smo se srečali z različnimi podlagami snega, kar je bila dobra osnova za preizkus in učenje različnih tehnik smučanja.
Drugi dan smo se se odpravili na bližnjo goro Spirzinger(2066), ki je zelo priljubljena med turnimi smučarji. Pridobljeno znanje smo tako še utrdili.
Vso dogajanje na in tudi ob smučišču, pa je lepo povzela Romana v svoji poeziji.
Vsako leto se ob dnevu državnosti že tradicionalno odpravljamo vStari grad - Paklenico, kjer se zbere praktično vsa plezalna druščina Posavja. Lani se nas je zbralo okoli 40 članov. Tudi letos smo vsi željni plezanja in družbe, vabljeni vsi željni plezanja in plezalne družbe..
Paklenica je idealen prostor za združevanje različnih aktivnosti: od morja do frikanja in plezanja dolgih smeri, pohodništva, kolesarjenja, sprehajanja, lenarjenja, z zanimivostmi pa je bogata tudi bližnja okolica (rafting na Zrmanji, safari po Velebitu, enodnevni izleti z ladjico, starodavni mesti Zadar in Nin, NP Krka, NP Sjeverni Velebit, NP Kornati, zanimivi otoki).
Plezali in družili se bomo vsaj od 23.06. (petek) do 28.06. (sreda). Seveda lahko pridete tudi prej ali se priključite kadarkoli vmes in za kolikor dni imate na voljo. Število udeležencev je neomejeno. Zagarantirana dobra družba in vodene ture, usmerjanje in pomoč pri odločitvah.
Vabljeni vsi člani kluba, še posebej alpinisti in športni plezalci. Smeri je dovolj, da si vsakdo zadovolji plezalne, pohodne in kolesarske potrebe. Tudi morje bo ravno pravšnje za hlajenje razbolelih mišic na rest day.
Nastanili se bomo v kampu POPO, kjer je prostora dovolj, senca zagotovljena, skupna kuhinja, hladilniki, skupni prostor pod streho in na prostem. Do morja, trgovine in barčka na obali je sprehod 5 min, NP Paklenica pa je čisto blizu. V kampu lahko najamete tudi apartma, dovolj jih je tudi v bližnji okolici. Vsekakor bolj priporočamo nastanitev v kampu v šotorih, avtodom saj je tako bolj družabno in zabavno. Cene so ugodne (kampiranje cca. 6-7 EUR po osebi, apartmaji od 40 EUR naprej).
S sabo imejte izkaznico PZS s poravnano članarino za leto 2023. Z njo imate 50% popusta pri plačilu vstopnice v NP PAklenica. Za plezanje krajših in dalših smeri v NP Paklenica obstaja samostojni vodniček Paklenica. Vsa ostala plazelišča so zbrana v vodničku Croatia.
Zaradi lažje organizacije in rezervacije kampa, da bo za vse in za vas poskrbljeno, mi prosim čimprej javite vašo prisotnost. Ne dvomim v veliko udeležbo. Še vedno smo se imeli super. Glede rezervacij apartmajev pa prosim sami kontaktirajte v kamp. ČAKAM prijave na sandra@pak.si in 031 623 167.
Dragi ljubiteljice in ljubitelji (turnega) smučanja,
kot že nekaj zadnjih let se bomo tudi letos potrudili izvesti kakšen skupni odhod v gore na smučeh. Ta je namenjen druženju in izmenjavi izkušenj, primeren pa za vse - od izkušenih turnih smukačev do začetnikov. Pogoj za udeležbo je znanje smučanja (suveren spust po črni progi) in turnosmučarska oprema z lavinskim trojčkom (možnosti izposoje je, če nimate svoje, mnogo).
Izvedbo akcije planiramo v soboto, 4. marca; v primeru dobrih razmer, počutja, vremena pa tudi časa in drugih dejavnikov se lahko zadeva raztegne tudi na dva dneva. Vse pa je seveda v prvi vrsti odvisno od najave vašega interesa, na podlagi katerega bomo sprejeli odločitve o lokaciji, izvedbi ipd.; seveda ob upoštevanju razmer in vremena, ki bodo naslednji teden malo bolj pestre kot v zadnjih tednih.
Prijave na turo zbiram Nejc Pozvek na telefon 040 508 327 do vključno srede, 1. 3. (a čim prej, tem bolje). Četudi si peš, brez opreme, in bi rad/a šel/šla v gore, se javi - bomo skušali poskrbeti zate, če bo le šlo.
Skupna tura je zaradi slabega vremena prestavljena na 23-24 marca. Se vidimo takrat
Dvodnevno skupno turo bomo izvedli v soboto in nedeljo 11 in 12 februarja, kjer bomo prvi dan posvetili urjenju zimske tehnike, naslednji dan pa plezanje oziroma hoji po okoliških vršacih. Tura bo prilagojena znanju in sposobnostim udeležencev.
Spanje bo organizirano na Mihovem domu na Vršiču.
Za ostale informacije in prijave na tel:041359879 Matej. Ne odlašaj, prijavi se čimprej.
23.07.2022 |
Matej Zorko,
25.07.2022,
12 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Skupna tura je sicer bila mišljena v področje Karnijskih Alp, vendar smo cilje, zaradi nezadostnega števila prijav nekoliko prilagodili. Odpravili smo se v Logarsko dolino. Prvi dan smo plezali v severni steni Ojstrice. Desna smer nas je popeljala čez mogočno steno, sama smer pa precej vijuga in išče najlažje prehode.
Naslednji dan smo odšli proti Okrešlju, naš cilj je bila Mrzla gora, ki smo jo osvojili po Hudem prasku. Lažje poplezavenje po večinoma ozki grapi, ki je še povrhu precej krušljivo nas pripelje na razgleden greben, po katerem nadaljujemo do stika z markirano potjo in po njej do vrha.
Vsako leto se ob dnevu državnosti že tradicionalno odpravljamo v Stari grad - Paklenico, kjer se zbere praktično vsa plezalna druščina Posavja. Lani se nas je zbralo več kot 40 članov. Tudi letos smo vsi željni plezanja in družbe, z nami bodo tudi tečajniki zadnjega tečaja športnega plezanja.
Paklenica je idealen prostor za združevanje različnih aktivnosti: od morja do frikanja in plezanja dolgih smeri, pohodništva, kolesarjenja, sprehajanja, lenarjenja, z zanimivostmi pa je bogata tudi bližnja okolica (rafting na Zrmanji, safari po Velebitu, enodnevni izleti z ladjico, starodavni mesti Zadar in Nin, NP Krka, NP Sjeverni Velebit, NP Kornati, zanimivi otoki).
Plezali in družili se bomo vsaj 6 dni od 24.06. (petek) do 29.06. (sreda). Seveda lahko pridete tudi prej ali se priključite kadarkoli vmes in za kolikor dni imate na voljo. Število udeležencev je neomejeno. Zagarantirana dobra družba in vodene ture, usmerjanje in pomoč pri odločitvah.
Vabljeni vsi člani kluba, še posebej alpinisti in športni plezalci. Smeri je dovolj, da si vsakdo zadovolji plezalne, pohodne in kolesarske potrebe. Tudi morje bo ravno pravšnje za hlajenje razbolelih mišic na rest day.
Nastanili se bomo v kampu POPO, kjer je prostora dovolj, senca zagotovljena, skupna kuhinja, hladilniki, skupni prostor pod streho in na prostem. Do morja, trgovine in barčka na obali je sprehod 5 min, do NP Paklenica pa je čisto blizu. Pri njih lahko najamete tudi apartma, dovolj jih je tudi v bližnji okolici kampa. Vsekakor bolj priporočamo nastanitev v kampu v šotorih, saj je tako bolj družabno in zabavno. Cene so ugodne (kampiranje 6 EUR po osebi, apartmaji od 35 EUR naprej).
Zaradi lažje organizacije in rezervacije kampa, da bo za vse in za vas poskrbljeno, mi prosim čimprej javite vašo prisotnost. Ne dvomim v veliko udeležbo. Še vedno smo se imeli super. Prijave na sandra@pak.si in 031 623 167.
Naslednji vikend 23 in 24 april bi se odpravili v Dabarske Kukove, ki ležijo v Srednjem Velebitu nedaleč od Baških Oštarij. To je vrsta ostrih skalnatih vrhov. Najbolj izstopajo Bačić kuk, Butinovača, Kiza, Grabar in Ljubiški vrh. Možnosti za plezanje je veliko, prevladujejo dolge športne smeri do 180m višine. Nekaj smeri je zbranih na Plezališče Dabarski kukovi · Hrvaška · Plezanje.net.
Odhod bi bil v petek 22 aprila v popoldanskih urah. Spi se v šotoru na travniku nedaleč od planinksega doma, kjer je tudi voda.
Čez vikend smo uspešno izvedli letošnjo izobraževalno skupno turo. Prvi dan smo obdelali skoraj celotno zimsko tehniko na poligonu pod slapovi. Sledil je zaključek alpinistične šole. Naslednji dan smo pridobljeno znanje uporabili v Sinjem slapu, katerega smo plezali skoraj vsi udeleženci, nekateri so se z ledom srečali prvič. Poučno zabavni vikend je bil zelo dobro izkoriščen.
V soboto, 15.2., smo v okviru kluba speljali skupno turo na Pokljuko. Odpravili smo se: Romana, Tadej, Gregor, Matjaž, Valerija, Goran, Andreja, Mitja in Sandra.
Vreme je bilo prekrasno, toplo in odločitev Ablanca po Gamsovi grapi in v navezi na Viševnik lepa odločitev. Zraven še smučanje smučarjev s Studorskega prevala, cel dan pa razvajanje na toplem sončku in svežem zraku. In še gužve ni bilo. Do prihodnjič...
V soboto, 15.1., bomo izvedli zamujeno decembersko turo.
Odpravili se bomo proti Pokljuki in obiskali Tošc ali Ablanco. Rezerva so Karavanke (Vošca, Trupejevo poldne, Stol, Golica, Kepa...). Tura bo primerna za pešake, graparje in turne smučarje. Potrebna je vsa zimska oprema: dereze, cepin, palice, topla obleka in pijača, malica, smučarji: vsa turna oprema in lavinski trojček.
Vreme bo fantastično, zato ne okrevajte.
Vodja ture: Aleksandra Voglar (pošlji sporočilo, pokliči 031623167, mail: sandra@pak.si)
Odhod: sobota, ob 5.00, parking trgovski center Krško - Mueller
Letošnja alpinistična šola poteka odlično. Veliko tur, plezanja, predavanja in vaje skladno z načrtom, dobro vzdušje, vedno več znanja in izkušenj. Takole smo 9. septembra 2021 na eni zadnjih skupnih vaj v Armeškem utrjevali različne manevre in ugotavljali, kaj vse bo še potrebno postoriti, da bomo pri svojem delu (in plezanju) obvladali zadeve. Čeravno sredi tedna pozno popoldne v plezališču nismo bili sami - z obiskom so nas počastili plezalci z mariborskega in ljubljanskega konca, ki so bili nad plezališčem navdušeni.
Alpinistično šolo v letnem delu programa čaka le še nekaj srečanj: tura ali dve, predavanja in še kakšne vaje ter, ko bo kostanj na tleh, zaključni prikaz znanja ter piknik;) Se veselimo!
Zadnjo soboto letošnjega avgusta (28. 8. 2021) smo z alpinistično šolo preživeli v stenah nad Vipavo. Tja nas je pregnalo višinsko jedro hladnega zraka (podnebne spremembe so res hudič), ki je prižgalo peči v večjem delu države. Izbira lokacije se je izkazala za več kot primerno. Številčna ekipa tečajnikov in inštruktorjev je v plezanju številnih krajših večraztežajk v stenah Gradiške ture uživala preko celega dne.
Med najpopularnejšimi smermi so bile tiste, ki ubirajo rebra in najbolj očitne, lepe plataste prehode – Skriti raz, Raz Stebra, Steber, ob njih pa še bolj ali manj očitne, a večinoma manj plezane Veseli Matiček, Makabi, Jesenska, Tu in tam, Vipavska sapca itn. Poročilo bo s podrobnostmi vzponov (oz. vsaj zapisom vseh vzponov) dopolnjeno, ko prejmemo vse podatke, do takrat pa naštejemo le udeležence:
tečajniki Mateja Pšeničnik, Valerija Bogovič, Andreja Malus, Adrijana Čede, Klemen Glas, Jure Barbič in Samo Šmajgl.
inštruktorji: Matej Zorko (vodja ture), Arno Koštomaj, Simon Poznič, Mitja Kolman in Nejc Pozvek.
Čudovit dan nas ni pustil ravnodušnih, zato so udeleženci prijazno prispevali svoje misli ob (večinoma) užitkarskem plezanju. Samo je takole strnil dan: Z Arnotom, s katerim sem že nekajkrat plezal, se v steni lepo ujameva. Skupaj sva tiho, vztrajno in brez drame osvojila tri večraztežajne smeri. Dva, sicer lažja, raztežaja sem šel tudi naprej, kar mi je bilo posebej v veselje. Ker so bile smeri športne, so mi bile tudi bolj v užitek in manj v izziv, kar ne zmanjša uspešnostni dneva, saj je bil dan odličen za utrjevanje komunikacije s soplezalcem in intuitivnega razumevanja svojega plezalnega partnerja. Nadvse prijeten dan, ki se je zaključil, kot se spodobi – s pivom v roki.
Adrijana je kratko dodala: Meni je bilo super, ful mi je všeč tale vipavska skala, še posebej sedaj, ko vse diši po cvetoči meti, medtem ko plezaš. Prvič sem plezala naprej, čist hude plate, kao 4b – ali sva zgrešila, ali pa jaz nimam filinga – bi rekla vsaj oceno višje. Plezala sem z Matotom, dve smeri sva bila sama, v prvi je bil zraven še Jure. Matotu se je mudilo v skalo, tako da me je kot ponavadi ogrel že dostop:), plezanje pa lepo v svojem tempu, s čudovitimrazgledom na Vipavsko dolino.
Jure si bo soboto zapomnil po vseobsegajoči šolski plezariji. Z inštruktorjem Nejcem sta spoznavala nove trike – vse od udobne plezarije položnih plošč do podrtije in nazadnje še pokončnih in previsnih plošč z visečimi štanti. Z izčrpnim poročilom je Nejcu prihranil nekaj dela in pravi takole: Hladno in oblačno sobotno jutro nas je pospremilo iz Krškega do Vipave. Kavica v centru mesta, nekaj za pod zob, in že smo pripravljali plezalno opremo v Gradišču pod slikovitimi stenami nad Vipavsko dolino. Že ob pogledu na več kot 100 metrov visok vertikalni svet je postalo toplo. Kdor do takrat še ni slekel vetrovke, jo je zagotovo na dostopu. Za ogrevanje smo v navezi z Matejem (plezal v vodstvu) in Adrijano preplezali smer Skriti raz (4a/II, 130m - spust po vrvi po 90m). Ostre, od vetra razbrazdane ter od vode stopljene apnenčaste skale so izoblikovale slikovit raz, ki je primerno ogrel prste. Lep razgled na vrhu nas ni uspaval. Sledil je ekspresen abzajl, saj me je pod steno že čakal Nejc, ki me je naslednjih 5 ur vodil skozi pravi 'schnellkurs' dolgih športnoplezalnih smeri. Najprej sva zagrizla v Raz stebra (5b/II, 125m - skoraj do vrha, nato spust po ferati). Za uvod nekaj koristnih informacij glede opreme, gibanja naveze in primerjave skice ter dejanskega poteka smeri. Krušljiv prvi del je kmalu zamenjala dokaj gladka plošča, kjer sem prvič zašvical. Še več – nekje pod vrhom mi je nenadoma zdrsnilo, tako da sem poletel par metrov. Hitro sem splezal do vrha, se delal, kot da se ni nič zgodilo in že sva po brezpotju iskala vstop v ferato. V hipu sva bila dobrih sto metrov nižje na vstopu v Steber (4a/III, 160m - spust po vrvi po 90m), ki gotovo velja za najlepšo smer v tej steni. Po delno krušljivem kratkem sprehodu se smer nadaljuje po ogromnih luknjastih ploščah, v katerih sem se prvič srečal s plezanjem v vodstvu. Odlično! Zdaj je bila skala levo in desno polna PAK-ovcev, vsi dobre volje in bolj kot smo plezali, bolj nam je bilo vroče. Čemerno dopoldne je odpihnil lep sončen dan. Za konec me je Nejc peljal še v smer Vipavska sapca (7a/b, 100m). Učna ura plezanja po lišajastih ploščah, prvi viseči štant, ravnanje z vrvjo ter opremo visoko nad tlemi in tehničarjenje na detajlih. Opomin, kje trenutno sem, in velika želja, da se enkrat spet vrnem. Bil je to čudovit in uspešen plezalni dan. Še več takih!
Mateja začne, da se je v soboto lepo naplezala. Naša naveza (Mitja, Klemen, jaz) je plezarijo začela in končala v gozdni podrasti, vmes pa je bilo veliko lepe skale. Ena manjša je celo pristala na moji čeladi in ji prinesla prvo pravo prasko. Izbrane smeri so bile zelo primerne za nas, začetnike. Zadnja preplezana, Skriti raz, me je spomnila na pomanjšano Severno rebro v Pakli. Zmerne temperature so nam k sreči prizanašale in poskrbele za prav prijetno preživet dan. Še bo kdaj treba na vipavsko.
Valerija, ki ne zgreši nobene ture, vmes pa sama še pridno trenira, je razmišljala podobno: Spet ena super tura in polno izkoriščen dan. V navezi s Simonom in Andrejo smo preplezali tri smeri, dolgi športnoplezalni Veseli Matiček in Skriti raz ter neopremljeno Jesensko. Tu je plezanje bolj spominjalo na prebijanje skozi džunglo, ampak tudi to ima svoj čar. Prvi dve omenjeni pa sta res lepi štirici, ki sta se kar prehitro končali. Kompaktna, ostra skala spominja na Pakleniško, v Skritem razu pa imaš občutek, kot da si nekje v Severnem rebru.
Simon Poznič – Sims se je na Nejčev poziv edini odzval z inštruktorskim zapisom in ovrednotil delo svoje naveze, za kar mu gre seveda veliko priznanje. Naj bo to tudi zgled ostalim. Družba dveh deklet ga ni zavedla, zato je njegovo izkušeno oko v maniri pravega mentorja zapisalo: Menim, da je bila izbira cilja glede na vremensko napoved prava. V navezi sem bil z Andrejo in Valerijo. Kolikor sem videl, je obema jasno, kaj je potrebno delati v navezi, kaj narediti na sidrišču, ... Omenili sta, da bi bilo dobro znati narediti bičev vozel z eno roko, ko sta me videli vpenjati se v sidrišče. Eno smer, ki je bila navrtana, je v vodstvu plezala Andreja. Pri plezanju je imela kar nekaj trenja na vrvi. Pri varovanju drugega v navezi sva jo morala opozarjati, naj pobira vrv. Razložil sem ji, da če se pri plezanju naprej ustvari trenje, mora biti na to pozorna tudi pri varovanju. Na sestopih nista imeli težav.
Alpinistična šola že kmalu nadaljuje z delom. Čaka nas sklop jesenskih predavanj in vaj v plezališču, seveda pa tudi še kakšna tura.
Poročilo alpinistične skupne ture Veliki Greben 21.08.2021
Vodja ture: Matej Zorko
Udeleženci ture:
Miklič Gregor, Valerija Bogovič, Špela Gerjevič, Matjaž Oberč, Nina Tomšič, Samo Šmajgl, Mateja Pšeničnik, Armand Polegek - Luka
Tura je bila izvedena v sklopu alpinistične šole. Tokrat smo se podali na zelo razgleden Veliki Greben, ki se razprostrira med Gamsovim skretom in Žmavčarjem. Greben sam po sebi ni tehnično zahteven, vendar je potrebna previdnost zaradi krušljivih odsekov, katerih se mestoma ne da izogniti. Na začetku je tudi nekaj ruševja, ki se višje umakne skali. Po koncu grebena smo nadaljevali še po smeri Streža, ki je nekako logično nadaljevanje grebenskega plezanja proti Skuti. Vrh smo dosegli v popoldanskih urah, celotna tura pa je trajala 10 ur.
Preplezali smo smer Raz Velikega Grebena II/I,500m, nadaljevanje po smeri Streža II/I, 220m
Tokrat smo se z šolo odpravili proti Koči na Grohotu, kjer smo imeli tudi nočitev. Prvi dan je bila tura namenjena plezanju in nabiranju izkušenj v daljših smereh v severni stene Male Raduhe. Uporaba premičnih varoval in klinov je bila ponekod potrebna. Spoznavali smo se tudi z ne-najboljšo skalo, za kar je bilo potrebno nekaj previdnosti pri plezanju.
Naslednji dan je bilo zasnovano nekoliko drugače, namreč zaradi odhoda dveh inštruktorjev je bilo predvideno, da bi se povzpeli na vrh Mrzle gore po brezpotju oziroma po lažji smeri, kjer varovanje ni povsod nujno potrebno. Izbrali smo si prehod iz Okrešlja čez Hudi prask. Krušljiva skala nas je nekoliko upočasnila, zato smo se na vrhu Hudega praska odločili za sestop po isti smeri.
Kar nekaj nelagodja zaradi krušljive skale, vendar bogati za nove izkušnje smo uspešno zaključili vpon na Okrešlju.
Matej Zorko
Preplezane smeri v Raduhi
Matej Zorko / Lina Buršič / Mateja Pšeničnik – Zagorčeva smer V+/V, 135m. Po preplezani smeri smo se povzpeli še na vrh Velike Raduhe, sestop po zelo zahtevni poti na Grohot.
Sandra Voglar / Goran Hribar / Klemen Glas – ZZ IV+/V, III 125m;
Sandra Voglar / Goran Hribar / Klemen Glas- Kamin pri durcah, 4c, 100m
Izhodišče je bil mejni prehod Ljubelj. Od tam smo ob 7.00 uri krenili proti staremu Ljubelju do koče. Za njo zavili levo in se povzpeli na greben Ljubeljščice, ki je bil naš kažipot skozi večino dneva. Od izhodišča, do Vrha Ljubeljščice smo potrebovali dve uri. Dan je bil še mlad in vsi skupaj silno željni dogodivščin. Tako smo se odločili, da nadaljujemo po grebenu Čez Može, vse do Palca. Z naskokom na prvega se je pričel tehnično zahtevnejši del ture, posledično je padla tudi hitrost vzpona. S tretjega smo se spustili po vrvi in tako utrdili znanje tega manevra. Po sedmih urah grebenčkanja smo osvojili 2026m visok Palec. V dolino smo se spustili po klasični poti preko Suhega Ruševja.
Ture se je udeležilo 13 tečajnikov. Turo smo vodili Peter Sotelšek - vodja ture, Arnold Koštomaj - pomočnik, Mitja Kolman - pomočnik.
Vsako leto se ob dnevu državnosti že tradicionalno odpravljamo v Stari grad - Paklenico, kjer se zbere praktično vsa plezalna druščina Posavja. Lani se nas je zbralo rekordnih preko 70 članov. Tudi letos smo vsi željni plezanja in družbe, z nami bo števična alpinistična šola.
Kot že vsi dobro veste, je Paklenica idealen prostor za združevanje različnih aktivnosti: od morja do frikanja in plezanja dolgih smeri, pohodništva, kolesarjenja, sprehajanja, lenarjenja, z zanimivostmi pa je bogata tudi bližnja okolica (rafting na Zrmanji, safari po Velebitu, enodnevni izleti z ladjico, starodavni mesti Zadar in Nin, NP Krka, NP Sjeverni Velebit, NP Kornati, zanimivi otoki).
Plezali in družili se bomo vsaj 4 dni od 25.6. (petek) do 30.6. (sreda). Seveda lahko pridete tudi prej ali se priključite kadarkoli vmes in za kolikor dni imate na voljo. Število udeležencev je neomejeno. Zagarantirana dobra družba in vodene ture, usmerjanje in pomoč pri odločitvah.
Vabljeni vsi člani kluba, še posebej alpinisti in športni plezalci. Smeri je dovolj, da si vsakdo zadovolji plezalne, pohodne in kolesarske potrebe. Tudi morje bo ravno pravšnje za hlajenje razbolelih mišic na rest day.
Nastanili se bomo v kampu POPO, kjer je prostora dovolj, senca zagotovljena, skupna kuhinja, hladilniki, skupni prostor pod streho in na prostem. Do morja, trgovine in barčka na obali je sprehod 5 min, do NP Paklenica pa je čisto blizu. Pri njih lahko najamete tudi apartma, dovolj jih je tudi v bližnji okolici kampa. Vsekakor bolj priporočamo nastanitev v kampu v šotorih, saj je tako bolj družabno in zabavno. Cene so ugodne (kampiranje 6 EUR po osebi, apartmaji od 35 EUR naprej).
Zaradi lažje organizacije in rezervacije kampa, da bo za vse in za vas poskrbljeno, mi prosim čimprej javite vašo prisotnost. Ne dvomim v veliko udeležbo. Še vedno smo se imeli super. Prijave na sandra@pak.si in 031 623 167.
V četrtek, 10.6.2021, smo na klubu po dolgem času poslušali predavanje prve pomoči. Predaval nam je dr. Jan Kurinčič, doktor na urgenci v Krškem in tudi plezalec po duši.
Predavanje smo izvedli v sklopu alpinistične šole. Zelo dobro predavanje, ki se je seveda navezovalo na poškodbe v gorah. Udeležba je bila velika, saj smo povabili na predavanje tudi vse aktivne člane. Zbralo se nas je 28.
Z izhodišča se bomo povzpeli na bližnji Viševnik, 2050m. Se z vrha spustili na Jezerce in od tam nadaljevali proti Studorskemu prevalu in VDV ali Ablanci. Turo bomo prilagodili trenutnim razmeram na terenu.
Tura je namenjena pohodnikom in turnim smučarjem. Na turi je obvezna zimska oprema, cepin, dereze. Če kdo nima potrebne zimske opreme, naj me kontaktira in bomo uredili.
Vodja skupne ture: Peter Sotelšek, 041 738 694, peter@pak.si
Kot vsako leto, je tudi letos za potrebe klubskih evidenc, poročil in registracijo pri PZS, potrebno oddati seznam alpinističnih vzponov minule sezone, tukaj štejemo obdobje med 1. 12. 2019 in 30. 11. 2020.
Prosim, da seznam opravljenih alpinističnih vzponov pošljete vsi, tudi če ste opravili samo en vzpon. Prav tako prosim, da tisti, ki vzpone vpisujete v spletno knjigo, svoje vnose po potrebi uredite, dopolnite in mi storjeno potrdite na mejl. Tisti, ki ne vpisujete vzponov v spletno knjigo, jih vpišite v priloženo excelovo tabelo in jo pošljite po elektronski pošti na naslov peter@pak.si. Če boste potrebovali pomoč pri izpolnjevanju tabele, me kotaktirajte na 041 738 694 ali peter@pak.si.
Rok za oddajo vzponov je petek, 15.januar 2020. Prosim vas, da se tega roka držite. Hvala.
Želim vam lepe praznike, zdravja, sreče, ter varen korak v 2021!
Tako kot skoraj vsako leto, se tudi letos odpravimo na enega izmed nam dosegljivih štiritisočakov. Ko listam po vodniku in izbiram cilje, mi takoj na prvi strani pade v oči gorski osamelec Piz Bernina. Gre za nam Slovencem najbližji štiritisočak in tudi zato precej zaželen cilj. Mogočen gorski masiv meji med Italijo in Švico, sam vrh pa pripada Švici. Pristopati je mogoče iz obeh smeri, mi smo se odločili, da bomo dostopali iz italijanske, kjer je celotno pot potrebno opraviti peš, brez pomoči žičnic.
Nenavadno zgodnja ura, komaj nekaj po polnoči, ko se odpeljemo iz Krškega. Zbralo se nas je presenetljivo veliko, skupaj dvanajst, kar je za tako turo prej nenavadno kot pa običajno. Med nami nekaj izkušenih, nekaj pa tudi takih, ki si bodo izkušnje na višinah nabirali prvič.
Dolga utrujajoča vožnja nas na koncu po strmi vijugasti cesti pripelje do izhodišča, natančno do jezera Gera, kjer so človeške roke zgradile ogromen akumulacijski jez, ki nekako niti ne sodi v to idilično gorsko pokrajino. Začetek poti vodi naravnost čez to nenavadno zaporo, kjer občudujemo celo ribiče, ki lovijo na za nas nenavadni višini 2100m. Le katere ribe tukaj sploh živijo, se sprašujemo in se smehljamo nenavadnemu prizoru. Pot zložno nadaljuje svojo pot do prve od treh koč, ki jih moramo danes doseči. Žal so v tem času večinoma že vse zaprte, razen nekaj izjem, med katerimi je tudi naša Marco e Rosa, današnji cilj precej dolge etape. Na začetku še srečujemo nekaj planincev, vendar, ko se pot enkrat odcepi, ostanemo praktično sami. Višje kot smo, bolj se svet okoli nas spreminja iz zelenega v pusto pokrajino, ki so jo stoletja oblikovali ledeniki. Do koče Marinelli Bombardieri prečkamo še sedlo Boccheta di Caspoggio in se prvič vzpnemo na 3000 metrov nadmorske višine. Takoj zatem nas iz sedla čaka spust in težko pridobljeni višinski metri se hitro izgubijo. Do koče prečkamo še prvi ledenik.
Od koče Marinelli, ki leži na 2813 metrih, se zopet strmo dvigujemo dokler ne pridemo na ledenik Vedretta di Scerscen superiore, ki je precej razbit, zato je potrebna posebna previdnost. Ledeniška naveza je tukaj obvezna zaradi mnogih razpok in snežnih mostov. Ker že dolgo ni bilo snega, so razpoke na našo srečo dobro vidne in večjih težav pri prečkanju nimamo.
Ko se približamo skalnemu vznožju Crast´Aguzze, kjer poteka zavarovana ferata, zadnji del poti do koče Marco e Rosa, že od daleč opazimo znamenje, ki nakazuje začetek, nas dočaka neprijetno presenečenje. Krajna zev, ki ločuje sneg od skale, je tukaj tako široka, da je steno praktično nemogoče doseči. Poleg tega pa je prvo varovalo šest metrov višje, kot pa je visoka snežna odeja. Počutimo se ujete, brez idej, kako naprej. Iz skupine se že slišijo predlogi, gremo nazaj, preden nas dohiti noč. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da smo prehodili vso to pot zaman. Ledenik, kjer bi se dalo obiti skalno zaporo zgleda prenevaren. Opreme, ki bi omogočala varen vzpon do prvih varoval nimam. Stena zgleda precej gladka, krajna poč pa tudi globoka, morebitni padec ne bi bil nič kaj prijeten. Spomnim se ribičev, ki smo jih srečali ob jezeru in na misel mi pride, da bi rabil pravzaprav ribiško palico, da dosežem zanko na fiksni vrvi, ki je še najbližje dosegljiva. Na misel mi pride tudi Tomaž Humar, ki si je z ribiško palico pomagal pri prvenstveni smeri Nespodobno povabilo v steni Vežice. Ribiške palice žal nismo imeli, smo pa sestavili dolgi vzvod iz pohodnih palic, na katerega smo na koncu zalepili vponko z vrvjo. Na vrsto je prišel Sims, ki je počasi a vztrajno, v ležečem položaju zaradi možnosti podora opasti, poskušal vpeti vponko v zanko. Simsu je najprej uspelo poriniti palico skozi uho, potem pa še z majhnimi premiki vpeti vponko. Zaslišal se je vesel krik, nato pa sem po vpeti vrvi požimaril do prvih varoval. Nadaljnji postopki so bili zelo hitri, namreč čez to krajno zev smo spraviti 14 ljudi, med drugimi tudi dva starejša Italijana, ki sta prišla za nama.
Vseeno nam je ta manever vzel precej časa, v kočo smo prišli precej pozno, trdna tema je že bila, ko smo se zadnji vzpenjali po ferati.
Jutro je precej sveže, na snegu so se lesketali zamrznjeni kristali. Mrzlo jutro je bila tudi dobra popotnica za dan, ki se je obetal. Vreme, ki si ga visoko v gorah lahko samo želiš.
Po zajtrku, ki so ga postregli v koči in bi težko opravičil svoje ime, smo navlekli vso potrebno opremo, se navezali po parih in se odpravili po snežnem pobočju do skal jugovzgodnega grebena Spallagrat. Med pripravo na plezanje, nas obsije sonce in pogreje premrle ude. Plezanje je prijetno in ne pretežko, težavnost se giblje okoli druge in tretje stopnje. Nameščenih je tudi kar nekaj varoval, katera so nam v znatno pomoč. Na grebenu se teren položi, skale zamenja sneg, na čevljih so zopet znajdejo dereze, v rokah cepin. Pogosto je še potrebno popraskati po skalah, mraz se je že zdavnaj umaknil soncu. Na vrhu smo sami, občudujemo ogromne ledenike, katero delo narave naši potomci verjetno ne bodo več deležni. Sestop mine precej hitro, dvakrat si še pomagamo z spustom ob vrvi in že kmalu smo nazaj pri koči.
Ležerno čakamo še ostale, ki so še nekje na gori. Mir skali helikopter, ki prevaža skupino ljudi, ki so si zamislili, da pridejo na kočo na tak način. Opazujem dogajanje, nevajeni snega in skal se nekateri komaj prekobacajo do koče, pa čeprav jih loči samo nekaj deset metrov.
Helikopter počasi odleti, v gorah spet zavlada mir, nas pa čaka še dolgi sestop, ki bo trajal dolgo v noč.
Prekrasen konec naših Alp. Jezersko letos tretjič. No, vsaj zame.
Najprej smo z grupico ženskic osvojile Babo. Drugič s skoraj enako grupico preko ferate na češko kočo in na obe Kočni. Babji dnevi, super čveki, Romina organizacija. Hvala.
Tokrat Peter povabi na plezarijo v Grintovčevo severno steno. Smer izbora: Tomažev steber, VI-/V. Zakaj pa ne? Tanja in Peter naveza 1 in Sandra ter Tedi naveza 2.
Ker smo raje konfortlih, smo se podali pod steno že dan poprej. Češka koča nam je ponudila zasilna prenočišča in v Polhovi luknji, kot smo jo poimenovali. Smo se pa pošteno naspali. Še dober zajtrk in ob osmih smo vsi že pošteno plezali.
V spodnjem delu smerice ni za prehvalit. Kar krušljivo. Druga polovica pa ponudi res lep kamin pete težavnostne stopnje, lepe zajedice in poči. Smer smo pošteno zlezli. Malo nas je pri komunikacije dobro uro motil le rotor helikopterja. Na poti na Mlinarsko sedlo se je poškodovala planinka.
Tanja pa se je cel dan smejala, saj je končno le prišla v stik s skalo. Tadej, prvič sva se navezala na hribovski štrik, se je izkazal za suverenega in hitrega soplezalca. Peter je vriskal od začetka do konca. Sama pa sem uživala in premikala kocke v glavi, no v pravo smer.
Vesela, da smo se zbrali klubska oldtajmetska družbica. No ne po letih, poznamo se že tri desetletja. Odlično smo se razumeli, skomunicirali in izpeljali vzpon. Kdaj naslednjič?
Glede na veliko vnemo in dobro razpoloženje bomo nadaljevali/stopnjevali skupne ture. Začetniki in izkušeni plezalci bomo znova na isti gori/lokaciji, vsak po svojih željah in zmožnostih. Medtem ko bodo izkušeni izbrali svoje smeri, bomo za začetnike v alpinističnem svetu prilagodili turo, v osnovi pa je cilj spoznati se z zahtevnim brezpotjem, ob tem pa obdelati še nekatere osnovne vsebine alpinistike, ki jih je potrebno obvladati v gorah.
Tura: "v neznano" - lokacijo določimo na podlagi prijav in kadra.
Datum: 11. in/ali 12. 7. 2020 (eno ali dvodnevna tura - odvisno od prijav, vremena in kadra).
Prijave na:Nejc Pozvek, 040 508 327, čim prej oz. najkasneje do srede, 8. 7.
Pred vrhuncem poletja se na klubu že leta redno trudimo z obnovitvenim seminarjem letne tehnike, ki ima velik pomen za varno plezalno udejstvovanje v višjih stenah oz. gorah. Zaradi slabega vremena smo 17. 6. 2020 Armeško zamenjali z Brežiško velikanko. Peščica nadobudnežev se je v dobrih treh urah druženja "sprehodila" skozi zapletene vrvne manevre, ki sta jih demonstrirala Peter Sotelšek in Nejc Pozvek. Največje veselje je bilo prisluhniti razpravi o nekaterih bolj ali manj novih zadevah, ki sta jih predstavila Mitja Voglar in Goran Hribar (slednji je za nas izbral tudi poučne prikaze: 1, 2, 3, 4). Seminarju so poleg naštetih prisostvovali še Maja Stopar, Andreja Malus, Jernej Špiler, Grega Cerjak in Bojan Zorko. Na kratko se je v previsih nad nami pretegnil legendarni Drejko, v sosednjih platah pa so poskušali še nekateri plezalci.
Sredi junija smo se odpravili na že dolgo pričakovano skupno turo in sicer v Kamniško-Savinjske alpe. Namen ture je bil plezanje dolgih športnih smeri v ostenju Krofičke ter pristop na vrh po brezpotju. Ker smo bili zaradi virusa korone bolj ali manj prisiljeni ostati doma, je bila to prva taka skupna tura po izolaciji, posledično se nas je zbralo kar precej udeležencev, vse skupaj kar 24.
Iz Logarske doline, kamor smo se pripeljali, smo peš odšli proti Koči na Klemenčevi jami. Tu smo se razdelili v dve skupini in sicer skupino pohodnikov, ki jih je pod svoje okrilje vzel izkušeni inštruktor Gorazd Pozvek, in skupina plezalcev, ki je bila sestavljena iz vodij navez in tečajnikov, ki so šele pridobivali svoje prve izkušnje v dolgih smereh.
Plezalna skupina je pristopila pod zahodno steno Krofičke, kjer smo se razdelil v več navez. Plezali smo:
Andrej Trošt – Zorko Matej: Garfield VIII , 200m; Zaljubljena VI, 220m
Arnold Koštomaj – Bojan Zorko : Večerna Zajeda VII-, 120m Aleksandra Voglar - Romana Tomšič – Andreja Malus : Zvitorepson, V+/IV+,260m Peter Sotelšek – Mitja Kolman – Klemen Glas : Zvitorepson, V+/IV+, 260m.
Smeri v zahodni steni Krofičke so sicer navrtane, vendar imajo izrazit alpski značaj, saj so razdalje med že nameščenimi varovali kar precejšnje, zato je potrebno imeti nekaj znanja in izkušenj za plezanje v takih smereh. Vsekakor je bila to nova izkušnja za nekatere, za druge pa dober uvod v plezalno sezono, ki je bila pred nami.
Skupina pohodnikov se je odpravila na 2083m visok vrh Krofičke po zahtevni poti in pod okriljem izkušenega inštruktorja Gorazda.
Skupino so sestavljali: Gorazd Pozvek – inštruktor, Valerija Bogovič, Jernej Špiler, Jan Glas, Ogorevc Nika, Brigita Kužner, Matjaž Kužner, Mojca Banič, Barbara Bon, Mateja Pšeničnik, Maja Stopar, Špela Stopar, Martin Bedrač in Samo Šmajgl.
Kar nekaj udeležencev je tako pridobilo svoje prve izkušnje na zahtevnih poteh, ostali, tisti z nekaj več izkušnjami, pa so svoje znanje obnovili in nabrali nekaj kondicije.
Komisija za alpinizem PZS in Alpinistični odsek PD Kranj vabita vse ljubitelje planinstva in alpinizma na tedenska predavanja, kot jih sicer organizirajo in poslušajo kolektivi alpinističnih odsekov v zaprtih krogih.Predavanja bodo vsak četrtek ob 20. uri in bodo javno dostopnaprek spleta. Vsak teden nas bo s predavanjem razveselil drug alpinistični kolektiv. Spored predavanj, povezava do aktualnega dogodka in arhiv bodo objavljeni na spletne strani Komisije za alpinizem pod zavihkom Ostalo – Zgodbe iz izolacije (https://ka.pzs.si/zgodbe.php).
Naslov cikla predavanj »Zgodbe iz izolacije« je malce hudomušno nastavljen. Po eni strani odseva trenutno stanje obvezne izolacije od službe in družbe. Po drugi strani pa predstavlja težnjo alpinista, ki stalno išče samoten svet v prvobitni naravi in »prostovoljno izolacijo« v kateri so nastale tudi zgodbe, ki jih bomo poslušali.
Prvo vseslovensko alpinistično predavanje prek spleta bo v četrtek, 2. 4. 2020, z začetkom ob 20. uri.Svojo zgodbo bosta predstavila Marija in Andrej Štremfelj, vsem poznana kot gorska vodnika in prvi zakonski par, ki je stopil na streho sveta, Everest. Njunih zgodb pa je še veliko več.
Za pokušino vas vabimo k ogledu internega predavanja Mihe Zupina iz AO PD Kranj, ki je bilo zaradi izrednega zanimanja tudi povod za organizacijo vseslovenskih predavanj. Dostopno je na spletni strani KA PZS - https://ka.pzs.si/zgodba.php?pid=1
»Važne so zgodbe!«, Stane Belak – Šrauf
Miha Zupin, načelnik AO PD Kranj, in Peter Bajec, načelnik Komisije za alpinizem PZS
Spoštovani člani in članice alpinističnih odsekov,
V iskanju donatorskih sredstev in ostalih možnih pomoči za obnovo Frischaufovega doma na Okrešlju, so se za nesebično pomoč odločili tudi avtorji (Uroš Kuzman, Perica Jerković in Aleš Novak) trenutno najbolj obiskanega (in razprodanega) projekta oz. predstave po Sloveniji - Slovenec in pol.
Tako se bo 50. ponovitev predstave Slovenec in pol odvila v dobrodelne namene - Za obnovo doma na Okrešlju.
Da pa bo predstava tudi tokrat zaživela v svoji razsežnosti, imaš pomembno nalogo tudi TI! :)
Rezerviraj si 28. februar zvečer, zraven pa povabi ali odpelji na predstavo svoje starše, stare starše, partnerja, prijatelje. Podeli vabilo naokoli, da si bo predstavo ogledalo čim več ljudi! Povej jim, da ure in pol smeha enostavno ne smejo zamuditi! In seveda, da bodo z nakupom vstopnice zraven še dobrodelni - za Okrešelj! :)
KAJ:Dobrodelna 50. ponovitev predstave Slovenec in pol - za obnovo doma na Okrešlju
KDAJ:Petek, 28. februar 2020 ob 20.00
KJE:SiTi Teater BTC (Ameriška ulica 3, 1000 Ljubljana)
Vikend 18-19.1. je bil bogat. 21 članov PAK se nas je zbralo pred Erjavčevo kočo in pričeli smo pošteno.
Zaradi premalo snega okoli bajte smo se v soboto, ko je bilo na vrsti izobraževanje in izpopolnjevanje, odpravili na sedelce proti Slemenovi špici in na severni strani Nad Šitom glave našli super delovni poligon. Hitra smo se organizirali:
1. skupina, začetniki; vodita Nejc in Sandra. Predelali smo vse osnove: kako pozimi v gore, oprema, priprava, vreme, hoja pozimi brez in z derezami, tehnika gibanja po strmini brez derez in brez cepinov, z derezami in cepini, padanje in zaustavljanje brez cepinov in derez, padanje s cepini…
2. skupina, pripravniki; vodila Matej in Peter. Predelali: gibanje naveze v steni, grapi, izdelava sidrišča s cepinom ali s telesom, sidrišča za spust, tudi okoli snežne gobe, spust po vrvi s pripomočkom ali brez – dulfer, padanje in zaustavljanje s cepini in derezami…
Vsi skupaj smo predelali še iskanje in reševanje s plazovno žolno ter preizkus stabilnosti snežne oddeje – Norveška metoda z novitetami.
Zadovoljni z novim oz. obnovljenim znanjem, vendar premraženi, smo v kočo prišli z mrakom, ravno na večerjo. Po večerji je bil čas za različne debate in zabavo. Vsekakor nas je presenetilo obvestilo ga. Upravnice koče, da moramo ob 22.00 na spanje. Vseeno smo oddebatirali, odtelovadili in odpeli svoje na skupnih ležiščih do strogega KONEC go. Upravnika ter se potopili v zaslužen spanec.
V nedeljo je bila druga organizacija:
1. skupina, začetniki: Vodja Sandra: pohod na Slemenovo Špico. Vsi so bili prvič pozimi v gorah. Turo smo popestrili tudi s hojo izven poti: strma pobočja, padanje in samoreševanje iz lukenj, iskanje prehodov…
2. skupina: Vodja Peter: po Zupančičevi grapi na Mojstrovko in sestop skozi vratca. Uživali so v super razmerah, za dva člana je bila tura prvenstvena izkušnja.
3. skupina: Vodja Matej: plezanje slapov pod Prisojnikom. Simon in Bojan sta splezala Desni slap, Matej in Grega pa zaradi navez pred njima, kombincije in obhode okoli Centralnega slapu.
Turo lahko sklenem kot zelo delovno in uspešno. Hvala predavateljem za povedano in prikazano in vodjem skupin za kvalitetne in varne vzpone, primerne udeležencem. Upam da se kmalu ponovno zberemo v tako lepi številki.
Udeleženci:
Alpinisti in AI: Nejc Pozvek, Peter Sotelšek, Matej Zorko, Sandra Voglar
Udeleženci: Mitja Kolman, Grega Cerjak, Simon Poznič, Romana Tomšič, Tanja Sotelšek, Bojan Zorko, Silvo Rožman, Vesna Gorup, Valerija Bogovič, Franci Zorko, Tomaž Redek, Nataša Kalin, Goran Hribar, Mateja Škrabar, Andreja Malus, Klemen Glas, Slavko Janc;
Ta četrtek, 28.11., ob 20.00, v klubskem prostoru PAK v MC KK. Vabiljeni na predavanje našega alpinista, Mateja Zorka. Predstavil in izpostavil nam bo plezalne vzpone, ki jih je v letošnji sezoni nanizal skupaj z različnimi soplezalci.
Popestril nam bo večer in nabrusil pete za prihajajočo zimsko in spomladansko sezono.
Vabim Vas na skupno turo, ki se bo zgodila v nedeljo 24.11. v Vipavi oziroma natančneje gremo v Gradiško turo, kjer imamo na razpolago širok razpon plezalnih smeri, navrtanih in tudi nenavrtanih, primernih za vsakogar.
Letošnji moški vikend je bil uspešen. Kljub nekaterim odpovedim, se je v petek, 4. 10. 2019 v kombiju zbralo šest plezanja željnih moških. Krmilil in gas pritiskal je Andrej Trošt, muziko je vrtel Mitja Kolman, v zadnjih vrstah pa so se po vojaško postrojili Matej Zorko, Arnold Koštomaj, Gregor Cerjak in Matjaž Kužner. Ko se je že dobro stemnilo smo se pripeljali naravnost k Dinkotu in glej koga srečamo, Andreja Sotelška s starejšim sinom Maksom. Pravo presenečenje. V soboto zjutraj so se nam pridružili še Gorazd Pozvek, Mitja Voglar in Bojan Zorko. Sedaj smo bili vsi na broju in začela se je plezarija. Pakleniške stene so bile precej oblegane in v nekaterih smereh je bila kar gneča. Dan je bil sprva oblačen potem pa se je razjasnilo in Paklenica je zasijala v škrlatnih barvah sobotnega večera. Plezalne aktivnosti so se zaključile in po zasluženi večerji nas je zvok kitare pospremil v sladke sanje. Nedeljsko jutro je pozdravilo toplo sonce in hladna burja, ki se je čez dan umirila, tako da so bile v stenah ugodne razmere. Izkoristili smo jih sto odstotno in se nekateri že drugič povzpeli na vrh Anića Kuka. Razgledi v čistem ozračju so segali daleč na Jadran. Zmagoslavno smo zaključili plezalni vikend, podkrepljeni z morskimi dobrotami znanega gostinca in v isti postavi zdrveli po avtocesti proti Sloveniji. Cilj moškega vikenda je bil dosežen, veliko smo plezali, se smejali, debatirali, nekateri kopali v morju in se super fajn imeli.
Seznam smeri, ki smo jih plezali:
Gorazd Pozvek in Mitja Voglar: Frau Bluher 6a, 120 m, Armadilon 6a, 145 m, Spit Bull 6a, 145 m
Bojan Zorko in Arnold Koštomaj: Bora 6a, 250 m, Slovenski (PIPS) 6a (štiri razstežaje)
Mitja Kolman in Gregor Cerjak: Zimski cvijet 6a+, 210 m, Kosovo 6a+, 80 m
Matej Zorko in Andrej Trošt: Rajna 7a, 350 m, Passenger 7b, 350 m
Matjaž Kužner, Andrej Sotelšek in Maks Sotelšek, Oprosti mi Pape 4a, 110 m
31.08.2019 |
Martin Bedrač,
02.09.2019,
24 fotk |
Alpinizem |
Poročila
V soboto in nedeljo, 31.08. do 01.09.2019, smo izkoristili verjetno še zadnje lepo poletno vreme za plezanje in feratanje v gorah nad Jezerskim, hkrati pa smo se udeležili še 7. alpinističnega tabora Nejca Zaplotnika v organizaciji AO Kranj (druženje, brezplačno spanje v koči na Ledinah, zanimivo večerno predavanje). Med tednom je bilo kar dosti prijavljenih, na koncu pa so se nekateri ustrašili spremenljive vremenske napovedi, druge so odvrnile službene obveznosti, tretji so šli rajši s kolesom na Lisco ali na kak piknik...
No, na koncu so se le formirale tri naveze in en feratar, ki so branile klubske barve na taboru. Andrej Trošt in Matej Zorko sta splezala smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu (500m, Andrej prosto, VII+, Matej prosto do VII, drugače VI/A1), navezi Aleksandra Voglar in Mitja Kolman ter Bojan Zorko in Igor Dular pa so splezali Novo/staro Centralno v Veliki babi (IV/IV+, 700m). Martin Bedrač je opravil zanimiv in predvsem naporen krog (Ravenska Kočna-Češka koča-Mlinarsko sedlo-Dolgi hrbet-Skuta-Koroška Rinka-Kranjska koča na Ledinah, cca 2000m višincev z obilo zajl in gamsjih stezic).
Zvečer smo se podružili v prijetnem zavetju Kranjske koče in si ogledali zanimivo predavanje Matjaža Dolenca ob 40. obletnici kranjske odprave v Ande - Alpamayo leta 1979. Drugi dan ni bilo prevelike vneme, pa tudi vreme se je začelo kvarit, tako da smo se le še odpravili v dolino in proti domu. Izredno lep vikend in upamo, da ga naslednjič ponovimo v večjem številu članov PAK.
24.05.2019 |
Aleksandra Voglar,
28.05.2019,
0 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Vikend 24.-25.5. je bil že vremensko prelep za letošnje neprestano deževje. Da smo izpeljali ravno ta vikend tudi skupno turo v Dabarske kukove, je bil pravi zadetek v polno! Lepo vreme, krasni špiclji, taborni prostor ob ognjišču, zelene jasice in stence primerne za vse, vseh težavnosti. Super vplezavanje. Arno, Matej, Jernej, Peter in Sandra smo splezali pet smeri, težavnosti do 6b. Vsekakor se še vrnemo! Slikice so že v galeriji!
Od petka 24.5. popoldan pa do nedelje 25.5. popoldan vas vabim na plezalno skupno turo v Dabarske Kukove, Velebit, v bližini Baških Oštarij, nad Gospičem.
Lokacija je lepa, dokaj divja, plezanje pakleniško, plezalne smeri dolge do cca. 150 m. 'Ravno prav za vplezavanje. Navrtane smeri najdete v vodničku Croatia.
Spali bomo v šotorih, 15-20 min hoje do sten. Bojda kar na travniku. (je pa v Baških Oštarijah tudi kamp). S sabo tako vzamemo opremo, hrano in pijačo. Ni za zamudit. Tudi vreme kaže na lepo, končno!
Štartamo v petek, 17.00 izpred City hotela, če dobimo kombi, oz. po dogovoru. Vožnja traja cca. 3h, 165 km.
Tura je primerna za vse člane, ki se želite vplezati za v stene oz. za v daljše stene poleti: tečajniki, pripravniki in alpinisti.
Vse info. pri Sandri. Meni tudi javite vašo udeležbo oz neudeležbo do srede, 22.5.
V soboto 16.03. organiziramo zimsko skupno turo in sicer se bomo podali peš ali na smučeh na Mojstrovko. Če bodo razmere omogočale, se na vrh odpravio čez eno izmed grap. Tura pa bo primerna tudi za začetnike. Vodila jo bova Igor in Matej. Prijave na 041359879(Matej) ali 031336363 (Igor). Podrobnosti v četrtek ob 20:00 na klubu.
26.02.2019 |
Aleksandra Voglar,
03.03.2019,
3 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Igor Dular je v četrtek, 28. februarja, v klubskih prostorih pripovedoval o dogodivščinah na Kavkazu, kjer je preživel slaba dva tedna sončnih dni in je skupaj s Silvom Rožmanom v nulo izkoristil razmere in pogorja za turno smuko. Fotke so bile čudovite, filmčki so samo še potrdili povedane zanimive zgodbice in nora doživetja.
Igor in Silvo čakata na pogumneže in užitkov željne turne smučarje, da si prihodnjem letu vsaj pozimi vzamemo čas in spoznamo za nas nov kotiček sveta. Na območju Svaneti v Gruziji se gnete kar nekaj štiri in pettisočakov, v bližini sta tudi Užba in Elbrus, torej, ciljev dovolj tudi za poletne trekinge in vzpone.
Vabljeni na predavanje Igorja Dularja in Silva Rožmana o njunih zadnjih snežnih dogodivščinah na Kavkazu, ki bo v četrtek, 28. februarja, ob 20. uri v klubskih prostorih (MC Krško). Obetajo se nam prelepe fotke in video posnetki, slišali pa bomo tudi kako zanimivo zgodbico.
Na klubu je kar nekaj turnih smučarjev in mogoče se po predavanju še kdo opogumi za podobno odpravo. Na območju Svaneti v Gruziji se gnete kar nekaj štiri in pettisočakov, v bližini sta tudi Užba in Elbrus, torej, ciljev dovolj tudi za poletne trekinge in vzpone. Pridite!
09.02.2019 |
Martin Bedrač,
12.02.2019,
16 fotk |
Alpinizem |
Poročila
V soboto zgodaj zjutraj smo se zbrali na parkingu pri Muellerju v Krškem in se porazdelili v 4 avtomobile. V Novem mestu smo pobrali še Romano Tomšič in Tomaža Redeka, Romana Zorko pa se nam je pridružila šele popoldne.
Vodja izobraževanja in skupne ture: Aleksandra Voglar Strokovni kader: Peter Sotelšek in Matej Zorko
1. DAN
Po vzponu od parkinga pred Ljubeljskim predorom do koče na Zelenici, smo tam odložili nepotrebne stvari in se zagnali v Centralno grapo Begunjščice. Na spodnjem delu plazovine je Peter Sotelšek prikazal, kako se izdela prečni prerez in ugotovi stopnja plazenja po Norveški metodi. Nato smo prečni prerez izdelali tudi sami. Nadaljevali smo z vzponom, dokler strmina ni postala prehuda in je bil čas, da si nataknemo dereze in čas za predstavitev varovanja in napredovanja po strmem snežišču oz. grapi. Matej Zorko je varoval Petra, ki je simuliral tudi padec. Sledil je prehod skozi grapo, ki nas je hitro pripeljala na vrh Begunjščice. Tam smo uživali v toplem sončku in prelepih razgledih. Manjkalo ni niti bio sirupa iz Sandrinih rožic in Špilijeve kuhne. Na vrhu sta Peter in Matej prikazala še izdelavo sidrišča v snegu (prvič z dvema cepinoma in drugič s snežno gobo). Po kakšni uri so se turni smučarji spustili po Šentanskem plazu, pešaki pa smo oddrsali po isti poti nazaj. Kjer se je dalo, je šlo po riti, tako da zabave ni manjkalo. Ob povratku v kočo, je sledilo zasluženo pivo, malo smo se pogreli, nato pa smo se podali v strmino blizu koče, kamor je Peter zakopal (skril) lavinske žolne. Zelo temeljito smo obdelali delovanje lavinskih žoln, postopke določanja lokacije zasutih, kopali manjše in velike luknje, sondirali in uspešno rešili vse ponesrečence. Veliko koristnih informacij je podal tudi Simon Poznič. Ob pol sedmi uri nas je že čakala obilna večerja (ajdovi žganci z ocvirki, kislo zelje, pečene reberce, sladica), po večerji pa smo si privoščili zabavo ob rujnem. Bojči in Sims sta zašpilala na kitaro in zapela, mi pa smo veselo pritegnili. Ob polnoči smo se zadnji le pobrali v postelje.
2. DAN
Zbudili smo se v oblačno in vetrovno vreme, čisto nasprotje prejšnjega dne. Po zajtrku smo se zagnali proti bližnjemu Trianglu. V vetru in nekakšni sodri smo bili hitro na vrhu, sledilo je obvezno fotkanje, na poti navzdol pa smo preizkusili še zaustavljanje s cepinom pri zdrsu ali padcu v strmini. Seveda so nam Matej, Peter in Sandra zadeve prej razložili v piko, še vedno pa rajši tega ne bi delali zares. Slabo vreme nas je pregnalo nazaj v kočo, kjer smo se še malo ogreli in pokramljali, nato pa se odpravili v dolino. Pozno popoldne smo že bili doma.
Vikend napovedani obnovitveni seminar zimske in ledne plezalne tehnike tokrat prestavljamo na soboto in nedeljo, 9. in 10. februarja. V tretje gre rado, prestavili pa smo tudi našo bazico. Prostor izvedbe bo na in v okolici doma na Zelenici (nad prelazom Ljubelj). Tam bomo tudi prespali. Večerja, spanje, zajtrk ter taksa nas pride 24 EUR po osebi (člane PZS seveda; članarino 2019 lahko že plačate, znamkice dobite ob četrtkih na ferajnu).
Seveda je obvezna popolna zimska oprema: pohodne palice, cepin ali ledno orodje, čelada, dereze (doma preverite, da ustrezajo vašim čevljem in da so primerne velikosti, vsi vijaki pričvrščeni), zimski čevlji, pas, matičarke, varovala, kompleti, ledni vijaki, klini, žolne…
Ne ustrašite se seznama, opremo si lahko tudi izposodite.
V sobotose bomo ob 10.00 uri zbrali pred kočo na Zelenici (od avtomobila, ki ga pustimo na Ljubelju, dobro uro peš) in skupaj poiskali primeren poligon, kjer bomo lahko izvedli seminar. Tem je veliko: gibanje skupine ali naveze v gorah pozimi, plezanje grap, ledno plezanje, nameščanja varoval v snegu in ledu, izdelave sidrišč v snegu, ledu, iskali bomo žolne… Seveda bomo ponovili in prikazali manevre, razmeram in številu ter znanju udeležencev primerne.
Večer bomo nadaljevali ob topli večerji (časti klub ) in zaključili z diskusijo o predelanih manevrih preko dneva ter se dogovorili kaj, kam in s kom v nedeljo. Seveda bomo tudi pošteno nazdravili novemu letu!
V nedeljobo dan akcije. Že znano, ponovljeno in morda na novo naučeno bomo preizkusili ali na pohodni turi ali v okoliških grapah (Vrtača, Begunjščica, Stol), morda tudi turno smučali. Domov se bomo vrnili v večernih urah, veseli in zadovoljni, polni energije v nov delovni teden.
Vabljeni in zaželjeni, da se je udeležimo smo vsi člani PAK kot tudi tisti, katerim želja je v bodoče pridobiti si znanje plezalnih manevrov in se spoznati z gibanjem v gorah pozimi. Manevre nam bodo prikazali in jih z nami ponovili alpinisti in apinistični inštruktorji kluba.
Zaradi lažje organizacije vas prosim (tudi na Zelenici so mi naročili ISTO), da svojo udeležbo potrdite do torka, 5.2., na info@pak.si ali tel. 031 623 167, Sandra.
Planinska zveza Slovenije ima tudi za leto 2019 sklenjeno zavarovalno polico, ki celostno ureja zavarovanje alpinistov. Pri tem morajo posamični člani alpinističnih odsekov kot tudi društva upoštevati ključne elemente zavarovanja. Več si preberite tukaj.
30.11. se je iztekla alpinistična sezona 2017/2018. Kot vsako leto, je tudi tokrat za potrebe klubskih evidenc, poročil in registracijo pri PZS, potrebno oddati seznam alpinističnih vzponov minule sezone, tukaj štejemo obdobje med 1. 12. 2017 in 30. 11. 2018.
Prosim, da vzpone pošljete vsi, tudi če ste opravili samo en vzpon. Prav tako prosim, da tisti, ki vzpone vpisujete v spletno knjigo, svoje vnose po potrebi uredite, dopolnite in mi storjeno potrdite na mejl. Tisti, ki ne vpisujete vzponov v spletno knjigo, jih OBVEZNO vpišite v tole excelovo tabelo in jo pošljite po elektronski pošti na naslov peter@pak.si.
Dva ferajna nazaj sva ob pirčku razmišljala kako bi bilo to lepo... S police bi snela smuči in odvihrala tja gor. Nežno bi zarezala prve zavoje, pa čeprav čisto nakratko. Tisti od zgoraj nam je par dni nazaj namenil skromno pošiljko snega. Dovolj, da je en sms pognal dva naivneža v breg. Na Pokljuki so že pripravljali za tekmo in naju s precej čudnimi pogledi spremljali, ko sva polno otovorjena zapuščala parkirišče. Smuka; zgoraj trdo, vmes odlično, nižje pa kloža, še nižje borovci. Če štejem vse skupaj sva "odsmučala" cca 400m. Super dan za pokušino. Pravo zimo še čakamo.
AO TAM in AO Kozjak iz Maribora organizirata Zbor alpinistov 2018, ki bo v soboto, 13. oktobra 2018, ob 17. uri pri Ruški koči na Arehu. Lepo vabljeni.
Leto je okoli in moški del se bo zopet duhovno odmaknil.
Vabljeni ste vsi člani kluba, tako alpinistični inštruktorji, alpinisti, pripravniki in tečajniki ter tudi vsi ostali dedci, ki bi se želeli imeti fajn in osvojiti samo kakšen vrh ali kako drugače sproščati adrenalin.
Krško – Banja Luka: 3h, 257 km, cestnina znaša cca 8 €
Banja Luka – kamp Vrbas: 20 min (z avtom)
Kamp: Šotori, kamp kuča (11€/dan po osebi)
V bližini imamo večraztežajne smeri do 250 m in težavnosti med 5b in 8a. Smeri so navrtane in opremljene s sidrišči.
Po zadnjem štetju je smeri okoli 40, v petih sektorjih, danes verjetno še več. V bližini so plezališča: Kameni most, Črna stijena, Suturlja, Kozara, Pecka in še 5 novih. Pecka je oddaljena cca. uro in pol, ampak se bohoti s 120 smermi v 8-ih sektorjih.
Poleg sten je v bližini Vručica, topli izvir na Vrbasu, Etno selo, Rafting,... V primeru slabega vremena lahko plezamo v dvorani kluba Extreme, ki je pobudnik in gonilna sila za razvoj plezanja na tem območju.
Za informacije in prijave se obrnite na Peter Sotelšek, peter@pak.si.
Po planu dela alpinistične sekcije je bila med 14.09.-16.09.2018 razpisana skupna tura, na kateri bi se povzpeli na štiritisočak. Tik pred odhodom smo se glede na odziv odločili, da obiščemo mogočno pogorje Monte Rose in poizkusimo na Liskamm West, ki meri spodobnih 4479m.
Na poziv smo se odzvali Matej Zorko, Jernej Špiler, Mitja Kolman in Peter Sotelšek. Ker nam je bil klic divjih ledenih vršacev in spokojne tišine tam zgoraj ljubši od trgatve in podobnih tudi prijetnih reči v dolini, smo v soboto ob 1.00 uri krenili iz Krškega in ob 9.00 že bili na izhodišču, v Gressoney la Trinite, v dolini Aoste. Sledil je 6 urni (cca 1900v.m.) vzpon na kočo Rifuggio Quintino Sella, ki leži na višini 3587m, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Vremenska napoved za naslednji dan ni kazala najbolje in za rezervno opcijo smo dodali še bližnji in malce nižji Castor 4228m. Zjutraj, po zajtrku smo se navezali v ledeniški navezi in ob 6.00 uri krenili proti sedlu Felikjoch 4093m. Na vzponu nas je spremljala megla in vse slabša vidljivost, na sedlu pa še vzhodnik in rahlo sneženje. Zahodni vrh Liskamma je bil ta dan težko dosegljiv in zato smo se usmerili proti bližnjemu Castorju. Iz sedla, preko jugovzhodnega vrha Felikhorn 4174m in predvrha smo dosegli najvišjo točko. Sledil je sestop po smeri vzpona, po grebenu in ob 9.30 uri smo bili že nazaj pri koči, ki pa so jo med tem časom za letos zaprli. Vreme se je dokončno skazilo in v dežju smo v slabih štirih urah sestopili nazaj na izhodišče in se odpravili proti domu. Liskamm West - Liskamm Öst pa nam bi bil lahko iztočnica za prihodnje leto? Zakaj pa ne? Slike si lahko ogledate v galeriji.
7. septembra 2018 ob 18. uri vabljeni na odprtje muzejske razstave, ki jo posvečamo najuspešnejšim alpinistkam Planinske zveze Slovenije, članicam prvih ženskih odprav iz osemdesetih, izjemnim ženskim navezam in posameznicam:
Danica Blažina, Ines Božič Skok, Staza Černič, Martina Čufar Potard, Nastja Davidova, Tina Di Batista, Nevenka Dolenc, Betka Galičič, Tanja Grmovšek, Lidija Honzak, Tjaša Jelovčan, Monika Kambič, Vlasta Kunaver, Maja Lobnik, Irena Mrak, Marija Štremfelj, Mojca Švajger, Aleksandra Voglar, Sanja Vranac in Mira Zorič.
Predvidoma 8. in 9. septembra 2018 se bomo podali plezat k našim sosedom.
Na skupno turo ste vabljeni vsi člani kluba, tako alpinistični inštruktorji, alpinisti, pripravniki in tečajniki ter tudi ostali, ki bi se želeli povzpeti na kakšnega od vršacev v okolici. Kdor nima časa oba dneva, se nam lahko priključi tudi samo en dan. S seboj imejte vso potrebno alpinistično opremo in prvo pomoč. Naše izhodišče bo Rabeljsko jezero. Več se dogovorimo na četrtkovem ferajnu. Udeležbo potrdite Petru.
V primeru slabega vremena se tura prestavi za en teden.
Letošnji zimski tabor Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije za perspektivne alpinistke in alpiniste bo letos izjemoma potekal nekoliko prej, kot je bilo napovedano in sicer od 24. do 30. septembra 2018.
Alpinistični odsek Kranj in Komisija za alpinizem vabita na skupni tabor na Kranjsko kočo na Ledinah. Letošnji že 6. Alpinistični tabor Nejca Zaplotnika bo prav poseben, saj bo skupaj z njim potekal tudi 1. Vseslovenski alpinistični tabor (VSAT). Glavni namen združenega tabora je privabiti plezalce iz cele Slovenije in tako prispevati k boljši povezanosti odsekov in članov. Več na povezavi.
Kot je že v navadi, se vsako leto v zgodnji skalni sezoni trudimo zbrati v čim večjem številu na tako imenovanem obnovitvenem seminarju letne tehnike, katerega namen je - poleg, seveda, obnove znanj - osveščati člane, ki se aktivno udejstvujejo v višjih stenah, o pomenu varnosti in znanja alpinistične vrvne tehnike - manevrov. V kritičnih situacijah se namreč naše polje znanja običajno zelo zoža in takrat zajemamo le iz najbolj utrjenih motoričnih in miselnih vzorcev. To seveda pomeni, da lahko z obnavljanjem in vajo bistveno napredujemo in posledično ob neželenih situacijah (do katerih sicer ne želimo, da pride) ravnamo bolje, hitreje, uspešneje ...
Na pobudo načelnika Petra Sotelška smo se, po neuspešnem sklicu v zgodnjem juniju, končno zbrali na vrhuncu poletja. V soboto, 7. julija, so v domačem Armeškem vadile 4 naveze (Tone-Stanka, Branko-Mateja, Mitja-Bojan in Jernej-Matjaž), delo pa sva nadzorovala Peter in Nejc. V približno 4 urah dela so bili najprej na sporedu vozli, nato pa reševanje zapletene situacije, skozi katero je vsak od naveze ponovil vse zahtevne vrvne manevre: popuščanje obremenjene vrvi, prenos obremenitve, škripčevje, spust do ponesrečenca in z njim naprej, spust s težko poškodovanim soplezalcem ipd.
Odzivi po akciji so bili zelo dobri, spodbudni. Ugotovili smo, da je bilo obnavljanje znanja več kot nujno potrebno in želimo si, da bi se večkrat zbrali v takšnem (ali še večjem številu). Naslednjič verjetno pred zimsko sezono, ko je udeležba navadno množična.
V soboto 16.06.2018 ob petih zjutraj smo se naložili v Andrejev jekleni voziček in se napotili proti severnim sosedom. Razdelili smo se v tri naveze in se podali vsak v svojo smer. Matej Zorko in Goran Butkovič sta preplezala smer UFO, 6+, 240m. Arnold Koštomaj je z Mitjo Kolmanom užival v Weg der schönen Männer, 6, 250m, Peter Sotelšek in Andrej Trošt pa sosednjo Rupertina, 7-, 240m.
Krško – Banja Luka: 3h, 257 km, cestnina znaša cca 8 €
Banja Luka – kamp Vrbas: 20 min (z avtom)
Kamp: Šotori, velika kamp kuča (11€/dan po osebi)
V bližini imamo večraztežajne smeri do 250 m in težavnosti med 5b in 8a. Smeri so navrtane in opremljene s sidrišči.
Po zadnjem štetju je smeri okoli 40, v petih sektorjih, danes verjetno še več. V bližini so plezališča: Kameni most, Črna stijena, Suturlja, Kozara, Pecka in še 5 novih. Pecka je oddaljena cca. uro in pol, ampak se bohoti s 120 smermi v 8-ih sektorjih.
Poleg sten je v bližini Vručica, topli izvir na Vrbasu, Etno selo, Rafting,... V primeru slabega vremena lahko plezamo v dvorani kluba Extreme, ki je pobudnik in gonilna sila za razvoj plezanja na tem območju.
Za informacije in prijave se obrnite na Peter Sotelšek, peter@pak.si.
Pred nami je Paklenica 2018. Plezali in družili se bomo od 22.6.-26.6. Število udeležencev je neomejeno. Dobra družba in vodene ture, usmerjanje in pomoč pri odločitvah. Vabljeni alpinisti in športni plezalci. Smeri je dovolj, da si vsakdo zadovolji plezalne, pohodne in tudi kolesarske potrebe. Tudi morje bo že precej razgreto.
Tokrat se bomo nastanili v kampu POPO. Preverjeno. Senca zagotovljena, kuhinja - 4xplin in hladilnika tudi. Skupni prostor pod streho in na prostem. Dostop do Parka blizu. Do morja, trgovine, barčka, sprehod 5 min. Cene zelo ugodne. Iz prve roke:
Cijena autocampa je po osobi 45 kn tj. 6 eura
Cijene apartmana su:
2 osobe - 35 eura
3 osobe - 45 eura
4 osobe - 50 eura
U sve cijene je ukljucena boravisna taksa i wifi je dostupan u apartmanima i kampu.
Zaradi lažje organizacije in rezervacije kampa, da bo za vse in za vas poskrbljeno, mi prosim čimprej javite vašo prisotnost. Ne dvomim v veliko udeležbo. Še vedno smo se imeli super. (sandra@pak.si in 031623167)
Skupna tura je potekala v nedeljo, 25.3.2018. Prvotni plan ture je bil Ledinski vrh, vendar smo si premislili in tako osvojili Savinjsko sedlo (2001 nmv).
Udeleženci: 4 x pešaki: Jernej Špiler, Romana Tomšič, Tanja Tušek Sotelšek, Maja Stopar
3 x turni smučarji: Arnold Koštomaj, Mitja Kolman, Simon Poznič
Namesto planirane ture v Chamonix smo jo zaradi pomanjkanja časa mahnili okoli 6 ure zjutraj izpred Boštanjskega merkatorja in se spotoma ustavili na kavi. V Logarski smo zaradi prevelike gneče na parkirišču odkopavali sneg, da smo uspešno parkirali konjičke. Razmere do Okrešlja so bile vredu, kasneje se je nam pešakom ugrezal sneg. Zaradi zelo goste megle je bila vidljivost zelo slaba, slišati je bilo samo ogromno plazov iz sosednjih žlebov. Vzpon do sedla je bil razmeroma hiter, na vrhu nas je pričakal celo sonček. Na vrhu smo se okrepčali in ovekovečili s pravo gasilsko. Spust je bil soliden, sneg se je zaradi toplih temperatur že topil, zato je bilo važno da se spustimo čim hitreje. Kljub strahu, kateri nam je zaradi številnih plazov privrel v kosti smo turo zaključili varno.
Za vikend, 24. ali 25.marca 2018, organiziramo skupno turo. Namenjena je vsem ljubiteljem snega in ledu, ki imajo opravljeno alpinistično šolo ali so še v procesu šolanja in bo prilagojena smučarjem in pohodnikom.
Na turo se prijavite v četrtek na ferajnu.
V četrtek se bomo odločili in dogovorili kam ga pihnemo. Prilagajali se bomo trenutnim snežnim in vremenskim razmeram. Lavinski trojček je obvezen.
06.02.2018 |
Andrej Trošt,
12.02.2018,
0 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Smučarska odprava v Durmitor je bila prava stvar za turnosmučarske navdušence. V štirih smučarskih dneh smo doživeli in občutili durmitorsko pravljico v vsej njeni lepoti. Se naužili snega, vetra, sonca in mraza ter gostoljubja planinske koče Neviđeno. Izpeljali smo nekaj lepih smučarskih tur:
1. dan: Mala greda 1972 m – smuk proti opuščenemu smučišču Bosača
2. dan: Vrh Šljemena 2455 m - smuk po osrednji grapi Jablan bara,Savin Kuk 2313 m – smuk po smeri pristopa
3. dan: Lokvice – Trojni prevoj (2245 m) – poskus pristopa na vrh Bobotovega Kuka (2523 m) iz južne in severozahodne strani (dosežen vršni greben na cca 2470 m) – smuk preko Valovitega dola in Doljne Ališnice do Črnega jezera
Čvorov Bogaz (2152 m) preko Zminjega jezera in planine Poljana – smuk po smeri pristopa
4. dan: Velika kalica - bivak pri ledeniku Debeli namet – vzpon na sedlo Previja (2145m) – smuk po smeri pristopa
Zminje jezero - planina Poljana - Doljna Ališnica - Gornja Ališnica - Planinica (2330 m) - smuk po smeri pristopa
Več o naši praznični uživanciji pa naj povedo fotografije.
Komisija za alpinzem, Komisija za športno plezanje in Komisija za gorske športe pri Planinski zvezi Slovenije so prejšnji teden na slovesni razglasitvi v okviru sejma Natour Alpe-Adria izpostavile najboljše dosežke športnikov na področju alpinizma, športnega plezanja, tekmovalnega turnega smučanja in lednega plezanja. Ob tej priložnosti je nastala tudi brošura, kjer so podrobneje predstavljeni odlični dosežki.
Prav tako je Komisija za alpinizem poskrbela za nekatere nadgradnje v Alpiročniku - torej alpinističnem priročniku, ki je brezplačno dostopen na spletu.
Verjetno ima večina turnosmučarskih odpravarjev prav ta trenutek še veliko dela s pripravami in še grejejo službene sedeže, zato jih odrešim s kratko predstavitvijo, za katero ni bilo časa. Na pobudo črnogorskega kolega Jovana se ekipa zagrizenih smučarjev (po zadnjih informacijah so napolnili kombi in avto, nekaj je tudi "gostujočih" smučarjev in smučark) odpravlja raziskovat zasnežene vrhove Durmitorja. Kot je razvidno iz vremenske napovedi jih čaka pester podaljšani konec tedna. Nevoščljivi kolegi jim seveda želimo, da ne bodo videli ven iz pršiča, čeprav po besedah vodje mini odprave, Igorja Dularja, snega ni nikoli preveč. Pa naj bo tako.
Srečno, smučarji, čim več deviških linij in tudi kakšno fotko za nas.
28.01.2018 |
Peter Sotelšek,
30.01.2018,
7 fotk |
Alpinizem |
Poročila
28.01.2018. Na moj poziv so se odzvali alpinistični tečajniki; Bojan, Matjaž in Leon. Turi so se pridružili še Mitja in Jernej, ter Arno in Andrej na smučeh.
Slednja sta se odpravila proti Begunjščici, mi pa smo okrog 8.00 ure natovorjeni mahnili proti Vrtači. Med potjo smo ugotavljali, kje bi se dalo varno prečiti zasnežena pobočja, spoznavali sosednje vrhove, obdelali tehniko hoje z derezami in cepinom,... Za dlje časa smo se ustavili na Suhem ruševju. Tam smo v sneg zabijali sabljo in sidro, spoznali osnovni položaj pri zaustavljanju zdrsa s cepinom. Natrenirali pa tudi ostale položaje padca. Najbolj zanimiv je bil seveda tisti, z glavo navzdol; na glavo- hrbtno. Trije navdušenci so se po bregu navzdol metali na vse mogoče načine in se varno ustavljali. Ker nam je dobro šlo in je bila ura še dovolj rana, smo zapregli v Osrednjo grapo in po njej dosegli vrh Vrtače. Prijetno toplo sonce, ter ambijent narave sta nas omamljala debelo uro, ko smo ugotovili, da bo počasi treba dol. Sestopili smo po Južni grapi. Tako smo ta dan spoznali razmere severne in južne strani hriba, občutili nevarnost nabiranja coklja. Mimogrede smo se v Koči še okrepčali, ter veseli in zadovoljni zaključili turo v dolini.
Naš matador, prvi med enakimi, dolgoletni predsednik, predvsem pa strasten in predan alpinist, danes veteran, starešina Gorazd Pozvek nas bo v četrtek, 18. 1., na ferajnu počastil z dolgo pripravljanim predavanjem, ki ga je naslovil: Ali ima skala čudežno moč? Razmišljanja o plezanju ... Spoznali bomo plezalno viteštvo in strast plezalcev iz zadnjega desetletja drugega tisočletja našega štetja. Z izjemno predanostjo so se plezalci z jugovzhoda domovine iz čistih začetnikov prelevili v himalajske osvajalce.
Predavanje, ki nezadržno vabi. Upam, da bo ferajnovska soba premajhna za vse nas.
Skupna tura je potekala od petka 13.10 do nedelje 15.10
Udeleženci: Matej Zorko, Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Simon Poznič, Miha Kozmus, Igor Dular, Jernej Špiler.
Potek:
- Petek: Vožnja do Rande in spanje v kampu Randa.
- Sobota: Pristop do koče Weisshorn hute 2932m. Do koče smo porabili 4 ure hoje. Koča je bila sicer odprta, vendar brez oskrbnika. Ogledamo si še prvi del poti.
- Nedelja: Zgodnje vstajanje in odhod proti vrhu ob 02:00. Do ledenika pot brez posebnosti, na ledeniku se opremimo z derezami. Dalje po nepoznanem terenu, zanašamo se na gps, ki nam nudi veliko pomoč. Nekje ob petih zjutraj pridemo do prve skalne stopnje (običajno III težavnostne stopnje v skali). Ker je še vedno noč se začnemo varovati in iščemo prehode. Zaradi teme in snega je plezanje nekoliko bolj zahtevno in traja dlje kot je to običajno. Ob devetih dosežemo višino 3900 m, greben ki sledi zgleda precej zahteven, ocenimo da bi se morali varovati tudi naprej.
Strinjamo se, da bi vzpon na sam vrh vzel preveč časa in bi težko sledili časovnici, ki smo si jo zadali, saj smo morali še isti dan priti v dolino in nazaj domov. Odločimo se, da obrnemo, vrh pa počaka drugo priložnost.
Kljub nedoseženem cilju, smo vsi zadovoljni z turo, saj smo imeli odlično vreme, nekateri pa so si nabirali dragocene izkušnje na eni izmed najbolj veličastnih gora v Evropi.
Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije vsako leto podpre izvedbo t. i. Zbora alpinistov. Slednji je vsako leto v domeni/organizaciji enega izmed slovenskih ferajnov - letos je to AO Jesenice, ki praznuje tudi 70 let obstoja. Ob dobri zabavi in druženju ne gre zapostaviti zanimivih predavanj - letos ga bo imel legendarni Marko Butinar, seveda član prav tako legendarnega jeseniškega ferajna. Na voljo bodo tudi nove majčke KA - izkupiček njihove "prodaje" bo šel v dobrodelne namene.
Letošnji odpravarji iz Peruja bodo svoje zgodbe in dogodivščine predstavili v sliki in besedi v petek, 6. oktobra ob 19.uri v MC Krško (dvorana v pritličju). Vljudno vabljeni v čimvečjem številu.
V petek, 25.08.2017, bomo imeli enkratno priložnost, da si v letnem kinu na gradu Rajhenburg ogledamo igrani gorniški film, stvarjenje naše gore alpinista in "mladega" režiserja Gregorja Kresala. Film je rezultat Gregorjevega magistrskega projekta na filmski akademiji slovitega holivudskega režiserja Davida Lyncha. Psihološka drama nas bo odpeljala v Pakistan, kjer slovenski alpinisti osvajajo eno najlepših gora na svetu, Muztagh Tower, 7273m. Zgodba s tragičnm koncem. Film Osem krogov in pol bo tako na ogled v atriju gradu ob 21 uri (romanska dvorana v primeru slabega vremena). Priložnost bo posebna tudi zato, ker bo projekciji sledil še ogled kratkega dokumentarnega filma "Iz zakulisja" ter pogovor z režiserjem Gregorjem Kresalom.
Vsi dosedanji filmi Gregorja Kresala so bili nagrajeni na mednarodnih filmskih festivalih. Film Sfinga, slovenski igrani dokumentarec, je odnesel celo več kot 20 nagrad po vsem svetu. Grega je zanj napisal scenarij. Večina se nas še predobro spomni projekcije v brežiški kino dvorani. Vrhunsko. Uživali smo tudi v klepetu z Gregorjem po projekciji.
Vabjeni tako v petek, da si film ogledamo skupaj in kasneje še poklepetamo ob rujnem. Seveda na ogled pripeljite svoje najbližje in znance. Ne bo jim/nam žal. Napovednik za film Osem krogov in pol si lahko ogledate na tej povezavi.
01.07.2017 |
Andrej Trošt,
29.07.2017,
0 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Med 30.6. in 23.7.2017 je v Peruju potekala alpinistična odprava, ki so se jo udeležili trije člani kluba Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Mitja Kolman ter Albin Simonič iz AO-Celje Matica. Prisotni menijo, da je bila odprava uspešna, saj so bili doseženi vsi glavni cilji:
- pristop na Urus 5495 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 4.7.2017
- pristop na šestisočak - Tocllaraju 6034 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 7.7.2017
- prosto preplezana stena El Sfinge - Original Route 85 (6c+, 750 m) (Andrej Trošt, Albin Simonič), 9.7.2017
- pristop na Pisco 5752 m (Peter Sotelšek, Mitja Kolman), 12.7.2017
- poskus osvojitve šestisočaka - Nevado Copa 6188 m (Peter Sotelšek, Andrej Trošt, Albin Simonič, Mitja Kolman; dosegli višino 6079 m), 17.7.2017
- pristop na Huarapasca 5420 m (Peter Sotelšek, Andrej Trošt), 20.7.2017
Vabljeni k ogledu obsežne Fotogalerije. Odpravarji se za podporo zahvaljujemo podjetju GEN energija.
Iz Peruja so se včeraj znova oglasili naši fantje. Vsi so srečno prispeli v Huaraz, ki ga jutri tudi zapuščajo. Na zadnjem izletu v gore so poskusili z vzponom na zahteven vrh Copa (6188 m). Ponoči so se na višini pribl. 5300 metrov znašli v zahtevnem labirintu razpok, se iz njega uspešno rešili, nato pa bili prisiljeni zaradi poslabšanja vremena končati svoj vzpon nekje blizu vrha na višini (po GPS) ca. 6080 metrov.
Fantom čestitamo za opravljene vzpone. Vsi so bili prvič na odpravi v tako daljnje gore - domov se gotovo vračajo bogatejši za nepozabne izkušnje in doživetja. Se že veselimo druženja z njimi na ferajnu.
Peter Sotelšek in Mitja Kolman v Peruju nadaljujeta po zastavljenem planu. Po Urusu in Tocclaraju sta stopila še na 5750 metrov visok, lažje pristopen vrh Pisco, ki ga je v zgodovini že tlačila noga skoraj ducata Posavcev. Po hitrem vzponu in sestopu sta se pridružila Andreju in Binetu v Huarazu, kjer zbirajo moči in ideje za zadnji teden v gorah.
Medtem ko sta Peter in Mitja odrinila na Pisco, sta se v dolino utrujena vrnila Andrej in Bine. Kljub številnim zdravstvenim (prebavnim) težavam, ki so botrovale izčrpanosti, sta uspela strniti vrste in zbrala moči za vzpon preko 750-metrske granitne stene pettisočaka La Esfinge. Steno sta preplezala po klasični smeri. Več informacij še pričakujemo. Gre za lep odpravarski dosežek in novo odlično zgodbo našega alpinizma. Čestitamo!
8. in 9. julija smo se z razširjeno ekipo alpinistične šole mudili v visokogorju Kamniško-Savinjskih Alp. Obiskali smo Korošico, ki na dosegu roke ponuja številne kratke in strme stene, zelo primerne za začetniško alpinistično aktivnost, hkrati pa tudi za kak bolj drzen vzpon. V soboto zjutraj smo s planine Podvežak natovorjeni odkorakali do slabi dve uri oddaljene koče, nato pa začeli z že preverjenim programom. Dopoldne smo družno ubirali stopinje v strmem brezpotju na območju Lukove smeri v SV steni Lučkega Dedca, se z vrha razgledali vse do domačih hribov in sestopili v območju Grape dolgočasja. Spretnost na tovrstnih terenih je ključna za varno udejstvovanje v alpinistiki. Popoldne smo namenili smerem v Dedcu in Vršičih. Naveza M. Zorko - B. Zorko - M. Kužner je splezala Levo smer v Dedcu, naveza Pozvek - Cizerle - Kosem Smer ob votlini v Vršičih, Špiler in Cerjak pa sta neuspešno iskala prehode v območju Večerne smeri. Na sestopu so nas že zmočile prve plohe. Te so dodobra oprale tudi planinski ekipi (Lapuh; Dular - Gričar - Kozmus), ki sta se potepali okoli Ojstrice in Planjave. Za konec dne so Pozvek, Špiler in Cerjak dodali še smer Knez - Planinšek, ki jih ni pustila povsem ravnodušne.
Nočna izmena je bila neizprosna in šele proti jutru smo ob galami sevniško-štajerske štiriperesne deteljice uspeli dobro zatisniti oči. Rano vstajanje zato marsikomu ni bilo po godu. Vseeno so že kmalu po sončnem vzhodu v smer Anžin - Pintar - Pristovšek v severni steni Dedca vstopili M. Zorko, Cizerle in Cerjak, navezi Pozvek - Lapuh - Kosem in Špiler - Kužner pa sta hitro zmogli Lukmanovo smer v desnem delu Vršičev. Za zaključek sta Pozvek in B. Zorko dodala še zahtevno Desno smer v Dedcu, nekateri so se posvetili športnemu plezanju, spet tretji pa v žgočem nedeljskem soncu osvojili Ojstrico (med njimi tudi najmlajša udeleženca iz družine Zorko).
V poznem popoldnevu smo sestopili in se v Lučah še prijetno ohladili ter okrepčali. 3. vikend z alpinistično šolo je poskrbel za doživetja pravih alpskih sten. Vtisi našega tečajnika Bojana Zorka, sicer plezalca s kilometrino v športnih smereh, povedo zelo veliko - pravzaprav vse:
Splezal sem dve smeri v Lučkem dedcu - obe kot drugi. V Levi smeri, ki je bila moja prva "na kline" po skoraj točno dveh letih, sem tudi prvič nasploh plezal v trojčku. Ker se mi zaupanje v štante še osnuje, je bil Matjaž odlična družba za prizemljitev nezaupljivim mislim. Dvakrat nas je tudi zmočil dež, ki pa na srečo ni vplival na voljo ali plezanje. Ravno pravi čas smo izstopili. Matjaž je odločen, močan in zelo talentiran plezalec. Matej pa je karizmatično-brezskrbni vodja, ob katerem se strah sam sebi malo nasmeje.
Drugi dan je bil še lepši. Šnopc v Edvinu in neustavljiva želja po nogometu sta ga na predvečer obdarila z bolečim gležnjem. Tako je bil drugi plezalni dan z Nejcem v smeri Desna. Vera v kline se je že malo povečala in kljub temu, da je težja od Leve smeri, je bila en sam velik užitek. Že dolgo se nisem počutil tako dobro po plezanju.
Glede na moje (relativno obsežne) preplezane metre na svedre smeri vseh višin, mi je izkušnja hribov in plezanje "kot se to počne" nekaj novega, lepega in zanimivega. Resnično vsebuje noto prvinskosti in tudi ščepec adrenalina. Zelo izpolnjujoče!
Čestitamo vsem nadam in se že veselimo naslednjih plezarij.
Znova smo prejeli pošto iz Peruja, kjer gre fantom vse po načrtih. Po nekaj začetnih zdravstvenih težavah, so se zadeve uredile. Po aklimatizaciji sta Peter in Mitja krenila v dolino Ishinke in se povzpela na 5495 metrov visoki Urus, po dnevu počitka pa dostopila do izhodiščnega tabora za Toclaraju. Ob siju lune sta v drugem delu noči opravila večji del vzpona in prišla na vrh 6034 metrov visoke gore malce po sončnem vzhodu. Sledil je zahteven sestop v slabem vremenu s sneženjem in nizkimi temperaturami. Fanta sta se še isti dan srečno vrnila v Huaraz. Čestitamo!
V tem tednu sta pod steno Esfinge odšla Bine in Andrej - držimo pesti. Peter in Mitja se odpravljata naproti še enemu klasičnemu cilju, gori Pisco. Z veseljem pričakujemo nove informacije.
Sinoči so se prvikrat z one strani Luže javili naši odpravarji. Vsi so v dobri kondiciji, nekaj malega težav jih seveda ni zaobšlo. Medtem ko sta Pero in Mičo že v dolini Ishinke in najbrž že na njunem prvem pettisočaku Urusu, se Andrej in Bine vplezavata v okolici Huaraza. Utrinki z njihovih poročil pa so sledeči:
Peter: Včeraj šli pod goro Churup do višine 4800m,jezero na 4400m. Danes z Mičotom odrineva proti dolini Ischinka. Rada bi se povzpela na Urus in Tocllaraju.
Andrej: Javljamo se iz Huaraza. Prvi dan smo si ogledali mestni vrvež in se za aklimatizacijo povzpeli na 4400 nad prelazom Callan Punta. Drugi dan smo šli pogledat Laguno Churup in še malo naprej do 4800m. Danes pa sta šla Peter in Mičo v Dolino Ischinca in jutri greta na Urus. Midva z Binetom sva plezala v plezaliscu blizu Huaraza. Jutri greva plezat pa na planoto Hatunmachay. Pocutimo se vredu, največ težav sem imel jaz z glavobolom in kratkotrajno vročino. Lep pozdrav vsem v Slovenijo.
Alpinistična šola, ki je z delom pričela pred nekaj tedni, ima za seboj že preko 20 ur prakse. Med Zeleniškimi špicami, ki smo jih obiskali pretekli teden, in PAKlenico, kamor se odpravljamo v tem tednu, je bil čas za vaje v Armeškem. Izdelava sidrišč, zabijanje klinov in nameščanje premičnih varoval so bile glavne teme minulega nedeljskega dopoldneva. 5 fantov in 2 nadzornika smo se odlično ujeli in se dobro pripravili na izzive, ki nas čakajo.
V soboto, 10. junija, smo se v večernih urah družno (10 članov v dveh avtomobilih) odpravili na pot proti Kamniški Bistrici. Okoli 23. ure smo se na Jermanci, po dogovoru o planu prihodnjega dne, zavlekli v spalke in navili budilke ob 4.30. Nekaj čez 5. uro smo krenili proti repovem kotu in z več postanki, kjer smo obravnavali različne tematike alpinistične šole, po debelih dveh urah priplezali na Staničev vrh - izhodišče naše plezarije čez greben Zeleniških špic. Po krepčilni malici smo sprva v rahlem krču in strahu opazovali prepade, kamor nas je vodila smer, kmalu pa je "naveza" stekla in v dobri uri smo dosegli Debeli špic vrh Nebeške lestve. Od tam smo nadaljevali večinoma po variantah levo od grebena (tako zaobšli tudi Najvišji rob) ter se že pred poldne znašli na Srebrnem sedlu. Fantje in dekle so odlično prestali krstni vzpon, ki so ga v celoti opravili nenavezani. Po vnovični šolski uri z orientacijo in poznavanjem gora smo se družno (sedaj že v sončni pripeki) povzpeli na Planjavo (na vrhu znova postanek s praktično vajo orientiranja), od tam pa nazaj v dolino skozi Repov kot. Seveda v zgodnjepoletni vročini nismo zgrešili slovitih tolmunov, kjer smo ohladili vroče sklepe. Celotna tura nam je na koncu vzela približno 10 ur (ca. 7 ur efektivne hoje in plezanja). Kot se za nas že skoraj spodobi, smo zadevo zaključili na kosilu v Kamniku.
V tem dokaj klasičnem poročilu (z zgolj nekaj oplemenitenja), ki bo v prihodnje v domeni članov alpinistične šole oz. udeležencev tur, je na kratko povzeto dnevno dogajanje, v nadaljevanju pa dodajamo še vtise posameznikov, ki so oddali svoje prispevke. Fotografije so na ogled v galeriji, za kar gre zahvala vsem fotografom in Špiliju za izbor. Zgodbo o turi je ekskluzivno za pak.si prispeval Rok.
OCENA VODJE TURE IN VTISI POSAMEZNIKOV
Nejc Pozvek: Po dolgem času je bilo težko preklopiti iz vloge samostojnega in samosvojega alpinista v inštruktorja alpinistične šole. Kar nekaj skrbi je bilo pred in med turo, pa tudi nekaj komand bi lahko bilo hitrejših in odločnejših. Vseeno sem vesel, da so se začetniki dobro počutili in izkazali. Tura je bila na koncu kar dolga in naporna. Posebna zahvala velja Arnu, Mihiju in Špiliju, ki so z menoj nosili odgovornost izvedbe.
Matjaž Kužner: Na kratko rečeno je blo fajn. Že v avtu smo marsikero rekl pa se nasmejal. Enkrat sem to pot že prehodil, sam v drugih časih, z drugimi ljudmi. Delov poti sem se spomnil, tako, da sem se pri hoji dobro počutil. Super se mi zdijo ti vmesni postanki z mini predavanji, ki dajejo dodatno širino. V skupini je bla dobra energija, ni blo nekih trenj, napetosti. Hoja navzdol je bla mal tečna, sam druge ni, to sodi zraven. Super je da smo vsi srečno prispeli nazaj v dolino, konkreten obrok, pa je bil sam še pika na i.
Gregor Cerjak: Super tura. Kondicijsko naporna - pa tudi za glavo. Čeličenje muda. Tura je bila dober uvod za nadaljnje korake po krušljivem brezpotju in stenah.
Martina Lapuh: Sama nisem članica alpinistične šole in sem bila na njihovi prvi turi kot pridružena članica. Sprva me je malce skrbelo, kako bo vse skupaj potekalo, a so kmalu, predvsem zaradi dobre podpore, začetniški strahovi in pomisleki izzveneli. Na poti proti Kamniški Bistrici smo se ves čas zabavali in zganjali norčije, na turi pa smo morali biti čimbolj mirni, zbrani in osredotočeni na pot. Na postankih smo se naučili tudi orientirati se s pomočjo zemljevida in kompasa. Skratka, super preživeta nedelja in upam, da se bom fantom spet kmalu lahko pridružila na kakšni turi.
Bojan Zorko: Super je bilo! Malo naporno, a to zaradi moje lastne neustrezne priprave - detajli kot so: zokni, hrana, voda, rukzak. Odlična ekipa, sproščeno vzdušje, timski duh. Nikoli se nisem počutil, da bi jaz ali kdo drug, počel nekaj kar bi mi/mu/ji bilo odveč. Na koncu sem bil dodobra skurjen, a sem po kavi in solati v 1h prišel nazaj na zeleno vejo.
Miha Kozmus: Praksa, da se pripelješ že prejšnji dan na izhodišče in prespiš v avtu ali poleg, je super, saj nikomur ni do vstajanja ob 3. uri zjutraj. Prečenje Zeleniških špic je lepa tura, imenitna družba pa poskrbi, da je smeha na kubik. Z Nejcem so ture vedno poučne in tudi tokrat ni bilo drugače. Čeprav sem pozabil pomemben kos opreme, je tura minila brez zapletov. Povzpeli smo se tudi na vrh Planjave in ozrli lep razgled proti severu in v Logarsko dolino. Nova alpinistična šola se je začela v velikem slogu in upam, da se tako tudi nadaljuje.
Ob koncu maja je z alpinističnim predavanjem Nejca Pozveka z delom pričela nova generacija alpinistične šole, ki združuje 6 tečajnikov. Za njimi je že uvodno predavanje o opremi in predavanje o nevarnosti v gorah poleti, prav tako tudi prva vadba v Armeškem, kjer so, glede na relativno izkušenost kandidatov, že spoznavali gibanje naveze in spuste po vrvi (priložene fotografije).
Pred njimi pa je v sončnem vikendu prva tura - v nedeljo, 11. 6., se odpravljajo čez Zeleniške špice.
Ob dnevu državnosti se znova, tradicionalno, tokrat že 7. zapored, odpravljamo v Paklenico, kjer se zbere praktično vsa plezalna druščina Posavja. Vsako leto nas je več, zato zavoljo lažje organizacije (in rezervacije prostora, kamp Marko) prosimo, da svojo udeležbo do 15. 6. sporočite na sandra@pak.si (ali na telefon 031-623-167).
Tabor bo potekal preko vikenda od. 24 - 27. junija, morda z začetkom kak dan prej in podaljškom v nov teden. Kot že večinoma dobro veste, je Paklenica idealen prostor za združevanje različnih aktivnosti: od morja do plezanja, pohodništva, kolesarjenja, lenarjenja ipd., zato ni ovir, da se nam ne pridružite.
V sklop priprav na odpravo Peru 2017 sodi tudi seznanjanje s tamkajšnjimi gorami na podlagi izkušenj predhodnikov. Ker smo bili Posavci v perujskih gorah že na vsaj 5 različnih odpravah (2 od tega sta bili veliki klubski), je izkušenj iz tistih krajev na pretek. Vtise in izkušnje z 2. "vseposavske" odprave bo v mini klubskem predavanju strnil udeleženec in poznavalec tamkašnjih gora Gorazd Pozvek. Vabljeni, da se pridružite obujanju spominov in načrtovanju novih vzponov.
Se vidimo v četrtek, 8. 6., ob 20. uri, na ferajnu!
30. junija 2017 se štiri članska ekipa odpravlja v Peru, na območje Cordillere Blance. Člani odprave so Peter Sotelšek, Andrej Trošt in Mitja Kolman, vsi člani Posavskega alpinističnega kluba ter Albin Simonič iz AO-Celje Matica. Prvo navezo bosta sestavljala Peter in Mitja, drugo pa Albin in Andrej. Glavni cilj prve naveze je osvojitev dva šesttisočaka, druga naveza pa ima cilj preplezati dve smeri v steni El Sfinge ter osvojiti en šesttisočak. Odprava je vezana na obdobje treh tednov, in sicer od 30.06. do 23.07.2017.
Pa smo šli, v Švico. Pogledat, če je res lepo. Prelepo za nas Posavce, ki smo navajeni bolj nizkih hribov. Super izkušnja, dobra aklimatizacja, kondicijska tura in čudoviti razgledi na ledene in zasnežene vršace. O poteku ture in podrobnostih ne bi izgubljal besed, naj povedo slike. Vsekakor pa se v Švico še kdaj vrnemo.
Sredi letošnjega marca sta se naša člana, Silvo Rožman in Igor Dular, s smučmi odpravila proti vzhodu. Začela sta v Armeniji in končala v Gruziji. V dobrem tednu dni sta oblezla in presmučala kar nekaj tamkajšnjih očakov, se borila z vremenom in srečevala z zanimivimi ljudmi in kraji na poti.
V četrtek, 30. marca, ob 20. uri, tudi v živo, v besedi in sliki - na ferajnu.
Komisija za alpinizem je objavila razpis za opravljanje izpita za alpiniste v letu 2017. Rok za prijavo je 16.04.2017. Alpinistični pripravniki, vi ste na potezi.
V nedeljo smo se trije mušketirji spontano odpravili v gore, da bi ujeli še zadnje ''flike'' snega. Ob 5:00 smo se naložili v Krškem in v dolino na izhodišče prispeli v dobrih dveh urah. Že ko smo opazili, da je prisotnih zelo malo avtomobilov, smo se veseli in polni energije odpravili proti našemu cilju. Pot je bila na začetku zelo ledena in bolj ko smo se bližali Luknji (sedlu) slabše so bile razmere. Sneg je bil južni, zato se je z vsakim tretjim korakom pot vdirala. Od sedla naprej so bile razmere boljše, vendar je sneg bil še vedno moker (''župa''). Kljub vsemu nismo odnehali in se do vrha povzpeli po brezpotju. Kakšnih 100 metrov pod vrhom so se začele prave razmere, se pravi strjen sneg, da smo le malo ''popikali''. Pot je bila vse skozi od sedla proti vrhu raznolika, tako kot vreme. Lahko si ves čas gazil po mogrem snegu, plezal po skalnatih skokih ali pa grabil za travo in cepin zapikal v zemljo. Vreme pa je tudi zdržalo, saj smo imeli poleg sonca, vetra, oblakov tudi nekaj kaplic dežja. Na vrhu smo si bratsko podelili eno pivo, nataknili dereze in se odpravili v dolino. Že kmalu smo opazili, da nam dereze bolj škodijo kot pomagajo, zato smo jih kmalu pospravili v nahrbtnik. Odločili smo se za ''turno guzenje'', se pravi pelanje po riti, kar nam je prišparalo veliko časa in živcev. Pri vzponu in sestopu smo prestrašeni poslušali, kako glasna zna biti severna triglavska stena, saj so se vsake 5 minut prožili manjši plazovi. Pri avtu smo z velikim veseljem slekli premočena oblačila in odložili težke nahrbtnike, ki so bili polni nepotrebne opreme. Izlet smo klasično zaključili v Naklem z mastno hrano in pivom. Hvala mušketirja za lep dan.
*Slika je simbolična in prikazuje samo smer vzpona iz Luknje do vrha Pihavca.
Romana in Miha se sama odpravita na turno smuko, ciljev je bilo več
v okolici prestolnice Romana pokliče prijateljico Anito in izve, da gre tudi ona na TS s prijateljem Gorazdom
v Kranju se naložimo Gorazdov avto in poenotimo cilj, "gremo na Vršič"
na izhodišču parking skoraj že poln in pogled proti Vratcom izda kolono ljudi
turni smučarji so uvidevni in se hitrejšim pri vzponu rade volje umaknejo
pri Vratcah nas dohiti še en PAK-ovec, Franc Škvarč, ki je šel na Zadnjo Mojstrovko, malo se pogovorimo potem pa vsak po svoje, mi smo se odločili za Veliko Mojtrovko
vrh smo dosegli v dobrih dveh urah
sneg je bil precej južen, ponekod se je kar dalo povijugati, a večinoma je bil sneg težak
za nedeljsko rekreacijo ravnoprav dolga tura v dobri družbi
Za vikend, 11. in 12. februarja, smo se, kot sedaj že vsako leto, zbrali na Vršiču in obnovili manevre zimske alpinistike. Posebnost letošnjega izobraževanja je bilo obnavljanje oz. prikaz znanja ledeniške naveze in reševanja iz ledeniških razpok.
Predskupina je že v petek preverila teren in za vadbišče izbrala čistino nad TNP hiško na Vršiču. Prva skupina je z delom pričela ob 9. uri, okoli 11h pa se je pridružila še druga. Sprva smo ponovili splošno znanje o snegu in plazovih, preverili razmere, iskali ponesrečence v plazu, nato pa se popoldne lotili varovanja in spustov v snegu. Slabša komunikacija med vodji je poskrbela za popoldanski dodatek pri iskanju žoln, na koncu pa smo zbrali energijo še za prikaz ledeniške naveze in zahtevnejšega manevra - reševanja iz ledeniške razpoke. Sledila je večerja v Erjavčevi koči, njej pa še alpinistični krst štirih novih pripravnikov, ki so ob sprejemu pripravili tudi odličen program.
Drugo jutro smo v več skupinah, peš in na smučeh, zagrizli na Mojstrovke in uživali v čudovitem dnevu in razmerah.
Izobraževanje je, kljub ne najboljšim snežnim razmeram in nekaj luknjah v organizaciji, uspelo. Verjamem, da je bilo prikazanih in videnih veliko poučnih stvari, predvsem pa smo vsak pri sebi lahko opazili še veliko možnosti za napredek in boljši pristop k delu oz. k izobraževanju. Na snegu se znova srečamo drugo leto. Že čez nekaj mesecev pa, pred poletno sezono, ponovimo letno alpinistično tehniko.
Fotografije vikenda že lahko vidite v galeriji na klubski spletni strani.
Konec tedna (11. in 12. 2.) se ekipno odpravljamo na Vršič, kjer bomo v dveh dneh izvedli vsakoletno zimsko izobraževanje/obnavljanje znanja, zadevo pa v soboto zvečer na Erjavčevi koči začinili še s krstom tečajnikov zadnje alpinistične šole.
Izboraževanje bo razdeljeno na dva dela (seveda v odvisnosti prijav, ki vse še niso prispele): osnovna stopnja bo obdelovala zadeve brez vrvi, "višja" stopnja pa vse manevre, ki pridejo v poštev pri zimskem alpinizmu (v snežnih smereh), tudi hojo v ledeniški navezi. Vikend bomo seveda zaokrožili z vremenu in počutju primerno turo (ali več njih).
Toplo vabljeni na velik zimski dogodek. Čas za prijave poteče v torek, ob 12. uri.
Komisija za alpinizem pri PZS, nas vabi na slovesno podelitev priznanj najuspešnejšim alpinistom, športnim plezalcem, lednim plezalcem in turnim smučarjem leta 2016, ki bo v četrtek, 2. februarja 2017, ob 17. uri na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani (v dvorani Povodni mož 1).
Namen izbora je ovrednotiti najkakovostnejše alpinistične vzpone, vrhunske športnoplezalne dosežke in uspehe v lednem plezanju in turnem smučanju ter javnosti predstaviti dosežke slovenskih alpinistk in alpinistov, ki so lani opravili več uspešnih vzponov in odprav, športnih plezalk in plezalcev, za katerimi je najuspešnejša sezona do zdaj, ter lednih plezalcev in turnih smučarjev, ki so dosegli odlične tekmovalne dosežke na svetovni ravni. Podelili bodo tudi priznanje za življenjsko delo v alpinizmu, ki ga letos prejme Andrej Štremfelj.
Prireditev bo obogatena z alpinističnimi in plezalnimi kratkimi filmi.
Kdor se bo dogodka udeležil, mora do 31.1., do 20. ure to sporočiti na alpinizem@pzs.si, da ga dodamo na seznam za prevzem brezplačne vstopnice (brezplačno vstopnico lahko dobijo registrirani člani v letu 2016 in alpinisti veterani).
prejšni dan me je presenetil Peter z vprašanjem, če greva splezat Luciferja
slap je bil lepo zalit in led je bil tudi dober
prišla sva ravno pravi čas, da nisva rabila nikogar čakati, da lahko začneva plezati
visoko na slapu mi je padel iz rok podaljševalni komplet in ledni vijak, oba sem kasneje, ko sva prišla nazaj pod slap najdel in to v temi s pomočjo svetilke
Rok za oddajo vzponov je mimo. Zamudnike, ki vzpone za preteklo sezono še niste oddali obveščam, da le-te sprejemam do srede, 25.01.2017, potem zadevo zaključimo.
V prihodnje bi želel, da vsi člani svoje vzpone vpisujete v knjigo vzponov na klubski spletni strani. S tem boste imeli vedno vpogled na svoje opravljene vzpone, pa tudi tisti, ki opravljamo statistiko in urejamo registracijo vsako leto vam bomo zelo hvaležni. Geslo za prijavo v knjigo vzponov dobite pri Martinu na 051 220 741 ali martin@pak.si.
V nedeljo, 15.01.2017 smo se odpravili proti Logarski dolini, da splezamo kakšen zaledeneli slap ali dva. Po parkiranih avtih na izhodišču smo se odločili najprej za Reberski graben in nato za slap Raztočnik. Led je bil še kar dober, vendar je od obeh kapljalo, saj temperature zadnjih par dni niso bile pretirano nizke. Plezali smo v dveh navezah. V prvi sta bila Peter in Mitja. V drugi pa Goran, Gregor in Miha.
Lepo izkoriščen dan smo zaključili v Mozirju, kjer smo se pošteno najedli in odžejali.
slap od spodaj izgleda lepo zalit, vendar v 4. cugu sveča še ni narejena, obvoz po levi, naju opozorijo bolj zgodnji plezalci, ki se že spuščajo nazaj, ko sva bila mi2 v 2. cugu
led je kompakten, na vrhu plastičen
prvič sem se spuščal na Abalakovo sidrišče, ker 2. sidrišče za spust nisva našla, vse ostale pa sva
za Nejca je bilo dodatno varovano z lednim vijakom, ker je Abalakovo sidrišče vzdržalo njegovo težo mora tudi mene, saj sem lažji od soplezalca, pobral sem dodatno varovanje in se spustil nižje
z Nejcem sva se dobro ujela tako, da bova še plezala skupaj
V ponedeljek, 19.12., sva se v popoldanskih urah z Matejem Zorkom odpeljala do vasi Kals am Grossglockner. Iz te vasi gre cesta še višje, a je po podatkih iz internetnih strani v zimskem času zaprta. Cesta je bila odprta tako, da sva imela eno uro krajši dostop do bivaka Stüdlhütte (2.801m), kjer sva prespala.
Naslednji dan sva se zbudila ob štirih in se v eni uri pripravila za plezanje izbrane smeri. Dostopa do smeri naj bi bilo eno uro, midva pa sva potrebovala dve uri. Prvih 250m se smer začne z naklonom 50°, ponekod se nama je ugrezalo do kolena, vmes pa sta dva majhna ledena slapova (WI2). Začel sem prvi. Imel sem že nekaj prednosti, vendar me je Mato kmalu ujel in prehitel. Ko sem prišel do prvega ledenega slapu (WI4+), kjer sva se začela varovati, je Mato sidrišče že pripravil. Privežem se, nato pa varujem soplezalca, ki pleza v vodstvu. Po lepo narejenem ledenem delu, sledi skalni del.
Najtežji del smeri. Stopov ni bilo veliko, niti za konjico derez. Oprimkov za cepine tudi ne, da ne omenjam krušljivosti skale. V tem delu sta bila celo dva klina, ampak po največjih težavah. Matu je uspelo prej zabiti klin in poriniti metulj v razpoko, da je varneje preplezal ta del. Ko sem preplezal še sam ta del vidim, da še ni konec težav. Pred nama je bila še kratka, a težavna zajeda. Za vmesno varovanje metulj in dva zatiča, nato mu uspe preplezati zajedo. Smer se nadaljudje preko krušljivih skal, malo snega, še manj ledu. Po grapi naprej do grebena sem šel jaz, kjer je sledil spust po vrvi (20m).
Nato zopet 50° strmina, kjer sva vsak svojo vrv, kar za sabo vlekla, da nisva izgubljala preveč časa. Do zadnjega ledenega slapu (WI4), kjer je Mato naredil predzadnje sidrišče v smeri (dva klina).
Ko sem ga preplezal še sam vidim, da še kar ni videti konca smeri. Smer se nadaljuje po široki grapi. Ko prideva do dela, kjer grapa postane ozka, okoli ene skale najdeva štrik na katerega sem ga varoval, saj je nadaljevanje po skalah z malo snega neugodno. Mato je hitro dosegel greben, kjer se smer konča. Ko sem preplezal zadnji del še jaz, je bila okoli naju že popolna tema.
Na grebenu sva se s popkovino privezala za jeklenico, si obelekla pohovko in pospravila odvečno odpremo v nahrbtnik. Počasi in previdno sva sestopala po grebenu, kjer je dokaj močno pihal veter. Po približno dvajsetih minutih, sestop zavije pod greben, veter je ponehal in izpostavljenost postane veliko manjša. V dveh urah sva se vrnila do bivaka, kjer sva se okrepčala in pripravila na nadaljevanje sestopa do avtomobila.
Plezava sva smer Südwandwächter, M5 in WI4+, 600m. Smer sva preplezala v desetih urah. Potek smeri lahko vidite na spodnji sliki, rdeča sled.
Obveščam vas, da bo v soboto, 05. novembra 2016 na poligonu Ubijavnik potekala delovna akcija.
Dobimo se ob 9. uri na parkirišču pri drugem ovinku (klasična pot na bohor). Za več info. glede same organizacije, se obrnite na 031 886 066 Miha ali 040 508 332 Peter,
Vabljeni...
21.10.2016 |
Peter Sotelšek,
26.10.2016,
6 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Minuli vikend se nas je na pot odpravilo 14 dedcev in povem vam... imeli smo se fantastično!
Domač ajmuht babi Tince, je takoj na začetku nežno pobožal naše želodčke. Matotova peka kostanja in jutranji jajčki so nam dali moč in ustvarjali ugoden vzgonski vetrič v smeri. Čudili smo se švicarskemu nožu, saj zreže salamo v enem zamahu in tako na tanko,da vidiš čez njo. Dinko se je spet izkazal in prav tu smo se spomnili tudi na vas, ki ste tokrat manjkali. Načelnik Peter in starosta Arno, sta zapuščala kanjon kot zadnja osamela jezdeca, saj sta vendar morala pregledati še vse kotičke, da ni morda ostal kje naš Pakovec. Leon in Rok sta si ves večer belila glavo - s pivcem?, da so morda centralni kamini pretežki zanju, no, Edo pa je rekel zadnjo in ju peljal. Bojan in Goran sta plezala odlično. Vmes sta dohitela celo kačo. Igor je poskrbel, da smo se počutili kot v raju. Naj spomnim še na nadvse razumljivo gospodarico Nino, ki je vse naše podvige prijazno prenašala. Ja dogajalo se nam je na veliko, pa tudi plezali smo, naj še slike govorijo...
Grossglockner, najvišji vrh Avstrije, je zanimiv v vseh letnih časih. Tokrat se bomo nanj odpravili po končanih trgatvah, a še preden se mošt preobrazi v vino. Tura je planirana na zadnji oktobrski vikend, organizatorja pa Špili in Miha. Namero o udeležbi jima sporočite čim prej.
V soboto, 8. 10. ste vabljeni v Kamniško Bistrico na zbor alpinistov, od tam pa nadaljujemo pod Gradiško turo. V soboto bodo na zboru alpinistov v Kamniški Bistrici novopečeni alpinisti in alpinistični inštruktorji uradno prejeli potrdila, inštruktorji pa izkaznice. Vsi, ki bodo sami prevzeli potrdilo in izkaznico, bodo prejeli tudi simpatično majico Komisije za alpinizem. Majice bodo tudi na voljo za ostale udeležence s prostovoljnimi prispevki, ki bodo kasneje donirani v sklad za Dejana Korena –Dekota (https://www.ka.pzs.si/novica.php?pid=11272).
posredujem vam vabilo in prošnjo za dobrodelno srečanje v podporo Dejanu Korenu, ki se je letošnje leto poškodoval pri plezanju.
Trenutno okreva v rehabilitacijskem centru Stara Gora pri Novi Gorici. Ker je težko določiti čas rehabilitaciji (verjetno bo še dolg), so se Dejanovi prijatelji odločili, da organizirajo dobrodelno plezalno srečanje v Kampu Tura (pod Gradiško turo) 9. oktobra in s prostovoljnimi prispevki pomagajo Dejanu, ženi Stanki in njuni hčerki Tinkari.
Dogodek bo potekal 9.10. od 9.00 do 19.00 v Kampu Tura, s plezalno tekmo, druženjem in predavanjem.
Letos smo v Dolomitih feratali, plezali, hribolazili in fotografirali. Vreme nam je lepo služilo, čeprav brez dežja in mraza ni šlo. Najbolj sem užival s Tjašo v navezi v dolomitski vertikali. Splezala sva Dibonovo smer (V+, 300 m) v Torre Grande del Falzarego. Zabijala sva tudi kline v pravi dolomitski klasiki Via Priolo (VI, 310 m) v Pilastro Ovest v Lastonih di Formin. Okusili smo tudi kraljevske ferate, in sicer smo splezali po ferati Giuseppe Olivieri na Puno Anno in naprej po ferati Gianni Aglio na Tofano di Mezzo (3225 m). Ni nam ušla tudi ferata Lipella na Tofano di Roses (3244 m). Povzpeli smo se tudi na kortinškega razglednega osamelca Col Rosa (2166 m) po izpostavljeni športni ferati. Za vrhunec ferat sva se s Tjašo med snežinkami spopadla še s »Tomisellijem« in osvojila Punto Fanes Sud (2980 m).
Z otroci smo osvajali planinske koče in jezera, še posebej smo bili ponosni na rifugio Faloria (2120 m), rif. Vandelli pri jezeru Sorapiss (1926 m) in rif. Croda da Lago (2046 m). Premagali smo tudi viruse, prehlade, bruhanje, vročino in drisko. Otroke pa smo podkupovali s kepicami čokoladnega sladoleda. Migali in uživali smo Trošti z nono in nonotom. Za nagrado po napornem hribolazenju smo se pred iztekom dopusta vrgli še v naše slovensko morje, potem pa odšli domov pobirat krompir:)
V sredo, 20.7. sva se z Matom zapeljala v Logarsko in se pognala v S steno Planjave. Smer Gradišnik - Ogrin (V-/IV, 700 m) in Dular - Juvan v Glavi (VI, A1/V, 200 m). Prvih 6 cugov sva se varovala potem pa prišla v lažji svet, kjer sva solirala vse do vstopa v drugo smer. Prvi cug v drugi smeri je bil spet moj, najtežjega pa je splezal Mato, brez potrebnih "frendov", ki sta bila za mojim pasom. Klin gre tudi v poko med staro leseno "kajlo" in skalo, ki ga nisem mogel dobite ven. Smer je krušljiva in zanimiva, saj je potrebno skozi celo smer iskati najlažje prehode. Najlepši in hkrati najtežji del je v Glavi, kjer je skala kompaktna. Naporna tura, 14 ur od avta in nazaj.
V nedeljo, drugi dan potepanja po Julijcih sva se z Jernejem zapeljala na Vršič. Šla sva v severozahodno steno Male Mojstrovke in se zagnala v Kaminsko smer. Prvi raztežaj sem šel jaz in potegnil cug dlje kot po skici, tako sva imela eno menjavo manj. Špiler je bil na vrsti pri ozkem kaminu, kjer se je potrebno stiskati globoko v kaminu. Zraven po razbiti rampi pa sva opazila kline in plezala po varianti, ki se je izkazala za kar težko varianto, izgledalo pa je lažje kot v kaminu. V petem cugu, ko sem bil na vrsti spet jaz pa je bil najlepši del smeri, saj je kamin ravno prav širok, da lahko plezaš kot Spider-man :) Smer je bila polna prahu, šodra, naloženih skal, ki se jih ne upaš dotakniti, kamini so vlažni in padajoči kamenčki standard. Plezala sva še kar tekoče, največ sva se zamudila z orientacijo in jo z skupnimi močmi uspešno premagovala vse do vrha.
V petek, 8.7.2016 sva se z Binetom odpeljala v Dolomite, v dolino Zoldo, kjer je bilo najino izhodišče za napad na steno Rocchetta Alta di Bosconero (2309 m). Zbudila sva se ob štirih zjutraj in padal je rahel dež ter podile so se megle po dolini. Za trenutek sva počakala, potem pa s hitrim maršem prepolovila čas dostopa, ki je označen na planinski tabli za Rifugio Bosconero (1457 m). Najin cilj dneva je bila 600 metrska klasika (VII+) z imenom K.C.F., ki sta jo leta 1970 preplezala R. Braumann in J. Vehse. V isto smer je tik pred nama vstopila trojna italijanska naveza, tako da sva za eno uro prestavila najin štart. Med tem so se tudi oblaki razkropili in začel se je vroč poletni dan. Po »metanju« kamenčka je plezarijo začel Bine. Plezala sva izmenično in kmalu dosegla trojico. V družbi zgovornih Italijanov, smo en za drugim premagovali zajede, previse, poke in razčlenjene plate. Skala je bila kompaktna in dobro razčlenjena, izpostavljenost pa ni popustila vse do izstopne police. V steni smo plezali dobrih sedem ur. Zadovoljstva na vrhu nismo skrivali, še bolj sproščeno pa smo pri koči nazdravili in se osvežili s pijačo obogateno s hmeljem. Družba Italijanov je popoldne odšla v dolino, naju pa je čakala »pasta bolognese«, sončni zahod in priprave še na eno plezarijo naslednjega dne. Najin nedeljski cilj je bila klasična, 650 metrska smer (VII-), ki je dobila ime v spomin slavnemu kortinškemu alpinistu Albino Michielli - Štrobel. Preplezali so jo leta 1954 (B. Menardi, L. Lorenzi, S. Lorenzi, L.G. Zardini). Omenjena smer spada med velike dolomitske klasike, saj gre za kompleksno plezanje v izpostavljenih previsih, počeh in zajedah. Za smer sva potrebovala sedem ur in pol. Ob sestopu so se že nabirali nevihtni oblaki in grmenje naju je spodbudilo, da sva tekla v dolino. Na koncu pa od nevihte ni bilo nič, le nekaj kapelj naju je pospremilo domov. Preživela sva super vikend, se dobro naplezala in si nabrala novih izkušenj.
Razpis za začetni alpinistični tečaj v kopni skali – Kamniško sedlo 2016
Tečaj bo potekal od srede, 29. junija s pričetkom ob 18. uri do nedelje 3. julija 2016 na Kamniškem sedlu, Kamniška koča na Kamniškem sedlu.
Tečaja se lahko udeležijo tečajniki in pripravniki alpinističnih odsekov. Število udeležencev je omejeno na 20 tečajnikov.
Kotizacija:
Starost 18 do 25 let = 200 €
Starost 26 do 30 let = 260 €
Cena tečaja vključuje oskrbo na koči (bivanje in hrana) in prevoz opreme s tovorno žičnico. Vsak tečajnik samo en nahrbtnik!
Vsi kandidati morajo poslati prijavo na priloženem obrazcu PZS – Komisije za alpinizem, izključno preko elektronske pošte na elektronski naslov: alpinizem@pzs.si (Zadeva: Tečaj Kamniško sedlo 2016). Vsi prijavljeni kandidati bodo po pošti prejeli račun za plačilo kotizacije.
Rok prijav je do ponedeljka, 20. junija 2016.
Opozarjamo, da kasnejših prijav v nobenem primeru ne bomo upoštevali.
Pred kratkim se je iz Irana vrnil naš član Silvo Rožman, ki se je ob raziskovanju te zanimive dežele povzpel tudi na njihov najvišji vrh Mount Damavand (5610 m) in z njega tudi smučal. Silvo nam bo o svojih dogodivščinah predaval v četrtek, 16. 6. 2016, ob 20. uri.
V soju zvezd smo se v petek odpravili na obisk k Valentinu Staniču. Toplo vreme je botrovalo, da se je snežna podlaga predirala in plazovi so nas opozarjali, da razmere niso ravno idealne. Največje veselje je bilo bivakiranje z razgledom, kjer mi je družbo delala svetla luna. Ostali štirje so noč prespali v zimski sobi. Jutro je bilo toplo, tako da se nismo dolgo martinčkali na soncu, ampak raje odsmučali v dolino. Smuka je bila presenetljivo dobra, kjlub visokim temperaturam, se je dalo po mokrem snegu lepo zavijati. Na koncu smo bili vsi istega mnenja, da je bila letošnja zadnja smuka prava uživancija.
Za vikend, 28. in 29. 5., organiziramo skupno turo na Grossglockner, s poudarkom na učenju ledeniških alpinističnih veščin. Tura je namenjena vsem ljubiteljem večnega snega in ledu, ki imajo opravljeno alpinistično šolo ali so še v procesu šolanja.
Zaradi rezervacije koče in ostale logistike, prosim, da svojo udeležbo sporočite na nejc@pak.si do ponedeljka, do 12. ure.
Več informacij o sami turi bo na voljo naslednji četrtek na ferajnu - ob 20. uri.
V četrtek, 21. 4., nam bo ob 20. uri, na ferajnu, naš nestor Gorazd predstavil krono alpinistovega udejstvovanja - alpinistično odpravo v tuja gorstva. Predavanje ne bo zgolj potopis, temveč širok nabor zgodb in informacij, ki vam bodo pomagale predvsem pri razumevanju, kakšna je pot do oprave in kako izgleda (pred)odpravarsko življenje.
V nedeljo, 17. 4., zaključujemo tečaj varne hoje v zasnežene gore in se ob tej priliki odpravljamo na Storžič. Veseli bomo klubske družbe. Informacije pri Nejcu.
V soboto, 16. aprila 2016, bo v nastajajočem plezališču Malo Podgorje delovna akcija.
Zbor bo ob 8. uri na parkirišču poleg Picerije Rondo v Sevnici (prvi rondo v Sevnici, iz smeri Boštanj). Glavni cilj je nadelava poti do sektorjev in urejanje podestov pod steno. S seboj prinesite: kramp, lopata, železne grablje, vijek, macola,… (za več info. glede orodja, kdo kaj in same organizacije, se obrnite na 041 489 830 Mitja Kolman), predvsem bi bilo v redu, da se pogovorimo kdo bo kaj prinesel, da ne bomo samo npr. grabili. Kakšna motorka več pa bo zelo dobrodošla.
Torej vabljeni prav vsi PAKovci in nepakovci, še posebej tečajniki, športni plezalci, alpinisti, gorniki, planinci, ljubitelji narave,...
Za delovno akcijo si vzemite čas in se je zagotovo udeležite.
Močna zasedba PAKovcev je v soboto orala gnile strmali savinjskih gora. Mahnili smo jo čez Okrešelj in skozi Turski žleb na Tursko goro ter nazaj, vmes pa na več postajah obnavljali osnovno znanje zimske alpinistike ter na koncu dodali še nekaj zahtevnejših (plezalnih) vsebin ter (komaj) rešili "ponesrečence" izpod plazu.
Odlično preživet dan v še boljši družbi. Verjamem, da me udeleženci dopolnijo in s skupnimi močmi zapišejo prispevek za našo zgodbarsko rubriko.
V soboto, 2. 4., se odpravljamo na Okrešelj. Pohodniška tura bo vodena, cilj pa utrjevanje znanja in kakšen izmed vrhov nad Turskim žlebom. Zbor ob 7.00 v Logarski na parkingu, povratek domov v večernih urah, dom na Okrešlju odprt. S seboj vsa potrebna zimska oprema.
Še iz moje strani, prilagam galerijo kako smo se pod vodstvom strokovnjaka Klemna Volontarja naučili uporabljati plazovno opremo in iz prve roke izvedeli ogromno koristih in uporabnih informacij. Bilo je zelo poučno in zimsko obarvano.
Od petka, 12., do nedelje, 14. februarja, smo na Vršiču in v okoliških hribih izvedli odlično izobraževanje na temo zimskega gorništva, ki se ga je udeležilo kar 30 naših članov. Petekov večer smo namenili predavanju Klemna Volontarja, sobotno dopoldne pa preživeli v globokem snegu ob izvajanju praktičnih vaj. Popoldne smo vsak izkoristili po svoje, še največ pa nas je do poznega večra raziskovalo neznane strmine Vršiča.
Nedeljo smo dočakali z od smeha bolečimi trebuhi in rahlo nenaspani, a se, turobnemu vrenemu navkljub, podali na turo. Izbrali smo karavanško Struško, znova z namenom, da izkusimo pravo zimo. Bilo je naporno in poučno - kakor vedno v slabih razmerah. Morda pa smo pri komu le zbudili zavedanje, da 100 kičastih tur v sončku in dobrih razmerah ne more odtehtati izkušenj in znanja, ki jih pridobimo na težkih preizkušnjah, kakršna je bila naša na Struški.
Hvala vsem za udeležbo in zanesljiv korak v zasneženih gorah še naprej.
Vikend od 12. do 14. februarja bomo namenili zimskem izpopolnjevanju. Na terenu okoli Vršiča bomo vadili različne vsebine zimskega gorništva, osredotočeni pa bomo predvsem na plazovno varnost, pri čemer nam bosta v pomoč velika strokovnjaka s tega področja. Začenmo že v petek zvečer (obvezno za tiste, ki želite biti zraven v soboto; zbor ob 19. uri v Koči na Gozdu), sobota bo namenjena plazovom, nedelja pa turi. V KNG imamo rezerviranih 28 ležišč, približno toliko je tudi mest na izobraževalnem delu (petek, sobota).
Prijave za udeležbo oddajte na nejc@pak.si (sporočite tudi glede št. dni, spanja in hrane).
Alpinistični šolarji in udeleženci začetnega tečaja zimskega gorništva se v soboto, 6. 2., odpravljajo na 1. skupno turo v slovensko visokogorje. Spoznali se bodo z osnovami zimskega gorništva: uporabo cepina in derez, hojo v različnih razmerah in na različnih terenih in še in še.
Če bi se želel pridružiti še kdo, dobrodošel! Seveda ob predhodni najavi.
Na zadnji petek v januarju sem jo ucvrl na Grintovec. Hitri vzpon, fotografiranje sveta okrog sebe in hitri sestop. Če bi znal leteti bi bil lahko še bolj efektiven. Ampak cilj je bil vsekakor dosežen. Več v galeriji.
V soboto smo se zapeljali na Vršič. Plezali smo grape, ki pa niso povsem zalite, tko da je blo treba malo zataknit. Tudi klin bi pel, če bi bil za pasom. Pripravniška v sestopu je bila kar zanimiva. Nazadnje smo stopili še na vrh Male Mojstrovke. V sončku smo uživali Arno, Sandi, Tanja in jaz.
V soboto ob 5. uri zjutraj na Vršiču -9 stopinj. Jasna in vetrovna noč. Ob jutranjem svitu že na Mojstrovki fotografiram in z navdušenjem opazujem kako se žareči oblaki preganjajo čez Kredarico in Triglav. Veličastno. Več v galeriji.
Posavski alpinistični klub poleg alpinistične šole letos organizira tudi začetni tečaj zimskega gorništva, ki je namenjen vsem, ki se v gore podajajo v zimskih razmerah in bi radi pridobili temeljito znanje ali pa ga le nadgradili in dopolnili.
S tečajem začenmo v petek, 29. januarja, ob 19. uri, v prostorihkluba (MC Krško). Tečaj bo sestavljen iz teoretičnih predavanj in več tur v visokogorje. Prijave in informacije zbiramo na info@pak.si ali na 040-508-327.
Zadnjega novemra se je iztekla alpinistična sezona 2015/2016. Kot vsako leto, je tudi tokrat za potrebe klubskih evidenc, poročil in registracijo pri PZS, potrebno oddati seznam alpinističnih vzponov minule sezone, tukaj štejemo obdobje med 1. 12. 2015 in 30. 11. 2016.
Prosim, da vzpone pošljete vsi, tudi če ste opravili samo en vzpon. Prav tako prosim, da tisti, ki vzpone vpisujete v spletno knjigo, svoje vnose po potrebi uredite in dopolnite in mi storjeno potrdite na mejl. Za tiste, ki oddajate vzpone za registracijo prvič, mi obvezno zraven pošljite še vašEMŠO.
Seznam vzponov pošljite po elektronski pošti na naslovpeter@pak.si, ali ga prinesite na četrtkov sestanek. Rokza oddajo vzponov je četrtek, 19. januar 2016!
Zadnjega novembra se je iztekla alpinistična sezona 2014/2015. Kot vsako leto, je tudi tokrat za potrebe klubskih evidenc, poročil in registracijo pri PZS, potrebno oddati seznam alpinističnih vzponov minule sezone, tukaj štejemo obdobje med 1. 12. 2014 in 30. 11. 2015.
Prosim, da vzpone pošljete vsi, tudi če ste opravili samo en vzpon. Prav tako prosim, da tisti, ki vzpone vpisujete v spletno knjigo, svoje vnose po potrebi uredite in dopolnite in mi storjeno potrdite na mejl. Po novem je obvezen podatek tudi EMŠO registriranega, zato mi ga pošljite skupaj z vzponi.
Seznam vzponov z EMŠO pošljite po elektronski pošti na naslovpeter@pak.si, ali ga prinesite na četrtkov sestanek. Rokza oddajo vzponov je sreda, 15. januar 2015! Prosim vas, da se tega roka držite.
06.01.2016 |
Peter Sotelšek,
06.01.2016,
5 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Ni pravih lednih razmer v hribih, zato pa nam jih je uspelo naredili kar doma. Ne še v polni kondiciji, a vseeno je naš lepotec zopet v pogonu. Danes smo ga obiskali in je blo res fajn, zimsko.
20.12.2015 |
Peter Sotelšek,
22.12.2015,
5 fotk |
Alpinizem |
Poročila
V upanju na mrzel januar, smo v nedeljo izpeljali mini delovno akcijo. Na poligonu pri slapu Ubijavnik smo ponovno namestili in naravnali cev in jo dobro fiksirali. Tanja, Branka in Ajda so poskrbele, da nismo preveč dehidrirali, hvala dekleta. Naslednjič uredimo še par malenkosti in poligon bo pripravljen.
21.10.2015 |
Peter Sotelšek,
21.10.2015,
3 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Če rečem, da smo minuli vikend Pakovci preživeli sproščeno kar se da, se ne morem zlagati. V petek zjutraj smo se naložili v jeklene žrebičke in oddrveli proti Paklenici. Zaključili smo kot se spodobi v nedeljskih poznih urah. Kako smo uživali, boste ugotovili prav kmalu v novi galeriji.
V petek, 16.10.2015, vas ob 19. uri vabimo v Mladinski Center Krško, na alpinistično in potopisno predavanje Sandre Voglar TranGOgirls.
S Sandro boste potovali po njeni alpinistični poti, ki jo je kronala z vzponom na Trango Nameless Tower v pakistanskem Karakorumu, ki velja za vzpon prve ženske naveze na to najmogočnejšo granitno iglo na svetu.
Svoje sanje, moči, izkušnje, ljubezen do plezanja in navdušenje do mogočnih sten je zbrala tudi na filmskem traku. Film TranGOgirls vam bo še kako približal življenje pod stenami, pričakovanja in neobrzdano željo po uspehu ter sam potek vzpona, ki se konča z navdušenjem in solzami v večeru zvezdnate noči tam nekje 6251 m visoko…
V steno me je povabil Mato. Bil je lep jesenski dan, kako prikladno, 12. septembra 2015.
Imel sem čast, da sem začel prvi raztežaj, ki ni presegal 4. stopnje težavnosti. Pod zajedo, kjer že na pogled vidim, da bo od tu naprej bolj vroče, naredim sidrišče in soplezalec je kmalu pri meni. Nadaljevala bi lahko po lažji varianti na desni, a Mato se pogumno zažene v deloma mokro zajedo in jaz pozorno varujem. Tako plezava naslednje tri raztežaje dokler ne prideva v lažji svet, kjer se naprej lahko zaženem spet jaz. V zadnjem težjem raztežaju se stegujem za dobrim oprimkom, a ga ne najdem. Ker me že počasi navija si nisem mogel kaj, da ne zagrabim sistema in se potegnem višje. Potem pa še pika na i, nikakor ne dobim ven metulja. Mučim se kakih 15 minut, prsti postajajo zaradi grobe skale vse bolj krvavi. Pomagam si s kladivom, še slabše, zabijem ga še globje v poko. Nič, izgubil sem potrplenje in pustil »prijatelja« v poki. Lastnik je hladno sprejel novico in me kasneje podučil, kako bi še lahko poiskusil. Po drugem mojem raztežaju naprej, kjer sem vrv napel do konca, je naredil še enega Mato in potem spet jaz, v pošteni brežini po travi med drevesi. In do tu je smer precej daljša kot piše v vodniku. Po mojem mnenju je dolžina smeri prej 300 metrov kot pa 200 metrov.
Oba zadovoljna pospraviva opremo v nahrbtnik in začneva sestopati. Ko misliš, da je konec si res šele na polovici poti. Sestop je divji, med rušjem, tu pa tam komaj opazna potka v levi smeri naokoli čez strma, šodrasta pobočja. En del, kakih 30 metrov celo plezanje navzdol, težavnost ne presega 3. težavnostne stopnje. Po prusikih sodeč, nekateri delajo spust po vrvi. Kmalu sva nazaj pod steno, kjer sva začela plezati. Le še slabo uro po uhojeni potki in že sva nazaj pri avtu, juhej. Uspeh proslaviva s pizzo in pivom. In tako se skoraj popoln dan prevesi v večer.
Za vikend se z alpinistično šolo in športnimi plezalci daljših smeri odpravljamo na Okrešelj. Plezalne cilje si bomo zadali v Mrzli gori in Klemenči peči, hkrati pa obnovili in se naučili še nekaj zadev, ki jih imamo v načrtu po programu alpinistične šole.
Vabljeni tudi vsi ostali. Sestanek za skupno turo je v četrtek, 1. 10., ob 20. uri, na ferajnu.
Se vidimo!
13.08.2015 |
Aleksandra Voglar,
24.09.2015,
3 fotk |
Alpinizem |
Poročila
Marko: Naš prvi obisk tabora je mnogo presegel vsa naša pričakovanja in smo se ga vsi še dolgo spominjali. Zagotovo se vrnemo. Hvala družbi za sproščeno in prijetno vzdušje.
Tedi: Po dolgem času v najboljši plezalski družbi. Po dolgem času v steni. Škoda le da smo prišli šele v petek in je vse skupaj tako hitro minilo - lahko bi imeli cel teden druženja.
Miha: V petek zvečer sva se s prijateljem Mitjo pripeljala do zavetišča Slatna, kjer so nas klubski kolegi pričakali ob idiličnem ognju, kot se za tabor spodobi. Nad lokacijo sem bil sam navdušen, pa je bila že tema. Naslednji dan sem se v to res prepričal. Zbudili smo se zgodaj, ker smo bili zmenjeni, da gremo plezati v Nad Šitom glavo. Na žalost nam je pot prekrižalo vreme, ko je začelo deževati. Zato sem po zajtrku in debati s kolegi, šel nazaj v posteljo. Ko sem vstal čez nekaj ur, me preseneti Mato z vprašanjem, če gremo? Itak, da gremo! Vreme se je zvedrilo in res smo odšli plezat. Stlačimo se v avto in se odpeljemo na izhodiščno točko na Vršič. Dostopa smo imeli ravno prav, da se malo ogrejemo. Z Mitjo sva plezala Kranjsko poč. Mato, Vanja in Tadej pa sosednjo smer. Edina težavica je bila orientacija, ki ni mačji kašelj v steni, ko nimaš tako dobrega pogleda kot od dlje. Tako sva plezala neko varianto smeri, saj je bilo v steni veliko klinov in sidrišč, celo svedrovcev. Steno smo premagali varno in še kar hitro. To smo seveda proslavili v Erjavčevi koči in nazdravili s pivom.
Po prihodu nazaj v Slatno nas je pričakala pojedina, okusna in obilna, z Mitjo pa sva pomila vso posodo. Za sladico smo imeli palačinke na sto in en način. Masa je bila že pripravljena, tako da sem z veseljem pomagal pri peki. Tako se je dan prevesil v večer in odpeljala sva se nazaj domov.
Na taboru sem se imel zelo lepo in v odlični družbi, kjer čas vedno vse prehitro beži. Tako da že sedaj lahko rečem, da se ga naslednje leto zopet udeležim.
Martin: Predvidena lahka tura se je sprevrgla skoraj v boj za preživetje. Totalno brezpotje, plezanje po strmih grapah in ruševju, prava divjina, brez žive duše. Ko sem prišel do prvih markacij na Grlu pod Slemenovo špico, pa stoji tabla, da je pot v Pišnico zaprta in smrtno nevarna. Now you tell me! Vglavnem, preživel sem, sicer komajda, ampak zdaj uživam v Tamarju. Pojedel bom vse!
Sandra: Četrtek je bil namenjen Bedračem, ki smo spoznavali dolino Pišnice. Vanja in Nejc sta se šla alpinizem in plezala v Nad Šitom glavi. Matej si je po veliko letih privoščil Ašota. Večer v karavli je bil tako že zelo zanimiv, poln doživetij, predvsem pa dolgo glasen, saj so si ga mladi fantiči, klubski podmladek, privoščili pozno v noč.
Petek. Načrt, da se zjutraj odpeljemo skupaj plezat Romana, Sandra, Vanja in Nejc je polovično uspel. Nejc je zbolel in nama z Romano velikodušno odstopil svojega folksvagna. Vanja se je odločila za počitek. Z Romano sva tako uspešno preplezali Kranjsko poč, dopoldan pa zaključili pozno v popoldan na pirčku pri Tonki. Ker so prišli tudi že Berniki, se je število otrok takoj povišalo na 9, starost od 3-13 let. Marko in Maja pa sta prvi prost trenutek izkoristile za švic tek. Najini fantje so ves dan pridno gobarili in odkrivali nove poti pod Poncami. Ta večer so oni poskrbeli za obilno večerjo za vse: testenine z jurčki. Mljask. Taborni ogenj in zabava za najmlajše je bila pika na i. Seveda smo pekli hrenovke. Tiste zogljenele so bile najboljše, enako tudi krompirček.
V soboto smo se zbudili v dež, a je kmalu ponehal. Tako Miha in Mitja nista ostala brez zasluženega. Prišla sta plezat in odplezala. Skupaj so tako šli v steno: Matej, Tadej, Vanja, Mitja in Miha, v dve smerci v Nad Šitom Glavo. Seveda splezali, končali dan tudi s pirčkom v roki. Še predno smo mame otroke popeljale na kranjskogorsko sankališče in sladoled, se je Adela že vrnila z jutranjega sprehoda, Maja pa odtekla svoje kilometre. Martin je ubral pot po dolini Pišnice čez neko sedelce v Tamar. Bojda zelo zanimivo, vsaj po slikah sodeč. Markova familija je kolesarila. Po slastni večerji in palačinkah še klepet ob ognju in načrti. Mitja, Miha, Vanja in Nejc z vročino, so nam pobegnili domov.
Jutro zadnjega dne je bilo delovno. Vsi tako aktivni smo se spremenili v "čistačice". Ja, red mora bit. Karavlo smo prepustili upokojencem PD Lisca. Del skupine je odšel frikat, drugi del pa je iskal in našel jezero Kreda v dolini Radovne. Tu smo se na koncu vsi zbrali, lepo umili, plaža je bila naša. Nasmejani smo se še v lepem vremenu razšli. Se vidimo naslednje leto.
Nejc: Tradicionalni družinski tabor se je lepo prijel in tudi tisti brez družin se radi vračamo. Vesel sem povratka Bernikovih fantov, ki so me lepo presenetili s številnim spremstvom. Ker je bil zame tabor malce okrnjen, še toliko bolj navijam, da se drugo leto vidimo spet.
Med četrtkovimi klasičnimi ferajni se nekajkrat letno najdejo tudi takšni, na katerem malce bolj temeljito pogledamo nazaj in naprej ter začrtamo delo. Sestanki sekcije so priložnost, da dobite vpogled v organiziranost tako nenavadne dejavnosti kot je alpinizem, kaj vprašate ali predlagate ali se namara celo javite in izpeljete kakšno akcijo;)
Torej, že ta četrtek, 17. 9., ob 20. uri, v klubskih prostorih.
Vabljeni!
31.08.2015 |
Andrej Trošt,
02.09.2015,
5 fotk |
Alpinizem |
Poročila
V avgustu smo z družino planinarili okrog Grossglocknerja in Scharecka ter uživali v gorskih razgledih. Najbolj zanimiva je bila tura na Grossvenediger, saj smo pomagali pri reševanju Avstrijke, ki je pred mojimi očmi padla v ledeniško razpoko, na navidez prijaznem ledeniku. S pomočjo avstrijske gorske službe je bila akcija uspešno izpeljana. S srečnim koncem smo zapustili Visoke Ture in se premaknili v Dolomite. Izkoristil sem priložnost in z Albinom Simoničem-Binetom splezal smer Oro e Carbon (7a, 400 m) v steni Mur del Pisciadu nad prelazom Gardena. Lepa plezarija in kompaktna skala. En raztežaj sva morala zaradi mokre skale obvoziti na sosednjo smer in splezala raztežaj 7a+. Smer sva oba splezala prosto na pogled/flash. Ker se je toplo poletno vreme nadaljevalo sva izkoristila še naslednji dan in se spoštljivo podala v Zahodno Cino. V dobrih šestih urah sva preplezala znamenito klasiko Scoiattoli Kante - Raz kortinških veveric (VIII, 580 m). Vertikala, izpostavljenost, resna plezarija. Potem je moj soplezalec odšel domov in prišla je družina Sotelšek, s katero smo se imeli res super. Otroci so uživali, vriskali, veliko hodili po hribih in pridno papcali. Proti koncu dopusta sva s Petrom izkoristila tri ure in jo mahnila v steno nad prelaz Giau ter splezala lepo smer VI+. Za pokušino sva plezala tudi v Cinque Torri, ampak za kaj resnega je zmanjkalo časa. Sigurno se v Dolomite še vrnemo. Galerija.
Danes in jutri se nas v Rateče odpravlja zopet lepa skupina plezalcev in pohodnikov. Plezali bomo vse dni: tudi za vikend, ko bo vreme slabše, bomo našli suho skalo;) Kdor še ni dogovorjen za prevoz, lahko pokliče Nejca, ki je prevzel organizacijo prevozov in navez.
Sicer pa še vedno velja, kar je zapisala Romana pred nekaj dnevi:
1. Kar se tiče hrane, vsak poskrbi zase, seveda je vedno dobrodošel kak posladek oz. prigrizek za druženje ob večerih, pa seveda kakšna domača marmelada za palačinke, ki jih bomo spekli za vse? , medtem ko je vse ostalo, kar za kuhanje potrebujemo, v domu.
2. Za prenočevanje so najprimernejše spalke, kdor spalke nima, je v redu tudi rjuha (2), deke dobimo tam (skupna ležišča...juhuhu!, za družine z majhnimi otročki se bomo poskusili dogovoriti za sobe. Tisti, ki bi želeli štotriti, je prostora dovolj okoli zavetišča.
3.O aktivnostih se bomo dogovarjali sproti, skratka obzorja so široka? Slatna je odlično izhodišče za izlete, plezanje v naših Julijcih in seveda tudi bližnjih in malo oddaljenih plezališčih: v bližini Dovja (Urbasova in Blažčeva skala), Vršič, malo dlje tudi blizu vasi Trenta in v sosednji Avstriji Finkenstein.
4. Zvečer druženje ob ognju, dobrodošla kitara in kakršni koli športno-igralni rekviziti.
5. Še enkrat, rezervacija zavetišča je od 13.08.2015 popoldan do 16.8.2015, ko bomo s skupnimi močmi dom pospravili. Kdor se tabora vse 4 dni ne more udeležiti, seveda dobreodošel za tisti čas, ki si ga lahko vzame.
Da ne bo kakega DVOMA: dobrodošli vsi, bodoče družine, solerji in podobni, plezanja željni.
Uživajte in upam, da se vidimo v čim večjem številu!
To soboto smo se v okviru alpinistične šole odpravili v Logarsko dolino in v treh navezah preplezali Vzhodno smer v Mali Rinki. Razpoloženje je bilo kot vedno enkratno.
Poletna sezona v gorah je že v polnem zamahu, stene se sušijo, sneg kopni. Za varnejši vzpon in spust po stenah očakov bomo v nedeljo, 14. junija, priredili v Armeškem obnovitveni seminar letne alpinistične tehnike. Dobimo se ob 9. uri na parkirišču, uradno zaključimo ob 13h.
Vabljeni vsi, ki kaj daste na svojo varnost v gorah. Za delo na seminarju je potrebna osnovna oprema. Osredotočili se bomo predvsem na zahtevnejše manevre (pomoč soplezalcu, spust s ponesrečenim, samoreševanje) in novitete.
V ponedeljek, 8. junija, smo naše plezališče Armeško zasedli alpinistični inštruktorji in pomočniki pri alpinistični šoli. Na kratkem srečanju, ki je minilo v znamenju neštetih pikov komarjev, smo uskladili in obnovili znanje letne alpinistične tehnike, ki ga pridno predajamo naprej v alpinistični šoli (ter na tečaju daljših športnoplezalnih smeri) in ga bomo znova prikazali na obnovitvenem seminarju, ki bo na sporedu v nedeljo, 14. junija, ob 9. uri - kje drugje kot v Armeškem.
Tudi letos nismo pozabili na četrtkove večere, ko bomo enkrat mesečno poslušali predavanje ali pa si, po novem, ogledali tudi kakšen film. Glede na to, da je ta teden na sporedu odličen filmski festival v Ljubljani, bomo del njega (ker vem, da večina, žal, ne gre do LJ) prestavili kar v Krško, na ferajn.
V četrtek, 26. 2., si bomo tako ob 20. uri ogledali že precej znano alpinistično klasiko Dotik praznine (Touching the void) - s slovenskimi podnapisi. In da ne bomo, kot se nam je zgodilo nazadnje, tiho obsedeli, bomo ob koncu rekli še kakšno na temo ključnega momenta filma - ta namreč še vedno buri duhove in sproža številne polemike. In jih verjetno vedno bo.
Zatorej vabljeni v čim večjem številu. Zagotovo se najde tudi kdo, ki bo kulinarično razpoložen;)
Že dolgo nismo bili na nobeni odpravi. Če bi letos želeli kam it in pričakujemo podporo KA PZS, se moramo odločit in prijavit do 2. marca. Smo ali nismo?;)
Komisija za alpinizem vsako leto pripravi razpis za povračilo sredstev, ki so namenjena kvalitetnim vzponom, opravljenim izven akcij, ki jih KA organizira. Med takšne vzpone smo se kar nekajkrat do sedaj že uvrstili posavski alpinisti. Torej, če kdo skriva kakšen presežek iz lanske sezone, le na dan z njim.
Četrtkovi večeri so v hladnem delu leta približno enkrat mesečno namenjeni alpinističnim predavanjem. Znova jih obujamo na prvi jesenski četrtek letos, torej 25. 9., kot po navadi ob 20. uri, v prostorih kluba (še vedno MC KK).
Jesen bo otvoril mlad in nadebuden posavski plezalec Lenart Horžen. Predstavil nam bo "Alpinzem v njegovih očeh". Uvodoma o njegovih začetkih, nato pa poudarjeno o letošnji (kljub muhastem vremenu) dobri sezoni.
Naj dodam še, da se kmalu obetajo tudi bolj športnoplezalno obarvani večeri, spletna stran pa bo po nekaj krčih znova zaživela - celo v novi obliki. Kmalu.
Verjetno ni človeka, ki bere to prispevek in ni slišal za tragično dogajanje v minulih tednih, ko sta v Himalaji ostala pogrešana slovenska alpinista Peter Mežnar in Aleš Holc. Številni prijatelji smo strnili vrste in skočili na pomoč njunima družinama. Člani AO Kamnik in GRS Kamnik, katerih člana sta oba bila, so pripravili akcijo za zbiranje sredstev. Darujtete lahko preko SMS sporočila ali pa na transakcijski račun - podrobnosti v prilogi.
Majhna ekipa posavskih plezalcev se je 19. in 20. julija potepala po Zahodnih Julijskih Alpah, ki so nadomestile načrtovane Dolomite. Na pot smo odšli že v petek, se namestili v Jezerski dolini (nad Rabeljskim jezerom), in v prijetnem večeru legli pod zvezde. V soboto smo plezali nad Mangartskim sedlom v zahodni steni Mangarta. Vsak s svojim ciljem, vsi zadovoljni po napornem dnevu. Nedeljo smo izkoristili za planinarjenje nad Nevejskim sedlom (planina Pecol, Bela peč), potepanje po Soški dolini in tudi plezanje v strmi steni Bele peči.
Odlično preživet vikend s številnimi presežki: plezalnimi, kulinaričnimi in še kakšnimi. Zgodbe in fotografije sledijo kmalu, najbolj pristno v četrtek na ferajnu. Zaenkrat le seznam smeri:
- Mangart, Z stena, WM06, 7a+, 400 m (Nejc in Mato)
- Mangart, JZ raz, IV/II-III, 400 m (Sandra in Igor, Jerca in Vanja)
- Bela peč, V stena, Via Tarcisio, VI/V+, 200 m (Sandra in Nejc)
Po navdihujočem predavanju Silva Rožmana v februarju, bov četrtek, 20. marca, ob 20. uri, na ferajn s fotografijami prišel naš najbolj zagnan in plodovit turni smučar Franc Škvarč. Vsako sezono kak mesec zimskih dni preživi na smučeh v naših in tujih gorah. V vseh letih se je nabralo veliko izkušenj, presmučanih linij in tudi lepih fotografij ter zanimivih zgodb.
Vikend, 25. in 26. januar, smo zopet preživeli aktivno. V soboto smo se pod Prisojnikom posvetili vajam alpinistične tehnike v snežnih razmerah, zvečer poslušali zelo poučno predavanje, nedeljo pa preživeli na turi na Dovško babo. Pohodniki in turni smučarji združeni v veliko skupino z veliko dobre volje. Da ne bi bilo premalo, smo popoldne popestrili še z vajami na planini Dovška rožca. Da smo hudo trpeli, je razvidno tudi iz priloženih fotografij (v nizki resoluciji).
Želimo si le, da bi nas bilo prihodnjič še več. Predvidoma bomo led iskali v soboto, 8. februarja.
Alpinistična sekcija je na svoji 2. seji sprejela plan dela za leto 2014. Vse podrobnosti najdete v priponki. Upam, da se vidimo na prav vseh dogodkih!
Sobota in nedelja, 25. in 26. januar, Koča na Gozdu - Vršič. Zbor v soboto ob 8. uri. Z vso zimsko alpinistično opremo (vključno z lavinskim trojčkom).
Sobota namenjena vajam iz zimskih tehničnih manevrov (zjutraj) in ravnanja v preimeru plazu (popoldne). Veliko vas je izrazilo željo po vaji iskanja in izkopavanja zasutih v plazu pod strokovnim vodstvom in želja sem vam bo uresničila. Zvečer v koči še predavanje Aljaža Anderleta. Nedelja je namenjena turi - odvisno od razmer.
Smo že dober mesec globoko v novi alpinistični sezoni (začela se je 1. 12. 2013) in zato je potrebno potegniti črto pod staro ter urediti statistike ter registracijo pri krovni organizaciji - Komisiji za alpinizem. Vse, ki ste bili v minuli alpinistični sezoni kakorkoli alpinistično aktivni prosim, da mi seznam svojih vzponov pošljete na mail (oz. mi po mailu/telefonu sporočite, da imate urejen zapis v spletni Knjigi vzponov) najkasneje do petka, 10. 1. 2014. Če niste računalniški tip, lahko vzpone oddate tudi v četrtek na ferajnu (9. 1. 2014, ob 20. uri).
V sklopu "četrtkovih" predavanj na ferajnu smo se letos dobili že kar nekajkrat. Letni cikel pa bomo zaključili na poseben način, z dolgo pričakovanim "celovečercem", ki prikazuje dogajanje na 1. posavski himalajski odpravi Cho Oyu 1999. Štirje naši člani so takrat odpotovali v daljni Nepal in Tibet ter uspešno speljali nekomercialno odpravo, ki je osvojila šesti najvišji vrh sveta. Gorazd Pozvek je dogajanje na odpravi beležil tudi s kamero. Ob spremni besedi nas bo v petek, 29. novembra, ob 20. uri, na ferajnu, z zvokom in sliko popeljal na eno največjih alpinističnih dogodivščin, ki smo jih doživeli posavski alpinisti.
Ni razloga, da ne bi bili zraven, kajne?;) Pridite in se naužijte himalajskih zgodb!
Tradicionalno srečanje slovenskih alpinistov bo letos potekalo v organizaciji Soškega AO. Srečanja se bo udeležila tudi ekipa posavskih alpinistov (s člani alpinistične šole) na čelu s Petrom Sotelškom, ki bo na srečanju prejel diplomo za opravljen alpinistični izpit.
Program zbora, ki bo potekal 23. in 24. novembra je na voljo na tej povezavi.
Po prijetno svežem kostanjevem pikniku nadaljujemo z dogodki. Tokrat s serijo četrtkovih predavanj, ki se vsak »primeren« mesec zvrstijo v prostorih kluba (MC KK). Po Petru, Jerci, Simsu in Mateju, ki so nam predstavili različne alpinistične in plezalske tematike v pomladnih mesecih, se jeseni podajamo bivakirat. Svoje izkušnje nam bodo predstavili posamezniki, ki so že kdaj izkusili (ne)prijetnosti tega »športa«.
V zgodbe in fotografije zavit večer se ima zgoditi ta četrtek, 17. oktobra 2013, ob 20. uri. Na ferajnu, seveda.
Upam, da se vidimo v čim večje številu. Do sedaj smo že videli, da lahko v našem prostoru sedi preko 20 ljudi;)
V četrtek zaključujemo z zimsko-pomladno serijo četrtkovih mesečnih predavanj na klubu. Na letošnjem 5. predavanju nas bo s fotografijami in zgodbami iz zahtevnih zimskih smeri razvajal Matej Zorko - Mato, ki že skoraj dve desetletji skrbi, da pravi zimski alpinizem živi tudi med Posavci. Zadnjih nekaj sezon je bilo z vidika plezanja težkih zimskih smeri zelo ugodnih, kar je Matej z različnimi soplezalci dobro izkoristil. Predstavil nam bo najboljše smeri zadnje sezone, seveda na čelu z letošnjimi Les Droites, manjkali pa ne bodo niti presežki prejšnjih nekaj let.
Vabljeni torej v četrtek, 9. 5., ob 20. uri, v prostore kluba, da v teh toplih pomladnih dneh še enkrat podoživimo zimsko vzdušje in v mislih ob mlačnem pivu malce primrznemo na sidrišče.
V četrtek, 11. aprila, ob 20. uri, v prostorih kluba v Krškem. Predava Simon Poznič - Sims.
Simon je goram zapisan že od malih nog. Zadnja leta je aktiven planinski vodnik, soorganizator mladinskih planinskih taborov ter ljubitelj turnega smučanja, zimske alpinistike in zbiratelj evropskih očakov. Iz teh področij lahko pričakujemo tudi fotografije.
V petek, 29. 3., se je z informativnim sestankom začela alpinistična šola. Pogovorili smo se o delu šole, poteku predavanj, se spoznali med seboj in si ob koncu pogledali še nekaj utrinkov iz minulih tečajev, plezarij, odprav ...
Znova se srečamo predvidoma že v soboto, 6. aprila. Morebitni interesenti, ki v petek niste utegnili priti na sestanek, se še vedno lahko odločite in se nam pridružite. Za vse informacije sem vam na voljo na 040-508-327 (Nejc).
Matej Zorko in Marko Levičar, preverjena naveza za odlične zimske vzpone, sta kratek izlet v pogorje Mont Blanca izkoristila več kot odlično. "Ogrela" sta se v smeri Claire-Chazal v Aiguille Carree, nato pa po počitku vstopila v slovito steno Les Droites. V 12 urah sta zmogla slovito klasiko Ginat in nato sestopila v Chamonix - skupaj sta bila na nogah kar 25 ur.
Čestitke za čudovit vzpon in novo lepo zgodbo posavskega alpinizma. Več pa na četrtekovem ferajnu.
KA PZS vsako leto organizira letni in zimski tečaj namenjen tečajnikom in pripravnikom. Več informacij in tudi razpis za letošnji zimski del imate na voljo TUKAJ. Zainteresirani se čim prej oglasite.
Alpinistična šola 2013 se začne z informativnim sestankom v petek, 29. marca, ob 20. uri, v prostorih kluba (MC Krško, CKŽ 105). Vsi zainteresirani lepo vabljeni, člani pa razširite vest o dogodku naokoli po Posavju.
Več informacij v zvezi s šolo je na voljo pri Nejcu (040-508-327; nejc@pak.si).
Tudi v letu 2013 bomo opravili nekaj skupnih tur, izletov, taborov, dodali pa jim bomo še interna izobraževanja, ki jih pričujoči plan ne vsebuje. Zaradi veliko mladih novih članov v minulih nekaj letih, uvajamo družinski tabor, ki je namenjen seveda druženju najmlajših, izmeničnem varstvu ter plezalni svobodi staršev. Želimo si tudi uspešno izpeljan turnosmučarski tabor, ki je dolga leta ostajal le zamisel.
Okvirni plan dela AS PAK za 2013 je na voljo TUKAJ.
V sklopu vsakoletnih predavanj alpinistične sekcije si bomo v četrtek, 25. oktobra, ob 20. uri, v klubskih prostorih, pogledali film o izjemno uspešni slovenski alpinistični odpravi v pakistansko Himalajo iz leta 2006. Naša članica Sandra Voglar je v trojni ženski navezi v alpskem slogu zmogla legendarno smer Eternal flame v Nameless trango towerju. Po odpravi je luč sveta ugledal tudi odličen film TranGOgirls pod režijsko taktirko Jureta Niedorferja.
Konec meseca bomo torej obudili spomine na enega največjih uspehov posavskega alpinizma.
Intervju, njegov pogled na alpinizem in kako je biti član alpinistične mladinske reprezentance Slovenije, je z Nejcem opravil Luka Šebek, Posavski Obzornik.
Neverjetno vreme in pomanjkanje plezalnega časa sta tipika letošnjega avgusta zame. Vseeno se tu in tam moram pregrešit in it pogledat na teren. Smer Hot line je novost v naših stenah. Lani sta jo nadelala in splezala Luka Krajnc in Bine Simonič, Luka na koncu tudi prosto. 300 metrov vertikale in večkrat tudi čez, 9 raztežajev, 7b+: podatki, ki vabijo. Tako sva se z Grmo odločila, da bo dan, ko gre Marija v nebo, pravi za obisk Križevnika. Pristopila sva z vrha, se spustila pod steno in jo gladko preplezala v 6 urah, oba prosto in na pogled oz. flash. Čeprav se sliši enostavno in hitro, je, sicer izjemno lepa smer, ponudila obilo resnega in zahtevnega plezanja, redke možnosti varovanja in 5 raztežajev med 8. in 9. stopnjo. Sestopila sva na izhodišče čez idilično planoto Veža in tako vesela zaključila celodnevno uspešno turo.
Reportažica je že na ogled v galeriji. Vreme pa kar ne odneha ...
Poletje je tu in črne ter ostale mačke hodijo vsepovsod. Posebna koncentracija v mestnih in nakupovalnih središčih, pa tudi na deželi jih ne manjka. Že star pregovor pravi, da če ti črna mačka prečka pot ... pa tudi Domicelj nekaj poje o tem. In da ne bo naša stran preveč bedno samevala v teh vročih poletnih dneh, jo je vredno malo popestriti. Zanimivih slikic je za galerijo premalo (ker se črnih mačk ne spodobi preveč slikat), na klepetalnico se nočejo nalimat, bodo pa zato krasile prvo stran.
Črna mačka pa že nekaj časa sameva tudi v Vežici. Le redko jo povoha kak mačkon. A prejšnji teden sva bila pri njej na obisku z Antejem. Čudno vreme, ki ni bilo ravno naklonjeno vasovanju, naju je že navsezgodaj pregnalo pod steno. Ko pa sva bila pod njo, naju je nezadržno zvabila v svoje nedrje. Slikice prikazujejo borbo mačkov z muco in eno redkih osvojitev - kar na (prvi) pogled. Kozjekova mojstrovina slovi po precej dobri skali, kak raztežaj je tudi v žgočem poletju še moker, kot se za mačko tudi spodobi, večinoma pa se uživa v strmih in previsnih pokah, kamor metulji in zatiči prav radi uhajajo.
Tako sva z Antejem v borih štirih jutranjih urah opravila s Črno mačko. Naslednjič se vrneva po njeno sosedo - Črno lepotico. Zgodba se že piše ...;)
Lahko bi rekli: končno! Na spletu lahko sedaj na enem mestu najdete praktično vse znanje, ki zadeva našo dejavnost. Najlepša hvala vsem entuziastom, ki so se potrudili zadevo spraviti v tako priročno obliko.
Povezavo do ALPIROČNIKA zlahko dodate med Priljubljene/Zaznamke.
Komisija za alpinizem pri PZS je, kot vsako, leto tudi letos pripravila program izobraževanj in usposabljanj, ki vključuje tečaje, seminarje, izpite itd. Izobraževanje za alpinistične inštruktorje se začenja že v januarju, predvidoma do aprila pa imate čas za razmislek vsi starejši alpinistični pripravniki, ki bi želeli postati alpinisti. Če bi se kdo od pripravnikov želel še dodatno kaliti, sta mu na voljo tečaja alpinistike v zimskih (marec) in letnih razmerah (julij).
Vse aktivne inštruktorje pa obveščam, da jim v letošnjem letu poteče licenca in se boste (v kolikor želite svoje poslanstvo še naprej opravljati) morali udeležiti licenčnega seminarja (predvidoma 15. septembra).
Srečno je minilo še eno alpinistično leto. Nekateri ste bili aktivni bolj, nekateri manj, na koncu pa vedno ostane ena naloga – oddati evidenco vzponov z namenom registracije v prihodnjem letu. Vsi, ki želite biti registrirani tudi v prihodnje, mi seznam svojih vzponov pošljite na e-mail (nejc@pak.si). Tisti, ki za vodenje evidence uporabljate klubsko spletno aplikacijo Knjiga vzponov, jo prosim uredite oz. v kolikor je že urejena, pošljite zgolj e-mail/sms meni v vednost.
Naj spomnim: alpinistična sezona traja od 1. decembra (2010) do 30. novembra (2011).
Rok za oddajo seznama vzponov je nedelja, 18. december 2011, do polnoči!
V soboto, 10. decembra, bomo pri slapu Ubijavnik otvorili zimsko sezono. Predvidoma bomo zaključili še vsa potrebna dela na lednem poligonu, nato pa se (če ne bo ledu) naplezali v zelo bližnjem drajtulišču.
Vabljeni v čim večjem številu. Še pomnite lanskega kuhančka in hrenovk?;)
Andrej Grmovšek (AO APD Kozjak Maribor) in Nejc Pozvek sva v petek in soboto, 16. in 17. septembra, kot prva ponovila Ulino smer v severni triglavski steni. Smer sta prva preplezala in opremila Tomaž Jakofčič in Tina Di Batista v letošnjem avgustu. Podala sta oceno IX/VII-VIII, dolga pa je 1000 metrov (25 raztrežajev in nekaj vmesnega plezanja). Za smer sva potrebovala 20 ur efektivnega plezanja, bivakirala sva pod zgornjim, najtežjim delom. Oba sva smer zmogla prosto, Andrej celo na pogled.
Nekaj novic o vzponu je zbranih v alpinističnih novicah. Še več informacij o dogajanju, podprtih tudi s slikovnim gradivom, pa najdete v GALERIJI.
Po dobrem mesecu privajanja na domače razmere, so gasilci uspeli sestaviti poročilo o svoji odpravi v Bolivijo. Izpod peresa vodje odprave Milana Potočnika lahko preberete, kako so se imeli, kako so plezali, hodili ... seveda med njimi tudi naš mladi up Marko Levičar.
Nejc Pozvek je v navezi z mariborskim soplezalcem Andrejem Grmovškom preplezal smer Symphonie de liberte v sloviti severni steni Eigerja. O svojem plezalskem izletu v Švico je pripravil fotozgodbo, ki jo lahko najdete v Galeriji fotografij.
PLEZANJE V VELIKIH STENAH – SEVERNA TRIGLAVSKA STENA
Predvidoma 13. in 14. avgusta 2011 bomo imeli skupno turo v Vrata in se podali plezat v Steno, in sicer v smeri, za katere se bomo dogovorili.
Na skupno turo ste vabljeni vsi člani kluba, tako alpinistični inštruktorji, alpinisti, pripravniki in tečajniki ter tudi ostali, ki bi se želeli povzpeti na kakšnega od vršacev v okolici. Kdor nima časa oba dneva, se nam lahko priključi tudi samo en dan. S sabo imejte vso potrebno alpinistično opremo in prvo pomoč.
V primeru slabega vremena se tura prestavi za en teden.
Nejc je na devetdnevnem taboru v Montblanškem pogorju preplezal štiri zahtevne skalne smeri, vse v navezi s soplezalcem Andrejem Ercegom (AO Črnuče). Vzponi so vidni v Knjigi vzponov, Nejc pa je pripravil tudi že poročilo tabora, ki je dostopno v priponki. Galerija fotografij bo na ogled kmalu.
Marko Levičar, naš mladi up, je kot član 1. odprave poklicnih gasilcev Slovenije, osvojil najvišji Bolivijski vrh, ognjenik Sajama, 6542 m. Na vrhu so bili vsi trije člani mini odprave že zgolj 9 dni po odhodu iz domovine - 10. julija. Potem, ko jim je vreme sprva povzročalo precej preglavic, se je nato ustalilo, tako da so vsi osvojili še 6052 metrov visoki Acotango.
Za Marka so to prve izkušnje z izvenevropskimi visokimi gorami. Očitno je preizkušnjo dobro prestal. Posavci smo tako dobili še enega človeka, ki se je povzpel nad 6000 metrov, verjamemo pa, da cilja še više.
Marku gredo vse čestitke in pohvale s strani klubskih tovarišev in soplezalcev! Le tako naprej ...
V petek, 8. julija, se Nejc Pozvek z ekipo mladih perspektivnih alpinistov odpravlja na vsakoletni plezalni tabor, tokrat na območje Mont Blanca. Njegove okoliške stene bodo oblegali iz italijanske strani (nad Courmayeurjem). Gre za granitne stolpe kot so Grand Capucin, Piller Rouge de Clocher, Brouillard, Freneyski stebri in Peutereyski greben. Želimo, da bi jim služilo predvsem vreme, ki trenutno še ne obeta najboljšega.
Nejc bo na taboru predvidma 10 dni, nato se zopet oglasi na naši spletni strani.
Marko Levičar se je pridružil 1. alpinistični odpravi poklicnih gasilcev iz Slovenije, ki so si za cilj zadali osvojiti najvišji vrh Bolivije, čudovit ognjenik Sajama. Njegova javljanja lahko zasledite na klepetalnici. Zaenkrat jim nagaja vreme, a napved je boljša in če bo vse po planu, naj bi vrh osvojili v nedeljo.
Sajama je z višino 6542 metrov eden višjih vrhov Amerike in eden najvišjih ognjenikov sploh. Zaradi svoje lege je, kot vsi osamelci, vremensko precej poseben, nemalokrat težavo povzročajo močni vetrovi. Letošnje razmere so po besedah Marka specifične tudi zaradi precej nizkoležečega snega. Vrh se sicer cilj številnih alpinističnih odprav v Cordillero Real, na svojem seznamu ga imajo tudi številne tamkajšnje agencije.
Marku želimo srečo pri vzponu in predvsem varen povratek v dolino!
V nedeljo, 29. maja 2011, bomo v sodelovanju z AO Novo mesto, organizirali prikaz manevrov letne alpinistične tehnike. Dobimo se v Armeškem ob 10. uri. S seboj je potrebno imeti potrebno tehnično opremo, ki jo uporabljamo pri plezanju kopnih smeri v gorah.
Zaželjena je čim večja udeležba - znanja namreč ni nikoli preveč! Ponovitev manevrov in pogovor o njih lahko bistveno vpliva tudi na vašo varnost v sezoni, ki se šele dobro pričenja.
V četrtek, 14. 4., ob 18h (po krožku ŠP), v Armeškem.
Gotovi bomo do 20h, ko bomo pohiteli v Krško na predavanje Tjaše in Andreja.
Vabljeni vsi, ki vas zanimajo zadnje novosti na področju letne alpinistike (sidrišča, pomoč soplezalcu, reševanje soplezalca, samoreševanje, vozli ...)!
Je naslov 2. predavanja alpinistične sekcije PAK v letošnjem letu. Na ferajn bosta v četrtek, 14. aprila, ob 20h, prišla Tjaša Zakšek in Andrej Trošt, ki sta v lanskem poletju opravila zanimivo turo v Alpah. Še toliko bolj zanimivo bo morda za tiste, ki se letos odpravljajo na podobno pot.
Marko Levičar in Nejc Pozvek sva se v letošnjem marcu udeležila v naslovu omenjenega tabora. Oba sva imela priliko prvič v življenju izkusiti zimske razmere nad svetovno prestolnico alpinizma. Krovna organizacija nam je bivanje organizirala in krila v hostlu Alpenrose, dobre četrt ure hoda iz centra mesta.
Od doma smo odšli v petek, 11. marca, zjutraj, zvečer pa smo že imeli zbor z vodjo Tomažem Jakofčičem, ki nam je predstavil razmere na območju in potencialne cilje. Soboto smo vsi udeleženci aktivno preživeli v gorah – nekateri so aktivnost začeli že v petek in jo zavlekli še v nedeljo. Z Markom sva splezala smer Frendo-Ravanel v Aig. Carree (3716 m). Postregla je z lepim, zanimivim plezanjem, polno dobrimi možnostmi za varovanje, v najinem »obvozu« tudi lep miks cug. Na najtežjih mestih se je led postavil precej pokonci, pa tudi pošteno se je bilo potrebno pretegnit v skali – ocena za smer torej: II/5, M5, 500 m. Dostopila sva na smučeh, sestopila prav tako – imela sva maratonsko smuko čez dva višinskih in preko deset dolžinskih kilometrov v Argentiere. Seveda izdatno obtežena. Iz vetra in sneženja sva z nočjo prispela do zavetja našega kombija.
Nedelja je minila v znamenju slabega vremena in priprave na napovedano dvodnevno vremensko luknjo. A že v ponedeljek zjutraj so nas žičničarji na prestižni Midijski gondoli (38 EUR te stane vožnja na vrh) prisilili v spremembo načrtov. Pridružil se nama je še soplezalec Jan iz Idrije in skupaj smo okoli poldneva prismučali pod vzhodno steno Mt. Blanc du Tacula. V družbi še dveh slovenskih alpinističnih legend smo zgazili dostop, nato spodnji del plezali »štajerca«, zgoraj pa so se zadeve postavile malce bolj pokonci. Smer Modica-Noury se je izkazala za lepotico z obilo ledu in snega, zasneženimi razpokami in sila enostavno orientacijo (ocena: III/5+, M). Zmogli smo jo hitro, sestopili pa s spusti po vrvi do pod stene, naprej pa s smučmi po Valee Blanche do koče Requin, kjer smo rezervirali prenočišče. Smuka v megli in vetru med seraki in razpokami je bila poglavje zase, ki smo ga lepo preživeli. Prav tako je izstopala postrežba na koči, kjer smo se (sicer za pošteno ceno) pošteno najedli.
Torkovo jutro je minilo v znamenju slabega vremena in neodločnosti. Marko je zaradi slabega počutja kmalu obupal, z Janom pa sva še nekaj časa vztrajala z dostopom pod Šamoniške igle, kjer sva imela nagledano linijo smeri Ice is nice. Zaradi trde klože, pretrde za smuči in premehke za čevlje, močega vetra, nevarnosti plazov in hitrega slabšanja vremena, sva obrnila in odsmučala po ledeniku Mer de glace do njegovega konca. Peš sva se nato vzpela na Montenvers, od tam naprej pa (prav tako peš) v dolino.
To je bila hkrati tudi naša zadnja prava tura v Chamonixu. Vreme se je drastično poslabšalo. V dolini je deževalo, v gorah snežilo. Sredo sem sam izkoristil za drajtuling v St. Gervaisu, četrtek pa za športno plezanje v telovadnici v Les Houches. V petek je znova posijalo sonce, pred odhodom domov pa sva se s Petrom Juvanom odločila še za turno smučanje. Z Midija sva se spustila pod Ponte Helbroner, nadela pse na smuči, ter jih znova snela na vetrovni italijanski strani.Smučarija zaradi veliko novozapadlega težkega snega ni bila užitek. Teden sva zaključila v Courmayeurju, od koder smo krenili proti domu. Marko je z večino ekipe ta dan preživel na turni smuki na francoski strani, domov pa so prispeli dan pozneje.
Chamonix je nedvomno alpinistična Meka, ki živi od alpinizma in zanj. Tja se zagotovo še vrnemo. Ob tem obisku pa velja predvsem zahvala KA za podporo, Gasilskem društvu Gora za kombi ter seveda matičnem klubu za vso izkazano pomoč in podporo do sedaj. Fotografije je moč videti v galeriji na klubski internetni strani.
Plan dela alpinistične sekcije je pripravljen že nekaj časa, a žal še ni našel poti na klubsko stran. Zaenkrat je dostopen le preko linka, v najkrajšem možnem času pa bo tudi na svojem mestu - v rubriki alpinizem.
Minuli vikend smo preživeli v delovnem vzdušju na Vršiču. V soboto smo se dobili v Koči na Gozdu in v sproščenem vzdušju začeli s splošnim predavanjem o gorah pozimi. Okoli 11. ure smo se odpravili na teren pod Prisojnik. Spoznali smo opremo za zimsko alpinistiko, se učili hoje v snegu in ustavljanja s cepinom, naredili prerez snežne odeje in preizkus njene trdnosti, nato pa prešli na tehnično zahtevnejše manevre - sidrišča v snegu, gibanje naveze na različno strmih terenih, spust na snežno in ledno gobo, na dva cepina, ki ju potegnemo za seboj ... dan smo končali pod slapom Lambada, kjer smo se posvetili ledni tehniki (izdelava sidrišč, varovanje, tehnika plezanja, abalakov, spust na vijak ...). Ob temi smo se vrnili v kočo, kjer smo imeli večerjo, nato pa pozno zvečer še predavanje s fotografijami zimskih in letnih vzponov, smučanja ...
V nedeljo so se nekateri že zgodaj odpravili proti domu, nekateri na hojo ali sprehod, drugi pa v Desni slap pod Prisojnikom. Na koncu smo vsi srečni in zdravi končali v toplem zavetju doma polni novih znanj in izkušenj. Vsekakor pa nas delo s tečajniki na področju zimskega izobraževanja še čaka, zato se verjetno kaj kmalu zopet zberemo v podobni sestavi.
Udeleženci skupne ture: Petra Jantolić, Primož Hostnik (tečajnika), Jože Zajc, Nadja Korinšek, Rok Levičar, družina Zorko, družina Pozvek.
Vikend bomo preživeli delovno - na skupni turi, kjer se bomo na dolgo in široko posvetili zimski tehniki (v snegu in ledu) in seveda tudi zimi v gorah nasploh. Za delo je predvidena sobota, nedeljo pa bomo najverjetneje preživeli na turi, če bodo le dopuščale razmere. Spali in jedli bomo v Koči na Gozdu, do koder je seveda v tem času možno priti z avtom, koča pa je (kakor je večini znanao) zelo udobna. V kolikor pod Prisojnikom ne bo ledu, bomo ledno tehniko vadili v Mlačci pri Mojstrani al v Tamarju.
Potrebna oprema: vsa zimska oprema, ki jo premorete (dereze, cepini, primerna obutev, plezalni pas, zanke, pomožne vrvice, varovalo, vponke, kompleti ...), topla oblačila (ker bomo precej statični), topla pijača, hrana za prvi dan ...
Zberemo se torej ob 9. uri, sledilo bo predvidoma pol ure uvodnih besed, nato pa odhod na deloviščee, kjer bomo postopoma in počasi obdelali kar se le da. Najkasneje okoli 17. ure bomo odšli nazaj v kočo, sledilo bo večerja in še nekaj teoretičnih predavanj. Predvidoma ob 21. uri bomo imeli še predavanje s slikicami, ki sva jih na letošnjih turah uspela posneti Marko in Nejc. Glede drugega dne se bomo dogovorili na licu mesta.
Tura je seveda obvezna za tečajnike, zelo priporočljiva pa za prav vse, ki pozimi zahajajo v gore in bi to želeli početi kar se da varno. Upam, da se boste temu primerno odzvali v kar se da velikem številu. Prijave lahko potrdite pri meni na telefonu ali mailu.
Torej, dobimo se v soboto, 19. 2., ob 9. uri, v Koči na Gozdu.
Pred nami je relativno topel vikend, a vseeno ostaja upanje, da nas v kakšnih zatišnih legah še počaka led. Dnevi bodo lepi, slapovi so lepo plezljivi, morda ostane tudi še kakšna smer. Naši kolegi iz AO Novo mesto bodo vikend združili s prazničnim torkom in se tradicionalno in veselo družili v Tamarju. Več o njihovem dogodku lahko izveste tukaj. Vsekakor bo tudi vsak naš član, ki ga zanese tja, zelo dobrodošel.
Torej, izkoristite morda še zadnji pravi vikend za zimsko plezarijo v tej zimi, da vas ne prehiti pomlad. Morda pa tudi še enkrat močno stisne, nikoli ne vemo. Vseeno ne bo odveč še opozorilo, da se premišljeno in previdno lotite zadev, saj je odjuga lahko sila nepredvidljiva!
In smo se zbrali ... in je blo fajn. Ob 9ih zjutraj smo vsi še rahlo zadržani začeli pri Senicatu na Senovem, ob 10h pa smo že bili pri Ubijavniku. Gostje iz Zasavja in Ljubljane so bili navdušeni nad ambientom in našimi "poligoni". Plezale so 4 naveze in večini je šlo zelo dobro od rok in nog. Seveda naš načelnik ni imel konkurence, je pa res, da je smeri že poznal. Večina plezalcev je vztrajala skoraj do večera, ko smo pojedli in popili še zadnje zaloge, ki so nam jih pripravili vneti spremljevalci in navijači. Skupaj se nas je torej v soboto v čudoviti idili pod slapom Ubijavnik nabralo kar dobre četrt stotnije - plezalcev, gledalcev, spremljevalcev, radovednežev ...
Plezalci po navezah: Peter Juvan - Bojan Leska Leskošek (Ljubljana), Sebastijan Morris Leskovšek - Zlatko Burdi Drnovšek (Zasavje), Ervin Mlakar - Nadja Korinšek (Zasavje), Matej Zorko - Nejc Pozvek (PAK).
Pri organizaciji in delu so se zelo potrudili in nekatrei z nami tudi večino časa zmrzovali: Sims, Gorazd, Sandra s familijo, Mičo (urgentno prišel na kraj zločina in prispeval vrv za domačo navezo), Vili Guček (kot fotograf 3 ure viseč na vrvi) ...
Lepa hvala tudi vsem, ki ste se potrudili priti na ogled druženja in "tekmovanja" v plezanju z orodji - prvega v Posavju!
Mislim, da smo "pod streho" spravili eno lepo prireditev, s katero smo bili vsi zadovoljni! Posabna zahvala še dvema legendama, ki sta nas počastila s svojim prihodom: dr. Bojanu Leskošku in Viliju Gučku. Kdor še ne pozna njune vloge v slovenskem plezanju, naj se čimprej razsvetli na internetu.
Predavanje o alpinističnih in dolgih športnoplezalnih smereh ter razlikah med njimi - veliko fotografij in seveda diskusija na zanimivo temo!
Nejc Pozvek bo pokazal fotografije s plezarij zadnjih nekaj let. Ob vsem tem bo tekla razprava o ločnicah med športnim plezanjem in alpinizmom. Katera smer je alpinistična in katera dolga športnoplezalna?
Prav kmalu, v soboto, 27. listopada 2010. leta, se nam obeta največji klubski dogodek leta ... kaj leta, desetletja! V koči na Grohatu pod Raduho bomo medse tudi uradno sprejeli nove alpiniste, pa tudi nekaj alpinističnih pripravnikov, ki jim velikega sprejema še ni uspelo organizirati. Tokrat torej z združenimi močmi - ALPINISTIČNI KRST!
Ne pozabite si vzeti časa! Za hrano, pijačo in prenočišča bo poskrbljeno.
Zbirati se začnemo ob mraku, ob 19. uri pa se že posedemo za mizo, saj bo kmalu nato na vrsti večerja. Natančnejši urnik še sledi. Spodaj je dodan tudi opis poti in tudi dostopa z avtom do Bukovnika. Pozor: vikend bo zelo mrzel, v višjem svetu tudi snežen. Morda v avtu ne bodo odveč verige!
Dostop do izhodišča: Zapeljemo se v Luče (do sem iz Mozirja ali čez Kranjski rak) in cesti naprej sledimo proti Logarski dolini, a le do vasi Solčava, kjer zavijemo desno proti Podolševi in Črni na Koroškem. Cesta, ki se vzpenja nas čez čas pripelje na križišče, kjer zavijemo desno v smeri Črne. Višje pa nas cesta pripelje na križišče na gorskem prelazu Spodnje Sleme. Tu zavijemo desno v smeri koče na Grohatu in Bukovnika. Kmalu pridemo na naslednje križišče, kjer se levo (naravnost) odcepi za promet zaprta gozdna cesta na Grohata. Tu parkiramo na enem od manjših parkirišč ob cesti.
Opis poti: S parkirišča se usmerimo na zgornjo levo cesto, ki že po nekaj deset metrih preči zapornico. Le nekoliko naprej pa pridemo do mesta, kjer se levo navzgor odcepi peš pot na katero se usmerimo. Pot se sprva nekoliko vzpne nato pa po večini v rahlem vzponu preči pobočja proti jugu. Med prečenjem prekoračimo večje število grap in kakšno bolj strmo pobočje. Ponekod nam je v pomoč celo lesen mostiček. Po dobre pol ure hoje pridemo iz gozda na gozdno cesto. Sledi le še nekaj korakov zložnega vzpona do koče na Grohatu.
Rahel zastoj v delu alpinistične sekcije PAK in posledično neizpolnjevanje plana dela, je bilo predvsem posledica odsotnosti protagonistov na alpinističnem področju in pa nezainteresiranosti članov sekcije za druženje in skupno udejstvovanje. A to je alpinizmu mnogokrat lastno, zato je odveč izgubljati besede in se prerekati. Najpomembneje je, da bo sekcija do konca leta znova pognala že rahlo zarjavelo kolesje. Obetajo se nova predavanja, skupne ture, izobraževanja, alpinistični krst in zaključek leta …
Predavanja 11. november: Bojan Jevševar – S kolesom na plezanje v Dolomite 9. december: Nejc Pozvek – polemična razprava o mejah med športnoplezalnim in alpinističnim vzponom popestrena in podkrepljena (seveda s foto in video materialom) z avtorjevimi vzponi zadnjih dveh sezon.
Skupne ture in izobraževanja
So v prvi vrsti namenjeni dejavnostim v alpinistični šoli. Prilagodili jih bomo poteku šole. Seveda boste o njih pravočasno obveščeni na spletni strani in preko telefona.
Alpinistični krst in zaključek leta Bosta dva ločena dogodka, ki sta predvidena v zaključku tega oz. začetku prihodnjega leta. Za kraj in datum boste izvedeli pravi čas.
Tekmovanje v plezanju z orodji (dry-toolingu) in lednem plezanju
Ob koncu leta se nam obetata tudi tovrstni druženji, začinjeni z malo tekmovalnega naboja. Prva prireditev je odvisna predvsem od naše volje in časa, v goste pa nameravamo z namenom izmenjave izkušenj povabiti tudi zasavske prijatelje. Druga prireditev je seveda povsem odvisna od vremena, zato bo njen datum znan v zadnjem trenutku.
Na Martinov četrtek, torej 11. listopada 2010, nam bo ob 20. uri v klubskih prostorih Bojan Jevševar pokazal fotografije in povedal zgodbo s svojega avanturističnega potepa po Dolomitih. Kot smo od Bojana že navajeni - predavanje zanesljivo ne bo dologočasno!
na 4. sejo sekcije za alpinizem Posavskega alpinističnega kluba, ki bo v četrtek, 26. 8. 2010, ob 20. uri, v prostorih kluba v Krškem.
Dnevni red:
1. Pregled zapisnika 3. seje.
2. Priprava na skupno turo v Vrata (plezanje daljših smeri).
3. Poročilo o izpitih za alpiniste (Rok, Nejc).
4. Gnezdenje sokola v plezališču Nad Savo.
5. Razno.
Namestnik načelnika sekcije za alpinizem:
Nejc Pozvek